Koroška, 1905

Dragi dnevnik, 

danes je bil zelo nenavaden dan. Saj veš, da me vsi zbadajo s Potolčenim kramohom. Dan je potekal še kar v redu.

V načrtu sem imel pretepsti Naceta in verjetno se zato ni hotel igrati z nami. Igrali smo se piške in jastreba in kot po navadi sem bil jastreb. Ker nisem mogel loviti Naceta, sem se zagnal za Vorancem. Ko sva prišla do potoka, se je on pognal čezenj in mi klical: „Šleka pac.” Uh, to pa je zabolelo. Odločil sem se, da se mu ne bom pustil. Še sam sem se zagnal čez vodo. Mislim, da sem ga kar malo presenetil, a se je hitro vrnil na drug breg. Zaklical mi je: „Potolčeni kramoh, Potolčeni kramoh.”
Mi je tudi on tako rekel? Moje edino upanje, moja edina opora in upanje se je sesulo. Stekel sem za jelšo in se razjokal. On pa me je spet poklical in me vprašal, kaj mi je. Nisem mu odgovoril, bolelo me je. Skočil je čez potok in me pogledal. Vprašal me je: „Cencelj, ja kaj pa ti je?” Pogledal sem ga ves v solzah in ga vprašal, zakaj mi tudi on tako pravi. Malo je počakal, nato pa mi obljubil, da me nikoli več tako ne pokliče, da bo premikastil vsakogar, ki me bo klical s tem vzdevkom. 

Cencelj

 Ema Senekovič, 7. razred

Julija Bedič, 5.razred