Velikokrat sem reševala začinjene primere kriminalnih in drugih dejanj. Skoraj vedno sem prišla do sledi ali dokazov, ki bi mi lahko pomagali do rešitve. Slovela sem po tem, da sem bila prva detektivka na vasi. To mi je bilo všeč, saj sem imela občutek, da mi nihče ne more biti kos. Toda nekaj v mojem življenju mi ni dalo miru. To je bilo skrivnostno izginotje denarja. Vse se je začelo na letalu, ko sem šla na več kot zaslužene počitnice na Havaje. Za mano sta sedela neka čudna moška. Imela sta čuden vonj. Bila sta mi zelo sumljiva. Toda nisem si pustila verjeti, da sta roparja. Na hitro sem pobrskala po svojem spominu. V zadnjem času sploh ni bilo nobenega ropa! Torej sem lahko uživala in se prepustila vsem čarom, ki ti jih ponujajo Havaji. Lahko sem sprostila svoje sive celice. Res sem počasi začela uživati. Pila sem sok, ležala na ležalniku, se ves dan kopala …To je bil res pravi raj. Zvečer sem rada spremljala sončne zahode. Vsak dan sem hodila po mestu, da bi se nagledala vseh izložb in trgovin, ki jih tam ponujajo. Tam se je vsak dan to samo ponavljalo.

Čez kakšne tri mesece se je vse to spremenilo. Videla sem, kako sta dva moška uporabljala računalnik. Najverjetneje je bil njun. Toda ni me zanimalo, čigav je bil ta računalnik, bolj me je zanimalo, kaj sta na njem počela. To mi res ni dalo miru.

Čez nekaj časa sem končala s svojim sumljivim razmišljanjem. Ni bilo potrebe, da bi me pretirano skrbelo, saj sem slišala, kako je eden izmed njiju rekel drugemu: ,,Misliš, da bi si vzela tega?” Drugi je odgovoril: ,,Ne, je preveč rdeč.“ To mi je dalo misliti, da pri teh dveh moških res nimam kaj iskati.

Po nekaj urah razmišljanja sem se odločila, da bo razmišljanja dovolj, da moram iti spat. Toda spati kljub vsemu nisem mogla. Ne vem, kaj mi je delalo takšne težave. Zaradi nespečnosti sem se odločila, da grem naslednji dan vseeno malo pogledat okoli mesta. Večerni sprehod po mestu mi je dobro del. Zelo sem se sprostila. To mi je bilo všeč. Ko sem prišla do fotokopirnice, se je vse spremenilo. Videla sem namreč ista dva moška, ki sta takrat sedela za mano na letalu. Vedela sem, da bo to zapleten primer.

Čez nekaj časa sem ugotovila, da se bom za to operacijo morala skrivati, zato sem se skrila v bližnje grmovje in poslušala. Nisem slišala čisto vsega. Vem, da je bil del pogovora takšen: ,,To pošljeva tja, nato pa pridobiva okrepitve. Ko to opraviva, takoj izgineva, vmes pokasirava še kakšen majhen dobiček in se poigrava z vsemi okoliškimi detektivi.“ To je govoril neki mali moški s tobakom. Takrat sem bila že skoraj prepričana, da sem priča nečemu strašnemu. Ne samo da to gledam, sem del tega umazanega posla. Takoj sem morala prevzeti vajeti v svoje roke.

Čez nekaj časa sem slišala drugega: ,,Kar takoj jo bova pobrisala.“ Tedaj sem stopila na vejo. Videla sem začudena obraza roparjev. Takoj sem se potuhnila. Videla sem tudi denar z zares visoko vrednostjo. Mislila sem si, da ju moram kar takoj dobiti, drugače bo banka že naslednji dan oskubljena.

Roparja sta se počasi odpravila na svojo pot. V fotokopirnico sta prišla zlahka, saj je njen lastnik vrata vedno pustil odklenjena. Moj klobuk je bil v takih situacijah res zelo priročen. Poveznila sem si ga na glavo in jima sledila po hitrem koraku. Šli smo do roba mesta, kjer je stala železniška postaja. Med potjo sem opazovala mestne izložbe. Z vsakim korakom, ki sem ga naredila, sem še huje zabredla v nevarnost. Roparja sta se namreč vsake toliko obrnila in se ozrla za sabo. Takrat sem se delala, kot da sem navaden človek, ki nikogar ne išče, in čaka na svojo boljšo polovico življenja. Ko smo prišli do želenega cilja, sem uvidela, da roparja nimata rada samo dragocenosti in denarja, ampak pobereta tudi vse druge stvari. Vsako nesrečno žrtev sem spretno izmaknila iz nepravih rok. Temu sem rekla izmikanje plena umazanim ljudem in je kar delovalo. Ko je vlak prišel, sem počasi vstopila nanj. Takoj je prišel strojevodja in mi rekel: ,,Vozovnice, prosim!” Pomagal je samo nasmeh in že sem bila rešena ene tegobe. Nekaj pa mi ni dalo miru. Strojevodja ni prišel do roparjev. Takoj sem si ga dodala na spisek roparjev. Vožnja je potekala mirno in vse je teklo kot po maslu. Gledala sem naravo in travniške cvetlice. Prepoznala sem samo dve. To sta bili travniška kadulja in ripeča zlatica. Hkrati sem spremljala tudi roparja. Umirjeno sta se pogovarjala, zato nisem imela dosti skrbi. Po določenem času smo prispeli do cilja. To je bilo mesto Bilbalve. Nahajalo se je na severu Havajev. Nadme se je že takoj ob prihodu spravil pes. Ne vem, kaj na meni ga je tako zelo privlačilo. To je bilo vsekakor neprijetno zame, saj sta roparja že izginila v množici ljudi, ki so čakali na vlak. Po nekaj minutah je pes končno odšel. Po tem neljubem dogodku sem se zdrznila. Videla sem neka dva otroka, ki sta nosila kovček, ki je bil sumljivo velik. Takoj sem ju dodala v svoje zapiske in sume. Lahko bi bila to naslednika tistih dveh roparjev. Zato sem jima počasi sledila. Zasledovala sem ju po vseh ulicah in uličicah. Postajalo je vse bolj temačno. Tako bi za njima lahko hodila ure in ure. Tedaj sem se spomnila, da imam lahko pri sebi tudi povečevalno steklo. Videla sem samo velike, nikjer nobenih majhnih sledi. Čez nekaj časa sem prišla do dveh obrazov! To sta bila samo obraza roparjev! Gledala sta me z velikimi izbuljenimi očmi. Takoj sem odreagirala s fračo. Zadela sem manjšega roparja. To mi ni nič pomagalo. Poskusila sem še s fotoaparatom. Roparja sta se zasmejala, saj sta mislila, da ju občudujem. Nekaj časa smo se samo gledali. Nato pa je višji ropar od nekod potegnil vrečo in me ulovil vanjo. Vedela sem, da sem pečena. Kakšna detektivka pa sem, da me ulovita tudi takšna dva roparja? Očitno ne preveč dobra. V vreči se ni bilo dobro premikati, ker si lahko tudi padel iz nje. Bilo je tudi zelo neudobno, saj je bila vreča majhna. Slišala sem, kako sta moška hitro hodila. To je pomenilo, da se jima mudi. Čez nekaj časa smo prišli do nekega kraja. Roparja sta me stresla iz vreče. Stopila sem na kamenje. Ogledala sem si ta kraj. Pred mano je stal balon. Začelo se mi je svitati, kaj nameravata z mano. Posadila me bosta nanj in me poslala v višave, sama pa bosta pobegnila stran. To se ne sme zgoditi! To sem se spomnila prepozno. Že sem letela visoko v višave. Po mojem vzletu ni trajalo dolgo, da sem spodaj začela gledati modro-rdeče luči. ,,Moram priti dol! “ sem si mislila. Takrat sem se spomnila, da imam morda s seboj iglo. Takoj sem prepičila balon. Počasi sem se začela spuščati. Na tleh je vladal izjemen nemir. Roparja sta hotela dokaze, prepričevala sta, da nista prava roparja. Naenkrat je glavni policist izvlekel dokaze.  To so bile slike. Bila sem zelo vesela. Sama sem dodala svoj dokaz. Na eni hlačnici je bil nalepljen denar. Spretno sem ga iztrgala. Policist je bil navdušen. Povabil me je na policijsko postajo. Tam smo ugotovili, da je strojevodja pomagal roparjema. Nad tem sem bila zelo presenečena, saj se mi je zdel prijazen. Roparjema smo vzeli vse, kar sta imela: tobak in očala. Ni bilo potrebno, da bi ju še nosila. Tema dvema malopridnežema je bilo ime Feri in Keri. Eden je bil pameten, drug pa neumen. Denar je bil takoj vrnjen v banko. Pogovarjali smo se tudi, kakšna je sploh njuna zgodba. Feri in Keri sta v noči na sedmi julij 1993 skrivoma oropala banko. Odpravljala sta se do skrivnega mesta, fotokopirnice, da bi se lahko skrivoma pogovorila s prijateljem. Njemu sta namreč dolgovala denar. Nato sta odšla do vlaka. Tam ju je pozdravil njun prijatelj. Slišala sem, da sta strojevodjo dejansko prisilila k temu, da jima ne zaračuna vstopnice. Takoj sta odšla do mesta, saj sta vedela, da jima bom sledila. Balon je bil čisto naključje. Že prej sta oropala veliko bank in ljudi.     Tistega dne sem se veliko naučila. Zdi se mi, da sem še nadgradila svoj detektivski poklic. Pokazalo se je, da imam detektivsko žilico. Tistega sedmega julija 1993 sem se res veliko naučila, vendar moram tudi paziti, da me roparja ne bosta odkrila. Upam, da si bom pridobila še več takih izkušenj. Na svidenje do naslednjič!

Alina Berič, 6. razred

Tobias Škamlec, 6. razred