Je tam res lepše? Kam sploh gremo? Žene nas upanje na boljše razmere in lažje življenje. Ob pogledu na mračno pristanišče, ki ga imaš pred seboj, se vedno znova sprašuješ, ali je to sploh vredno. Ali je vredno, da vidiš vse prestrašene duše, ki se sploh ne zavedajo, kaj jih čaka in kam gredo?
Tudi jaz nisem vedela, kako se bodo stvari odvile, vendar stara sem 15 let. Nisem dovolj samostojna, da bi živela sama, zato sem sledila očetu in mami ter pristala v tistem odurnem kraju. Pregnalo nas je slabo finančno stanje. Nismo več mogli vzdrževati naše kmetije, zato smo vse prodali in se odpravili na dolgo pot proti obljubljeni deželi.
Že do Hamburga pot ni bila lahka, vendar tega, kar sem doživela tam, nisem pričakovala. Zelo se nam je mudilo, saj v vsej gneči in hrupu nismo vedeli, kam sploh naj gremo. Naenkrat sem na svojem telesu začutila roko. Nepoznan moški me je začel vleči proti temni zapuščeni ulici. Poskusila sem kričati, vendar mame in očeta nisem več videla. Nepridiprav mi je grozil s smrtjo, če mu ne dam denarja. K sreči mi je mama pustila nekaj prihrankov, vendar so v isti sekundi, ko sem jih potegnila iz žepa plašča, izginili. Tat je izginil z njimi, jaz pa sem ostala sama sredi ogromne množice ljudi. Zagledala sem paznika, ki je delil moške in ženske, ter jih ločeno pošiljal pod prho. Ravno sem ga želela vprašati po svojih starših, ko me je potisnil k ostalim ženskam. Sploh me ni želel poslušati in znašla sem se med golimi ženskami. Takoj so stekli še mene in me postavili pod vodo. Bila je mrzla in umazana. Pod svojimi nogami sem čutila bakterije tisočih ljudi, ki počasi lezejo name. Nisem se mogla zadržati, zato sem bruhala. Ko so to videle ostale ženske, so se oddaljile od mene in poklicale paznika. Seveda so vse želele ostati zdrave tako kot jaz, da bi jih spustili na želeni parnik. Paznik me je molče odvedel naravnost k zdravnici.
Ko sem vstopila v ambulanto, so mi na hitro v roke potisnili par kosov oblačil, da sem se oblekla. Zdravnica me je pogledala od glave do stopal in se mi nežno nasmehnila. Takrat sem opazila, da mi po licu tečejo solze. Povabila me je, da sedem in mi podala robček. V strahu sem ji povedala, da sem zdrava in nisem bruhala zaradi bolezni. Rekla je, da mi verjame, a me je vseeno na hitro pregledala. Mirno je povedala, da sem res zdrava in me s tem pomirila. Opazila je, da sem še zmeraj zmedena, zato me je vprašala po starših. Spet sem planila v jok, ko sem pomislila, da ju najbrž nikoli več ne bom videla. Možnosti, da bi ju našla v tej zmešnjavi, so bile zelo majhne. Kar naenkrat je rahlo odskočila od stola, na katerem je sedela, ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo. Veselo je povedala, naj ostanem mirna in da dobro ve, kje so moji starši. Pred 2 urama sta prišla moški in ženska, pretreseno sta povedala, da ne najdeta hčere, zato ju je zdravnica skrila v sobo za zdravila, da ju ne bi odpeljali. Sestro je poslala ponju in jima povedala, da je bila prepričana, da me bodo enkrat poslali k njej. Planila sem v mamin objem, oče se je začel glasno zahvaljevati. V zahvalo ji je ponudil celo denar, vendar ga je odločno odklonila. Pogledali smo na uro in ugotovili, da bomo skoraj zagotovo zamudili parnik. Zdravnica je stekla iz ambulante in se hitro vrnila z enim od paznikov. Izrekli smo še zadnje zahvale in se s paznikom odpravili proti gneči. Prijeli smo se za roke, da se kateri ne bi izgubil, in paznik nas je tik pred odhodom spravil na plovilo.
Odvedli so nas do predela, kjer so bili ostali potniki, končno smo si lahko oddahnili. Gledala sem proti kopnemu in pomahala celini v slovo. Imela sem zelo mešane občutke. Pogrešala sem našo kmetijo, prijatelje in znance, v sebi sem želela domov. Po drugi strani sem ob pogledu na zadimljeno, natrpano mesto, v katerem sem še vedno videla zmedene ljudi, Evropo rahlo prezirala. Z nami so delali, kot da smo ničvredni ali nekaj krivi. Ljudje tu so brez empatije – vsi, razen zdravnice, njej sem bila hvaležna. Vedela sem, da se tudi starša bojita in mogoče mi prikrivata kakšno slabo stvar, vendar sem ostala pozitivna.
Nihče na ladji ne ve, ali bo v Ameriki preživel in v kakšne razmere bo prišel. Lahko si mislim, da nikjer ne bomo brez skrbi in življenje ne bo popolno, ampak verjamem, da bomo mi trije skupaj preživeli. Če bom morala garati za preživetje, bom garala. Če se bom morala boriti, se bom borila. Ne bom se predala.
Tiana Šipek, 9. razred
Jonas Frangež, 4. razred