Galeja, 5. 7. 1420
Dragi dnevnik!
Moje življenje je težko, saj sem se pred desetimi leti odločil, da bom šel pomagat na galejo, saj jim je manjkalo deset galjotov. Odšel sem in se poslovil od ljubeče žene, prezlate hčere ter prelepega sina. Vsi so jokali, ko sem odšel. Na galejo sem stopil tri dni pred sinovim rojstnim dnem. Napisal sem mu pismo, na galeji niso imeli ne listov ne peres, a sem si jih odnesel zraven, da sinu napišem pismo. Začel sem pisati in napisal:
Dragi sin,
zelo te pogrešam, odkar sem stopil na galejo, mislim samo na vas. Za tvoj rojstni dan ti želim vse lepo, ostani takšen, kot si. Vedi, da boš vedno v mojem srcu.
Z ljubeznijo tvoj oče.
To sem mu poslal en dan pred njegovim rojstnim dnem, saj nisem vedel, ali bo do takrat prišlo.
Moj dan na galeji se začne ob štirih zjutraj, saj nočem biti zadnji. Če si zadnji, te takoj vržejo v morje. Za zajtrk pojem suh kruh in kakšno jabolko. To je do kosila vse. Kosila so kar majhna, za večerjo pa se kdaj pa kdaj zgodi, da ni ničesar.
Spoznal sem enega galjota, takoj sva se ujela in skupaj sva delala veliko reči, na primer čistila tla in privezovala vojne ujetnike. A ker je bil bolan, so ga čez tri leta vrgli v morje. Bil sem zelo žalosten, saj sem izgubil prijatelja.
Vsak dan sem razmišljal o svoji družini, razmišljal sem, kaj počnejo in če še sploh kaj mislijo name. Čutil sem, da se mi življenje končuje in sem si rekel: ,,Le vlec, le vlec veter hladan, veter močan, da bi še enkrat na tleh stal.” Obljubil sem tri darove, prvi je mašni plašč, zlat kelih in zvon.
Mladenič iz bele Ljubljane mi je čez nekaj časa prišepnil, da bo sin novo mašo pel, hči se moži, žena ima pa drugega. Ko mi je fant to povedal, sem iz torbe vzel zlat kelih in mašni plašč. Obupan sem rekel: ,,Veselite se, ve ribice, ker boste pile mojo kri, veselite se, ve ribice, ker boste glodale moj kosti.“
Obupal sem in odšel, nihče ne ve zakaj.
galjot
Žana Korez, 8. razred
Pia Črnčec, 5. razred