Vse je bilo črno in umazano kakor najtemnejša noč v letu. Vsi se derejo, jočejo in umirajo, pazniki se derejo kot psi. Hodil sem med ulicami polnih umazanije in tatov, res ubogih mater z otroki, vse, kar so imeli, so pospravili v kovček. Pazniki so nas metali ene tja, druge drugam, ljudje so bili tako izmučeni, da so bili napol mrtvi. Takšni ljudje so dali vse, da so prišli sem. Eni so zboleli in nimajo kam iti, žal bodo umrli kot zapuščeni psi. Tiste, ki pa smo še imeli moč, so nas slekli, da smo se morali stuširati. Voda iz tušev je bila rjava, prav tako je smrdela, kot da bi v njej plavale poginule živali, veliko jih je bruhalo. Ko smo šli izpod tuša, smo dobili nazaj oblačila, ki sploh niso bila naša. Vse skupaj so nas zvlekli v hale, kjer smo morali prespati. V nekaj 100 metrov velikem prostoru nas je bilo natrpanih nekaj 100 ljudi, spali smo drug na drugem. 

Vsi smo nestrpno pričakovali ladjo kakor kos kruha. Po dveh dneh, ko bi ladja že mogla priti, so nam sporočili, da je ne bo. Vsi smo naveličani vsega popadali kot klade. Mislil sem, da to pomeni, da je sploh ne bo, mislil sem si, da je vso veselje po boljšem življenju splavalo po vodi. Denar, ki sem ga porabil za to, me je potolkel do dna. Hrepenel sem po koščku sreče v življenju. 

Čez nekaj dni je prišla ladja, vsi smo odšli v Ameriko. Pričakovanja so se uresničila. 

Andrej Holer, 9. razred

Ema Senekovič, 7. razred