Že od nekdaj je vesolje tema, ki človeka vznemirja, ga vabi k raziskovanju … Le kaj se zgodi v otroški domišljiji, ko razmišlja o skrivnostih vesolja? Kakšne misli se porodijo? Ker letos obeležujemo 550. obletnico rojstva Nikolaja Kopernika, je Knjižnica Lenart razpisala literarni natečaj z naslovom Moje vesolje je iz besed, na katerem so lahko sodelovali osnovnošolci od 1. do 9. razreda. Tudi z učenci naše šole smo se odločili, da pošljemo njihove literarne prispevke na temo vesolja. V četrtek, 23. 3. 2023, so v knjižnici pripravili literarni večer s pisateljico Janjo Vidmar, kjer so tudi razglasili zmagovalce posameznega triletja. Komisijo so najbolj prepričali trije literarni izdelki naših učenk. Zgodba Vesoljska muca, avtorica učenka četrtega razreda Florentina Živko, je bila najboljša v kategoriji drugega triletja. Tudi v tretjem triletju je komisijo s svojim razmišljanjem z naslovom Vesolje skozi oči mladih najbolj prepričala učenka sedmega razreda Tisa Bedič. S svojim literarnim prispevkom se je izkazala tudi učenka šestega razreda Kaja Žnuderl, ki je s strani komisije prejela posebno nagrado za izvirnost svojega zapisa.

VESOLJSKA MUCA

Nekoč je moja mala oranžno-črna muca, ki je zelo rada bila v družbi ljudi in je pogosto dremuckala, šla dremat v mehko rožno grmovje, ki se je nahajalo za hišo.

Nato je prišla mama zalit grmovje, a je ponesreči zalila še muco. Muca je kar naenkrat začela rasti in rasti. Najprej je bila večja od psa, ki se ga ni več bala. Postala je večja od ulice in kaj kmalu je bila tako velika kot Zemlja. Ne boste verjeli, še prerastla jo je.

Kaj kmalu so planeti bili že tako majhni, da so izgledali kot klobčiči volne. Muca je videla te klobčiče volne in jih začela premikati. S svojimi tačkami je nežno brcala planete sem ter tja. S svojim brcanjem je naenkrat premešala vse planete. Kmalu se je Zemlja vrtela okoli Jupitra in Saturn je izgubil vse svoje obroče. Polizala je Mars, zato je dobil nazaj svoje morje. Venera se je tako vrtela, da je postala planetoid. Muca pa je s svojimi šapami še kar premetavala planete. V nekem trenutku je bila večja od mlečne ceste, kar popila jo je. Kmalu je postala utrujena, si pomela mačje oči in zaspala.

Ko se je prebudila, je sedela v mojem naročju. Vesoljska muca je bila zgolj in samo še moja muca.

Florentina Živko, 4. razred

VESOLJE SKOZI OČI MLADIH  

Vesolje vsak posameznik dojema drugače. Večina ljudi ga doživlja kot brezmejni prostor z zvezdami in planeti ter drugimi nebesnimi telesi. 

Vsak ima svoje mnenje  o njem.  Nekateri ga dojemajo kot  skupek sveta in ljudi. Za njih je svet, na katerem živimo, vesolje, saj se jim zdi, da jih obkroža še veliko neraziskanih in oddaljenih stvari, ki bi jih želeli odkriti,  npr. potapljače in raziskovalce morja  še čaka  veliko raziskovanja v globinah morja, so kot astronavti, ki raziskujejo vesolje, za potapljače je njihovo vesolje morje. Kaj pa otroci?  Otroci si svoje svetove in mnenja ustvarjajo s pomočjo tega, kar slišijo na televiziji. Seveda si ga ustvarijo tudi  s pomočjo tistega, kar jim povedo starši oz. skrbniki. Vsak otrok ima svoje vesolje in en svoj svet. Ko sanjamo, zahajamo v svoje domišljijsko vesolje, kjer je vse tako skrivnostno, nemogoče postane mogoče. Nekateri se v šoli na primer radi pogovarjajo o vesoljcih, spet drugi radi rišejo planete ali pa zvezde. Tu so pa še eni, ki radi poslušajo pri pouku o vesolju oz.  o vsem, kar je povezano z vesoljem. Ljudje se poglabljajo v neznan svet, v katerem smo samo mi, ki nas je iz vesolja videti le kot milijone drobnih pikic.  S tem se kaže veličina vesolja in naša majhnost v njem. 

Tudi sama se velikokrat zalotim pri razmišljanju o vesolju.  V njem je še veliko prostora za nova odkritja, za napake, iz katerih se lahko naučimo. A odrasli ljudje ne vidijo tega, kar vidimo mi otroci. Nas slišijo, ampak ne poslušajo. Zame je moje vesolje moj svet, v katerem živim, v katerem so moja pravila. Tam so tudi ljudje, ki mi nekaj pomenijo.  Moj svet je preplavljen s čustvi in občutki – dobrimi in slabimi. V mojem svetu obstajajo tudi ljudje, ki pa me žalijo in za mojim hrbtom govorijo o meni slabe stvari. A se ne zavedajo, da imajo tudi oni slabe lastnosti. Za takšne ljudi v mojem vesolju ni prostora. A vsak od nas mora sprejeti v življenju veliko stvari  in se pripraviti na spremembe, ki so različne kot vsako ozvezdje v vesolju.  Najstniki in pubertetniki smo ranljivi, saj ne znamo še povsem obvladovati svojih čustev in smo za druge ljudi planet zase. Vsak od nas je nekakšna zvezda, ki je obkrožena z drugimi. Pred našimi očmi je res še veliko neodkritega. Za nas otroke je naša Zemlja, na kateri živimo, naše vesolje.  Tam so tudi starejši, ki ne razumejo ali pa nočejo razumeti naših mnenj ter razmišljanj, da je naše vesolje iz tisočerih besed. Vendar bomo tudi otroci nekoč odrasli, ne bomo več samo zvezde. Postali bomo kometi vesolja, ki padajo in se dvigajo s svojimi padci in vzponi.  

Svoje razmišljanje bom sklenila z verzi iz pesmi Toneta Pavčka Pesem o zvezdah.

Vsak človek je zase svet, 
čuden, svetal in lep 
kot zvezda na nebu …   

Drugačnost ljudi je tista, ki nas bogati. Bodi jaz, bodi ti.

Tisa Bedič, 7. razred

GLEJ, ZVEZDA

Nekega dne sta se najboljša prijatelja ob polnoči odpravila ven na sprehod
do travnika. Ko sta prišla do njega, sta videla, kako kresničke letajo po zraku
in plešejo po najlepših rožah. Prvi prijatelj, ki mu je bilo me Din, je opazil
lisičko, ki je ležala v travi. Drugi prijatelj, ki pa mu je bilo ime Kasper, je
mislil, da je lisička ranjena, ker tako mirno leži v travi. Počasi sta se ji
približala in videla, da ima zelo poškodovano tačko, zato ni mogla hoditi.
Kasper jo je prijel v naročje in sta jo skupaj odpeljala k veterinarju na
pregled. Veterinar jima je povedal vesele novice, da bo z lisičko vse v redu,
če bi jo pripeljali kakšno minutko kasneje, ne bi preživela.

Nekaj časa je minilo, odkar jima je veterinar povedal vesele novice. V zraku
sta videla zvezdo in se začudila, ker je bilo nebo oblačno. Zvezda je postajala
vedno večja in se jima je zdelo, da se zvezda bliža, bliža in bliža. Naenkrat
je bila zvezda pred njima in tista lisička na zvezdi. Lisička je rekla:
 „Pridita z menoj, ker sta mi rešila življenje, imam darilo za vaju. Jaz
sem boginja vesolja in ker sta mi rešila življenje, vama bom razkazala celo
vesolje. No, ne celo vesolje, ampak samo naš del vesolja, če me razumeta.”

Vsi skupaj so se odpravili na Sonce. Lisička je začela govoriti o soncu:
 „Sonce je osrednja točka našega Osončja. Vsa ostala nebesna telesa
krožijo okrog njega. Vendar pa Sonce ne miruje. Ob robu naše galaksije (Mlečne
ceste) kroži okrog njenega središča. A tudi galaksija ne miruje. Tudi ona sama
potuje. Grki so Sonce imenovali Helios. Preostanek mase se večinoma nahaja v
Jupitru, le majhen del si je delijo vsa ostala nebesna telesa Osončja. Po
velikosti sodi med 10 % največjih zvezd v naši galaksiji (Mlečni cesti), ki je
sestavljena iz okrog 100 milijard zvezd. Povprečna velikost zvezd v Mlečni
cesti je manj kakor 50 % velikosti sonca.” Din in Kasper sta vse podrobno
poslušala, saj je bilo zanimivo. Najprej so odšli na Merkur: ,,Merkur je
najmanjši in soncu najbližji planet v osončju. Sonce obkroži v 88 dneh. Svetlost
njegovega navideznega sija se giblje med minus 2,0 in 5,5, vendar se ga le
težko opazi, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca (najdaljša
elongacija) le 28,3 stopinj. Vidi se ga lahko v jutranjem ali večernem mraku.
Prvo vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo in kartiralo 40 do 45 odstotkov
površja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975.” Lisička se je počutila
ponosno, ker si je vse to zapomnila, ko je bila pri pouku geografije v neki
oddaljeni galaksiji. Lisička je pozabila, kateri planet je naslednji. Vprašala
je Dina in Kasperja. Onadva sta oba v en glas rekla: ,,VENERA.” Lisička je
prosila Dina, če on kaj ve o Veneri. Ta je začel: ,,Venera (tudi Danica ali
Večernica) je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni je
drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu. Ker je Venera notranji planet, se iz
gledišč Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca, elongacija doseže največ 47,8
stopinj. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim vzhodom ali
malo po sončnem zahodu, zato je včasih imenovana ,,Danica” ali ,,Večernica”.
Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu, nekateri jo znajo zamenjati z
zvezdo.” Lisička je bila presenečena, koliko Din ve o Veneri, zato je
vprašala Kasperja, naj nekaj pove o Zemlji. Kasper je začel: ,,Zemlja je edini
planet izmed planetov osončja, na katerem se nahaja življenje, tekoča voda in
človeštvo. Po oddaljenosti od Sonca je tretji po velikosti in peti planet
Sončevega sistema. Predstavlja največji trdi planet in edini prostor v vesolju,
za katerega je znan obstoj življenja. Zemlja se je oblikovala pred približno
4,57 milijardami let, njen edini naravni satelit je Luna.” Lisička je bila
presenečena, da onadva vesta toliko o vesolju. Ni še spoznala nobene take
osebe, živali ali boga/boginje. 

Din je hotel opisati Mars, a prvo so morali pristati na njem. Ko so
pristali, je takoj izpljunil: „Mars (tudi Rdeči planet) je četrti planet od
Sonca v Osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po rimskem bogu vojne Marsu
zaradi značilne rdeče barve, ki je posledica prisotnosti železovega oksida na
njegovem površju. Mars ima dve majhni luni, ki sta Fobos in Deimos.”
Lisički je zelo všeč ta rdeča barva na Marsu. 

Lisička se je spomnila hitrejše poti do Jupitra in skoraj so padli na dno
vesolja, če ne bi padli v en vrtinec na tem planetu. Lisička je prestrašeno
rekla:  „Jupiter je zunanji in peti planet od Sonca in je največji planet
znotraj našega Osončja. Plinaste orjake Jupiter, Saturn, Uran in Neptun včasih
imenujejo tudi tudi “jupitrovski planeti”. Ime je dobil po rimskem bogu
Jupitru. Planet ima po štetju iz leta 2023 92 Lun.” Kasper je
hotel imeti Saturna, a ga je Din prehitel:  „Saturn je zunanji in šesti
planet od Sonca v Osončju. Imenuje se po rimskem bogu Saturnu. Je plinasti
orjak, po velikosti drugi največji za Jupitrom. Že od nekdaj je najbolj znan po
svojih značilnih obročih.” Kasper je bil jezen na Dina, ker se je samo
tako vrinil. 

Kasper je hitro začel govorit o Uranu, da ga spet Din ne bi prehitel in je
začel:  „Uran je zunanji in sedmi planet od Sonca v Osončju. Je ledeni
orjak (do leta 1990 je spadal v kategorijo plinastih orjakov), tretji največji
po premeru in četrti največji po masi. Imenuje se po grškem bogu neba in
praočetu drugih bogov Uranu.” Lisička se je postavila na sredino Neptuna
in začela:  „Neptun je zunanji in po oddaljenosti od Sonca osmi planet v
Osončju. Je tudi najbolj oddaljeni ledeni orjak v Osončju. Ime je dobil po
rimskem bogu Neptunu, bogu sladke vode in morja.” Lisička je rekla,
da so z vsemi planeti končali, a še vseeno hoče povedati, kaj je vesolje:

,,Vesolje ali vsemirje je pojem, s katerim so v prvi polovici 20. stoletja
imenovali celotni prostorsko-časovni kontinuum, v katerem se živi skupaj s
svojo energijo, vključno s planeti, zvezdami, galaksijami. Tudi bivajoča bitja
so snovna. V tem smislu v največjem merilu poskuša razumeti vesolje
kozmologija. To je znanost, ki se je razvila iz astronomije in fizike.” Lisička
je s tem zaključila in Dina ter Kasperja peljala nazaj na naš prelep
planet. 

Naslednji dan se nista mogla pogovarjati o ničemer drugem kot o tem, kar se
jima je včeraj zgodilo. 

Kaja Žnuderl, 6. razred

Jaka Gselman, 5. razred