| Hojla, sem Hana. Verjamem, da je prav vsakemu nekdo najbližji, pa naj bo to žival, človek ali plišek. No, meni so najbližji moji eni in edini starši, sem namreč edinka, to me prav nič ne moti. V šoli vsi vedno pripovedujejo njihove prigode s sorojenci. ,,O, moj bog!“ Prav glava me boli že od tega. No, jaz jim bom pa lahko povedala mojo prav nenavadno prigodo. Upam, da jim bo všeč. Bil je moj zadnji dan šestega razreda, prav žalostna sem bila, ko sem hodila proti domu in se spominjala najsrečnejših in smešnih dogodkov s prijatelji ter prijateljicami. Ampak počitnice niso za jok in stok, so za vesele, smešne, zabavne in razburljive tedne. Dan pred odhodom na morje je za moje starše vedno najbolj stresen dan tega leta. Zakaj? Ker mora biti vse na svojem mestu in še vedno se nekaj izgubi ali pozabi. To leto je moja mama izgubila denarnico in ves denar, ki je bil v njej. Na srečo ga ni bilo dosti. Zato sta se z očetom ob pol sedmih zvečer odpravila na banko po denar. Karte za let v Chicago smo naročili že eno leto prej, da so bile cenejše. Hvala bogu, da nista zaradi izginotja denarnice ponorela. Tako je bilo ob enajstih zvečer že vse spakirano in pripravljajo za let. Komaj sem čakala in dočakala. Zjutraj ob enih smo se opravili na letališče. Prevzeli smo karte. Jaz sem logično da sedela ob oknu z očetom. Ne boste verjeli, da so nam sabotirali let. Letalo je pilotiral nekakšen čuden posušen moški z dolgimi lasmi, s seboj je imel okroglega prijatelja. Naenkrat se je letalo začelo z ogromno hitrostjo spuščati. Stevardese so hitele deliti padala. Z očetom sva hitro poiskala mamo in odhiteli smo skočit z letala. Ker se jaz Hana Kruhovac, sem hitro pohitela v pilotsko kabino in tam sem našla zlomljena očala ter cigaretne ogorke. Vedela sem, da je nekaj narobe, zato sem to fotografirala kot dokaz, saj sem v kosteh čutila, da je čas za detektivsko Hano. Odhitela sem k staršema in kot bi mignil, smo že skočili z letala. Na srečo smo pristali v kupu sena. Tam sem zagledala ista dva pajdaša, ki so jo opisovali ljudje na letalu, imela sta črna sončna očala. Čakaj malo … Kako je možno, da ima ta posušen nepridiprav druga nova očala, če sem našla prav takšna, ki so bila zlomljena? No, očitno je imel rezervo. Od nikoder je pokukal čuden pes z ožganimi brki in lajal tako močno, da so mu glasilke skoraj iz gobca skočile. Nato sem opazila, da sta dva pobiča tekla in to na vso moč. Hitro sem iz mojega nahrbtnika vzela fračo in začela streljati nanju, da bi jo lahko ustavila. Slišal si lahko samo: ,,Au, boli, uf …” Ampak se nista ustavila. Kasneje sem ugotovila, da sta onadva psu zažgala brčice, zato sta bežala. Kakšna nevzgojena človeka sta to, nato sem se vrnila nazaj. Mojih staršev ni bilo nikjer. Preplavila me je groza. Za eno minuto me ni in onadva si drzneta izginiti. Naenkrat zaslišim tiho govorjenje. Dva človeka, ki v vlečeta dve vreči, noter pa je nekaj ali nekdo. Skrila sem se za grm in poslušala dogajanje. ,,Ja, ja, ja. Slišal sem, da imajo na obrobju mesta fotokopirnico, odpeljiva ju tja in lahko še zapleniva trgovino, tako lahko zasluživa denar za preostanek Rolls Royca. Moram priznati, da si pameten. Se strinjam Vincent. Golobčka pa lahko enostavno skrijeva v trgovino, ko imava dovolj denarja, ju vrževa v morje. Super ideja!” V tem trenutku mi ni bilo čisto nič jasno. Vedela sem, da moram nekaj ukreniti. Poiskala sem denar, ki sem ga imela v nahrbtniku, in se spomnila, da je nekje blizu železniška postaja. Odpravila sem se na pot in po moji sreči sem po petnajstih minutah prispela. Kupila sem si vozovnico in poiskala vlak. Ko sem se usedla na stol, sem začela razmišljati. Kaj sta tista dva čudna pobiča počela tam, zakaj sta bila tam, kdo ju je poslal? Vse to sem si beležila v mojo beležko. Pri tem pa me je zmotil sprevodnik. Predala sem mu svojo vozovnico. Nakar sem se spomnila, da sta ju mogoče Jo in Vincent poslala, da bi me zmotila. Tako so ugrabili moje starše. Rekla sem si, da so to morali načrtovati že kakšno leto. Stkala sem načrt. Naslednji dan sem se naspana in prepričana v to odpravila v fotokopirnico. Saj bi zdaj že morala biti odprta, če ta dva upoštevata delovni čas. In res je bila že odprta. Vstopila sem in se zlagala, da potrebujem fotokopijo nekakšne slike. Zaslišala sem: ,,Na pomoč!” Nato je ta posušeni začel, kako lep dan je danes, čeprav je deževalo, mogoče ni pri sebi ali kaj takšnega. V sebi se mi je tako smejalo. Imela sem dokaze. V žepu sem imela prižgan telefon, ki je snemal celotno dogajanje. Ko je končal s fotokopiranjem, sem plačala teh ubogih 18 centov in hitela na policijsko postajo, kjer so mi seveda verjeli, saj sem imela dokaze. Tako so Vincenta in Joa aretirali, s starši pa smo lahko uživali na dopustu. Policisti so mi za nagrado podarili povečevalno steklo, ker so bili mnenja, da sem nadarjena detektivka, našo izgubljeno prtljago smo prevzeli na letališču, na katerem bi naj predvideno pristali. Vsi zaposleni so se nam opravičevali. Seveda je moja mamo zanimalo, kje sem prespala noč. Povedala sem ji, da na cesti, seveda ni bila presenečena. Vi sploh ne veste, kje vse sem jaz že spala. To je bila le še ena od mojih mnogih uspešnih prigod. |
Ema Lavrenčič, 6. razred
Jan Škrlec, 4. razred