Še vedno plujemo. Troja je poražena, a mi še vedno plujemo. Polifem je premagan, a mi še vedno plujemo. 

Nekam smo zašli, ladja pluje počasi, ker jadra niso razpeta. Plujemo in poskušamo najti pravo smer. Okoli nas je nekaj otokov. Plujemo in poskušamo najti pravo smer. Okoli nas je nekaj otokov. Plujemo mimo, nato pa pred sabo zagledamo oblake. Pa ne puhaste in bele oblake, temveč črne in težke. Že potegne veter in obrnem krmilo. Tovariši odvežejo jadra, da nas potegne stran od nevihte. Vodi nas proti enemu od otokov. Prepozno je, da bi veslali v drugo stran. 

Na srečo je obala peščena in ladje ne raztrešči, vseeno pa je ne bo lahko spraviti nazaj na odprto. 

Odločim se raziskati otok. Nekje na sredini otoka je hrib. S tovariši si gremo na vrh ogledat okolico. Na vrhu pa se vidi le nekaj drugih otokov. Navzdol smo se namenili po drugi poti. Pravočasno smo odšli, oblaki so že zajeli otok in strela so švigale. Očitno nas tudi Zevs ne mara. Hitimo navzdol po hribu, a strele so hitrejše. Zagledamo jamo in pohitimo vanjo. Notri je toplo in voha se dim. Tam je lepa gospa, ki ni lepša od moje predrage žene, vseeno pa je čedna. ,,No, pa ste le prišli,” je rekla, ,,čakala sem na vas. Atena mi je povedala, da pridete. Kar posedite se, juha vas že čaka.” Ženska je lepa, pa vseeno sumljiva. Juhe ne pokusim, tovariši pa. In kmalu se jim začne dremati. Spomnim se na otok Kirke, o katerem mi je pripovedoval oče. Tudi jaz spustim glavo in se delam, da spim. 

Kirka se obrne, jaz pa jo zgrabim in jo prisilim, da mi da protistrup in zbudi moje tovariše, dobro me je Atena spomnila na to. Čarovnico prisilimo, da nam pokaže pot, ko neha deževati in močno pihati, gremo iz jame. Priletijo krilati konji pegazi in nam pomagajo ladjo spraviti nazaj na ocean. Hvala Atena za pegaze, hvala ti za vso pomoč … 

Že vidim svojo domovino, že vidim svoj rodni kraj, tja bomo prispeli zdaj, ravno zdaj. 

Ema Senekovič, 7. razred

Alina Berič, 6. razred