Ko je nekoč je boter Mesec štel komaj petsto let, je živel deček z imenom Lan.  Živel je v hišici, ki je stala na robu gozda.  Imel je dve sestri in očeta ter mamo, s katerimi je imel dober odnos. Njihova hišica ni bila velika, imela pa je prav ljubka polkna z izrezljanim srčkom in pravilno obliko pravokotnika. Lan je vse do tistega dne, ko se je vse spreobrnilo, živel običajno življenje. Niti sanjalo se mu ni, kaj vse ga še čaka.

Nekega popoldneva, ko se je igral s svojimi prijatelji, se je njegovo življenje iz običajnega prelevilo v vesoljskega. Med igro so se namreč zaslišali čudni zvoki in Lana je začelo zanimati, kaj povzroča ta zvok. Kar na lepem se je zaradi varnosti ustavil in druge pozval k razmišljanju: ,,Kaj so ti čudni zvoki? Ne bi bilo bolje, če bi se kam umaknili, da se ne bi še poškodovali?” A ni dosegel nikakršnega uspeha, saj so vsi mislili, da evakuiranje ni potrebno. Kaj kmalu se je izkazalo, da je bil tisti, ki je imel prav, Lan.

Samo oddaljeni zvoki, ki ničesar ne pomenijo, so začeli postajati pomembni zvoki za Lanova in ostala ušesa. Čez čas je začela čudna oblika postajati pravilna oblika vesoljske ladje. Hitro se je tudi izkazalo, da je temu res tako.

Vesoljska ladja se je spuščala in vsi, razen Lana seveda, kajti on je bil pogumen in samozavesten, so začeli reševati svoja življenja. Njemu je bilo res zanimivo opazovati neznano ladjo, ki se spušča. V mislih si je že sestavljal domišljijsko podobo tistega, ki bo stopil iz tega nadvse vesoljskega predmeta.

Njegova velika želja je bila, da bi se enkrat srečal z Marsovcem ali na splošno kakšnim vesoljcem.  Danes se mu bo ta želja končno uresničila. Nato je začel gledati ladjo, da jo lahko svojim sošolcem in sošolkam kasneje kar najbolj resnično opiše. Kako bodo vsi zijali, ko bo izustil stavek, da je k njemu priletela pravcata vesoljska ladja! Učiteljica bo gledala kot teliček v nova vrata.

Vesoljska ladja je bila videti kot kakšna raca, ki pluje proti tlom. Bila je modre barve,  krasile so jo rumene zvezde, ki so se svetlikale v dnevni svetlobi. Imela je štiri noge. ,,Kako je lepa!” si je mislil. Vsak čas bo iz tega prečudovitega plovila stopilo nezemeljsko bitje, bitje, ki je na Zemljo prišlo s takšnim ali drugačnim namenom, bitje, ki še v sanjah ni videlo Lana. Skratka, bilo je iz drugega planeta.

Iz tega nebeško lepega predmeta je stopilo bitje, najbolj podobno planktonu, ki se je odločil, da bo svoje noge podaljšal v trimetrske lovke s smrtonosnimi priseski. Njegovo pričesko so krasili polži, bolj podobni kači, ki so bili sveže pobrani z vrta. Oblečen je bil, verjeli ali ne, v nič! Čisto nag je stal pred Lanom, ki se mu je začelo dozdevati, da se mu meša. Tisti hip je to nezemeljsko bitje spregovorilo.

Na Lanovo veliko začudenje je bitje znalo verjetno vse jezike, ki na Zemlji obstajajo. Najprej sta se poskusila razumeti v angleščini, šele nato sta ugotovila, da ju povezuje slovenščina.

Po nekaj sekundnem usklajevanju ga je bitje vprašalo: ,,Kako si? Želiš z mano do mojega doma?” Lan je začudeno odvrnil: ,,Počutim se v redu in rad bi šel s tabo do tvojega doma. ” ,,Še nekaj sem te pozabil vprašati. Kdo sploh si? Jaz sem Mulmand. Prihajam s planeta Venera. Pa ti? Živiš tukaj?” Mulmandu ni zmanjkalo vprašanj. ,,Jaz sem Lan. Ja, živim na Zemlji, natančneje točno tukaj, kjer ti zdaj stojiš. Bova kar takoj odšla?” je zanimalo Lana. ,,Lahko, a kaj pa tvoja starša? Boš ju kar tako pustil, da razmišljata o tebi in skrbita, kje se potikaš?” je bil previden Mulmand. ,,Mojih staršev ni doma. Če bova prišla pred njima in mojima dvema sestrama, ne bo nič narobe, če pa bo ravno obratno, si bom že kaj izmislil,” je zaključil Lan. Mulmand pa mu je odgovoril: ,,No, prav, pa pojdiva!” Tako sta odšla do mesta, kjer je Mulmand pravkar parkiral svoje prevozno sredstvo.

Lan se je čudil stopnicam, ki so vodile do vhoda v vesoljsko ladjo. Ko sta prišla v notranjost, se ni mogel nehati čuditi tej lepoti. Bilo je toliko gumbov, da jih niti Albert Einstein ne bi mogel prešteti. ,,Kaj pomeni ta gumb?” je zvedavo vprašal Mulmanda. ,,Ta gumb pomeni, da se izogneš nevarnosti, ki na vsakem koraku preži nate,” mu je razložil. V notranjosti vesoljske sonde sta bila točno dva z rdečim puhom oblazinjena stola. Pogled je ostrilo okno, ki je imelo steklo kot iz sanj. Ko si je Lan vse to dobro ogledal, sta se usedla na stol, nato pa odrinila.

Vožnja je trajala malo manj kot tri minute. Med njo je Lan doživljal deveta nebesa. Videl je namreč deset kometov, pet asteroidov, Zemljo iz zraka in še vsaj sto drugih pojavov v vesolju. Imel je neznansko srečo, da ima takega dobrosrčnega prijatelja.

Ko sta prišla na Venero, se je Lanovo gledanje šele začelo. Gledal je podobna bitja, kot je bil Mulmand, objekte in železnico v zraku, čudne napise na vesoljskih ladjah in še marsikaj drugega, česar si ni zapomnil.

Na planetu, ki je bil od Sonca oddaljen sto osem milijonov dvesto tisoč kilometrov, sta najprej poiskala Mulmandovo mamo. Našla sta jo dokaj hitro, ker je na tržnici ravnokar kupovala hrano. Mulmand je stopil do nje, ji vse razložil, Lan pa je videl, da je kimala in Mulmand je odšel do mame. Skupaj sta odšla do Mulmandovega doma.Tam ju je Mulmadova mama krepko okrepčala s piškoti in črvi. Lan je sicer prvič jedel tako hrano, ker je bil zelo lačen, je pospravil čisto vse. Po tem obilnem kosilu so se vsi skupaj usedli na kavč, lebdeč v zraku, in kramljali o različnih stvareh. Nato sta se Mulmand in Lan igrala družabne igre. Imela sta se zelo lepo.

Čez nekaj časa je Lan ugotovil, da mora domov. To je hitro povedal Mulmandu, ki se je brez težav oblekel, obul in pripravil na odhod.

Ko pa sta prišla do vesoljske ladje, je Mulmand ugotovil, da mu primanjkuje goriva, zato sta šla še na bencinsko črpalko. Lan ni videl vsega, ker je med tem, ko je Mulmand poravnaval račun, čakal v vesoljski sondi, videl je ravno toliko, da je nekaj bilo. Ni vedel, da vesoljci na Veneri uporabljajo denar, ki je zelo sluzast. Prav tako ni vedel, da so tam blagajne v  obliki nosoroga. O vsem tem je Lan razmišljal, ko je bil v vesoljskem plovilu.

Ni dolgo trajalo, ko sta že prispela do Zemlje. Lan se je za vso gostoljubje zahvalil Mulmandu in mu obljubil, da se bo vpisal na astronomski krožek, da ga bo z daljnogledom lahko opazoval. Ko je to opravil, je pomahal Mulmandu, nato pa stekel v hišo. Pripravil se je na prihod svojih družinskih članov.

Tistega dne so še dolgo v noč kramljali in razpravljali o podobnih rečeh, kot je kvantna fizika. Lan ni nikoli pozabil na Mulmanda in na njegovo dobroto.    

Alina Berič, 6. razred

Tineja Kos, 4. razred