Zala Puclin, 4. razred

9. noč    

Leteča slika      

Živel je mogočen cesar, ki bi lahko kupil vse na svetu, a ni bil srečen.

Nekoč je v njegovem palačo prišel trgovec, ki mu je ponudil letečo sliko. Rekel je, da naj z njo ravna lepo in nežno. Cesar pa je bil tako navdušen, da ga ni poslušal, kupil je sliko, še preden je trgovec dokončal poved.

Ni je znal uporabljati, zato jo je vrgel v kot, ni se zavedal, kako je lahko taka slika nevarna. Imel je devet hčera, slika jih je videla. Prvo najstarejšo je odpeljala. Cesar je bil tako začuden, ko je ni bilo nazaj. Mislil si je, saj je imela vse, kar si je želela. Ni vedel, zakaj bi pobegnila. Ni se mu sanjalo, da jo je slika odnesla.

Naslednjo noč je bilo isto, a tokrat je cesar vedel, da nista zbežali sami, ampak jo je nekaj odneslo med spanjem. Cesar je šel na pot, da bi koga povprašal, zakaj se mu to dogaja. Deveti, ki ga je to vprašal, je rekel: ,,Ker me niste poslušali.” Bil je trgovec in cesar ga je prosil, naj mu pomaga. Trgovec je izginil, cesar pa obupal. Ko se je vrnil domov, ga je tam pričakala ena sama hči. Cesar je vedel, da je za to kriva slika. Šel je do nje in se je dotaknil, nato pa splezal nanjo, da bi videl, kje so njegove hčere .Slika ga je peljala točno 9 ur. Nikjer ni videl hčere. A ko je stopil na tla, so se mu odprla vrata v podzemni zapor. Tam je stal trgovec in mu rekel, da mu da hčer, če mu pove, kaj se je naučil. Rekel mu je, da bo srečen s tem, kar ima. Trgovec ga je lepo pogledal in mu izpustil hčere, nato pa izginil. Cesar je odpeljal vseh osem hčer domov. Pričakala ga je najmlajša in slika se je postavila na steno ter se ni nikoli več premaknila.

Vsi so živeli zelo dolgo, vse princese so se tudi poročile.

Matej Zemljič, 6. razred

Žan Golob, 5. razred

31. noč

Tempelj zlobnega cesarja Ahradema

Nekoč pred davnimi časi je živel zloben cesar Ahradem. Vsak, ki ga je pogledal v oči, ga je zaprl v svoj star tempelj, preraščen z najbolj strupenimi rastlinami v deželi.

Nekega dne so meščani to ugotovili in so si začeli nadevati buče na glavo z zelo majhnimi luknjicami za oči, da jih ne bi Ahradem zaprl. Po nekaj dneh je prišel tavajoči mladenič s svojo kamelo in kuščarjem. Imel je kar veliko denarja, zato si je kupil majhno hišico. Ko se je mladenič sprehajal po ulici, je videl, da imajo ljudje na glavi buče in se spraševal zakaj. Vsak dan je bilo manj ljudi in buče so ležale razbite na tleh. Ko je drugi dan videl, da so nek cesar in njegovi služabniki pogrešani. A ni vedel, kam jih zapre. Ko je šel bližje, ga je Ahradem videl. Mladenič se je tako prestrašil in začel bežati z njegovo kamelo in kuščarjem kot blisk. Bežali so en cel dan in si našli zavetišče v jami. Tam je prenočil 31 noči, dokler niso prišli služabniki cesarja Ahradema. Tokrat pa so ga le dobili in mladeniča zaprli. Videli so kamelo in kuščarja ter zaprli še njiju. V templju je videl na stotine ljudi. Starejše, mlajše, dojenčke in odrasle. Preden jih Ahradem pošlje v tempelj, jim da prevezo na oči. Ampak je mladeničeva preveza imela luknjo in je videl kode za vsaka vrata v templju. Počakali so 31 dni in noči. Ko so mislili, da so služabniki odšli, so začeli odklepati vsa vrata. Bila je noč. Služabniki so spali v šotorih pod drevesi. Vsi ti ljudje so vzkliknili in so se služabniki prestrašili ter pobegnili. Cesar pa še ni zbežal, dokler ni videl kamele in kuščarja.

Vsi vaščani so se vrnili v mesto in mladenič je postal novi cesar z veliko denarja.

Tobias Škamlec, 6. razred

Florentina Živko, 4. razred

50. noč             

Zgodba o ….               

Nekoč je živel reven fant, ki ni imel ne strehe nad glavo in tudi jedel je samo kruh, ki ga je zaslužil s trdim delom na morju. Delal je na morju, ker so ga starši poslali na ladjo, da bi lažje živel, a ko so ugotovili, da mu je tam težje, so ga hoteli nazaj. Ampak so ga mornarji ugrabili in odpeljali k sultanu ter se mu zlagali, da je ta fant oropal njihovo ladjo. Sultan jim je to verjel in ker je že bilo pozno zvečer, je fanta zaprl, da bi ga naslednji dan ubili. Ko je fant bil zaklenjen, se je spomnil, da bi lahko zbežal, a ni vedel kako, zato je vso noč razmišljal, kako bi zbežal.

Ko se je naslednjega jutra zbudil in se spomnil načrta, ki ga je sestavil minulo noč, se je pripravil na pobeg. Ko je hotel skočiti skozi okno, da bi se osvobodil, so v sobo vstopili sužnji ter ga odpeljali do sultana. Ko je prišel do sultana, ga je sultan vprašal, od kod prihaja in kako je prišel do sem. Ko mu je fant povedal svojo zgodbo, se je sultanu zazdelo, da laže. Ko je že hotel zamahniti z rezilom in ga ubiti, se je fant zajokal. Sultanu se je zasmilil in ga je pustil pri življenju. Ko je čez noč razmišljal, kako bi  pobegnil, je nekdo potrkal na vrata. Seveda jih fant ni mogel odpreti. To je bil njegov oče. Fant je vprašal, kdo je. Oče pa je  vzkliknil, da je njegov oče. Ko sta se fant in oče zmenila, kako bosta pobegnila, je fant šel spat, oče pa je pripravil stvari za pobeg.

Naslednje jutro je fant končno pobegnil z očetom, a nista prišla daleč, saj je sultan takoj, ko je izvedel, odšel za njima. Ko ju je ulovil, ju je odpeljal nazaj v svoje prostore, da bi ju ubil.

Nadaljevanje zgodbe sledi jutri …

Jani Senekovič, 6. razred

Nial Nudl Šipek, 5. razred

998. noč

Zgodba o deklici Monadini in princu sultanu Konoformu

Za tremi jezeri in dvanajstimi gorami je bilo veliko mesto, zraven pa še ogromen gozd. Mestu sta vladala dva pomembna velikaša, ki se ne marata, in sta zelo sebična drug do drugega.  Zaradi tega sta si mesto razpolovila in prišlo je do velikega prepira, saj sta razdelila družine in uveljavila zakon, da se ne sme prečkati meje. V nasprotju z velikim prepirom v mestu je bilo v gozdu, kjer je živela deklica Monadina, zelo mirno, saj je Monadina zelo lepa in prijazna do vseh živali.

Nekega dne pa sta se velikaša princ sultan Konoform in starešina Slavko zelo ujezila, ko sta videla deklico, ki hodi iz ene polovice na drugo polovico mesta oz. kraljestva. Vendar nista vedela, da ta deklica prihaja iz gozda. Oba velikaša sta se zaradi njene lepote zaljubila vanjo in sta se zaradi tega spet prepirala. Starešina Slavko je princu podaril ogledalo v zameno za Monadino in princ ga je sprejel, saj je znalo govoriti, vendar ni znalo samo tega. Tudi najprijaznejšega je to ogledalo znalo spreobrniti v velikega hudobneža, ampak princ Konoform tega ni vedel. Starešina Slavko pa je deklico Monadino zaprl v kletko, tako kot 12 drugih deklic in 3 male vile, ki so jo prej v gozdu zelo rade obiskovale. Princu se ni godilo prav nič dobrega, saj ga je ogledalo hipnotiziralo. Zaradi hipnoze je svojo lastnino prodal Slavku in to za nikakršno ceno. Od takrat je postal človek, ki ima najraje samega sebe. Vendar za razliko od njega so se Monadina in vse deklice ter vile osvobodile zaradi iznajdljivosti Monadine, katere se je naučila v mirnem gozdu. Vile so ji dale moč, da se lahko upre groznemu starešini Slavku. Deklica Monadina je odhajala iz mesta v gozd, vendar je pri odhodu videla Konoforma in mu vzela ogledalo, vendar je ogledalo ni moglo hipnotizirati zaradi darov, ki so ji jih dale vile.

Slavkova moč je izginila in počasi je umrl. Premoženje je spet dobil Konoform, ki se je odločil, da se bo poročil z Monadino. In tako je Monadina postala zares vesela.

Larisa Kotnik, 6. razred

Pia Črnčec, 5. razred

999. noč

O deklici in duhu

Ko je dan minil in je nad grad legla noč, je Šeherezada začela pripovedovati novo zgodbo. Šahrijarja je zelo zanimalo, kakšno pravljico si bo Šeherezada izmislila to noč. Šahrijar in Šeherezada sta legla na posteljo in Šeherezada je začela pripovedovati.

Nekoč je za devetimi za gorami in vodami živela deklica. Rada je imela svojo družino. Po značaju je bila prijazna, pogumna in  modra. Njen obraz so krasile pege. Zelo rada je nosila ogrlico, ki jo je pred tremi leti dobila od mame. Tudi bleščice je zelo rada nosila. Imela je enajst let. Oblečena je bila v modre hlače in rumeno ogrlico. Ime ji je bilo Elema. Niti približno se ji ni sanjalo, da je v njeni hiši strašilo,“ je začela Šeherezada.

Elema se je neko popoldne vračala domov. Malo prej je nakupila osnovne potrebščine. Ko je prišla do praga hiše, je nekaj zaslišala. Bilo je čudno mijavkanje. , Pa saj je samo mačka, “ si je mislila. Odšla je v hišo. Tam je začela sestavljati sestavljanko s tisočimi kosi. Kmalu je nad hišo legel mrak. Deklica se je oprhala in legla na posteljo. Dolgo je trajalo, preden je zaspala. Vso noč je nekaj hodilo in škripalo. To je bil tudi razlog, da ni mogla zaspati.

Ko je končno posijalo Sonce in je petelin zapel svojo budnico, se je Elema zbudila. To je bila najbolj neprespana noč v njenem življenju. Ko se je pogledala v ogledalo, je videla velike podočnjake. Prav tako je imela na glavi gnezdo kot kakšna sraka, ki v življenju nima sreče. Dobro je vedela, zakaj je takšna. Odločila  se je, da te prigode razodene svojim prijateljem. To je res storila. Imela je smolo. Nihče ji ni verjel. Pa tako se je trudila! Razočarana se je vrnila domov. Tam se je izpovedala še svojim staršem, a je dosegla samo to, da se je vse ponovilo. Nihče ji ne verjame! Vrnila se je v svojo sobo. Tam je razmišljala, zakaj ji nihče ne verjame. Ali je bila premalo resnična? Ali je bila nezanimiva? Tako je napenjala možgane vse do večera.

Ko je prišel čas za spanje, je imela oči napete kot sova. Na strešnem oknu je videla, kako je neki obris, ki je bil podoben duhu, taval sem ter tja. Bilo jo je tako strah, da ji je srce skoraj skočilo v hlače. Sklenila je, da bo naslednji dan stvar podrobneje raziskala, je pripovedovala Šeherezada.

Naslednje jutro si je Elema zadala, da ugotovi, kaj jo straši že ves čas. Nenadoma pa se je začelo dogajati nekaj zelo čudnega. Elema je pred sobo videla, kako nekdo nekaj piše. Na koncu je razbrala napis: ,,Najdi me, če me moreš! “  Deklica je začela razmišljati. Nenadoma se ji nekaj utrnilo. ,,To torej pomeni, da me je duh že videl, ‘’ je ugotovila. O, kaj vse bi dala, da bi ga našla! Zato je začela iskati sledove o duhu. Začela je na podstrešju. Tam ni našla ničesar. Nato je odšla do kuhinje. Tudi tam ni imela sreče, zato je odšla še v dnevni prostor. Zdelo se ji je čudno, da nikjer ni bilo sledov. Pogledala je na uro. Bil je čas molitve. Opravila jo je, nato pa je spet začela razmišljati. Sledi duha se na čistih tleh ne vidijo, če pa jih posuje z moko, bo videla odtise. Ko je to opravila, je začela skakati od veselja, kajti videla je deset sledov. To so bile majhne, črne packe, ki so vijugale po moki. Končno je prišla do ene ugotovitve! Takoj se je odpravila v sobo. Tam je določila, da mora še enkrat obvestiti prijatelje in jih povabiti na dom, da ji bodo verjeli. V primeru, da duha ulovi, bo treba naprej preveriti, kakšnega značaja je, če je značaj slab, ga mora zapreti v žarnico. Počasi je začela postajati utrujena. Jutri bo naporen dan.

Tisto noč ji duh čudežno ni nagajal, zato se je lahko vsaj enkrat na leto dobro naspala. Ko je Sonce že bilo na nebu, se je Elema začela prebujati. Vsem prijateljem je poslala vabilo za obisk na njenem domu. Nato se je lotila njenega detektivskega dela. Odločila se je, da bo spet  pogledala na podstrešje, saj je tam najbolj možno, da bi tam domoval kakšen duh. Na podstrešju je bilo zelo strašljivo. Vsakih trideset sekund je nekaj zaropotalo. Nenadoma je nekaj zaškripalo. Deklica se je zdrznila. Kmalu je ugotovila, da je to samo les, ki škripa, ko stopiš nanj. Nato je prišel nek čuden zvok iz druge polovice podstrešja. ,,Duh?” se je vprašala Elema. Kaj kmalu je ugotovila, da ni bil duh, le majhna miška, ki je tekla od stare omare pa do starega okna. Tedaj pa je nekaj zaropotalo. ,,To pa res mora biti on,” je zamrmrala Elema. Pogledala je naokoli. Nikjer ni bilo nikogar. Tedaj pa je pred oknom nekaj počilo. Ugledala je postavo. Deklica se je z njim najprej spogledala, nato pa ga nagovorila: ,,Zakaj me strašiš? Saj veš, da to ni lepo,” je začela Elema. Duh je nekaj časa počakal, nato pa spregovoril: ,,Jaz sem star veličasten duh. Ime mi je Ergom. Strašil sem te zato, ker sem si tukaj zgoraj delal bivališče. Nič hudega ti nisem hotel. Po značaju sem zelo prijazen. Kaj bi še rada izvedela?” jo je vprašal duh. ,,Zakaj si se naselil prav tu?” ga je vprašala. ,,Tukaj sem našel primerno lokacijo, toploto in hrano. Nikjer drugje ni tako lepo kot pri vas,” še ni dokončal duh, ko je potrkalo. ,,Em, to bodo pa moji prijatelji,” mu je pojasnila Elema.

Odhitela je do vrat. Tam jo je pričakalo pet prijateljev. Vsem je vse razložila, podrobno je obrazložila, da so vsi razumeli, tudi starša, ki obiskov nista pričakovala, vendar sta hotela vedeti vse, kar je Elema povedala. Po kratkem času so jo vsi zapustili. Odhitela je na podstrešje.

,,Si tu?” je vprašala. ,,Seveda,” je odgovorilo, z duhom se je nato dogovorila, da ga bo prišla prav vsak večer obiskat. Skupaj sta se pogovarjala o različnih temah. Deklica je od tedaj najprej vedno obiskala duha. Bližina človeka mu je zares prijala. Tako sta bila prijatelja do konca svojih dni. Elemina starša pa nikoli nista izvedela za skrivnost med njuno deklico in duhom.

Šeherazada je končala zgodbo,  Šahrijar pa ji je zaploskal. Tako si je rešila še eno noč njenega življenja.        

Alina Berič, 6. razred

   

Jaka Gselman, 5. razred

 1000. noč

Dve muhi na en mah

Nekje v daljnem mestu Bogdad je živela služkinja ki ni imela imena, ne družine. Nihče se ni zmenil zanjo. Delala je za sultanko, ki ni bila taka kot ostale, bila je srčna, dobrega srca, a jo je doletela nesreča, njen mož je bil hudo bolan, ni takoj umrl. Z boleznijo se je mučil dolgo časa in trpel, zato je bila sultanka srečna, da je umrl. Izgubo je težko prebolevala, a čez čas se je sprijaznila. Razglasila je, da išče soproga, novega sultana. Vsi fantje, možje so povabljeni, a izbrala si bo tistega, ki bo najboljši zanjo.

Naslednje mesece so k njej prihajali možje iz vseh daljnih dežel. Služkinja pa je vse to lepo opazovala in čakala, da bo to izkoristila in si našla soproga tudi ona. Tako bi lažje zadihala, saj si je želela družine.

Ko je nekega dne služkinja hodila domov, je videla kočijo z zlato vprego, bele in črne konje ter prečudovitega sultana. Takoj se je zaljubila vanj. Mislila si je, kako je lahko nekdo tako lep in božanski. Ko je prišla domov, jo je pred vrati čakal zlat prstan, a ko ga je pobrala, je naenkrat postal neviden. „Nu,” je rekla, „to pa je res nekaj čudnega.”  naenkrat se je na njeni mizici pojavilo še majhno pisemce. Prebrala ga je: „S tem prstanom lahko kogarkoli prepričaš, da je zaljubljen vate, tudi ko ga sname, bo to še vedno delovalo!” To je bil zanjo najboljši dan v življenju!

Ko je sonce vzšlo, se je napotila na delo. Med čiščenjem preproge je zagledala tega sultana, tedaj si je mislila, sedaj je moja prava priložnost. Šla je do njega in se mu predstavila, povedala mu je, da dela tukaj. Začela sta se pogovarjati, ko ju je zalotila glavna sultanka, ki išče soproga, sultanka Sabrina. Namignila ji je, da ni jezna nanjo. Odleglo ji je. Sabrina je slutila, da je sultanu všeč. In prav je slutila, saj se je zaljubil vanjo. Ko je padal mrak, je zaljubljena sultanka odšla domov. Ko je prispela domov, je prstan, ki ga je skrbno čuvala ves dan, odložila na posteljo, da ja ne bi pozabila nanj. Odpravila se je k zasluženemu počitku in trdno zaspala.

Naslednje jutro prstana ni bilo več nikjer. Pogledala je povsod, povohala vsa tla, tudi pod posteljo. Ampak prstana ni bilo NIKJER VEČ. Začela je paničariti, kako naj bo sultanu všeč, če nima prstana.

Med tem časom pa sultanka Sabrina še vedno ni našla pravega moža, bila je obupana. Na stotine mož jo je že obiskalo, a niti en ni bil dovolj dober zanjo. Ostalo je še zadnjih devet od dvesto dvaindevetdesetih mož, upala je, da bo vsaj eden tisti, ki bo dovolj dober, tisti pravi. Žalostna sultanka se je popoldan vsa iz sebe komaj odpravila v službo, da  tega zlatega prstana ni nikjer. Ko ga je iskala, je pozabila, da je neviden. Med iskanjem se ga je z obleko dotaknila in ga ni mogla videti! „Trapa, kakšna trapa sem,” si je govorila, ko se je tega spomnila. A bilo je prepozno, stala je pred vrati Sabinine palače. Odpravila se je na delo,  med tem pa vsakega moža premerila od pet do glave, da bi se prepričala, da je to njen sultan. On je bil Sabinin bratranec. Takoj jo je namreč prišel obiskati, ko je slišal, da se bo njegova prečudovita sestrična Sabina spet poročila.

Sabini pa ni ustrezal ne peti, ne šesti, ne sedmi in ne osmi mož. Sedaj je ostal samo še deveti mož. In ta je bil seveda pravi. Zanjo je bil najlepši moški na svetu.

Končno je tudi Sabinin bratranec Sulbri šel mimo sultanke, tudi on jo je iskal, ker ji je želel povedati, da mu je všeč. Predlagal ji je, naj bo njeno ime Zarezada, to pomeni zvezda, ker je ona lepa kot zvezda. Tako sta se oba para skupaj poročila in zaživela v isti palači. Gostija je trajala tri tedne. Vsak od njih pa je dobil po enega naslednika.

In tako so živeli srečno do konca obstoja Bogdata! 😊

Ema Lavrenčič, 6. razred

Naja Črnčec, 7. razred