V življenju nikoli ni vse pozitivno in tudi ne povsem negativno. Tudi ljubezen ima, kot vsa druga čustva, dve plati. Za nekatere je sreča in v njih zbudi pozitivna čustva, ki so za marsikoga povsem nova. Za druge pa je to eno izmed najtemačnejših čustev in iz njih izvabi njihovo najslabšo plat. Prav tako je ljubezen lahko negativna, če je tvoji bližnji ne podpirajo.
S takšno obliko ljubezni se je ukvarjal tudi angleški dramatik William Shakespeare. Rojen je bil 23. aprila 1564 v mestecu Stratford ob reki Avon. Shakespeare je avtor številnih pripovednih pesnitev, sonet, dram in med drugim tudi tragedije Romeo in Julija.
Dogajanje v zgodbi nas popelje v Verono v čas renesanse, kjer spoznamo dva, ki se neizmerno ljubita. Njuno usodo že od začetka kroji spor njunih družin. Capuletovi so pripravili ples v maskah, kjer se je tudi vse začelo. Romeo, ki je bil iz sovražne družine Monteg, se je skrivaj udeležil plesa, da bi dvoril drugi mladenki, a se mu je pogled takoj ustavil pri Juliji, hčeri Capuletovih. Že na prvi pogled sta se strastno zaljubila, zato Romeo ni okleval, odločil se je Juliji izpovedati svojo ljubezen. Eden izmed temeljnih dogodkov je, ko se je odpravil do njenega balkona. V odlomku lahko natančno razberemo, kako je Romeo videl Julijo. Menil je, da njena lepota celo presega lepoto in svetlobo lune, saj je Julijo enačil s soncem. Zanj je bila svetnica, boginja in zanjo bi naredil povsem vse. Kljub temu da sprva ni bil povsem siguren v svoja čustva in si je glede deklet hitro premislil, je sedaj postal zelo zvest samo eni. Za Julijo je bil tudi požrtvovalen, saj vsi vemo, da je zanjo bil na koncu pripravljen tudi umreti. Tudi Julija je bila prepričana v svojo ljubezen in bila je zvesta, vendar se je rahlo zadrževala zaradi bremena sprtih družin. Vseeno se je za Romea tudi ona žrtvovala in ustavila poroko s Parisom.
Njuna ljubezen res ni poznala nobenih ovir, saj sta se v zelo kratkem času tudi poročila. Drug za drugega sta bila pripravljena narediti vse, kar sta na koncu dokazala tudi s smrtjo. Pred poroko je spila napoj, ki jo uspava za 42 ur, vsi so misili, da je mrtva. Sel bi moral načrt prenesti Romeu, vendar je bil prepozen. Romeo je ob pogledu na njegovo mrtvo ljubljeno izpil strup. Julija se je takoj za tem zbudila in se še sama zabodla. Tako sta oba končala tragično, družini pa sta na koncu zakopali bojno sekiro.
Vse bi se lahko končalo drugače, če se Romeo ne bi takoj zaletavo ubil in bi morda razmislil, ali lahko živi brez Julije. To dokazuje, da sta bila v ljubezni zelo neizkušena, vendar nista preveč razmišljala in se s tem obremenjevala. Vodila ju je zaljubljenost in strast. Vedela sta, da njuna ljubezen nima meja, saj sta bila za svojo ljubezen pripravljena žrtvovati dobre odnose z družino. Niti Julijina usoda in poroka s Parisom ju ni ovirala in poskusila sta najti rešitev.
Časi so se od takrat precej spremenili in tudi način izkazovanja ljubezni je drugačen. Menim, da moški ne vložijo več dovolj truda v to, da bi osvojili ženske. Sodobni najstniški Romei so precej sramežljivi in se ljubezni pogosto sramujejo. Ženske je pogosto mogoče hitro osvojiti, saj niso več navajene, da bi jih kdo tako poveličeval, kot je Romeo Julijo. Zato veliko zvez tudi hitro razpade. V 21. stoletju se fantje ne borijo več toliko za dekleta in mislijo, da bodo takoj dobili, kar hočejo. Po mojem mnenju marsikomu ne bi škodilo, če bi se kdo zgledoval po renesančnem Romeu. Vsi premalo cenimo ljubezen in morali bi jo imeti kot dar. Kadar najdemo ljubezen, jo moramo vzdrževati, se zanjo truditi, saj nikoli ne vemo, kdaj se bo končala.
Tiana Šipek, 9. razred
