Sredozemsko morje,10. 10. 1430
Dragi dnevnik,
danes je lep sončen dan in še en dan na galeji. Tako dolgo sem na tej ladji, da sem pozabil, kateri dan, datum in katero leto je. Pozabil sem, koliko sem sploh star. Nisem pa pozabil ene stvari, moje družine, saj sem že rekel, da sem mož in oče dveh otrok. Oh, kako jih pogrešam.
Naredil sem vse svoje dolžnosti na galeji za danes. Orientiral sem jadra, opazoval sem, če je v bližini kopno, da bi vsaj lahko prišel domov. Skladišče je bilo še polno. Galeja ni imela nobenih lukenj, torej je vse šlo v redu. Bil sem motiviran, da bi našel kopno, da vidim svojo družino. Obljubil sem si, da ne bom obupal. Sem žalosten, da ne morem videti svoje družine, zato se tudi trudim. Ko sem spet razmišljal o svoji družini, sem spet rekel vetru, naj me pripelje na kopno. To sem počel vsak dan, odkar sem na galeji, ampak še vedno nisem videl kopnega.
Danes je bilo drugače kot vsaki drugi dan. Prikazal se mi je mladenič. Nisem mogel verjeti svojim očem, saj je zelo dolgo, odkar sem videl človeka. Vprašal sem ga, kako je moja družina. Verjel sem, da po vsej verjetnosti mojo družino skrbi zame. Rekel mi je, da se moja hči moži, česar sem bil zelo vesel, lahko tudi rečem, da sem bil ponosen. Za sina mi je rekel, da je postal duhovnik, kar me je tudi razveselilo. Za ženo je dejal, da me ne čaka več doma, kar me je zelo presenetilo, ampak ima drugega moža. To me je zelo užalostilo, koga ne bi, ko izveš, da ima tvoja žena drugega. Zdaj si res nisem več želel domov, zato sem mladeniču rekel, naj moji družini pove, da sem umrl. Mladenič je izginil kar pred menoj. Ko je izginil, sem spet rekel vetru, naj me odpihne, ampak tokrat na odprto morje. Tam sem hotel končati svoje življenje. Moje življenje nima več pomena. Žena me je zapustila, hči in sin imata enkratno življenje tudi brez mene. Mojo žalost in obup bom končal v morju.
V ta dnevnik pišem zadnjič. Kdorkoli bo to našel, prosim, da širi mojo zgodbo.
Nasvidenje kruti svet.
galjot
Aneja Kos, 8. razred