S težkimi nogami se premikam po grdi, umazani ulici. Slišim krike ljudi, ko pridem do pristanišča. Dež mi kaplja po obrazu, noge imam obdane z blatom. Obstojim. Ko vidim matere, ki jokajo in kričijo imena svojih otrok. Veliko ljudi išče svoj denar in oblačila, ki so bila ukradena. Po nogah mi stopa na milijone ljudi, ko se zavem, da stojim na sredini mesta Hamburg.
Veliko sem že premišljevala, ali bi se vrnila nazaj domov na toplo. Kot odraslo dekle, ki ne ve, kaj naj s svojim življenjem. V moji hiši imam moža, ki ga imam neizmerno rada. Ampak naredil mi je dovolj stvari, da se zdaj ne bom obrnila nazaj. Ko pomislim, da bom morala preživljati tega človeka skozi vse življenje, mi postane kar slabo. Imam moža, ki ves dan leži na kavču, pokliče me le za hrano. Delam dve službi naenkrat in vikende preživljam v hotelu, kjer čistim sobe.
Pred nekaj dnevi sem izvedela, da sem noseča. Ko sem to povedala možu, je izdihnil in mi podal krožnik za nov sendvič. Več dni že nisem bila doma, saj sem stanovala pri moji sestri. Ko sem se danes zjutraj zbudila, sem odšla domov. Moj mož je ležal na kavču in gledal televizijo. Spogledala sva se, začel je vpiti name, da nisem dobra žena. Odšla sem v spalnico in spakirala najpomembnejše stvari. Vzela sem ves svoj denar in odšla proč od doma. Pripeljala sem se do sestrine hiše, kjer sem pustila pismo, v katerem sem zapisala, da grem v Ameriko. Vsi ljudje govorijo o Ameriki, kako je tam lepo.
Zdaj pa stojim v Hamburgu in se sprašujem, če delam napako. Ampak ne morem se vrniti nazaj. S svojim otrokom bom začela novo življenje. Seveda me bega, če je v Ameriki res tako lepo. So tam dobri ljudje. Vsa nestrpna stopam po mestu in ne vem, kaj naj naredim. Zagledam se v bogate palače, ki me danes sploh ne očarajo. Okrog njih se vije grda megla in dež. Pogledam na vse druge strani mesta in vidim umazane hiše. Ljudje se podijo k stavbam in me potiskajo sem ter tja. Prišla sem do množice ljudi, kjer so me potisnili v sobo, nato še slekli. Počutim se osramočeno, zraven mene je polno drugih žensk. Njihova telesa so suha in onemogla, kot da umirajo. Vprašam se, če tudi jaz izgledam tako. Vse so nas potisnili v kopeli. Za trenutek sem si oddahnila, saj sem sprala s sebe vso blato. Na tleh vidim umazanijo, ki se nabira ob mojih nogah. Počutim se še bolj umazano kot prej.
Zdaj stojim v vrsti, po dva nas spuščajo k zdravniku. Ko vstopim, me ošine z resnim in zaničljivim pogledom. Stresem se in se skušam pomiriti. Izmeri mi srčni utrip, izmeri težo, višino, pogleda mi grlo, oči, ušesa. Nato vdihne in reče: ,,Na svidenje.” Nisem vedela, kaj naj naredim, kam naj grem. Do mene pristopi sestra in me pospremi ven. V čakalnici me posede na stol in vpraša za ime in priimek. Nato ga zapiše na papirje, ki jih je dal zdravniku. Pove mi, da moram počakati na izvide in potrdilo. Nisem vedela, zakaj so me pregledali, dokler nisem prebrala napisa na vratih – Izdaja potrdil za odhod na parnik. Moje misli je preplavila groza. Ali bom sploh lahko odpotovala? Pred očmi se mi je zameglilo, stisnilo me je v prsih in postalo mi je slabo. Pomislila sem na otroka. Kaj če me z njima ne spustijo na parnik? Ju bom izgubila? Po licu začutim zdrs solze, odpravim se do stranišča, da bi popila malo vode. Ko se odpravim v čakalnico, poskušam izgledati zdravo in močno. Sestra hodi proti meni, noge so se mi začele tresti, počutim se samo, zaprto v tej sobi. Sestra mi poda izvid in me pospremi do sobe. Usedem se na posteljo in začnem brati. Srce mi tako hitro bije, da ga čutim po celem telesu. Obda me olajšanje in tesnoba. Sama sem zdrava, vendar morajo pregledati še razvoj otroka. Zato moram ostati čez noč. Zagledam se v strop, okrog mene se odkašljuje veliko bolnih ljudi. Tudi sama lahko zbolim. Ko se ugasnejo luči, skušam zaspati. Moje misli so vsepovsod, razmišljam o vsem, kar se je zgodilo. Ko odprem oči, je že svetlo. Vstanem in zagledam delavce, kako odvažajo mrtva telesa. Takoj poberem vse stvari in odidem iz sobe v kopalnico. Zajokam, saj si ne morem predstavljati, da bi tudi sama bila mrtva, da se danes ne bi več zbudila.
Ko odhajam na pregled k zdravniku, sem zbegana. Uležem se na posteljo in pustim, da me pregledajo. Trudim se razmišljati o stvareh, ki jih lahko počnem v Ameriki. Razmišljam o lepih trenutkih, ki so se mi zgodili v preteklosti. Pregleda je konec, zato se vstanem in vse odmislim. Sestra mi poda prtljago in listek ter reče: ,,Srečno pot.” Na obraz se mi nariše nasmešek, vzamem prtljago in se odpravim proti parniku.
Stopila sem nanj in vem, da puščam preteklost doma. Ko se končno usedem, čutim olajšanje in si oddahnem. Ti dnevi so bili pretresljivi in ta pretresljivost se še ni končala. Ne vem, kaj me še čaka. S to mislijo parnik zapluje v gosto in mračno meglo.
Zbogom, Evropa.
Gala Bračič, 9. razred
Alina Draškovič, 8. razred