Že četrti dan sem se zbudil v megli, črni megli. Vsako jutro vidim več in več trupel, bledih obrazov, objokanih mater, ki so izgubile otroka ali moža ob misli, da se bo vrnil nazaj. Zebe me. Vsi spimo na tleh, veliko ljudi tudi zboli, kar ni dobro za nas ostale. Strah nas je, ker je prvi pogoj, da sploh prideš na tisto črno ladjo, za katero sploh ne veš, ali vodi v dobro ali slabo stran sveta, da si zdrav.

Vsak dan prispe v naš zaliv po stotine črnih dimnikov. Ko gledam, kako ločujejo moške in ženske, si sploh ne morem predstavljati občutka, kako je, ko greš na to slepo potovanje brez svojih najbližjih in si sam v upanju, da varno prispeš na drugo stran sveta. Ljudje okoli mene se tudi sami ubijajo zaradi nesrečnosti. Vsak dan do zdaj sem videl, kako so srečni moški dobili možnost, da se vkrcajo na ladjo, ampak jim je pred vkrcanjem nekdo ukradel tisto skromno prtljago, v kateri je bilo celo premoženje. Ljudje so prodali vse, kar so imeli, da so imeli s seboj nekaj denarja, saj nihče ni vedel, kaj nas čaka na drugi strani.

O tem potovanju sem premišljeval teden, potem sem se vendar odločil, da se tudi jaz odpravim. Nekateri možje, ki so se vrnili, so celo govorili, da je tam veliko zlata, ki je vredno bogastva. S seboj so imeli en kovček. Marsikdo je tudi vse izgubil, ker so se tam potikali roparji. V upanju, da ljudje pridejo na ladjo, množice ljudi tudi umirajo. Vidiš slabotna telesa in blede obraze.

Nik Lorenčič, 9. razred

Mija Jager,1. razred