Nahajam se v Hamburgu, v tožnem, deževnem mestu. Čakam, da pridem do ladje, da me ta odpelje v nov, morda boljši svet. Tu v Evropi je turobno, s starši smo se skregali, želim pobegniti in se nikoli več vrniti. Čakam, da pridem do zdravnika, ki mi bo dal dovoljenje, da uresničim svojo največjo željo. Zbegana sem, ljudje brezglavo hitijo, ulice so natlačene, vse je črno, mrtvo, nikjer ni prostora, da bi lahko zadihal. Tudi zrak je gost in težak. Ženske in dekleta jokajo ter tarnajo, ne vem, kako bom preživela to stisko kot 15-letno dekle. Vse okoli mene je umazano, okrog se potikajo tatovi, sumljivi ljudje ter vlačuge. Ljudje se tlačijo drug ob drugega, tovor z ladij premikajo sem ter tja. Čim prej želim to zapustiti za sabo in oditi.

Vrsta se počasi premika, počasi bom pri zdravniku. Pred mano stoji ženska, ki neizmerno kašlja. Dvomim, da jo bodo tako spustili na ladjo. Čez čas sem to točko opravila tudi jaz in sem že čisto blizu Amerike. Pobrali smo prtljago in se začeli premikati proti ladji. Skoraj sem že stopila na ladjo, ko me je ustavil eden od paznikov. „Kam pa kam mlada gospodična? Pokaži mi tvoj dokument, izgledaš premlada za potovanje!” Skoraj bi me kap. Nisem vedela, kaj narediti. Svoj osebni dokument sem pustila doma na mizi. Hitro sem pobegnila, preden bi me spet opazil. Skrila sem se v enega izmed tovorov. Ker je za mano bil dolg dan, sem zaspala.

Odpiram oči in prihajam k sebi. Kje sem? Splezala sem iz svojega skrivališča in pogled me je očaral. Zagledala sem celino! Prišla sem na ladjo, saj ne morem verjeti svojim očem. Počasi smo se začeli približevati Novemu svetu. Ko so se vsi ljudje spravili z ladje, je prišel tudi moj čas za naselitev v Ameriki.

Na ta trenutek sem čakala veliko časa in veliko sem pretrpela, da lahko zdaj uživam v zares boljšem svetu

Žana Jeza, 9. razred

Zala Škerget, 1. a razred