| Nekoč pred davnimi časi … Kakšnimi davnimi časi. To se je zgodilo dva meseca nazaj. Sedaj bom res začela tako, kot je treba. Dva meseca nazaj se je v središču mesta zgodilo nekaj tragičnega, nesprejemljivega. Moje ime je Isabela, to je moj prijatelj Jaka, včeraj sva odšla v park. Zraven parka je res zelo velika banka in ne pretiravam. Res je zelo velika. Čudno, da še ni osvojila rekorda za največjo banko na svetu. Torej. Odšla sva v park, naenkrat so iz banke začele tuliti sirene. Pred banko je bilo veliko policistov, skozi park začneta teči 2 gospoda. Oba sta imela velika, ampak res zelo velika očala. Skoraj so prekrivala cel obraz, imela sta nekakšno torbo. Ko pritečeta mimo naju, pade iz torbe 6 bankovcev za 100 evrov. Ko je Jaka zagledal denar, je rekel: ,,To je lahko najina priložnost, da postaneva bogata milijonarja, milijonarja.” Takoj sem ga ustavila: ,,Jaka, to ni najino, kazen bova dobila, če naju kdo vidi. Vrnila jih bova v banko, enega stotaka pa obdržala. Se strinjaš?” Jaka je pokimal, počasi sva odšla proti banki, lepo mirno sva vstopila. Na tleh zagledam sončna očala in en porabljen tobak. Na srečo sva imela v torbi rokavice in eno vrečko. To sva lepo pospravila in denar odnesla neki gospe za pultom, ki se je tresla, kot da je pravkar videla duha. Povedala nama je, da se je začelo tako: ,,Tukaj sem sedela in vstopila sta s takšno punčko. Mislila sem, da je njuna hčerka ali sestra, ona ju je močno udarila in odšla tako hitro kakor blisk iz banke. En je bil manjši, klicala ga bom T. T., ta drug pa je bil suh in velik, njega bom imenovala P. P. Odšla sva proti glavnemu sefu in sem jo opozorila, a ni delovalo, samo puško sta namerila vame in to je to. Drugega se ne spomnim, ker sem potem omedlela.” Z Jakom sva se ji zahvalila, ko sva odšla iz banke, je pritekel k nama pes in začel renčati. Uspela sva ga pregnati, tako da sva ga za železnim drogom udarila po glavi. Čez nekaj minut sva odšla domov. Potem sva se spomnila, da se je to zgodilo ob 14.37 popoldan. Naslednji dan sva odšla nazaj do banke in naju s fračo kar naenkrat začne loviti ena majhna deklica. Začela sva teči in to zelo hitro. Rekla je, da ni hotela ničesar, samo igrati se je želela. Povedala je, da ji je ime Mojca. Rekla je, da ima za naju namige, ker ve, da iščeva sledi za rop banke. Odšli smo na železniško postajo in tam nas je lepo pozdravil strojevodja, ker za vozovnice nismo imeli dovolj denarja, smo morali porabiti en bankovec za 100 evrov. Začeli smo raziskovati z lupo in našli en fotoaparat. Na njem je bila slika računalnika, na računalniku pa so bile karte za letalo za Los Angeles. Kupili smo karte za letalo. Ko smo prispeli, smo se na sončni plaži sprostili. Naslednji dan smo se odpravili na pustolovščino, da bi jo našli. Uganite, kaj smo našli, ne boste verjeli. Ničesar nismo našli. Torej iskali smo vsaj 2 uri, če ne še več. Zato smo se odločili, da gremo v fotokopirnico, da naredimo letake. Prispemo v fotokopirnico in želimo imeti 50 kopij. Naredila sta vse, samo da ne bi poklicali policije. Rekli smo jima, da hočemo skakati s padalom. To se nam je uresničilo, vendar smo kljub temu poklicali policijo. Vsi smo odšli nazaj v Slovenijo in tam razpravljali. Policista sta bila prijazna, lepo v miru sta razpravljala. Jaz, Jaka in policija smo odkrili, da je vsega kriva Mojca, saj je vodja mafije. K temu je prisilila tudi T-ja, ki mu je ime Tim, in P-ja, ki mu je ime Teodor. Mojca je bila aretirana, medtem pa sta tatova Tim in Teodor dobila samo opozorilo. Jaz in Jaka sva dobila takšno nagrado, da sva res postala milijonarja. Še nekaj. Se spomnite tiste puške, ki sta jo namerila v gospo za pultom? Bila je samo igračka? Tukaj se moja dogodivščina konča. Upam, da se še kdaj ponovi. |
Kaja Žnuderl, 6. razred
Aljaž Kovačič Purgaj, 4. razred