| Nikoli si nisem mislila, da se lahko življenje v trenutku obrne na glavo. Ko sem še mislila, da bom za vedno živela tako lepo, kot sem preživela otroštvo, se je vse preobrnilo. Vzeli so mi vse, kar sem imela. Namreč po smrti moža smo s hčerkama pristale same na kmetiji, okoli pa polno tujcev in nehvaležnih ljudi. Nisem se počutila dobro, zato sem se odločila, da se s hčerama odpravimo proti Ameriki. Vse se je zgodilo zelo hitro, prodala sem posest in se s hčerkama odpravila proti pristanišču Hamburg. Zjutraj smo spakirale. Kot tričlanska družina s seboj nismo smele imeti več kot tri kovčke. V njih so bila le najnujnejša oblačila in denar. V pristanišču je bilo mrzlo, saj je deževalo. Mesto je bilo temačno, na nebu črni oblaki, ki te kar prestrašijo. Sumljivi ljudje, ki te opazujejo. Verjemite, občutek je žalosten, strah me je bilo. Kaj če se kaj zgodi mojima otrokoma? Ampak takrat je za to bilo že prepozno. Prešinila me je misel. Kaj če izgubim otroka in ostanem sama? Zelo me je bilo strah. Po pristanišču so se sprehajali tujci, tatovi, sumljivi ljudje, vlačuge. Ljudje so prihajali iz vseh držav, tako Židje, Poljaki, Rusi. Ljudje iz Galicije, z Ogrskega, s Krasa in iz Alp. Vsi premraženi, družine z več otroki, ki nimajo denarja. Ljudje norijo, se derejo, vsi so žalostni, ženske se jočejo. Še meni je bilo grozno poslušati uboge ljudi, ki preživljajo hude čase in so v stiski. Ko smo prišle bližje ladji, smo že od daleč zagledale, kako ločujejo moške od žensk in jih potiskajo na levo, desno, ne briga jih, kako se ljudje počutijo. V predsobah jih slečejo do golega in napodijo v kopalnico. Tudi me smo se morale stuširati. Ni nam bilo prijetno, bilo nas je sram, hotele smo samo hitro oditi. Najbolj sem se bala, da ne bomo opravile zdravniškega pregleda. Zaradi mraza in umazanije nam je bilo vsem zelo slabo. Strah nas je bilo, da nas bodo poslali nazaj in mogoče sploh nikoli ne bomo videle Amerike ter boljšega življenja. Čez nekaj minut sem se odpravila proti ambulanti, srce mi je bilo kot noro, tresle so se mi noge in roke. Dolgo sem čakala, da so mi povedali, da se lahko odpravimo na ladjo, saj smo zdrave. Pred tem smo čakale dve uri, preden je bilo vsega konec. Skoraj smo že obupale. Na ladjo so nas nato pospremili uradniki. Pot je bila dolga, ampak sem bila srečna, da se je vse dobro končalo. Lana Zorec, 9. razred |
Tineja Kos, 4. razred