v sobi, 1905

Dragi dnevnik!                                                               

Danes se je zgodilo nekaj presenetljivega. Ko smo se igrali jastreba in piške, sem vedno želel biti jastreb. 

Enega dne smo se spet igrali jastreba in piške, jaz sem bil jastreb, Voranc pa piška. Lovil sem ga tako dolgo, dokler nisem prišel do potoka. Verjel sem vase, da lahko preskočim potok, preskočil sem ga. 

Ko sem stopil na tla, je bil Voranc na drugem bregu. Tudi on me je poklical Potolčeni kramoh, takrat se mi je srce razparalo, nisem vedel, kaj naj storim, zato sem zaključil z igro. Občepel sem za jelšo in glavo sklonil na kolena. Čez nekaj časa je prišel Voranc. Vprašal me je, kaj je narobe. Povedal sem mu vse, kar me je mučilo. Opravičil se mi je. Rekel je, da če me še kdo pokliče Potolčeni kramoh, bo občutil njegove pesti.  

Jutri ti povem več. 

                                                                  Cencelj 

Kyara Salobir, 7. razred

Ema Senekovič, 7. razred