Biti pameten, samozavesten in lahkoveren ni vedno preveč dobra stvar. Naj vam povem zgodbo. Vse se je začelo na lepo jasno jutro, ko sta se dve sestrični odpravili na sprehod. Nekaj časa sta hodili po gozdu, ko sta prišli do potočka. Eva je svoji sestrični rekla, da je potka videti suha in prehodna, Adrijana je temu verjela. Ker je Adrijana imela Evo, se je odločila, da bo prečkala pot. Kljub temu da je vedela, da ji morda Eva malo laže, ni pomislila, da je pot mokra in blatna. Še prejšnji večer je bil velik naliv. Tako je Adrijana kar s hitrim korakom šla na pot, obute je imela krokse in nogavice. Eva ji je nato nalašč ukradla telefon in po drugi strani stekla naprej. Adrijana pa je nepremišljena stekla po potki. Potka je bila porasla z mahom, ki je bil napit vode z mehkim blatom. Padla je naravnost v blato, nogavice niso več bile bele, temveč premočene in blatne. Za tem  so ji čevlji ostali v mahu in je padla na kolena ter naravnost v blato. Eva se je na drugi strani smejala. Ko je Adrijana končno premočena splezala iz blata, je Evi rekla: ,,Zdaj pa ti nikoli več ne zaupam 100 %.” Eva se ji je samo nasmejala in rekla: ,,Vidiš, kako lahko sem te potegnila za nos, kljub temu da si pametna in stvari dobro premisliš.”

Na koncu sta se samo še objeli in obe nasmejani odšli domov.

Elvira Črešnar, 9. razred

Ina Črnčec, 1. a razred