V sklopu trinajstega mladinskega literarnega festivala Bralnice pod slamnikom 2023 je bil razpisan natečaj za učence in učenke osnovnih šol ter dijake in dijakinje srednjih šol. S svojimi likovnimi in literarnimi prispevki so sodelovali tudi učenci naše šole.

Mesto čustev

Hiša ljubezni cvetoča je češnja, 
hiša veselja je moja škrjol’čna, 
hiša je jeze vinsko rdeča, 
hiša žalosti je temno vijol’čna. 

Hiša upanja se dviga v nebo, 
hiša sramu je strašno meglena, 
hiša je sreče pisana roža, 
hiša strahu je bleda kot stena. 

Hišo ljubezni ves čas razganja, 
hiša veselja se smeje kot vedno, 
hiša jeze se dere, 
hiši žalosti vse se zdi bedno. 

Hiša upanja ne obupa 
hiša sramu se skriva pred družbo, 
hiše sreče je vedno polnega kupa, 
hišo strahu strah je pred okužbo. 

Ema Senekovič, 7. razred

Vse po načrtu

13. oktober 2023

Peter:

Spet je strašno pametna. Že tako jo vsi učitelji obožujejo, ona pa se jim še bolj prilizuje. Še vedno ne morem verjeti, kaj Tine vidi na njej. Že večkrat sem šel z njo na kakšna tekmovanja. Trenira gimnastiko in je sploh popolna. Jaz sem pri ocenah povprečen, ampak sem za razliko od nje bolj prijateljski s sošolci in devetičarji.

Klara:

Zakaj me vsi sovražijo, ne vem, vsi mislijo, da sem ‘piflarka’. V resnici se učim zelo redko. V bistvu sem se začela šele letos, pa še to ne za vse predmete. V redu, res sem prišla naprej pri tekmovanju iz znanja fizike, tekmovanju iz znanja geografije, tekmovanju kenguru, tekmovanju iz logike, tekmovala na vseh literarnih natečajih, opravila bralno značko, sodelovala na angleški bralni znački in osvojila prvo mesto na gimnastiki, ampak to je vse. Zelo rada bi se normalno družila z vsemi iz razreda, pa mi Peter in Tanja to preprečujeta, tako da sošolcem in sošolkam govorita, da sem bedna.

17. oktober 2023

Peter:

Spet so se začela ocenjevanja. Ni hudo, ampak je bilo že bolje. Klara se z dobrimi ocenami hvali pred prijateljicami, čeprav ima teh le tri ali štiri. Ker za Tineta ne pokaže nobenega zanimanja, se je tudi on malo ohladil.

Klara:

Letos gre res malo bolj na tesno in se dvakrat bolj učim. Tudi za najenostavnejše predmete. Očitno sta mi Peter in Tanja še vedno nevoščljiva, ker imam dobre ocene. Vse sošolke si na obraz namažejo dve toni ličil, jaz pa jih tako nočem, kot mi jih starši ne pustijo, čeprav ko se doma za igro naličim, sploh ne izgledam tako slabo. V šoli mi je všeč Tine, ne vem pa, ali sem jaz njemu in ker je on Petrov najboljši prijatelj, niti ne upam pokazati čustev, da ne bi bilo preveč očitno in bi se razvedelo. Sicer pri biologiji in kemiji sediva skupaj in se na čase pogovarjava. Pri pouku mi srce vedno bije kot noro in se ne morem umiriti. Tudi on čustev nazorno ne pokaže in se mi občutki malo mešajo. Blizu mene sedijo tudi Mojca, Jana in Nuša, moje najboljše prijateljice iz šole. Šolo imam rada, sploh šport in matematiko. Šport predvsem zaradi gimnastike, treniram že osem let in tam bolj uživam kot v šoli predvsem, ker me bolje sprejmejo, najbolj sem povezana z Vaneso in Kristino.

Peter:

Klara v resnici izgleda prav dobro, kar me v resnici moti. Všeč je Tinetu in mi gre res na živce. Hodi k skavtom, kot da nima že dovolj dela z drugimi obveznostmi, pa še gimnastiko trenira in igra klavir. Tudi jaz sem dober športnik, treniram košarko in igram rog, vendar moji hobiji in znanje na prireditvah ne pridejo ravno prav. Sem bil pa s košarko že na državnem tekmovanju in smo osvojili drugo mesto. Malo mi je neprijetno, ker sem všeč Tanji in to včasih kar precej nazorno pokaže. Pred tedni mi je poslala sporočilo:

5 razlogov, zakaj mi je Peter všeč:

• Visok
• Lep
• Pameten
• Zabaven
• Prijazen

To sporočilo je pristalo na Instagramu in Snapchatu na njenem storyju. Takrat me je bilo sram kot še nikoli. Najraje bi se pogreznil v zemljo in tam ostal. Na srečo sem v šoli dovolj priljubljen, da se niso norčevali.

Klara:

Jaz, Mojca, Sonja in Nuša se včasih norčujemo iz Petra, ampak za razliko od njega, tega ne delamo pred celim razredom ali še širše. Nadele smo mu celo smešno ime, to je zlobnež iz zgodbe, ki jo je napisala Nuša. Vsako soboto zjutraj imamo skavte, jaz sem v četi kot vsak iz osmega razreda. Tam je tudi Klemen, ki ni tako lep kot Tine, je pa duhovitejši in pametnejši.

21. oktober 2023

Peter:

Sobota je, tako da bom spet lahko igral igrice in spal. Kakšni dve uri se bom učil.

Klara:

Sobota je, to pomeni, da bom videla Klemna. No, tudi sobo bom morala pospraviti, ampak to bo popoldne.

23. oktober 2023

Peter:

Sobotni dan je potekal kot vsi drugi. Kasneje sem pomagal zložiti drva v kurilnico in se malo učil, ostali čas sem poležaval ali igral igrice.

Klara:

V soboto so nas pri skavtih razdelili v dve skupini, jaz sem bila v prvi, on pa v drugi. Pa naslednji teden🙁. Ampak danes je ponedeljek in je nov dan šole. Še en dan, ko bom morala prenašati vse te narejene face. Saj poskušam, ampak je res težko. Sploh pa ne vem, zakaj bi se trudila samo jaz, če se on nič ne potrudi.

Peter:  

Tudi jaz se bom malo potrudil, da s Klaro ne bova ves čas na nasprotnih poljih. Danes bom z njo poskušal sodelovati.  

Klara: 

Danes je Peter neverjetno dobre volje. Kar malo je že sumljivo. Če se že on tako obnaša, se jaz ne bom drugače. Mogoče bo uspelo. 

26. junij 2023 

Peter: 

S Klaro nama gre kar dobro, nisva skregana, nisva par, da ne bo pomote, sva pač navadna prijatelja. Življenje teče dalje. 

Klara: 

S Petrom sva zdaj prijatelja, vse je v redu. Pakiram, ker gremo jutri z družino na morje. Življenje teče dalje. 

Ema Senekovič, 7. razred

Moje spremenjeno življenje

Sem dvanajstletnica, ki je vedno živela običajno življenje. Hodila sem v šolo, imela pametnega bratca Žana, obiskovala gasilce, glasbeno šolo in gimnastiko … Skratka, vrtela sem se v nekem čarobnem krogu življenja. Toda v začetku leta 2019 se je vse to spreobrnilo. Življenje je postalo drugačno, težje razumljivo in sprejemljivo, saj je nastopila karantena. To sem mogla sprejeti. Toda niti predstavljala si nisem, da me bo doletel tak naval čustev.  

Vse se je začelo, ko smo po televiziji gledali  novice o nekem novem virusu. Že takrat se mi je zdelo, da nas je preplavila nepoznana izkušnja. Naenkrat me je bolj kot kadarkoli začelo skrbeti za moje sorodnike. Spraševala sem se, ali bo koga od mojih bližnjih zadel ta virus ali bomo vsi živeli v miru doma, v sožitju narave še naprej. Ta misel me je spremljala vse do začetka karantene. Bila je zelo globoka misel, ki mi ni dala miru. Še nekaj časa je bilo tako. Nato je napočil čas pouka na daljavo. 

Spomnim se, kako smo gledali na prvi dan pouka na daljavo. Nihče ni vedel, kaj se nam dogaja, kaj se nam bo zgodilo, kako dolgo bo ta karantena trajala … Vsak zase smo bili izgubljeni globoko v svojih mislih. Pouk smo kljub tem neskončnim mislim vseeno izpeljali. Vsi smo bili presenečeni, ko smo se videli le na ekranih, nihče pa ni videl našega pravega obraza. Tistega, ki se je skrival globoko v nas. Pouk smo izpeljali zelo na hitro. Naše učno delo je izgledalo tako, da nam je učiteljica povedala, kaj moramo narediti, mi smo potem to tudi samostojno naredili. Kljub temu da smo se videli preko zaslona, smo bili zelo oddaljeni drug od drugega. Počutila sem se odtujeno, kot da bi naenkrat živela v čisto drugem svetu kot moji sošolci, kot da to nisem več jaz.  

Pouk na daljavo je mineval kar hitro. V meni pa je nastajal vihar čustev. Imela sem občutek, da se s svojimi sošolci ne bom nikoli več srečala. Bila sem žalostna, da moram ravno jaz ždeti v svoji sobi in se zliti v računalnik. Čemu? V sebi sem čutila tudi jezo, ker so se v tistem času dogajali številni protesti. Ob pogledu na vse te ljudi, ki stojijo v množici, in na policiste, ki jih skušajo umiriti, mi je srce razbijalo, kot da bi brez postanka pretekla deset kilometrov. Čemu? Obenem sem čutila kri v glavi, ker sem tako mrzlično razmišljala, kaj bi lahko naredila za boljši svet, kako bi se čim prej vrnila v realnost, ki sem jo poznala poprej.  

V tistem času nismo smeli hoditi nikamor, zato mi je odpadla tudi gimnastika. To je pustilo tudi posledice name, ker dve leti nisem več trenirala, sem izgubila tisto svojo gibljivost in raztegljivost. Še dobro, da so se gasilci vseeno odvili, saj je bilo takrat že konec karantene in smo se lahko družili. Olajšanje. Malo drugače je bilo z glasbeno šolo. Pouk sem imela na aplikaciji, imenovani Skype in tudi tam mi ni bilo lahko. Spomnim se anekdote s tega pouka. Nekega dne je moj bratec Žan pred začetkom mojega pouka na daljavo splezal pod posteljo in tam ostal skoraj cel čas mojega pouka. Razkrila sem ga tako, da sem se začela smejati, Žan pa je hitro prišel ven. Moj bratec je redno ždel pri mojih urah, celo ko sem pripovedovala knjige za bralno značko. 

Ta čas mi je prinesel tudi nekaj pozitivnega, saj sem v sebi kljub vsemu občutila neverjeten mir. V našem neverjetnem tempu življenja se moramo kdaj pa kdaj ustaviti in se umiriti. Tudi jaz sem se umirila. Obenem pa sem čutila tudi dolgočasje, saj sem naredila delo za šolo, potem mi ni ostalo skoraj nič več dela. Imela sem občutek, kot da se je svet ustavil. Moj magični krog življenja se je spremenil v eno samo točko, pri kateri sem obstala. Nekje globoko v mojem srcu sem se skrivala osamljena jaz. Takšna dvanajstletnica si ne more pomagati, saj zre samo pet metrov pred sabo. Moj načrt za življenje se je tukaj ustavil. Kljub temu sem si svoj načrt shranila v svojo glavo in ga zaklenila z najlepšim ključem, ki sem ga imela.  Življenje pa je teklo naprej. Vsak dan sem se  s sošolci dobila preko aplikacije Teams, kjer smo bili skoraj cel dan. Po navodilu učiteljice smo naloge naredili in jih poslali v to aplikacijo. Moja soba je postala učilnica, saj sem vse, kar je bilo potrebno, naredila tam. Ena dobra stvar je, da sem se naučila, kako se dela z računalniki. Tega prej nisem znala, zdaj pa znam že veliko stvari.

V karanteni sem imela različne dni. Nekateri dnevi so bili dobri, drugi slabi. To je bilo odvisno od čustev, ki sem jih tisti dan doživljala. Nekaj dni sem bila vesela, nekaj dni žalostna, nato spet vesela in tako naprej. Moja čustva so bila odvisna od dogodkov, ki so se mi zgodili. Sklenila sem nov, zanimiv magičen krog, ki se je vrtel od dni do čustev in dogodkov. Imela sem nenehen občutek, da se bom okužila s korono. Tega si res nisem želela. 

Vsa ta čustva smo poskušali razrešiti pri sobotnem ali nedeljskem zajtrku, pri katerem se je zbrala vsa družina. Tam smo se smejali, jokali, poslušali … Vse, kar je za človeka nujno za njegov obstoj. V tistih časih, ko  ni bilo socialnih stikov in ko smo bili zaprti za štirimi stenami, nas je vse to pomirilo. To, da smo lahko izlili svoja čustva, nam je bila kot terapija. Znotraj naše družine smo se strogo držali vseh ukrepov, celo, ko je prišlo do tiste točke, ko so uvedli policijske ure in nisi smel v drugo občino. Držali smo skupaj in samo tako nam je lahko uspelo. Držanje ukrepov je pomenilo, da smo si umivali roke, nosili maske, držali razdaljo, imeli čim manj stikov z drugimi ljudmi … Vse to je ljudi in tudi mene spremenilo. Naučila sem se, da moram biti hvaležna za vsak dan, vsako uro, pri kateri sem skupaj s svojimi najbližjimi.  

Spomnim se, kako sem v karanteni imela možnost, da sem dobila knjige. Ko sem jih prijela, sem se počutila neznansko hvaležno za vse ljudi, ki so mi to omogočili, pa tudi veselo, saj sem vedela, da bom lahko brala in brala … Ure in ure sem preživela ob knjigah, ki so mi predstavljale zatočišče.

Morda sem naštela veliko dogodkov in čustev, ki so me spremenila, toda najbolj me je presenetil tale. To je bratovo praznovanje rojstnega dne. Bilo je nenavadno, a tudi običajno. Ker sem imela tisti dan šolo, smo njegov rojstni dan praznovali po šoli. Voščili smo mu, mu podarili darila, ki si jih je najbolj želel, nato pa malo zaplesali in se prepustili zvoku melodije. Sledila je torta. Ta je bila nenavadna, saj so to bile lučke sladoleda, oblite s pudingom in jogurtom. Kljub nenavadni strukturi je bila okusna. Z veseljem smo jo pohrustali.  Pouk na daljavo je potekal tudi po bratovem rojstnem dnevu. Nastopila so tudi prva ocenjevanja, ki so bila lahka. V tistem času sem bila nestrpna in nemirna, kdaj in kaj se bo zgodilo, obenem pa tudi strpna in potrpežljiva. Mislila sem si: ,,To bomo že enkrat prebrodili. Daj, zdrži še malo.” Slaba stvar tega pouka je bila tudi to, da se nismo mogli družiti med sabo. To je globoko v nas pustilo ogromen pečat, ki se ne bo nikdar izbrisal iz naših src. Ustvarila sem si spomin za vse večne čase. O pouku na daljavo bom govorila tudi svojim vnukom.  

V tem groznem času so mi najbolj pomagali sprehodi v gozd. Ob pogledu na čudovita zelena drevesa mi je zaigralo srce.  Potolažila sem se tudi, ko sem brala knjige ali se igrala z bratcem. V karanteni sem veliko igrala na violino, kar mi je pomagalo prebroditi vse težave in prepreke. V družini imamo tudi psičko Tačko. V karanteni smo jo večkrat peljali na sprehod v naravo, pa naj bo to gozd, ribnik, travnik, polje, karkoli, narava je v  vseh pogledih zdravilna.  

V karanteni sem spoznala veliko novih stvari. Nekaj izmed teh je: bodi hvaležen za to, kar imaš, ne ustavljaj se, pokaži svoja čustva in še bi lahko naštevala. To so pomembna življenjska vodila, ki te morajo voditi prav povsod. Tudi jaz se jih bom držala. V življenju te čakajo številne preizkušnje. Prav je, da se z njimi spopadeš in jih na koncu premagaš. Treba je biti prijazen, pošten, veder, nasmejan … Samo tako bomo premagali preizkušnje, ki nas v življenju čakajo.   

Alina Berič, 6. razred

Je branje knjig res tako grozno?

Sem Lina in pišem se Potočnik, živim v Ljubljani, obiskujem osnovno šolo, v kateri sem si pridobila veliko prijateljev, prijateljic. Danes je četrtek in kmalu se bo šola končala, no, saj veste, počitnice prihajajo. Naslednje leto bom spet starejša. V razredu sem najmlajša in najmanjša, včasih se zaradi tega počutim zelo slabo. No, pa poglejmo, kaj se mi v življenju dogaja.

Danes je četrtek, budilka me skoraj ni zbudila, zelo sem zaspana, vendar nič ne de, saj se kmalu konča to moje mučenje. Kaj bom delala po šoli, med počitnicami, se zdaj že cel mesec sprašujem. Verjetno sem edina na celem svetu, ki takoj, ko se zbudi, ima zajtrk. S tem ni prav nič narobe. Moji sošolci sploh nimajo zajtrka, kar pa sploh ni zdravo. Danes sem pa si naredila prav okusen zajtrk. Samo jaz v svoji družini naredim tako okusne hrenovke s kečapom. No, danes se bom oblekla v zelo lepo majčko s konji in kratkimi hlačkami. Grem v kopalnico, kjer se počešem, imam spuščene kratke črne lase. Tudi zobe si umijem. Čas je tudi, da pripravim šolsko torbo. Naj pogledam na urnik, kaj vse rabim:

Čas je, da grem v šolo. Le kaj bomo danes delali? To me prav zanima. Poglej, kako lepo drevesa cvetijo in ptice žvrgolijo.  Poglej, kako cvetlice lepo dišijo.  Končno sem prišla do šole.

Imela sem že narejene štiri šolske ure. Zdaj je na vrsti slovenščina. Mislila sem, da bomo spet ponavljali pridevnike, vendar nismo. Učiteljica nam je zastavila prav čudno vprašanje: ,,Ko je bil čas karantene, smo bili vsi drugačni: jezni, žalostni, nesrečni … Povejte mi, kaj vam je takrat pomagalo.” Vsi smo bili začudeni, a na srečo je kmalu že sledil odmor. Zvonec je zazvonil in šli smo do učilnice matematike na razredno uro, kjer nam je razredničarka postavila podobno vprašanje: ,,Ali vam je v času korone, v karanteni bilo v uteho in v pomoč branje knjig?” Nismo vedeli, kaj naj. Zato je celo šolsko uro dalje v učilnici nastala čista tišina. Mi radi beremo knjige, a o tem ne na radi govorimo. Danes je verouk na srečo odpadel, ker je gospod župnik zbolel. Zato sem odšla domov.

Danes sem za spremembo odšla domov po parku, kjer se zares občuti vsa narava, čeprav je na sredi mesta.  Vso pot si v glavi ponavljam učiteljičino vprašanje. Ali mi je branje knjig res pomagalo? Kako naj vem? No, ne spomnim se natančno. A glej, doma sem. Grem delat domačo nalogo. Sicer je je bilo res malo, a sem jo reševala tri ure, ker nisem bila zbrana zaradi učiteljičinega vprašanja. Čas je, da grem poslušat sproščujočo glasbo, medtem ko bom brala knjigo o detektivih. Mama me že kliče, da moram iti na večerjo.

»Mmm,« tako okusne večerje še ni skuhala. Čas je za moj dnevnik:

Čas, da zaspim.

Danes je petek, zbudim se vesela, a hkrati žalostna. Saj imam razlog za to. Danes je zadnji šolski dan in konec pouka bo. Vesela sem, da mi ne bo treba več hoditi v šolo, a hkrati sem zelo žalostna, da ne bom več videla svojih prijateljev. Danes mi gre vse počasi zaradi žalosti, a vse je narejeno zaradi sreče, sploh ne vem, katero čustvo je to. Vse sem naredila (naredila in pojedla zajtrk, se oblekla, počesala, umila zobe 2x, pripravila šolsko torbo, si umila roke, zaklenila vrata hiše …), zato sem se odpravila v šolo, dan je bil skrajšan, bila je tudi zaključna proslava. A vseeno smo zadnjih nekaj minut dobili isto vprašanje kot včeraj. Samo jaz sem odgovorila: ,,Menim, da je bilo v času karantene veliko žalosti in jeze, zato smo se morali spoprijeti s tem. Jaz sem se odločila delati veliko zanimivih stvari, kot npr. gledanje televizije, jahanje, družila sem se s hišnimi ljubljenčki, učenje, delanje domačih nalog. Celo branje knjig mi je pomagalo, saj sem s pomočjo knjig ugotovila, da se nekateri tudi tako počutijo, kot sem se jaz in sem delala podobne stvari kot oni. Res mi je pomagalo.“ Vsi so osupli in nato so vsi začeli govoriti svoje, podobno, kot sem rekla. Ko je bilo ure konec, sta se mi učiteljici zahvalili, da sem začela govoriti, razmišljati in izražati svoja mnenja in s tem navduševati druge do početja enakih stvari. Mar ni to smisel?

Izvedeli ste nekaj o meni. Ko me je učiteljica vzpodbudila, me je to zaznamovalo za naprej. Sedaj pa Vas pozivam, da razmislite o tem, kar sem Vam pravkar povedala o sebi.

Larisa Kotnik, 6. razred