Vse je bilo črno in umazano kakor najtemnejša noč v letu. Vsi se derejo, jočejo in umirajo, pazniki se derejo kot psi. Hodil sem med ulicami polnih umazanije in tatov, res ubogih mater z otroki, vse, kar so imeli, so pospravili v kovček. Pazniki so nas metali ene tja, druge drugam, ljudje so bili tako izmučeni, da so bili napol mrtvi. Takšni ljudje so dali vse, da so prišli sem. Eni so zboleli in nimajo kam iti, žal bodo umrli kot zapuščeni psi. Tiste, ki pa smo še imeli moč, so nas slekli, da smo se morali stuširati. Voda iz tušev je bila rjava, prav tako je smrdela, kot da bi v njej plavale poginule živali, veliko jih je bruhalo. Ko smo šli izpod tuša, smo dobili nazaj oblačila, ki sploh niso bila naša. Vse skupaj so nas zvlekli v hale, kjer smo morali prespati. V nekaj 100 metrov velikem prostoru nas je bilo natrpanih nekaj 100 ljudi, spali smo drug na drugem.
Vsi smo nestrpno pričakovali ladjo kakor kos kruha. Po dveh dneh, ko bi ladja že mogla priti, so nam sporočili, da je ne bo. Vsi smo naveličani vsega popadali kot klade. Mislil sem, da to pomeni, da je sploh ne bo, mislil sem si, da je vso veselje po boljšem življenju splavalo po vodi. Denar, ki sem ga porabil za to, me je potolkel do dna. Hrepenel sem po koščku sreče v življenju.
Čez nekaj dni je prišla ladja, vsi smo odšli v Ameriko. Pričakovanja so se uresničila.
S težkimi nogami se premikam po grdi, umazani ulici. Slišim krike ljudi, ko pridem do pristanišča. Dež mi kaplja po obrazu, noge imam obdane z blatom. Obstojim. Ko vidim matere, ki jokajo in kričijo imena svojih otrok. Veliko ljudi išče svoj denar in oblačila, ki so bila ukradena. Po nogah mi stopa na milijone ljudi, ko se zavem, da stojim na sredini mesta Hamburg.
Veliko sem že premišljevala, ali bi se vrnila nazaj domov na toplo. Kot odraslo dekle, ki ne ve, kaj naj s svojim življenjem. V moji hiši imam moža, ki ga imam neizmerno rada. Ampak naredil mi je dovolj stvari, da se zdaj ne bom obrnila nazaj. Ko pomislim, da bom morala preživljati tega človeka skozi vse življenje, mi postane kar slabo. Imam moža, ki ves dan leži na kavču, pokliče me le za hrano. Delam dve službi naenkrat in vikende preživljam v hotelu, kjer čistim sobe.
Pred nekaj dnevi sem izvedela, da sem noseča. Ko sem to povedala možu, je izdihnil in mi podal krožnik za nov sendvič. Več dni že nisem bila doma, saj sem stanovala pri moji sestri. Ko sem se danes zjutraj zbudila, sem odšla domov. Moj mož je ležal na kavču in gledal televizijo. Spogledala sva se, začel je vpiti name, da nisem dobra žena. Odšla sem v spalnico in spakirala najpomembnejše stvari. Vzela sem ves svoj denar in odšla proč od doma. Pripeljala sem se do sestrine hiše, kjer sem pustila pismo, v katerem sem zapisala, da grem v Ameriko. Vsi ljudje govorijo o Ameriki, kako je tam lepo.
Zdaj pa stojim v Hamburgu in se sprašujem, če delam napako. Ampak ne morem se vrniti nazaj. S svojim otrokom bom začela novo življenje. Seveda me bega, če je v Ameriki res tako lepo. So tam dobri ljudje. Vsa nestrpna stopam po mestu in ne vem, kaj naj naredim. Zagledam se v bogate palače, ki me danes sploh ne očarajo. Okrog njih se vije grda megla in dež. Pogledam na vse druge strani mesta in vidim umazane hiše. Ljudje se podijo k stavbam in me potiskajo sem ter tja. Prišla sem do množice ljudi, kjer so me potisnili v sobo, nato še slekli. Počutim se osramočeno, zraven mene je polno drugih žensk. Njihova telesa so suha in onemogla, kot da umirajo. Vprašam se, če tudi jaz izgledam tako. Vse so nas potisnili v kopeli. Za trenutek sem si oddahnila, saj sem sprala s sebe vso blato. Na tleh vidim umazanijo, ki se nabira ob mojih nogah. Počutim se še bolj umazano kot prej.
Zdaj stojim v vrsti, po dva nas spuščajo k zdravniku. Ko vstopim, me ošine z resnim in zaničljivim pogledom. Stresem se in se skušam pomiriti. Izmeri mi srčni utrip, izmeri težo, višino, pogleda mi grlo, oči, ušesa. Nato vdihne in reče: ,,Na svidenje.” Nisem vedela, kaj naj naredim, kam naj grem. Do mene pristopi sestra in me pospremi ven. V čakalnici me posede na stol in vpraša za ime in priimek. Nato ga zapiše na papirje, ki jih je dal zdravniku. Pove mi, da moram počakati na izvide in potrdilo. Nisem vedela, zakaj so me pregledali, dokler nisem prebrala napisa na vratih – Izdaja potrdil za odhod na parnik. Moje misli je preplavila groza. Ali bom sploh lahko odpotovala? Pred očmi se mi je zameglilo, stisnilo me je v prsih in postalo mi je slabo. Pomislila sem na otroka. Kaj če me z njima ne spustijo na parnik? Ju bom izgubila? Po licu začutim zdrs solze, odpravim se do stranišča, da bi popila malo vode. Ko se odpravim v čakalnico, poskušam izgledati zdravo in močno. Sestra hodi proti meni, noge so se mi začele tresti, počutim se samo, zaprto v tej sobi. Sestra mi poda izvid in me pospremi do sobe. Usedem se na posteljo in začnem brati. Srce mi tako hitro bije, da ga čutim po celem telesu. Obda me olajšanje in tesnoba. Sama sem zdrava, vendar morajo pregledati še razvoj otroka. Zato moram ostati čez noč. Zagledam se v strop, okrog mene se odkašljuje veliko bolnih ljudi. Tudi sama lahko zbolim. Ko se ugasnejo luči, skušam zaspati. Moje misli so vsepovsod, razmišljam o vsem, kar se je zgodilo. Ko odprem oči, je že svetlo. Vstanem in zagledam delavce, kako odvažajo mrtva telesa. Takoj poberem vse stvari in odidem iz sobe v kopalnico. Zajokam, saj si ne morem predstavljati, da bi tudi sama bila mrtva, da se danes ne bi več zbudila.
Ko odhajam na pregled k zdravniku, sem zbegana. Uležem se na posteljo in pustim, da me pregledajo. Trudim se razmišljati o stvareh, ki jih lahko počnem v Ameriki. Razmišljam o lepih trenutkih, ki so se mi zgodili v preteklosti. Pregleda je konec, zato se vstanem in vse odmislim. Sestra mi poda prtljago in listek ter reče: ,,Srečno pot.” Na obraz se mi nariše nasmešek, vzamem prtljago in se odpravim proti parniku.
Stopila sem nanj in vem, da puščam preteklost doma. Ko se končno usedem, čutim olajšanje in si oddahnem. Ti dnevi so bili pretresljivi in ta pretresljivost se še ni končala. Ne vem, kaj me še čaka. S to mislijo parnik zapluje v gosto in mračno meglo.
Na tisoče ljudi se gnete v tem črnem, mračnem pristanišču. Ljudje se prerekajo, potiskajo, kričijo, jočejo in nihče, prav nihče ne ve, kakšna bo njegova usoda. Sama stojim med to množico, moje srce je težko, temno, slišim otroke, ki jokajo in ne vedo, da se bodo morali ločiti od družine, od mater. Sprašujem se, kakšna bo usoda teh otrok, kakšna bo usoda moških, žensk. Vprašanje, ki me najbolj muči, kakšna bo moja usoda? Zakaj stojim tu v tej množici, kaj se bo zgodilo z menoj, kako, kdaj? Toliko vprašanj, na katera ne zna nihče odgovoriti. Preostane mi samo to, da se vdam v usodo.
Zjutraj sem se zbudila in Hamburg je kot vsako jutro do zdaj bil dan in noč deževen, meglen, temen, mračen, poln umazanije in sumljivih ljudi. Vendar je ta dan zame bil vseeno drugačen. Moja duša je bila težka in jutro je bilo še mračnejše kot do zdaj. Vedela sem, da je danes dan, ko se bom tudi jaz prepustila usodi in iz pristanišča odplula, brez vedenja, ali v boljše življenje ali v smrt. Z majhnim kovčkom sem se odpravila proti pristanišču. Pristanišče je umazano od vsega tega črnega dima. Tukaj so bile vse narodnosti, bili so ljudje iz Rusije, iz Galicije, z Ogrskega, s Krasa, iz Alp, od juga do severa. Ljudje so hiteli en mimo drugega. Sama sem se prebijala skozi to množico in zdelo se mi je, da se ne bom premaknila nikamor. Uradniki so nas razdelili, na desno stran so odšli moški, na levo ženske. Takrat sem videla še več ubogih žensk, ki so bile že tako ali tako slabotne, potem so jih pa ločili še od mož in otrok. Peljali so nas do kopalnic, v predsobi so nas slekli do golega in nato spuščali v kopel. Pod nogami nam je tekla ta umazana voda z vseh vetrov.
Po dva in dva so nas nato spuščali v zdravniško sobo, kjer nas je pregledal zdravnik in komaj po njegovi besedi smo lahko odšli naprej. Nismo vedeli, ali bo vse v redu in bomo lahko šli naprej ali moramo ostati v tem temačnem mestu. Čakanje je bilo mučno. Bilo me je strah. Po glavi se mi je spet rodilo tisoč vprašanj. Ali bom lahko šla naprej? Ali bom morala še vedno ostati v tem groznem mestu? Ko je prišel zdravnik, me je še bolj stisnilo pri srcu. Ko je povedal, da se lahko odpravim naprej proti Ameriki, sem si oddahnila.
Po pregledu so nas z manjšim parnikom odpeljali do ogromnega oceanskega parnika, ki je bil pripravljen na odhod. Vkrcali smo se. Še zadnjič sem se ozrla proti svojemu mestu. Težko sem pustila svojo preteklost v tem mestu, vendar druge možnosti nisem videla. Tukaj nisem imela več nikogar, družina mi je umrla, ljudje niso bili prijazni in v tem mestu, polnem čudnih in sumljivih ljudi, nisem mogla več zdržati, zato sem sprejela odločitev, da grem. Upam, da sem naredila prav, čeprav me je strah, se še vedno sprašujem, če je to bila prava rešitev. Ali mi bo to prineslo boljše življenje?
Parnik je odplul in jaz z njim. Še moj zadnji pogled na Hamburg. Zbogom, Evropa.
V Hamburgu je temačno, tu stojimo in se prerivamo, jokamo, preklinjamo. Ogromno nas je, ljudje priplujejo in odplujejo, prerivamo se, da bi prišli na ladje in odšli na boljše. S seboj imamo le sliko domačih, par kosov oblačil in celo premoženje, da si lahko plačamo potovanje. Otroci so izmučeni, ne zavedajo se še, da nas nikoli več ne bodo videli. Okoli nas se plete ogromno sumljivih ljudi. Za nikogar ne veš, kaj ti bo naredil.
Žene tarnajo, molijo, da bi varno prišle v boljši svet. Seveda nam ni lahko, da jih moramo zapustiti. Upamo lahko, da nas sprejmejo na ladjo, saj nekateri kašljamo in smrkamo. Zelo me je strah, kaj se bo zgodilo. Ali bom prišel na ladjo? Zavedam se, da če nisi popolnoma zdrav, ne moreš na ladjo. Zdravniki te pregledajo. Varnostniki te slečejo do golega in se moraš stuširati. Rad bi koga vprašal, kdaj pride naslednja ladja, ampak znam samo slovenski jezik. Vsak govori drugačen jezik, nikogar nič ne razumem. Verjamem, da nam bo enkrat lepo in da bomo prispeli na drugo celino.
Pogrešal bom svoje domače, še posebej mojo drago ženo in preljube otroke. Vse bi dal, da bi jih lahko vzel s seboj, vendar nimam dovolj premoženja. Večina nas prihaja iz revnih družin. Verjamem v boljše čase.
Nahajam se v Hamburgu, v tožnem, deževnem mestu. Čakam, da pridem do ladje, da me ta odpelje v nov, morda boljši svet. Tu v Evropi je turobno, s starši smo se skregali, želim pobegniti in se nikoli več vrniti. Čakam, da pridem do zdravnika, ki mi bo dal dovoljenje, da uresničim svojo največjo željo. Zbegana sem, ljudje brezglavo hitijo, ulice so natlačene, vse je črno, mrtvo, nikjer ni prostora, da bi lahko zadihal. Tudi zrak je gost in težak. Ženske in dekleta jokajo ter tarnajo, ne vem, kako bom preživela to stisko kot 15-letno dekle. Vse okoli mene je umazano, okrog se potikajo tatovi, sumljivi ljudje ter vlačuge. Ljudje se tlačijo drug ob drugega, tovor z ladij premikajo sem ter tja. Čim prej želim to zapustiti za sabo in oditi.
Vrsta se počasi premika, počasi bom pri zdravniku. Pred mano stoji ženska, ki neizmerno kašlja. Dvomim, da jo bodo tako spustili na ladjo. Čez čas sem to točko opravila tudi jaz in sem že čisto blizu Amerike. Pobrali smo prtljago in se začeli premikati proti ladji. Skoraj sem že stopila na ladjo, ko me je ustavil eden od paznikov. „Kam pa kam mlada gospodična? Pokaži mi tvoj dokument, izgledaš premlada za potovanje!” Skoraj bi me kap. Nisem vedela, kaj narediti. Svoj osebni dokument sem pustila doma na mizi. Hitro sem pobegnila, preden bi me spet opazil. Skrila sem se v enega izmed tovorov. Ker je za mano bil dolg dan, sem zaspala.
Odpiram oči in prihajam k sebi. Kje sem? Splezala sem iz svojega skrivališča in pogled me je očaral. Zagledala sem celino! Prišla sem na ladjo, saj ne morem verjeti svojim očem. Počasi smo se začeli približevati Novemu svetu. Ko so se vsi ljudje spravili z ladje, je prišel tudi moj čas za naselitev v Ameriki.
Na ta trenutek sem čakala veliko časa in veliko sem pretrpela, da lahko zdaj uživam v zares boljšem svetu
Že četrti dan sem se zbudil v megli, črni megli. Vsako jutro vidim več in več trupel, bledih obrazov, objokanih mater, ki so izgubile otroka ali moža ob misli, da se bo vrnil nazaj. Zebe me. Vsi spimo na tleh, veliko ljudi tudi zboli, kar ni dobro za nas ostale. Strah nas je, ker je prvi pogoj, da sploh prideš na tisto črno ladjo, za katero sploh ne veš, ali vodi v dobro ali slabo stran sveta, da si zdrav.
Vsak dan prispe v naš zaliv po stotine črnih dimnikov. Ko gledam, kako ločujejo moške in ženske, si sploh ne morem predstavljati občutka, kako je, ko greš na to slepo potovanje brez svojih najbližjih in si sam v upanju, da varno prispeš na drugo stran sveta. Ljudje okoli mene se tudi sami ubijajo zaradi nesrečnosti. Vsak dan do zdaj sem videl, kako so srečni moški dobili možnost, da se vkrcajo na ladjo, ampak jim je pred vkrcanjem nekdo ukradel tisto skromno prtljago, v kateri je bilo celo premoženje. Ljudje so prodali vse, kar so imeli, da so imeli s seboj nekaj denarja, saj nihče ni vedel, kaj nas čaka na drugi strani.
O tem potovanju sem premišljeval teden, potem sem se vendar odločil, da se tudi jaz odpravim. Nekateri možje, ki so se vrnili, so celo govorili, da je tam veliko zlata, ki je vredno bogastva. S seboj so imeli en kovček. Marsikdo je tudi vse izgubil, ker so se tam potikali roparji. V upanju, da ljudje pridejo na ladjo, množice ljudi tudi umirajo. Vidiš slabotna telesa in blede obraze.
Hej, sem Leja, stara sem 15 let. Zdaj živim v Ameriki, ampak prihajam iz Evrope. Sem v Ameriko smo prišli stežka, bilo je obupno.
3. avgusta smo se z družino zaradi pogojev v Evropi odpravili v Hamburg, kjer naj bi se lepo in mirno odpravili v obljubljen svet čez ˝lužo˝. Ampak to niti malo ni bilo mirno in lepo. Na začetku, ko smo prihajali in gledali od daleč, bi lahko rekli, da se nam je Hamburg zdel res lepo mesto. Vendar ima to mesto ˝lepotno zaveso˝. Na obrobju lepe, bogate stavbe, ampak druga stran ni bila niti malo takšna. Vse je bilo temačno, umazano, hrupno. Otroci, žene, možje so močno jokali, tarnali, bilo je mučno. Solze v očeh smo dobili že samo, ko smo jih videli. Spomnim se uboge matere, v eni roki je držala majhen kovček, malce večji kot zvezek, v drugi roki pa majhnega otroka. Še zdaj mi pridejo solze, ko samo pomislim nanjo. Takšnih je bilo kar nekaj, ampak ko greš skozi to, je najbolje, da si čim manj zapomniš. Najhuje je to, da je tam veliko nesnage, miši, podgan in zlahka stakneš kakšno bolezen.
Verjetno se sprašuješ, zakaj je to za nas nevarno. Tukaj je tudi nekaj zdravnikov. Ti te pogledajo, ali imaš kakšno bolezen, če je nimaš, bodi srečen, če pa jo imaš, več sreče prihodnjič. Res je bilo mučno in naporno, tega ne želim niti najhujšemu sovražniku. Solze imam v očeh, ko to pišem. Najsrečnejša sem lahko, saj sem celotno potovanje preživela s starši. Veliko mlajših ali celo isto starih otrok je na tem potovanju izgubilo očete, matere, sestrice, bratce. Res nočem, da to doživi še kdo drug. Upam, da bo takšnih strašnih, temnih in mučnih dogodkov čim manj in da bi vsi, ki si želijo v boljši svet, tja prišli srečni z družinami in brez muke.
Fuj! Bljak! Vsi se potiskajo, prerivajo, pretepajo, da bi prišli na ladje. Bilo je mučno. Komaj sem se premikal v tisti gneči. Ni mi bilo všeč . Bil sem sam. Brez družine in prijateljev. Sam sem taval po umazanem pristanišču. Nisem imel nikogar. Mati mi je umrla, ko sem bil še otrok, oče je vsako noč pijančeval. Ostal sem sam, zato sem se odločil, da doma vse prodam in odidem v boljši ter lepši svet.
Hamburg je po eni strani zelo lepo mesto. A v tistem delu, kjer sem bil sam, je bilo strašno, hrupno. Ni mi bilo všeč. Ljudje so hodili eden zraven drugega. Otroci so jokali, tudi žene in dekleta. Moški so preklinjali in se pretepali. Jaz 15-letni fant sem to gledal. Strah me je bilo, da me kakšen moški ne bo napadel. Ves čas sem gledal okrog sebe, da mi ropar slučajno ne bi česa ukradel. Do odhoda v težko obljubljeno deželo ni bilo zlahka priti. Moral si biti povsem zdrav, da si lahko odšel. Zame je bilo to zelo težko, saj sem imel neko čudno bolezen in nisem mogel normalno dihati. Nisem vedel, kako bi lahko prelisičil zdravnika. Imam še dva dni časa, da se nekaj spomnim.
Ko sem hodil po mestu Hamburg, sem se počutil zelo nemočnega. Mesto je zelo umazano. V revnem predelu stoji hiša ob hiši. Zelo rad bi živel v bogatem delu mesta. Imajo razkošne hiše. Kaj pa imam jaz? Imam le sam sebe in majhen kovček, v katerem imam dragocene stvari. Nekaterim ljudem se ne bi zdele pomembne, a meni so. Ko sem moral oditi k zdravniku, sem se le nekako izmuznil. Odšel sem na ladjo. Raje sploh ne bi odšel, ker sploh nisem mogel normalno stati, ker ljudje sploh niso imeli meje in uvidevnosti. Samo hodili so na ladjo, tako da je skoraj potonila. Končno sem zapustil to grozno mesto in zdaj odhajam daleč, v obljubljeno deželo.
Upam, da bom tam živel boljše življenje. Upajoč, da si bom našel ljubezen.
Nekega dne smo z družino prispeli v Hamburg, mesto gneče, polno ljudi, žvižga parniških piščali in zvokov ubogih otrok, ki so izgubili pot za svojimi starši. Kamorkoli sem pogledala, sem videla obupane, žalostne, otožne ljudi. Eni so bili zaskrbljeni, spet drugi panični in prestrašeni. Nisem videla, kaj storiti. Potem pa pogled na mesto … Vse je bilo tako temačno, mrtvo in temno. Ob prihodu sem nekako zadržala svoja čustva, vendar čez čas me je začelo skrbeti in me je bilo strah. Roke, noge in glas so se mi tresli in komaj sem hodila. Oče in mati sta bila prav tako zaskrbljena. Mati se je težko zadržala, da ne bi jokala.
Bližje kot smo bili pristanišču, vedno več ljudi se je nabiralo v vrstah. Tam si lahko opazil ljudi raznih kultur, nekateri so bili celo brez denarja in oblačil ter so ob ulicah prosili za denar. Spomnim se uboge majhne deklice, stara je bila okoli 6 let. Sedela je ob cesti in jokala, saj je izgubila starše. Kriče je klicala mamo in očeta, vendar le-ta že zdavnaj nista bila več tukaj. S težkim srcem sem jo gledala in odšla naprej. Sama sem se spraševala, čemu smo se morali odpraviti na to pot, zakaj tako daleč od doma, od rojstnega in toplega kraja.
Mater sem spraševala, zakaj smo tukaj. Odgovorila je, da je oče našel zdravnika, ki ga lahko ozdravi hude bolezni. Začudena sem pogledala materi v oči, saj nisem vedela, da je oče bolan. Hudo sem se počutila in začela sem jokati. Ko smo prispeli v pristanišče, so nas slekli, da se gremo številčno umit. Počutila sem se neprijetno, kot da mi je odvzeta zasebnost. Pod nogami je tekla umazana voda, ki je bila blatna in polna bakterij ubogih in revnih ljudi. Že tukaj sem se počutila grozno neprijetno. Do izstopa iz kopalnice me je zeblo, saj nisem našla svojih oblačil. Čakala sem mater, da me najde. Nje ni bilo od nikoder in začelo me je skrbeti, ali se ji je kaj zgodilo. Minile so tri ure in še kar je ni bilo. Do mene je pristopila gospa, govorila je hrvaško in k sreči sem jo še kar razumela. Vprašala me je, kje imam starše. Odvrnila sem ji, da matere nikjer ne najdem. Posodila mi je nekaj oblačil in skupaj sva našli mojega očeta. Ta mi je povedal, da je mati umrla. Težko sem verjela njegovim besedam. Skupaj sva odšla naprej.
Ob vodi sem opazila uboge ljudi, ki so mrtvi plavali v reki. Zagotovo so zaradi gneče padli z mostu, se poškodovali in utonili. V veliki gneči smo se množično odpravljali proti parnikom. Preden smo prišli do tja, smo morali še do zdravnika. Ta nas je dobro pregledal in mnoge ljudi so pošiljali nazaj, ker niso bili zdravi. Mnogi so imeli prehlad, kašelj ali kakšno gripo in druge bolezni. Malo ljudi je že po prvem pregledu odšlo na potniško ladjo. Povedali so nam, če ne bomo zdravi, lahko na selitev pozabimo. Številne množice so se vračale, saj niso bili sprejeti. Tudi sama sem bila malo prehlajena, zato sem se bala obiska pri zdravniku. Malo pred pregledom zdravnika sem k sreči ozdravela in sem pregled uspešno prestala. Bolj me je skrbelo za očeta, ki je bil zelo bolan. Komaj je hodil in govoril. S kovčkom sem ga počakala blizu ambulante. Vsa zaskrbljena sem gledala ostale ljudi, ki so se vračali nazaj domov. Žalostni in obupani nad vsem in vsemi.
Čez čas je oče prišel iz ambulante, poslali so ga na pregled k mestnemu zdravniku. Do tja je bila dolga pot. Oče ni zmogel hoditi tako daleč in je nad vsem obupal. Rekel mi je, naj se odpravim na pot brez njega, a tega nisem želela, saj sem brez njega čisto osamljena in izgubljena. Bil je še edina oseba, ki sem jo poznala. Poslal me je naprej in naenkrat sem zaslišala pok. Zagotovo je nekdo sprožil pištolo. Stekla sem bližje in opazila množico ljudi, na sredi pa mrtvega gospoda. V trenutku sem prepoznala, da je to oče. Razjokala sem se, nato pa hitro pobegnila na ladjo, da se ne bi izvedelo, da je moj oče, morda bi usmrtili še mene. Prijazen gospod na ladji mi je povedal, da je oče imel strašno nalezljivo bolezen. Vsa otožna sem zaspala na blazini. Nisem se počutila najprijetneje, saj sem vedela, da je tu spalo že mnogo drugih oseb. Ves hrup je še neprestano šumel po ladji, trudno sem zaspala in se predala poti v neznano.
Nikoli si nisem mislila, da se lahko življenje v trenutku obrne na glavo. Ko sem še mislila, da bom za vedno živela tako lepo, kot sem preživela otroštvo, se je vse preobrnilo. Vzeli so mi vse, kar sem imela. Namreč po smrti moža smo s hčerkama pristale same na kmetiji, okoli pa polno tujcev in nehvaležnih ljudi. Nisem se počutila dobro, zato sem se odločila, da se s hčerama odpravimo proti Ameriki. Vse se je zgodilo zelo hitro, prodala sem posest in se s hčerkama odpravila proti pristanišču Hamburg.
Zjutraj smo spakirale. Kot tričlanska družina s seboj nismo smele imeti več kot tri kovčke. V njih so bila le najnujnejša oblačila in denar. V pristanišču je bilo mrzlo, saj je deževalo. Mesto je bilo temačno, na nebu črni oblaki, ki te kar prestrašijo. Sumljivi ljudje, ki te opazujejo. Verjemite, občutek je žalosten, strah me je bilo. Kaj če se kaj zgodi mojima otrokoma? Ampak takrat je za to bilo že prepozno. Prešinila me je misel. Kaj če izgubim otroka in ostanem sama? Zelo me je bilo strah. Po pristanišču so se sprehajali tujci, tatovi, sumljivi ljudje, vlačuge. Ljudje so prihajali iz vseh držav, tako Židje, Poljaki, Rusi. Ljudje iz Galicije, z Ogrskega, s Krasa in iz Alp. Vsi premraženi, družine z več otroki, ki nimajo denarja. Ljudje norijo, se derejo, vsi so žalostni, ženske se jočejo. Še meni je bilo grozno poslušati uboge ljudi, ki preživljajo hude čase in so v stiski. Ko smo prišle bližje ladji, smo že od daleč zagledale, kako ločujejo moške od žensk in jih potiskajo na levo, desno, ne briga jih, kako se ljudje počutijo. V predsobah jih slečejo do golega in napodijo v kopalnico. Tudi me smo se morale stuširati. Ni nam bilo prijetno, bilo nas je sram, hotele smo samo hitro oditi.
Najbolj sem se bala, da ne bomo opravile zdravniškega pregleda. Zaradi mraza in umazanije nam je bilo vsem zelo slabo. Strah nas je bilo, da nas bodo poslali nazaj in mogoče sploh nikoli ne bomo videle Amerike ter boljšega življenja.
Čez nekaj minut sem se odpravila proti ambulanti, srce mi je bilo kot noro, tresle so se mi noge in roke. Dolgo sem čakala, da so mi povedali, da se lahko odpravimo na ladjo, saj smo zdrave. Pred tem smo čakale dve uri, preden je bilo vsega konec. Skoraj smo že obupale.
Na ladjo so nas nato pospremili uradniki. Pot je bila dolga, ampak sem bila srečna, da se je vse dobro končalo.
Je tam res lepše? Kam sploh gremo? Žene nas upanje na boljše razmere in lažje življenje. Ob pogledu na mračno pristanišče, ki ga imaš pred seboj, se vedno znova sprašuješ, ali je to sploh vredno. Ali je vredno, da vidiš vse prestrašene duše, ki se sploh ne zavedajo, kaj jih čaka in kam gredo?
Tudi jaz nisem vedela, kako se bodo stvari odvile, vendar stara sem 15 let. Nisem dovolj samostojna, da bi živela sama, zato sem sledila očetu in mami ter pristala v tistem odurnem kraju. Pregnalo nas je slabo finančno stanje. Nismo več mogli vzdrževati naše kmetije, zato smo vse prodali in se odpravili na dolgo pot proti obljubljeni deželi.
Že do Hamburga pot ni bila lahka, vendar tega, kar sem doživela tam, nisem pričakovala. Zelo se nam je mudilo, saj v vsej gneči in hrupu nismo vedeli, kam sploh naj gremo. Naenkrat sem na svojem telesu začutila roko. Nepoznan moški me je začel vleči proti temni zapuščeni ulici. Poskusila sem kričati, vendar mame in očeta nisem več videla. Nepridiprav mi je grozil s smrtjo, če mu ne dam denarja. K sreči mi je mama pustila nekaj prihrankov, vendar so v isti sekundi, ko sem jih potegnila iz žepa plašča, izginili. Tat je izginil z njimi, jaz pa sem ostala sama sredi ogromne množice ljudi. Zagledala sem paznika, ki je delil moške in ženske, ter jih ločeno pošiljal pod prho. Ravno sem ga želela vprašati po svojih starših, ko me je potisnil k ostalim ženskam. Sploh me ni želel poslušati in znašla sem se med golimi ženskami. Takoj so stekli še mene in me postavili pod vodo. Bila je mrzla in umazana. Pod svojimi nogami sem čutila bakterije tisočih ljudi, ki počasi lezejo name. Nisem se mogla zadržati, zato sem bruhala. Ko so to videle ostale ženske, so se oddaljile od mene in poklicale paznika. Seveda so vse želele ostati zdrave tako kot jaz, da bi jih spustili na želeni parnik. Paznik me je molče odvedel naravnost k zdravnici.
Ko sem vstopila v ambulanto, so mi na hitro v roke potisnili par kosov oblačil, da sem se oblekla. Zdravnica me je pogledala od glave do stopal in se mi nežno nasmehnila. Takrat sem opazila, da mi po licu tečejo solze. Povabila me je, da sedem in mi podala robček. V strahu sem ji povedala, da sem zdrava in nisem bruhala zaradi bolezni. Rekla je, da mi verjame, a me je vseeno na hitro pregledala. Mirno je povedala, da sem res zdrava in me s tem pomirila. Opazila je, da sem še zmeraj zmedena, zato me je vprašala po starših. Spet sem planila v jok, ko sem pomislila, da ju najbrž nikoli več ne bom videla. Možnosti, da bi ju našla v tej zmešnjavi, so bile zelo majhne. Kar naenkrat je rahlo odskočila od stola, na katerem je sedela, ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo. Veselo je povedala, naj ostanem mirna in da dobro ve, kje so moji starši. Pred 2 urama sta prišla moški in ženska, pretreseno sta povedala, da ne najdeta hčere, zato ju je zdravnica skrila v sobo za zdravila, da ju ne bi odpeljali. Sestro je poslala ponju in jima povedala, da je bila prepričana, da me bodo enkrat poslali k njej. Planila sem v mamin objem, oče se je začel glasno zahvaljevati. V zahvalo ji je ponudil celo denar, vendar ga je odločno odklonila. Pogledali smo na uro in ugotovili, da bomo skoraj zagotovo zamudili parnik. Zdravnica je stekla iz ambulante in se hitro vrnila z enim od paznikov. Izrekli smo še zadnje zahvale in se s paznikom odpravili proti gneči. Prijeli smo se za roke, da se kateri ne bi izgubil, in paznik nas je tik pred odhodom spravil na plovilo.
Odvedli so nas do predela, kjer so bili ostali potniki, končno smo si lahko oddahnili. Gledala sem proti kopnemu in pomahala celini v slovo. Imela sem zelo mešane občutke. Pogrešala sem našo kmetijo, prijatelje in znance, v sebi sem želela domov. Po drugi strani sem ob pogledu na zadimljeno, natrpano mesto, v katerem sem še vedno videla zmedene ljudi, Evropo rahlo prezirala. Z nami so delali, kot da smo ničvredni ali nekaj krivi. Ljudje tu so brez empatije – vsi, razen zdravnice, njej sem bila hvaležna. Vedela sem, da se tudi starša bojita in mogoče mi prikrivata kakšno slabo stvar, vendar sem ostala pozitivna.
Nihče na ladji ne ve, ali bo v Ameriki preživel in v kakšne razmere bo prišel. Lahko si mislim, da nikjer ne bomo brez skrbi in življenje ne bo popolno, ampak verjamem, da bomo mi trije skupaj preživeli. Če bom morala garati za preživetje, bom garala. Če se bom morala boriti, se bom borila. Ne bom se predala.
