Nekoč pred davnimi časi je živel Odisej in 17 tovarišev,  ki so se odpravljali na pot, da bi poiskali otok zaklada. Potovali so zelo dolgo in bili so že zelo utrujeni, pa še večerilo se je že, zato so si odpočili. 

Naslednji dan so odpluli proti otoku in so mislili, da ne bodo našli otoka. Čez nekaj minut je bilo veliko neurje. Vrglo jih je na en otok, ki je imel močvirje. Ladja je bila uničena, zato so tovariši naredili novo. Bili so utrujeni in obupani, da ne bodo našli otoka, zato jih je Odisej pomiril, nato so zaspali.

Naslednji dan so na tem otoku tovariši odšli malo raziskovat in potem je eden od tovarišev našel zlat kovanec. Bil je zelo vesel in zdelo se mu je čudno, da je prav v tem močvirju našel kovanec. Poklical je tudi druge tovariše z Odisejem in jim pokazal, kje ga je našel. Tudi Odiseju je bilo to čudno, ampak potem mu je boginja Atena namignila, da so prišli na pravi otok, da ne rabijo potovati dalje. Tudi ostalim je povedal enako, kot mu je namignila boginja Atena. Bili so zelo ponosni nase. Odšli so naprej in videli pot, ki sledi tem kovancem. Ko so prišli do konca poti, so videli veliko hišo, okrašeno z najlepšimi sladkarijami. Ampak niso vedeli, kdo jih čaka notri. Ko so stopili v to hišo, je čarovnica Kirka rekla: ,,Kaj pa počnete v moji prelepi hiši?” Odvrnili so, da so sledili tem zlatim kovancem, potem so videli potko. Čarovnica Kirka pa je rekla: ,,A tako, kaj samo denar vas zanima, da mi takoj odidete ven iz moje hiše, drugače vas spremenim v medvede.” Takoj so zbežali po tisti poti in se usedli na hlod. Bili so zelo žalostni, ker si niso mogli napolniti žepov, da bi osrečili ostale doma. Kar naenkrat se je pokazal bog Zevs in jih vprašal, zakaj se tak kislo držijo. Povedali so mu celotno zgodbo in bog Zevs je rekel, da če hočejo imeti polne žepe, jih bodo tudi dobili. Odiseju in tovarišem se je zdelo čudno, da jim lahko bog Zevs pomaga. Vzel je svojo palico in pričaral veliko denarja za vse tovariše in tudi za Odiseja. Odisej je rekel: ,,Kako se ti lahko oddolžim za to?” Rekel je, da ni potrebe, ker tudi sam rad pomaga drugim, ki nimajo ravno sreče. Odisej in tovariši so se mu še enkrat zahvalili in nato je Zevs odšel. Ker se je večerilo, so še zadnjič prespali. Naslednji dan so se odpravili domov. 

Komaj so čakali, da vidijo svoje družine, bili so zelo veseli. Odisej pa je bil bogu Zevsu zelo hvaležen.

Lara Čauko, 7. razred

Vid Rožmarin, 1. b razred