ob šoli, 1905  

Dragi dnevnik ! 

Počutim se tako razočarano in boleče, saj se vsi norčujejo iz mene. Vesel sem, da je Voranc edini izmed njih, ki me še ni poklical po tem mojem nadvse bolečem vzdevku. Ko se igramo jastrebe in piške, želim biti jastreb, da bi vsi videli, kakšno moč imam. 

Ko smo se nekega dne spet igrali to igro, sem bil jastreb, Voranc pa piška. Lovil sem ga tako dolgo, da sva prišla do potoka, kjer sem se ustavil. Sam sebe sem prepričal, da lahko skočim za Vorancem na drugo stran in uspelo mi je. Takoj, ko sem se s stopali dotaknil tal, je Voranc že bil na drugem bregu. Nato je sledilo nekaj, česar nisem pričakoval. Voranc, za katerega sem imel upanje, je to iskrico upanja uničil, ko me je poklical: „Potolčeni kramoh.” V tistem trenutku se mi je srce razparalo, nisem vedel, kaj naj storim, zato sem zaključil z igro in občepel za jelšo. Glavo sem sklonil med kolenoma.  

Čez nekaj časa je Voranc prišel do mene in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu vse, kar me je mučilo. Tako sva postala zelo dobra prijatelja in če me nekdo pokliče Potolčeni kramoh, jih dobi od Voranca. 

 Ti jutri povem še več.                                                 

                                                                                    Cencelj 

 Tisa Bedič, 7. razred

Katarina Jug, 5. razred