Nekoč pred davnimi časi so se junak Odisej in tovariši vračali domov, saj so zmagali v grško-trojanski vojni. Bili so zelo utrujeni, saj so pluli sredi oceana že 3 leta in pred nekaj dnevi jim je zmanjkalo hrane, bili so lačni in povrh vsega še žejni.
Čez nekaj časa so zagledali otok, vsi so bili veseli, skakali so od veselja. Otok je navzven izgledal poln hrane, vendar Odisej ni vedel, da na njem živi čarovnica Kirka. Ta čarovnica je bila videti kot navadna ženska, ampak pravijo: ,,Če si lep navzven, si grd navznoter.” Sicer to ne velja za vse. Ampak ta čarovnica je bila takšna, kot pravi pregovor, ni imela prijateljev, še živali, ki so živele z njo na otoku, so se je izogibale. Nihče je ni maral. Odisej je med tem, ko je bila ona osamljena, tovarišem naročil, da naj veslajo do tistega otoka. Ko so prispeli do tja, je bila tabla z napisom: ,,Pozor!” To je bilo napisano s črno in velikimi tiskanimi črkami. Odisej je kot vedno brezglavo želel na otok in je rekel: ,,Dajte, pridite, da jo ocvremo stran.” Tovariši so ga ubogali. Bil je sadež, ki je odpiral vrata do čarovnice Kirke, na njem pa je pisalo enako kot na tabli. Ko je Odisej ravno videl ta sadež, ga je hotel pobrati, da vidi, kaj se bo zgodilo, boginja Atena, ki je bila boginja modrosti, ga je hotela ustaviti in mu reka: ,,Ne delaj tega, vem, kaj se skriva za tem, ne bodi brezglav, ne delaj tega, ker bodo posledice za vse.” Odisej je vlekel in vlekel in kar naenkrat se je pod njim odprla ena velika temna luknja. Hotel je skočiti čez njo, ampak ta luknja se je večala in večala, nad njim je začelo vihrati grozno neurje, ta trenutek ni vedel kaj narediti. Iz luknje je skočila čarovnica Kirka in rekla: ,,Končno imam družbo.” Odisej je padel v luknjo, tovariši so skočili za njim. Čarovnica Kirka je bila zelo vesela in na koncu je še ona skočila nazaj v luknjo. Odisej se je kljub temu da je imel ženo in otroka, zaljubil in rekel: ,,Nisem še videl lepšega dekleta.” Boginja Atena je dejala: ,,Oh, ti tepec, a boš res nasedel?” Odisej je ni slišal, saj so mu oči vihrale levo in desno okoli čarovnice. Tovariši so rekli: ,,Odisej, domov bo treba.” Čarovnica pa je dejala: ,,Kam boste šli v takšnem neurju? Še par dni bo tako, to je že značilno tukaj, sem se že privadila.” Nasmehnila se je, bila je presrečna, da se je lahko nekomu lagala.
Po nekaj dneh je bilo sončno že vse dni, ampak jim ni povedala. Eden od tovarišev je šel čez nekaj časa gledat in zunaj ni bilo niti sapice vetra. To je šel povedat tovarišem in niso bili preveč srečni, saj so hoteli domov k svojim družinam. Ko je čarovnica to izvedela, je hotela preprečiti, da odidejo. Ko je želela narediti nekaj slabega, se je spremenila v grdo čarovnico. Ko je Odisej to videl, je hotel pobegniti, zbral je vse tovariše, hoteli so razbiti vrata, vendar ni šlo.
Po nekaj dneh so vrata razbili. Vsi so bili srečni, stopili so ven in čarovnico zaklenili v luknjo ter iskali ladjo. Ladje ni bilo nikjer, vse so pregledali, nato se je Odisej spomnil, da jo je pustil na drugi strani otoka. Prehodili so cel otok in končno prišli do ladje ter se vkrcali in prosili boga Zevsa, da jih porine, da bi šli hitreje. Porinil jih je in končno so pluli dalje s polno hrane in niso bili več lačni ter žejni. Tako so pluli še naslednjih sedem let.
Pija Šunko, 7. razred