Vdana v usodo

Na tisoče ljudi se gnete v tem črnem, mračnem pristanišču. Ljudje se prerekajo, potiskajo, kričijo, jočejo in nihče, prav nihče ne ve, kakšna bo njegova usoda. Sama stojim med to množico, moje srce je težko, temno, slišim otroke, ki jokajo in ne vedo, da se bodo morali ločiti od družine, od mater. Sprašujem se, kakšna bo usoda teh otrok, kakšna bo usoda moških, žensk. Vprašanje, ki me najbolj muči, kakšna bo moja usoda? Zakaj stojim tu v tej množici, kaj se bo zgodilo z menoj, kako, kdaj? Toliko vprašanj, na katera ne zna nihče odgovoriti.  Preostane mi samo to, da se vdam v usodo. 

Zjutraj sem se zbudila in Hamburg je kot vsako jutro do zdaj bil dan in noč deževen, meglen, temen, mračen, poln umazanije in sumljivih ljudi. Vendar je ta dan zame bil vseeno drugačen. Moja duša je bila težka in jutro je bilo še mračnejše kot do zdaj. Vedela sem, da je danes dan, ko se bom tudi jaz prepustila usodi in iz pristanišča odplula, brez vedenja, ali v boljše življenje ali v smrt. Z majhnim kovčkom sem se odpravila proti pristanišču. Pristanišče je  umazano od vsega tega črnega dima. Tukaj so bile vse narodnosti, bili so ljudje iz Rusije, iz Galicije, z Ogrskega, s Krasa, iz Alp, od juga do severa. Ljudje so hiteli en mimo drugega. Sama sem se prebijala skozi to množico in zdelo se mi je, da se ne bom premaknila nikamor. Uradniki so nas razdelili, na desno stran so odšli moški, na levo ženske. Takrat sem videla še več ubogih žensk, ki so bile že tako ali tako slabotne, potem so jih pa ločili še od mož in otrok. Peljali so nas do kopalnic, v predsobi so nas slekli do golega in nato spuščali v kopel. Pod nogami nam je tekla ta umazana voda z vseh vetrov.

Po dva in dva so nas nato spuščali v zdravniško sobo, kjer nas je pregledal zdravnik in komaj po njegovi besedi smo lahko odšli naprej. Nismo vedeli, ali bo vse v redu in bomo lahko šli naprej ali moramo ostati v tem temačnem mestu. Čakanje je bilo mučno. Bilo me je strah. Po glavi se mi je spet rodilo tisoč vprašanj. Ali bom lahko šla naprej? Ali bom morala še vedno ostati v tem groznem mestu? Ko je prišel zdravnik, me je še bolj stisnilo pri srcu. Ko je povedal, da se lahko odpravim naprej proti Ameriki, sem si oddahnila. 

Po pregledu so nas z manjšim parnikom odpeljali  do ogromnega oceanskega parnika, ki je bil pripravljen na odhod. Vkrcali smo se. Še zadnjič sem se ozrla proti svojemu mestu. Težko sem pustila svojo preteklost v tem mestu, vendar druge možnosti nisem videla. Tukaj nisem imela več nikogar, družina mi je umrla, ljudje niso bili prijazni in v tem mestu, polnem čudnih in sumljivih ljudi, nisem mogla več zdržati, zato sem sprejela odločitev, da grem. Upam, da sem naredila prav, čeprav me je strah, se še vedno sprašujem, če je to bila prava rešitev. Ali mi bo to prineslo boljše življenje? 

Parnik je odplul in jaz z njim. Še moj zadnji pogled na Hamburg. Zbogom, Evropa. 

Gloria Vuzem, 9. razred 

Nino Tusulin, 8. razred