| Nekje in nekoč za devetimi gorami je živela princesa. Že od rojstva je bila slepa. Živela je na gradu, ki je stal visoko nad mestom. Imela je zlobno sestro, ki jo je na vsak način želela ubiti. Hrepenela je po tem, da bi enkrat končno lahko videla in dojemala svet, v katerem živi. V gradu sta živela tudi njena oče in mama, s katerima se je razumela bolje kot s sestro. Niti sanjalo se ji ni, kaj vse jo čaka. Nekega jutra pri zajtrku se je grajska družina veselo pogovarjala in kramljala o stvareh, ki so jih zanimale. Nenadoma je zlobna sestra vprašala: ,,Ali lahko s sestro greva ven?“ Kralj se je najprej namrgodil in začudil, nato pa odgovoril: ,,Seveda. Pazi le, da boš pozorna na svojo sestro, ki ne vidi. Sama veš, kaj se lahko zgodi.“ Po tem odgovoru je bila zlobna sestra videti zadovoljna. Čez nekaj časa sta se oblekli in obuli, nato pa odšli v gozd. Nikomur se niti sanjalo ni, kakšne zlobne namene ima princesina starejša sestra. Malo po tem sta prišli do najlepše gozdne jase, je sestra rekla: ,,Ne oddaljuj se od tega kraja. Takoj se vrnem.” Slepa princesa je nekaj časa tam res samo čakala, nato je zaslišala neke čudne zvoke. Ker ni vedela, od kod prihajajo, se je zelo prestrašila. Skoraj bi omedlela! Nekaj ji je pravilo, da je to kakšno gozdno bitje. Čez nekaj časa se je to uresničilo! To je bil škrat, ki je bil po srcu zelo dober. Stanoval je v drevesni votlini nedaleč od tod. ,,Kdo pa si ti? Kaj počneš tukaj?” je škrat začel pogovor. ,,Izgubila sem se v gozdu in ne vem, kam naj grem,“ je preplašeno začela slepa princesa. ,,Vidim, da si slepa. Tukaj res ni varno! Pridi, pokazal ti bom svoj dom in čudovit izvir čudežne vode, ki je ob njem,” jo je pomirilo gozdno bitje. Princesa se je s tem strinjala, zato sta hitro odšla. Dolgo sta hodila in škrat jo je vsake toliko opozoril, naj se ne dotika gozdne rože, ki je tako strupena, da lahko ubije po dvajset ljudi skupaj. Ko sta prišla do škratovega doma, jo je ta udobno namestil v svoji kuhinji. Princesa se je počutila varno in to je bilo glavno. Čas je hitro tekel in počasi sta se morala posloviti. Škrat je princesko povabil, naj še kdaj pride k njemu. Takrat je uboga princeska že vedela, kje je pot do gozdne jase. Tam jo je čakala sestra. ,,Pa kje si bila tako dolgo? Čakala sem te dolgo časa, tebe pa ni od nikoder,” se je razburila zlobna sestra. Bil je že večer, zato se jima je mudilo domov na večerjo. Pri večerji se je zgodil čudež! Starejša sestra je mlajši ponudila strupeno rožo, ki bi jo naj ozdravila. Slepa sestra je dobro vedela, kako ta roža izgleda, zato je ni niti pogledala. Sestri je odvrnila: ,,Nisi me pretentala. Vem, da je ta roža strupena, zato se me pazi! Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!” je svojo misel končala uboga princesa. Kralj in kraljica sta starejši hčerki dala kazen, da tri dni ne sme z gradu. Ravno čez tri dni se je uboga princesa spet potikala po gozdu. Tokrat je bila z njo vsa družina. Izkoristila je priložnost in šla k škratu. Ta ji je pokazal še čudežni izvir vode, za katerega slepa princesa še ni vedela. Pri njem sta kramljala. Naenkrat se je uboga princesa dotaknila tega izvira. Takrat se je zgodil čudež! Spet je videla! Presrečna je stekla v objem svoje družine. Tisto popoldne so še dolgo kramljali v drevesni votlini. Slepa princesa je spet videla in vse se je srečno končalo. Živeli so srečno do konca svojih dni. Alina Berič, 6. razred |
Manja Jug, 7. razred