Nekega dne je bil lep sončen dan. Na lepem širnem morju je plula ladja. Velika ladja, ki je imela dve beli jadri in dobrosrčno ter nepremagljivo posadko, ki je s to ladjo plula po morju že kar štiri mesece. Vsi skupaj so imeli oblečene raztrgana oblačila in vsak je imel svoj značaj. Eden je bil dobre volje, drugi je bil prijazen, tretji vztrajen, četrti je rad pomagal. Junak Odisej je bil svojeglav, odločen, trmast, a hkrati pa je bil tudi prijazna dušica. Vsi tovariši so se po nečemu razlikovali. A to jih je združevalo. Vsak je tudi imel svoje orožje, s katerim se je varoval pred nevarnostjo. Posadki so dnevi minevali in minevali.
Naslednje jutro se je ladja ustavila. Zagledali so otok. Odpeljali so se do otoka, kjer so nato bivali. Na otoku pa je bil neskončen gozd, ki je bil poln listnatih in tudi iglastih dreves. Razgledali so se po gozdu in odkrili stara drevesa. Posekali so jih s sekirami, ki so jih imeli ob sebi, če bi se prikazala kakšna divja žival, ki bi jih hotela pojesti ali napasti. Junaku Odiseju in njegovim tovarišem se je prikazala boginja Artena. Reka jim : ,,Dragi moji popotniki, vidim, da ste zelo delavni in radi pomagate, prosila bi vas, če mi lahko pomagate najti mojo ogrlico.‘’ Odisej ji odgovori : ,,Seveda ti bomo pomagali, saj si tudi ti nam pomagala, ko smo bili v stiski. Le ena stvar je.‘’ Atena ga pogleda in vpraša: ,,Kaj pa je ?’’ Odisej ji odgovori : ,,Opisati nam jo boš morala, da jo bomo lahko našli.‘’ Atena reče : ,, Je srebrna, ima obliko meča, kjer se stikata ročaj in rezilo, je noter moder kristal. Najlepša hvala, da mi jo boste pomagali najti ‘’ Odisej in tovariši so ji odvrnili : ,,Ni za kaj, tako kot lahko ti računaš na nas, lahko mi nate‘’ Počasi se je začelo temniti in z nažaganim lesom so se odpravili nazaj na obalo, kjer so si naredili ogenj in ob njem zaspali.
Naslednjega dne so se odpravili iskat ogrlico. Začeli so iskati in iskati. Med iskanjem so se ločili, da bi jo prej našli. Čez nekaj časa so se vsi našli in eden od tovarišev je celo našel ogrlico, ki so jo iskali. Tako so po večurni hoji odšli domov.
Naslednjega jutra je ogrlica izginila. Na tistem mestu, kjer je bila ogrlica, je bilo pismo. V njem je bila zapisana uganka, ki jo je napisala čarovnica Kirka, da bi lahko prišli do njene jame in bi jih zvabila v past. Odpravili so se na pot. Ko so prišli do jame, so zagledali, kako se zlobno krohota, kako jih bo ujela. A ji ni uspelo in se je ujela v svojo lastno past. Ker so jo s tem ujezili, je pričarala neurje in s tem priklicala boga Zevsa, ki jo je kaznoval. Odpravili so se domov.
Naslednjega dne je prišel bog Zevs in jih povabil na zabavo ter pojedino. Tako je Atena dobila svojo ogrlico in junak Odisej ter njegovi tovariši so se lahko pogostili z bogovi.
Tisa Bedič, 7. razred
Vita Črnčec, 1. a razred