Ko enkrat poči

Ne glej med nama.  
Ne glej v nebo. 
Poglej,
kaj drugi delajo.    

Zaprta ušesa.  
Zaprte oči. 
Nikogar slišati ne želi.     

Ko zapadel bo v drug svet, 
obraz bo izgledal
kot sneg in led.   
Če se vrne živ in zdrav, 
pogled na svet prišel bo prav.  

Sklenimo roke skupaj vsi. 
Poslušajmo,
kaj se godi.

Zato vsi živi 
zdaj velja,  
spoštujmo mi drug drugega.

Blaž Franc Kauran, 7. razred

Blaž Franc Kauran, 7. razred

Mati narava

Narava se je prebudila,
drevesa so že dobila krila,
rože že cvetijo,
ptički na nebu že letijo.

Otroci na travniku se igrajo,
ptički veselo blebetajo.
Kače v grmih sikajo,
miši se od njih umikajo.

Narava te nikoli ne odrine,
ob vsaki stiski te žalost mine.
S svojo roko poboža,
v tvojih mislih ti že raste roža.

Narava ima čustva,
drevesa imajo usta,
rože imajo ušesa,
sonce oči,
a svet ima polno moči.

Čeprav se ti v naravi kaj zgodi,
se ti celo življenje dobro godi.

Daša Knezar, 7. razred

Valentina Januš, 7. razred

Pot življenja

Nino Tusulin, 8. razred

Življenje ima svoj začetek in konec.
Je kot meteor,
ki je padel z neba.
Življenje je veliko kot vesolje,
ima le eno obdobje.

Življenje teče,
nič ne reče.
Je kot veter,
nikoli se zares ne ustavi.

Življenje teče le naprej
in nikoli nazaj.
Čim bolj ga izkoristi.
Ko pride konec,
poti več nazaj ni.

Uživaj v življenju,
dokler se le da.

Živimo le enkrat,
priložnosti za ponovitev več ni.

Žiga Hohnjec, 8. razred

Rene Škrlec, 8. razred

Življenjski vlak

Sara Kotnik, 8. razred

Življenje je kakor pesem.
Enkrat je veselo, poskočno in zabavno.
Spet drugič je žalostno in brez repa ter glave.

Že ena oseba ti lahko spremeni življenje,
ko poda ti svoje mnenje.

So dobri in sladki trenutki,
ki so včasih kratki kot osnutki.

Konec z nami je takrat,
ko odpelje življenjski nam vlak.

Lana Bašnec, 8. razred

Lana Bašnec, 8. razred

Življenje teče

Žan Kosar, 8. razred

Življenje se pojavi kakor zvezda na nebu.
Na začetku je majhno in lepo.

Življenje teče kakor gepard hitro.
Daj, uživaj ga,
da ti čas ne poteče.

Ko čas se ti izteka,
veš, da čas res nikoli
nazaj ne teče.

Zavedaj se, da z vsakim dnem
življenje vedno bolj proti koncu gre.
Užij ga,
kolikor se le da.

Tibor Potrč, 8. razred

Tibor Potrč, 8. razred

Življenje

Življenje je kot reka, 
teče in teče,
dokler se ne izlije.
Lahko je kratko ali dolgo,  
kot reka se vedno bo razlilo
in končalo. 

Na svet prilezeš ves objokan, 
vse ti je lepo, 
vsi te imajo radi.

Pride vrtec,
pride šola in že si samostojen.
Pride prva ljubezen.
Že imaš otroke,
ko ti odrastejo,
že si star in
čakaš svoj zadnji dan.

Daniel Pivljakovič, 8. razred

Timotej Majcenič, 8. razred

Nič

Nič ni nič, 
ker iz nič nič ne nastane. 
A nič je nekaj, 
drugače nič ne bi bila niti beseda. 

In nič v mojem srcu je. 
Slepota spet vse se podre. 
Nimam moči, 
slepota stopi pred oči. 

Globoko v sebi kot vodnjak. 
Vse se zdi mi kot blodnjak. 
Ni ljubezni, ni veselja, ni miru in ni življenja. 

On pa vse je 
in vse zaobjame. 
Velikokrat se mi kolca, 
ko on misli name. 

V blodnjaku je kot Ariadnina nit, 
le da on ni le mit. 
Rdečica v glavo stopi, 
žgečkanje v trebuhu nastopi. 

Končno nekam pelje pot, 
končno tu ni več zablod, 
ljubezni pa je zvrhan sod, 
vso nejevoljo pošljem v kot. 

Ema Senekovič, 7. razred

Kaja Žnuderl, 6. razred

Vesoljska gmota

Druščina iz šestega B 
raziskala je neslišno,  
skrivnostno materijo. 

Mihu je bila videti čudna,  
tega ni skrivala. 
Taka čudna, dlakava gmota.  
Gabila in gnusila se jim je. 

Ali je vesoljka 
mar ta gmota Fajonova? 

Okoli nje kadila se je  
zelena, smrdljiva,  
strupena črta. 

Nihče od nevarne druščine 
ni vedel,
od kod ta nenaravna sila se je vzela.

Ema Lavrenčič, 6. razred

Nejc Urbanič, 7. razred

 

Skrivnostna materija

Skrivnostna materija je skrivnostna, 
je čudna, neslišna, nevarna. 

V gozdu je svetla in 
izgleda pomembna.  
Je zelo močna, 
celo premogočna.  

Veliki ima veliko strahu, 
zato je izgubljena. 

Na koncu ta čudna materija 
podre Malega 
zelo majhnega možiclja.  

O, naša materija gozdna,  
je prav zares grozna. 

Larisa Kotnik, 6. razred

Jaka Breznik, 1. a razred

Čudna, skrivnostna materija

Majhna, okrogla 
je ta krogla.  
Kar od nekod se je prikotalila
in  v neprave roke skočila.  

Je neslišna, negibna. 
Vedno se pritaji,  
se nikoli ne zataji. 

Je to skrivnostna materija 
ali zgolj kot kreda bela stvar, 
ki se tu in tam potika?  

Če pride v neprave roke,  
se postavi ti ob boke. 
Kar naenkrat postala je pomembna,  
saj bila je omembe vredna. 

Iz vesolja je priletela 
kar naenkrat,
kot se tovornjaki vozijo z Bleda.  

Nenaravna je ta stvar,  
saj poje, skače, govori noč in dan. 

Zaradi te materije 
v meni vnela se je vnema.  

Ne vem več, kaj naj delam, 
ker noč in dan
z mislimi pri njej posedam. 

Kaj si šele šestošolci mislili so, 
ko so našli tole materijo? 
Malo sem, malo tja 
in že ta materija je izpuhtela. 

Maks Fajon jo je skušal dobiti, 
a je ona sama začela soditi. 
Ni ji bilo mar,  
kdo je star in kdo mlad. 

Prav previdno je treba 
z njo ravnat´ in 
se prav nič z njo igrat´. 

Saj šestošolci to vedo, 
z njo se zaposlujejo. 

Dobra je ta krogla, 
vedno se ti lahko izmika, 
a pazi, to še ni konec in pika, 
saj vedno te lahko preseneti, 
ko konfeti začnejo lebdeti. 

Alina Berič, 6. razred

Arabela Kukovec, 1. b razred

Zrcalce, zrcalce povej, kaj hočem in kaj bi rada …

Šestošolci so se preizkusili v pisanju nadaljevanja pesmi Barbare Gregorič Gorenc: Jaz v zrcalu.

Jaka Breznik, 1. a razred

Enej Dobaj, 8. razred

O, deklica ti, napiši nalogo, 
kakor se tebi zdi. 
Napiši nalogo, 
kakor veliš ti.  

Opiši svoj prečudovit  izgled, 
a ne tako kakor svoj pogreb.  
Opiši svoj prečudovit izgled tako lepo.  
Povej, kakšne lase, oči in pege imaš.  

Bodi vesela, da si, 
kakšna pač si.  

O, deklica ti, 
ne primerjaj se z vsemi  ljudmi,   
temveč zaupaj srcu,  
kamor te pelje z zaprtimi očmi.  

Deklica,  
žal si lahko samo sama 
odgovoriš  na vsa ta vprašanja.  
Ugotovi in ponovi.   

Saj zmoreš in moreš.  

Draga deklica, 
ogledalo svetuje ti,  
da počneš stvari, ki te veselijo.  

Zrcalce spregovori  
in se  zastrmi. 
Deklica pa skuša ugotoviti,  
kaj mora narediti. 

Zrcalce ji pove  
in deklica se zasmeji. 
Ko nalogo naredi, 
se zrcalce nasmeji.  

Zrcalce, zrcalce povej, kaj hočem in kaj bi rada …

Aneja Kos, 8. razred

Verjemi vase,  
je ogledalo reklo, 
pazi nase.  

Uspelo ti bo,  
v kar boš verjela,  
bodi polna domišljije  
in ne obupaj.  

Upaj.  

Zrcalce odgovori:  

Lana Bašnec, 8. razred

Zastavljaš, zastavljaš mi vprašanja,  
a jaz ne vem,  
kako odgovoriti nanje. 

Dekle, ne glej okrog,  
ozri se vase  
in videla boš, 
da nisi sama zase.  

Pred tabo je svet, 
ki ga ne moreš objet’. 

Vzemi si čas in nalogo 
naredi počas’.  

Ocena je samo 
mala cena.  
Rada bi dobila petico, 
vendar znanje ti ne gre v betico. 

Tiha misel te preganja, 
da ne gre brez tega znanja.  
Odrasli hočejo,
da modruješ,  
ti pa tiho obupuješ.  

Si deklica mlada,  
skakanje imaš rada, 
glavo  polno norosti,  
v srcu polno mladosti. 

Filip Tišler, 1. a razred

Slika se spreminja, 
življenje ti izkušnje da,  
a tvoj največji dar  
je srečno otroštvo.  

Nekaj časa vse tiho je bilo, 
nato pa je zrcalo, kot bi bilo tiho, 
začelo govoriti.
Naloga naj bo bogata in resnična,
a pazi, naj duša bo pravična.

Tedaj se ozračje začne resniti, 
saj jaz vzkipim in kmalu zatem še ponorim. 
Ja, zrcalo, točnejši odgovor mi daj.
Kako naj vem, kaj je pekel in kaj raj!?
No, daj že, junjuje že maj!

Zrcalo mi s čudnim prizvokom odgovori,
kot da bi imelo cmok v grlu.
Pomisli, saj ni tako težko,
le možgane je treba vklopiti,
pa bo šlo.
Le hitro razmisli,
saj to ni več to.

Hvala za tvoj odgovor.
Zanima me še to,
kaj hočem in kaj bi rada.
No, daj.
Odgovori že,
saj jenjuje že maj.
Ne pozabi,
odgovor mora biti točen
in tudi dovolj močen.

Lepo počasi, mlada dama,
saj pred teboj je še cela mladost
in ura rana.
Čisto vseeno je,
ali boš kuharica,
učiteljica
ali dama.
Najvažnejše je,
da si v tem dobra in stvarna.

Zrcalo, se bom že znašla.
Še kdaj bom k tebi pristopila
in možgane vklopila.

Jure Kocbek, 9. razred

Pravi prijatelji

Pravi prijatelji so kot pisatelji,
saj pišejo tvojo življenjsko zgodbo,
brez njih za živeti mi ni.

Ni pomembno, kakšni so,
kakšne lase, telo ali kolo imajo.
A pazi!
Ne izbiraj si takšnih,
ki prvo nate kričijo,
potem te še zapustijo.

Ni pomembno, koliko jih imaš,
čeprav jih na tono spoznaš,
saj sta samo en ali dva
tista prava.

Ni pomembno, kako trdo garajo,
vedno ti lahko pomagajo.
Zavedaj se,
tudi če se preselijo,
te lahko razveselijo.

Ema Lavrenčič, 6. razred

Katarina Jug, 5. razred

Nasmeh je kot jutranja zarja

Nasmeh je najlepša stvar v življenju.
Je najpogosteje veselje odraslih ljudi,
ko se otrok rodi.
Nasmeh je lepa oblika obraza,
pri kateri pride do pomenskega izraza.

Nasmehnemo se tudi,
ko si kakšno šalo povemo
in se na račun le-te še krepko nasmejimo.
Nismo več tako resni,
saj bi s tem izgubili obrazno podobo na desni.

To je takšen občutek,
ko je božič
in je vsa družina zbrana,
zato je vsaka barva srca oprana.
Nasmeh je kot jutranja zarja,
ko zgornja stran ustnice poraja.

Nasmeh je takšna stvar,
brez katere bi težko obstajal svet,
saj to bi bil komet.
Prav nihče se ga ne boji,
saj se to lahko hitro zgodi.

Alina Berič, 6. razred

Julija Bedič, 5. razred

Zbudi se, Slovenec

Slovenija, moja dežela, 
zate živim.                                                   
Tvoj otrok sem,                                                                                                        
tu živi moj rod.

Po tebi vsak že pljuva,
mene pa huda jeza kuha.                                                                                                                       

Vse bi nagnal iz obupa.

Enkrat levi, drugič desni.                                                                                                         Molzejo te kakor kravo.                                                                             
Ni nikogar, ki bi rekel 
besedo pravo.

Zbudi se, Slovenec.
Uporabi svoj glas,
podaj besedo pravo.                                                                                        
En glas močnejši je 
od tisoč glasov.                                                                                                  
Slovenec, ljubi deželo svojo                                                                              
od zibelke do groba.

Naj zgodi se karkoli,
upanja ne izgubim.                                                                                                   
Kljubujem nesrečnim silam,
ki želijo te nam vzeti.                                                                                              
V pošteni domovini                                                                                              
si želimo vsi živeti.

Sara Kotnik, 8. razred

Tiara Kukovec, 5. razred

Akrostihi petega razreda

Jezero je lahko veliko.
Ata mi je kupil sliko.
Koper je morsko mesto.
Ata ima rad cesto.

Jaka Gselman, 5. razred

Jaz rada potujem.
Ana rada potuje v prihodnost.
Ne potujem rada.
Nikoli ne potujem.
Igram se z besedami in časovniki.
Enako kot s čarovniki.

Jannie Božek, 5. razred

Tiara ara se v džungli nahaja.
Igrača je lepa in velika ter rada aja.
Ara ne pije čaja.
Reka ni mala, a je velika ograja.
Ara Tiara si prst ohlaja.

Tiara Kukovec, 5. razred

Tiara Kukovec, 5. razred

Kje po svetu Marko hodi?
Ali v džungli ali v vodi?
Tam, kjer potoček šumi, tam Marka zagotovo ni.
Ampak tam, kjer travica rase.
Res sveža, zelena travica.
In na njej se pase
Najbolj lačna kravica.
Ali kje se Marko potika? Mislim, da doma na miško klika.

Katarina Jug, 5. razred

Jesen je zelo barvita.
Umirjena in za oblaki skrita.
Listje z vetrom pleše.
In v peči se že ogenj kreše.
Je zelo različna.
A meni vselej odlična.

Julija Bedič, 5.razred

Julija Bedič, 5. razred

Nokia je starejša od Tokia.
Elipsa ni boljša od čipsa.
Jelen nikoli ni zelen.
Copati so pa za vrati.

Nejc Belec, 5. razred

Nejc Belec, 5. razred

Je kaj lepšega od ljubezni?
Ali hujšega od bolezni?
Ne moremo biti jezni.

Jan Fekonja, 5. razred

Jan Fekonja, 5. razred

Nik, bik, privezan na štrik.
Isti dan je šel v Mozambik.
Ampak tam mu ni bilo všeč.
Lepo je šel nazaj na travnik brenčeč.

Nial Nudl Šipek, 5. razred

Nial Nudl Šipek, 5. razred

Žaba raba, stara šara.
Ara para, velika bara.
Noj gre v boj in tebe začara.

Žan Golob, 5. razred

Žan Golob, 5. razred

Lokvanj je zelo okrogel.
Ugotovil sem, da ne bom mogel.
Koliko rim bi v glavi premogel.
A sem zmogel.
Si kmalu tudi opomogel.

Lukas Gretar Logar, 5. razred

Lukas Gretar Logar, 5. razred

Svet je zelo velik kraj.
Veliko je zanimivega, ampak kaj?
Imam dober nasvet.
To je svet.

Svit Sambolec, 5. razred

Svit Sambolec, 5. razred

Prag pred vrati ždi.
Idila veselo šumi.
A najpomembnejši so prijatelji.

Črički veselo pojo.
Ribe iz vode skačejo.
Noji hitro tečejo.
Čaplje po zraku letijo.
Elitno se pogovorijo.
Copate pa vsi dobijo.

Pia Črnčec, 5. razred

Pia Črnčec, 5. razred