Nekega dne smo z družino prispeli v Hamburg, mesto gneče, polno ljudi, žvižga parniških piščali in zvokov ubogih otrok, ki so izgubili pot za svojimi starši. Kamorkoli sem pogledala, sem videla obupane, žalostne, otožne ljudi. Eni so bili zaskrbljeni, spet drugi panični in prestrašeni. Nisem videla, kaj storiti. Potem pa pogled na mesto … Vse je bilo tako temačno, mrtvo in temno. Ob prihodu sem nekako zadržala svoja čustva, vendar čez čas me je začelo skrbeti in me je bilo strah. Roke, noge in glas so se mi tresli in komaj sem hodila. Oče in mati sta bila prav tako zaskrbljena. Mati se je težko zadržala, da ne bi jokala.

Bližje kot smo bili pristanišču, vedno več ljudi se je nabiralo v vrstah. Tam si lahko opazil ljudi raznih kultur, nekateri so bili celo brez denarja in oblačil ter so ob ulicah prosili za denar.  Spomnim se uboge majhne deklice, stara je bila okoli 6 let. Sedela je ob cesti in jokala, saj je izgubila starše. Kriče je klicala mamo in očeta, vendar le-ta že zdavnaj nista bila več tukaj. S težkim srcem sem jo gledala in odšla naprej. Sama sem se spraševala, čemu smo se morali odpraviti na to pot, zakaj tako daleč od doma, od rojstnega in toplega kraja.

Mater sem spraševala, zakaj smo tukaj. Odgovorila je, da je oče našel zdravnika, ki ga lahko ozdravi hude bolezni. Začudena sem pogledala materi v oči, saj nisem vedela, da je oče bolan. Hudo sem se počutila in začela sem jokati. Ko smo prispeli v pristanišče, so nas slekli, da se gremo številčno umit. Počutila sem se neprijetno, kot da mi je odvzeta zasebnost. Pod nogami je tekla umazana voda, ki je bila blatna in polna bakterij ubogih in revnih ljudi. Že tukaj sem se počutila grozno neprijetno. Do izstopa iz kopalnice me je zeblo, saj nisem našla svojih oblačil. Čakala sem mater, da me najde. Nje ni bilo od nikoder in začelo me je skrbeti, ali se ji je kaj zgodilo. Minile so tri ure in še kar je ni bilo. Do mene je pristopila gospa, govorila je hrvaško in k sreči sem jo še kar razumela. Vprašala me je, kje imam starše. Odvrnila sem ji, da matere nikjer ne najdem. Posodila mi je nekaj oblačil in skupaj sva našli mojega očeta. Ta mi je povedal, da je mati umrla. Težko sem verjela njegovim besedam. Skupaj sva odšla naprej.

Ob vodi sem opazila uboge ljudi, ki so mrtvi plavali v reki. Zagotovo so zaradi gneče padli z mostu, se poškodovali in utonili. V veliki gneči smo se množično odpravljali proti parnikom. Preden smo prišli do tja, smo morali še do zdravnika. Ta nas je dobro pregledal in mnoge ljudi so pošiljali nazaj, ker niso bili zdravi. Mnogi so imeli prehlad, kašelj ali kakšno gripo in druge bolezni. Malo ljudi je že po prvem pregledu odšlo na potniško ladjo. Povedali so nam, če ne bomo zdravi, lahko na selitev pozabimo. Številne množice so se vračale, saj niso bili sprejeti. Tudi sama sem bila malo prehlajena, zato sem se bala obiska pri zdravniku. Malo pred pregledom zdravnika sem k sreči ozdravela in sem pregled uspešno prestala. Bolj me je skrbelo za očeta, ki je bil zelo bolan. Komaj je hodil in govoril. S kovčkom sem ga počakala blizu ambulante. Vsa zaskrbljena sem gledala ostale ljudi, ki so se vračali nazaj domov. Žalostni in obupani nad vsem in vsemi. 

Čez čas je oče prišel iz ambulante, poslali so ga na pregled k mestnemu zdravniku. Do tja je bila dolga pot. Oče ni zmogel hoditi tako daleč in je nad vsem obupal. Rekel mi je, naj se odpravim na pot brez njega, a tega nisem želela, saj sem brez njega čisto osamljena in izgubljena. Bil je še edina oseba, ki sem jo poznala. Poslal me je naprej in naenkrat sem zaslišala pok. Zagotovo je nekdo sprožil pištolo. Stekla sem bližje in opazila množico ljudi, na sredi pa mrtvega gospoda. V trenutku sem prepoznala, da je to oče. Razjokala sem se, nato pa hitro pobegnila na ladjo, da se ne bi izvedelo, da je moj oče, morda bi usmrtili še mene. Prijazen gospod na ladji mi je povedal, da je oče imel strašno nalezljivo bolezen. Vsa otožna sem zaspala na blazini. Nisem se počutila najprijetneje, saj sem vedela, da je tu spalo že mnogo drugih oseb. Ves hrup je še neprestano šumel po ladji, trudno sem zaspala in se predala poti v neznano.

Elvira Črešnar, 9. razred

Zala Škerget, 1. a razred