galeja, 5. 7. 1420

Dragi dnevnik,

danes je res slab dan. Vsak dan umre nekaj galjotov. Vsak živ galjot ima vedno več nalog. Vsak dan moram na veliko veslati in čistiti.

Na začetku nas je bilo 140. Sedaj nas je le še 100. Ne spomnim se, kako sem pristal tu. Toliko dni sem tu, da mi je spomin začel kar pešati. Mislim, da sem tu pristal, ker sem grozil vojaku. Od takrat se mi je življenje postavilo na glavo.

Na galeji sedim na klopci z drugimi galjoti in privezan sem na verigo. Počutim se kot kakšen pes na vrvici. Zvečer spim na trdih tleh ladje. Vedno sanjam o svoji družini.

Zjutraj se prebudim in pojem zajtrk z ostalimi sotrpini. Jemo samo plesniv kruh. Je nas polovica galjotov. Ostali lahko spijo, saj so delali celo noč. Ko se najemo, moramo veslati in čistiti palubo. Vojaki nas opazujejo. Če ne veslaš, dobiš z bičem po hrbtu. Misli so mi pobegnile k moji družini. Občutil in slišal sem bič na svojem hrbtu. Takoj sem se streznil in veslal dalje. Čez čas sem slišal poke biča. Vojak je enega izmed sotrpinov začel tepsti. Bil je cel krvav in odvrgli so ga v morje. Nato sem zaslišal nek čuden zvok, ki ni bil od biča. Videl sem, kako je sotrpin padel. Na obrazu in po roki je imel izpuščaje. Med galjoti je začela razhajati bolezen. Tako so vojaki začeli bolne ljudi metati kar v morje. Vedno več ljudi so vrgli v morje in vedno manj nas je bilo.

To so bili najhujši dnevi v mojem življenju. Samo čakal sem, kdaj bom dobil kakšen izpuščaj, kdaj me bodo vrgli v morje. Dnevi so minevali in bolezen se je počasi umirila. Utrujen od dolge plovbe po morju sem prišel do domače dežele. Komaj čakam, da vidim svojo družino, ki jo sanjam vsako noč.

 galjot

Sara Kotnik, 8. razred