Fuj!  Bljak! Vsi se potiskajo, prerivajo, pretepajo, da bi prišli na ladje. Bilo je mučno. Komaj sem se premikal v tisti gneči. Ni mi bilo všeč . Bil sem sam. Brez družine in prijateljev. Sam sem taval po umazanem pristanišču. Nisem imel nikogar. Mati mi je umrla, ko sem bil še otrok, oče je vsako noč pijančeval. Ostal sem sam, zato sem se odločil, da doma vse prodam in odidem v boljši ter lepši svet.

Hamburg je po eni strani zelo lepo mesto. A v tistem delu, kjer sem bil sam, je bilo strašno, hrupno.  Ni mi bilo všeč.  Ljudje so hodili eden zraven drugega. Otroci so jokali, tudi žene in dekleta. Moški so  preklinjali in se pretepali. Jaz 15-letni fant sem to gledal. Strah me je bilo, da me kakšen moški ne bo napadel. Ves čas sem gledal okrog sebe, da mi ropar slučajno ne bi česa ukradel. Do odhoda v težko obljubljeno deželo ni bilo zlahka priti. Moral si biti povsem zdrav, da si lahko odšel. Zame je bilo to zelo težko, saj sem imel neko čudno bolezen in nisem mogel normalno dihati. Nisem vedel, kako bi lahko prelisičil  zdravnika. Imam še dva dni časa, da se  nekaj spomnim.

Ko sem hodil po mestu Hamburg, sem se počutil zelo nemočnega. Mesto je zelo umazano. V revnem predelu stoji hiša ob hiši. Zelo rad bi živel v bogatem delu mesta. Imajo razkošne hiše. Kaj pa imam jaz? Imam le sam sebe in majhen kovček, v katerem imam dragocene stvari. Nekaterim ljudem se ne bi zdele pomembne, a meni so. Ko sem moral oditi k zdravniku, sem se le nekako izmuznil. Odšel sem na ladjo. Raje sploh ne bi odšel, ker sploh nisem mogel normalno stati, ker ljudje sploh niso imeli meje in uvidevnosti. Samo hodili so na ladjo, tako da je skoraj potonila. Končno sem zapustil to grozno mesto in zdaj odhajam daleč, v obljubljeno deželo.

Upam, da bom tam živel boljše življenje. Upajoč, da si bom našel ljubezen.

Teo Kirbiš, 9. razred