Hej, sem Leja, stara sem 15 let. Zdaj živim v Ameriki, ampak prihajam iz Evrope. Sem v Ameriko smo prišli stežka, bilo je obupno.

3. avgusta smo se z družino zaradi pogojev v Evropi odpravili v Hamburg, kjer naj bi se lepo in mirno odpravili v obljubljen svet čez ˝lužo˝. Ampak to niti malo ni bilo mirno in lepo. Na začetku, ko smo prihajali in gledali od daleč, bi lahko rekli, da se nam je Hamburg zdel res lepo mesto. Vendar ima to mesto ˝lepotno zaveso˝. Na obrobju lepe, bogate stavbe, ampak druga stran ni bila niti malo takšna. Vse je bilo temačno, umazano, hrupno. Otroci, žene, možje so močno jokali, tarnali, bilo je mučno. Solze v očeh smo dobili že samo, ko smo jih videli. Spomnim se uboge matere, v eni roki je držala majhen kovček, malce večji kot zvezek, v drugi roki pa majhnega otroka. Še zdaj mi pridejo solze, ko samo pomislim nanjo. Takšnih je bilo kar nekaj, ampak ko greš skozi to, je najbolje, da si čim manj zapomniš. Najhuje je to, da je tam veliko nesnage, miši, podgan in zlahka stakneš kakšno bolezen.

Verjetno se sprašuješ, zakaj je to za nas nevarno. Tukaj je tudi nekaj zdravnikov. Ti te pogledajo, ali imaš kakšno bolezen, če je nimaš, bodi srečen, če pa jo imaš, več sreče prihodnjič. Res je bilo mučno in naporno, tega ne želim niti najhujšemu sovražniku. Solze imam v očeh, ko to pišem. Najsrečnejša sem lahko, saj sem celotno potovanje preživela s starši. Veliko mlajših ali celo isto starih otrok je na tem potovanju izgubilo očete, matere, sestrice, bratce. Res nočem, da to doživi še kdo drug. Upam, da bo takšnih strašnih, temnih in mučnih dogodkov čim manj in da bi vsi, ki si želijo v boljši svet, tja prišli srečni z družinami in brez muke.

Tjaša Mihelič, 9. razred

Julija Bedič, 5. razred