Arhivi Kategorije: Detektivi na delu

San Diego in oropana banka

Objavljeno ,

Nekega navadnega četrtka ob 11.40 zjutraj je bila oropana banka, nihče ni vedel, kaj se je zgodilo, ker se je zgodilo zelo hitro. Ko so na prizorišče prišli policisti, je bilo vsega konec, priče so lahko samo opisale dva moška s sončnimi očali. Eden velik in drug majhen.

Nekaj dni je minilo in še vedno niso imeli pojma o tem zločinu, kako in kdo bi lahko to storil, zato so poklicali najboljšo detektivko iz Španije Karmen San Diego. Postala je najboljša detektivka v Španiji pri devetnajstih letih. Poklicali so jo in ona je kupila naslednjo vozovnico za letalo tja.

Tja je prispela naslednji dan in takoj je šla na policijsko postajo. Ko je stopila na postajo, so vsi nehali početi to, kar so počeli, niso mogli verjeti svojim očem. Ona je takoj vprašala: ,,Kdo je tu glaven ?“ Vsi so takoj pokazali k načelnikovi pisarni. Ko je prišla do vrat, jih je skoraj podrla. In načelnik je bil še bolj presenečen kot ostali in tresoče rekel: ,,Gospa San Diego, prišli ste!” Videla je, da se je pogovarjal z nekom drugim, takoj je vprašala: ,,Kdo pa je to?” Načelnik je odgovoril: ,,To je moj dober prijatelj detektiv Miles.”  Detektiv je iztegnil roko za pozdrav, a ona ga zavrne. Takoj vpraša načelnika: ,,Zakaj pa je on tu?“ Načelnik ji pojasni: ,,Ker vi gospa San Diego niste potrdili, da boste prišli.” Karmen drzno odgovori:
,,Gospa. Resno? Koliko sem stara? 50? Sem potrdila in dodala, da bom razmislila. Karkoli. Zdaj sem tu, lahko greš.” Načelnik je rekel, če sva že oba tu, bi lahko delala skupaj . Karmen se  začne smejati in reče: ,,Resno? Jaz bom kar sama delala.”

Nekaj minut je minilo in načelnik jo je prepričal. Kasneje sta oba detektiva šla na kraj zločina. Ogledala sta si kraj zločina in iskala prstne odtise. Ničesar nista našla, kasneje sta še pogledala za banko Tam sta našla sončna očala in tobak. S fotoaparatom sta slikala dokaze in odšla vprašat priče. Prva priča jima je povedala to: ,,No, ne vem točno, kaj se je zgodilo, ampak sem videla dva gospoda s sončnimi očali. In je imel tobak Tisti, ki je bil manjši s kodrastimi lasmi, je imel tobak. Drugi, ki je bil večji, je imel je valovite dolge lase.” Druga priča je povedala: ,,Da, tam sta bila s sončnimi očali, bila sta zelo hitra.”

Naslednji dan je detektiv Miles zraven pripeljal psa in pomočnika po imenu Sniffi. Karmen ga je takoj vprašala, zakaj ima s seboj psa. Detektiv Miles odgovori: ,,To je moj pes Sniffi.” Ona ga zmoti in vpraša: ,,Zakaj mu je ime Sniffi?”  On odgovori: ,,Že po njegovem imenu veš, da rad in dobro voha stvari.” Karmen začudeno pove: ,,Da … To je logično. Zakaj je tu?” Detektiv ji pojasni, da jima bo pomagal poiskati tatova, tako da bo povohal dokaze in naju vodil do njih. Karmen se strinja. Dala sta mu dokaze za povohati. Takoj se je zagnal in ju šel iskat.

Po nekaj minut teka so prispeli pred fotokopirnico. V fotokopirnici sta bila dva moška. Točno takšna, kot so ju opisali. Ko se približujeta fotokopirnici, ju opazita tatova, ki zbežita skozi zadnji izhod in v avto. Poskusila sta ju ujeti, a jima ni uspelo. Takrat je Karmen v kotu videla kamero kavarne GG. Šla sta v kavarno in vprašala, če si lahko ogledata posnetke. Ogledajo si posnetke in imajo njuno registrsko tablico. Detektiv Miles se usede za računalnik in začne iskati avto. Karmen ga vpraša: ,,Em … Kaj pa delaš?” On odgovori: ,,Iščem registrsko. Našel sem jo.” Karmen reče:,, O, glej, pa le nisi tako nesposoben. Kje sta?” Miles se sarkastično nasmehne in pove: ,,Na poti na letališče.” Takoj sta šla do avta in se odpeljala do letališča.

Čez 20 minut sta prispela na letališče. Našla sta avto, a tatov ni bilo. Na letališču sta ju iskala kar dolgo, potem pa sta ju našla pri prtljagi. Skoraj sta ju dobila, a  sta ju nato v gneči izgubila. Na srečo sta vedela, da gresta na letalo za Mehiko.

Prišla sta na letalo in jo iskala. Ko sta jo tatova videla, sta zgrabila padala  in skočila. Karmen ju je  videla,  si nadela padalo in skočila za njima. Detektiv Miles je ostal na letalu, ker ni bilo več padal.

Ko so padali proti zemlji, so vsi trije pristali na vlaku. Najprej tatova, za njima pa še Karmen. Ko je pristala na vlaku, je šla v vagon. Začela ju je iskati na začetku vlaka. Preiskala je že 3 vagone in nič. Imela je srečo, da še ni srečala sprevodnika. Šla je že skozi četrti in peti vagon, a na njeno žalost ji je sreča obrnila hrbet, saj je srečala sprevodnika, ki je od nje želel vozovnico. Postala je malo nervozna, ker je ni imela. V tistem trenutku so s fračami pritekli otroci in eden od kamenčkov je priletel točno v sprevodnikovo glavo. Postal jezen in začel loviti otroke. Karmen je šla na šesti in zadnji vagon. Enkrat ju mora najti, saj nista mogla zbežati.  Z lahkoto ju je aretirala in ju predala policiji.

Minil je en mesec od njene preiskave, ampak denar je bil še vedno pogrešan. V resnici nihče ni vedel, da je Karmen tista, ki je imela denar, in za njim je šla na zaslužen dopust na Havaje.

Maja Košnik, 6. razred

Tineja Kos, 4. razred

Bančni rop

Objavljeno ,
1. sezona, 1. epizoda                                           

Pozdravljeni,
sem detektivka Kris Esco, imam dodeljenega partnerja detektiva Henrija Stanka. Doma imam veliko bančnih težav, ki jih skušam rešiti, vendar mi je glavno, da je mesto varno. V banki so ukradli denar, zato so mene in mojega partnerja poklicali na kraj zločina. Tam sva si pogledala varnostne kamere banke. Na njih sva videla dva tatova z naloženima torbama z ukradenim denarjem. Ko sva že mislila, da je to to, sva zagledala eno pogumno in neustrašno deklico, ki je s fračo večjemu tatu uničila očala. Mislila sva si, da go bo tako lažje najti. Partner je dal sliko v računalniški program za prepoznavo obraza. Trajalo je, a na koncu sva dobila sliko oziroma kar deset slik oseb, ki so si na las podobne. Vse, razen enega, so v zaporu. Šla sva ga obiskat, ko sva vstopila, je bil že mrtev. Videla pa sva njegovega morilca, kako je bežal z masko na obrazu. Ta kraj sva dala policistu Janku Gidersenu, da ga oblepi s trakom. Obema je bilo prav čudno, da v banki ni bilo nobenega policista. Iz laboratorija so naju poklicali forenziki. Šla sva k njim. ,,Ta očala so zelo redka, izdelana so iz zlata, ki je prebarvano na črno. Ob strani je znak, zapisan v stari amerikanščini, pomeni pa moj dom Amerika, zate sem rojen,” je povedal glavni forenzik Pavle Klap, ki se je pravkar odpravljal pregledat truplo. Med njegovim pregledom sva mu dala odzdrav in zahvalo. Partner me je peljal nazaj v hišo mrtvega gospoda Sokovina Zeljarskega. ,,Našla sem sledi krvi,” sem povedala svojemu partnerju, ki jih fotografira. Sledim sledem in ugotovim, da je bil umorjen na vrtu.  Iz žepa povlečem ven povečevalno steklo, preučim sledi. Na odtisu se vidi zvezda. Pridruži se mi partner, ki zagleda to, česar jaz nisem, in sicer morilca. Slediva mu, a je prehiter, na glavni ulici nama ubeži. Nekaj metrov naprej slišiva pasje lajanje, ki mu slediva. Videla sva morilca, na roki je imel tatu škorpijona. Morilec se je splazil v sostorilčev avto. ,,Registrska tablica je : KR T5-308,” poročam štabu. Nazaj so nama sporočili, da je bil ta avto včeraj ukraden iz prodajalne avtomobilov. Po radiu zaslišiva, da sta včeraj iz zapora pobegnila brata Štefko in Matevž Stopard. Štab je povedal, da je bil avtomobil pred zasegom zaradi ropa njun.  Tako sva vedela, kdo je kriv. Šla sva pogledat njuno staro hišo, kjer sta tudi bila. Prijela sva ju in ju peljala v sobo za zaslišanje. Med potjo mi je zazvonil telefon, klicala me je sestra zaradi težav, zato sem prej izstopila. ,,Tako roparja in morilca, vemo, kaj sta storila, zanima nas razlog,” sem nadaljeval detektiv Henry. Štefko je nadaljeval: ,,Vašo sodelavko vprašajte.” Kličem njeno sestro in se mi ne javi, zato bom s pomočjo telefona pogledal, kje je Kris. Kaže, da se odpravlja na postajo. Kolega mi je povedal, da je kupila letalsko karto vse do Evrope. Poklical sem tamkajšnjo nadzorno kabino, da bi upočasnili let. Tam sem jo videl. Na žalost sva se morala spopasti. Zmagal sem, a samo zaradi ekipe, ki mi je krila hrbet. Prišel je čas za zaslišanje. Povedala je ves svoj načrt: ,,Najela sem ju, da bi zame opravila vso delo. Najprej sta morala ukrasti denar iz banke, nato mi ga dati. Računala sem, da ju do takrat že ujameva, če pa ne, da vsaj pustita sled, pri kateri ju lahko ujameva. Zato sta morala pustiti truplo za seboj in tam ostati nekaj časa. V fotokopirnici sta mi naredila tudi lažno osebno izkaznico. Sama sem si kupila letalsko karto vse do Evrope oz. bi nad Havaji skočila z letala. Do letala sem prišla z vlakom, na katerem me je gospod prosil za vozovnice. Ker sem jo pozabila, sem spodila dva fantiča in jima jih vzela. Za tem bi šla na letalo, s padalom bi skočila na Havaje in do konca življenja bila na svoji kupljeni plaži ter bi bivala v hotelski sobi. Nekaj denarja bi dala tudi svoji družini.“ 
,,Zaradi tega boš dobila 20 let zapora,” sem povedal.  Vse nas je zanimalo, kaj narediti z vsem, kar je kupila, denarja ne moremo vzeti nazaj, ostanek je dobila banka. Zato sem jaz, detektiv Henry Stanko, užival na dopustu na Havajih s svojo novo detektivsko partnerko Sandro Snežek. Poglejmo, kaj se mi godi z njo.  

Konec 1. epizode

Larisa Kotnik, 6. razred

Katarina Jug, 5. razred

Brez sledi izginuli denar

Objavljeno ,
Prejšnji teden se je zgodil rop stoletja, saj je iz banke izginilo kar petsto tisoč evrov in za zločinci ni nobenih sledi. Na kraju zločina so že najboljši detektivi iz cele Evrope, med njimi tudi detektiva Peter in David, ki sta specializirana za takšne primere.
Dan pred ropom je bil čisto normalen. In preden so zaprli banko, so vključili varnostne kamere. Po pričanju očividcev se bi naj vse odvijalo okoli ene ure zjutraj. Ko sta v banko vstopila dva neznanca, brez da bi ju opazile varnostne kamere in brez, da bi kar koli razbila. Pri vsem tem je zelo sumljivo, da se ob dogajanju ni sprožil nobeden od petih alarmov. Zato sta detektiva Peter in David odšla preverit tudi na sedež podjetja Aktiva, ki varuje banko. Tam sta izvedela, da je eden od delavcev bil podkupljen. Peljala sta ga na zaslišanje, kjer sta slišala, kam sta roparja odšla. Ko sta z vlakom prispela na omenjen kraj, kamor bi naj roparja odšla, sta na tleh zagledala razbita očala, tobačni izdelek in prenosni računalnik. Ko sta vdrla v tuj računalnik, sta naenkrat zagledala cel varnostni načrt oropane banke. Na naslednji strani pa še načrt poteka celotnega ropa. Preverila sta še celotno zgodovino računalnika in našla neki zelo skrit in oddaljen kraj na svetu. Hitro sta stekla na letališče in povprašala o letu na ta nenavaden kraj, a so jima odgovorili, da ta let ne obstaja. Preiskala sta celotno letališče in na nekem tovornem letalu našla blago, a v bližini ni bilo nikogar.  Šla sta naprej in za seboj slišala ropot, obrnila sta se in videla dve osebi z denarjem. Ko sta ju ti opazili, sta hitro zbežali na neko manjše oziroma zasebno letalo. Že sta želela zapreti vrata letala, ko sta prihitela detektiva in ju ustavila. Hitro sta poklicala policijo in ta je v približno petih minutah prišla ter prijela roparja.         

Čez dva tedna je sodnik določil, da gresta v zapor. Tako sta detektiva Peter in David bila na naslovnicah revij.        

Jani Senekovič, 6. razred

Mlada zločinca v Pekovski ulici 3

Objavljeno ,
Rozini starši želijo iti na morje, na plažo, nekam, kjer je toplo. Rozi se je razveselila teh novic, a se je spomnila, da še ima šolo za dva cela tedna in naslednji dan slikanje. Rozi ne mara slikanja, zato sta morala starša že tretjo leto zapored opomniti gospo tajnico, da se ne bo slikala z razredom. Boji se, da bi nekdo preko spleta uporabljal njen obraz.

Po štirih tednih je čas prišel, da gredo na morje. Vprašala je, če lahko s seboj vzame njenega psa Rexija. Mama ni želela prenašati Rexija v avtu, ko bo lajal za vsakim avtom, ki ga vidi, a je jezno izdihnila in rekla: ,,Vzemi ga, vendar ne sme lajati.” Po deveturni vožnji do njihovega apartmaja gresta Rozi in Rexi do plaže, da bi se malo namočila v slano morsko vodo. Medtem jo dva mlada slikata, da bi to objavila na splet kot nekakšno smešnico. Upata, da bosta dobila veliko denarja. Rozi in njen pes Rexi se zakadita za njima. Ta dva se skrijeta za smetnjak in preobrazita v dva odrasla.

V Pekovski ulici 3 je vsega, kar bi si človek lahko zamislil. Zato gresta v fotokopirnico, saj vesta, da je tam računalnik. Objavila bosta to sliko na YouTube, TikTok in Twitter. Veliko ljudi je bilo na teh spletnih aplikacijah in so v trenutku videli objavo. Imela je ogromno všečkov. Pri tem dobita toliko denarja, da se slika izbriše z vseh aplikacij. Rozi pomisli na to, da bi lahko bila v fotokopirnici. Zato gre pogledat in vidi samo dva odrasla, v resnici pa sta zločinca Maks in Matej pod krinko. Rozi ju vpraša: ,,Zakaj pa sta tako nizka za odraslo osebo?” Maks in Matej ji odvrneta: ,,Uhhh … Ne bi vedela.” ,,No, prav.”

Zločinca nato gresta do banke, da lahko dvigneta denar. Ker imata toliko denarja, si bosta lahko veliko privoščila. Prvo gresta z vlakom, nato z letalom in še skok z letala. Ko pristaneta, ju tam čakata Rozi in Reksi. Rozi vedno s seboj prinese fračo, zato jima z njo uniči očala. Želita zbežati, a ju Rexi dohiti. Ko nekaj ur kasneje gleda TV, vidi velik napis, na katerem piše: ,,Mlada zločinca v Pekovski ulici 3.”

Tobias Škamlec, 6. razred

Eva Jurič 1.b. razred

Zanimivo potovanje

Objavljeno ,
Nekoč pred davnimi časi … Kakšnimi davnimi časi. To se je zgodilo dva meseca nazaj. Sedaj bom res začela tako, kot je treba.

Dva meseca nazaj se je v središču mesta zgodilo nekaj tragičnega, nesprejemljivega. Moje ime je Isabela, to je moj prijatelj Jaka, včeraj sva odšla v park. Zraven parka je res zelo velika banka in ne pretiravam. Res je zelo velika. Čudno, da še ni osvojila rekorda za največjo banko na svetu. Torej. Odšla sva v park, naenkrat so iz banke začele tuliti sirene. Pred banko je bilo veliko policistov, skozi park začneta teči 2 gospoda. Oba sta imela velika, ampak res zelo velika očala. Skoraj so prekrivala cel obraz, imela sta nekakšno torbo. Ko pritečeta mimo naju, pade iz torbe 6 bankovcev za 100 evrov. Ko je Jaka zagledal denar, je rekel: ,,To je lahko najina priložnost, da postaneva bogata milijonarja, milijonarja.” Takoj sem ga ustavila: ,,Jaka, to ni najino, kazen bova dobila, če naju kdo vidi. Vrnila jih bova v banko, enega stotaka pa obdržala. Se strinjaš?” Jaka je pokimal, počasi sva odšla proti banki, lepo mirno sva vstopila. Na tleh zagledam sončna očala in en porabljen tobak. Na srečo sva imela v torbi rokavice in eno vrečko. To sva lepo pospravila in denar odnesla neki gospe za pultom, ki se je tresla, kot da je pravkar videla duha. Povedala nama je, da se je začelo tako: ,,Tukaj sem sedela in vstopila sta s takšno punčko. Mislila sem, da je njuna hčerka ali sestra, ona ju je močno udarila in odšla tako hitro kakor blisk iz banke. En je bil manjši, klicala ga bom T. T., ta drug pa je bil suh in velik, njega bom imenovala P. P. Odšla sva proti glavnemu sefu in sem jo opozorila, a ni delovalo, samo puško sta namerila vame in to je to. Drugega se ne spomnim, ker sem potem omedlela.” Z Jakom sva se ji zahvalila, ko sva odšla iz banke, je pritekel k nama pes in začel renčati. Uspela sva ga pregnati, tako da sva ga za železnim drogom udarila po glavi. Čez nekaj minut sva odšla domov. Potem sva se spomnila, da se je to zgodilo ob 14.37 popoldan.

Naslednji dan sva odšla nazaj do banke in naju s fračo kar naenkrat začne loviti ena majhna deklica. Začela sva teči in to zelo hitro. Rekla je, da ni hotela ničesar, samo igrati se je želela. Povedala je, da ji je ime Mojca. Rekla je, da ima za naju namige, ker ve, da iščeva sledi za rop banke. Odšli smo na železniško postajo in tam nas je lepo pozdravil strojevodja, ker za vozovnice nismo imeli dovolj denarja, smo morali porabiti en bankovec za 100 evrov. Začeli smo raziskovati z lupo in našli en fotoaparat. Na njem je bila slika računalnika, na računalniku pa so bile karte za letalo za Los Angeles. Kupili smo karte za letalo. Ko smo prispeli, smo se na sončni plaži sprostili.

Naslednji dan smo se odpravili na pustolovščino, da bi jo našli. Uganite, kaj smo našli, ne boste verjeli. Ničesar nismo našli. Torej iskali smo vsaj 2 uri, če ne še več. Zato smo se odločili, da gremo v fotokopirnico, da naredimo letake. Prispemo v fotokopirnico in želimo imeti 50 kopij. Naredila sta vse, samo da ne bi poklicali policije. Rekli smo jima, da hočemo skakati s padalom. To se nam je uresničilo, vendar smo kljub temu poklicali policijo.

Vsi smo odšli nazaj v Slovenijo in tam razpravljali. Policista sta bila prijazna, lepo v miru sta razpravljala. Jaz, Jaka in policija smo odkrili, da je vsega kriva Mojca, saj je vodja mafije. K temu je prisilila tudi T-ja, ki mu je ime Tim, in P-ja, ki mu je ime Teodor. Mojca je bila aretirana, medtem pa sta tatova Tim in Teodor dobila samo opozorilo. Jaz in Jaka sva dobila takšno nagrado, da sva res postala milijonarja. Še nekaj. Se spomnite tiste puške, ki sta jo namerila v gospo za pultom? Bila je samo igračka?

Tukaj se moja dogodivščina konča. Upam, da se še kdaj ponovi.

Kaja Žnuderl, 6. razred

Aljaž Kovačič Purgaj, 4. razred

Izginotje staršev

Objavljeno ,
Hojla, sem Hana. Verjamem, da je prav vsakemu nekdo najbližji, pa naj bo to žival, človek ali plišek. No, meni so najbližji moji eni in edini starši, sem namreč edinka, to me prav nič ne moti. V šoli vsi vedno pripovedujejo njihove prigode s sorojenci. ,,O, moj bog!“ Prav glava me boli že od tega. No, jaz jim bom pa lahko povedala mojo prav nenavadno prigodo. Upam, da jim bo všeč.    

Bil je moj zadnji dan šestega razreda, prav žalostna sem bila, ko sem hodila proti domu in se spominjala najsrečnejših in smešnih dogodkov s prijatelji ter prijateljicami. Ampak počitnice niso za jok in stok, so za vesele, smešne, zabavne in razburljive tedne. Dan pred odhodom na morje je za moje starše vedno najbolj stresen dan tega leta. Zakaj? Ker mora biti vse na svojem mestu in še vedno se nekaj izgubi ali pozabi. To leto je moja mama izgubila denarnico in ves denar, ki je bil v njej. Na srečo ga ni bilo dosti. Zato sta se z očetom ob pol sedmih zvečer odpravila na banko po denar. Karte za let v Chicago smo naročili že eno leto prej, da so bile cenejše. Hvala bogu, da nista zaradi izginotja denarnice ponorela. Tako je bilo ob enajstih zvečer že vse spakirano in pripravljajo za let. Komaj sem čakala in dočakala.      

Zjutraj ob enih smo se opravili na letališče. Prevzeli  smo karte. Jaz sem logično da sedela ob oknu z očetom. Ne boste verjeli, da so nam sabotirali let. Letalo je pilotiral nekakšen čuden posušen moški z dolgimi lasmi, s seboj je imel okroglega prijatelja. Naenkrat se je letalo začelo z ogromno hitrostjo spuščati. Stevardese so hitele deliti padala. Z očetom sva hitro poiskala mamo in odhiteli smo skočit z letala. Ker se jaz Hana Kruhovac, sem hitro pohitela v pilotsko kabino in tam sem našla zlomljena očala ter cigaretne ogorke. Vedela sem, da je nekaj narobe, zato sem to fotografirala kot dokaz, saj sem v kosteh čutila, da je čas za detektivsko Hano. Odhitela sem k staršema in kot bi mignil, smo že skočili z letala. Na srečo smo pristali v kupu sena. Tam sem zagledala ista dva pajdaša, ki so jo opisovali ljudje na letalu, imela sta črna sončna očala. Čakaj malo … Kako je možno, da ima ta posušen nepridiprav druga nova očala, če sem našla prav takšna, ki so bila zlomljena? No, očitno je imel rezervo. Od nikoder je pokukal čuden pes z ožganimi brki in lajal tako močno, da so mu glasilke skoraj iz gobca skočile. Nato sem opazila, da sta dva pobiča tekla in to na vso moč. Hitro sem iz mojega nahrbtnika vzela fračo in začela streljati nanju, da bi jo lahko ustavila. Slišal si lahko samo: ,,Au, boli, uf …” Ampak se nista ustavila. Kasneje sem ugotovila, da sta onadva psu zažgala brčice, zato sta bežala. Kakšna nevzgojena človeka sta to, nato sem se vrnila nazaj. Mojih staršev ni bilo nikjer. Preplavila me je groza. Za eno minuto me ni in onadva si drzneta izginiti. Naenkrat zaslišim tiho govorjenje. Dva človeka, ki v vlečeta dve vreči, noter pa je nekaj ali nekdo. Skrila sem se za grm in poslušala dogajanje. ,,Ja, ja, ja. Slišal sem, da imajo na obrobju mesta fotokopirnico, odpeljiva ju tja in lahko še zapleniva trgovino, tako lahko zasluživa denar za preostanek Rolls Royca. Moram priznati, da si pameten. Se strinjam Vincent. Golobčka pa lahko enostavno skrijeva v trgovino, ko imava dovolj denarja, ju vrževa v morje. Super ideja!” V tem trenutku mi ni bilo čisto nič jasno. Vedela sem, da moram nekaj ukreniti. Poiskala sem denar, ki sem ga imela v nahrbtniku, in se spomnila, da je nekje blizu železniška postaja. Odpravila sem se na pot in po moji sreči sem po petnajstih minutah prispela. Kupila sem si vozovnico in poiskala vlak. Ko sem se usedla na stol, sem začela razmišljati. Kaj sta tista dva čudna pobiča počela tam, zakaj sta bila tam, kdo ju je poslal? Vse to sem si beležila v mojo beležko. Pri tem pa me je zmotil sprevodnik. Predala sem mu svojo vozovnico. Nakar sem se spomnila, da sta ju mogoče Jo in Vincent poslala, da bi me zmotila. Tako so ugrabili moje starše. Rekla sem si, da so to morali načrtovati že kakšno leto. Stkala sem načrt.    

Naslednji dan sem se naspana in prepričana v to odpravila v  fotokopirnico. Saj bi zdaj že morala biti odprta, če ta dva upoštevata delovni čas. In res je bila že odprta. Vstopila sem in se zlagala, da potrebujem fotokopijo nekakšne slike. Zaslišala sem: ,,Na pomoč!” Nato je ta posušeni začel, kako lep dan je danes, čeprav je deževalo, mogoče ni pri sebi ali kaj takšnega. V sebi se mi je tako smejalo. Imela sem dokaze. V žepu sem imela prižgan telefon, ki je snemal celotno dogajanje. Ko je končal s fotokopiranjem, sem plačala teh ubogih 18 centov in hitela na policijsko postajo, kjer so mi seveda verjeli, saj sem imela dokaze.  Tako so Vincenta in Joa aretirali, s starši pa smo lahko uživali na dopustu. Policisti so mi za nagrado podarili povečevalno steklo, ker so bili mnenja, da sem nadarjena detektivka, našo izgubljeno prtljago smo prevzeli na letališču, na katerem bi naj predvideno pristali. Vsi zaposleni so se nam opravičevali. Seveda je moja mamo zanimalo, kje sem prespala noč. Povedala sem ji, da na cesti, seveda ni bila presenečena. Vi sploh ne veste, kje vse sem jaz že spala.

To je bila le še ena od mojih mnogih uspešnih prigod.         

Ema Lavrenčič, 6. razred

Jan Škrlec, 4. razred

Izginotje denarja blizu letala

Objavljeno ,

Velikokrat sem reševala začinjene primere kriminalnih in drugih dejanj. Skoraj vedno sem prišla do sledi ali dokazov, ki bi mi lahko pomagali do rešitve. Slovela sem po tem, da sem bila prva detektivka na vasi. To mi je bilo všeč, saj sem imela občutek, da mi nihče ne more biti kos. Toda nekaj v mojem življenju mi ni dalo miru. To je bilo skrivnostno izginotje denarja. Vse se je začelo na letalu, ko sem šla na več kot zaslužene počitnice na Havaje. Za mano sta sedela neka čudna moška. Imela sta čuden vonj. Bila sta mi zelo sumljiva. Toda nisem si pustila verjeti, da sta roparja. Na hitro sem pobrskala po svojem spominu. V zadnjem času sploh ni bilo nobenega ropa! Torej sem lahko uživala in se prepustila vsem čarom, ki ti jih ponujajo Havaji. Lahko sem sprostila svoje sive celice. Res sem počasi začela uživati. Pila sem sok, ležala na ležalniku, se ves dan kopala …To je bil res pravi raj. Zvečer sem rada spremljala sončne zahode. Vsak dan sem hodila po mestu, da bi se nagledala vseh izložb in trgovin, ki jih tam ponujajo. Tam se je vsak dan to samo ponavljalo.

Čez kakšne tri mesece se je vse to spremenilo. Videla sem, kako sta dva moška uporabljala računalnik. Najverjetneje je bil njun. Toda ni me zanimalo, čigav je bil ta računalnik, bolj me je zanimalo, kaj sta na njem počela. To mi res ni dalo miru.

Čez nekaj časa sem končala s svojim sumljivim razmišljanjem. Ni bilo potrebe, da bi me pretirano skrbelo, saj sem slišala, kako je eden izmed njiju rekel drugemu: ,,Misliš, da bi si vzela tega?” Drugi je odgovoril: ,,Ne, je preveč rdeč.“ To mi je dalo misliti, da pri teh dveh moških res nimam kaj iskati.

Po nekaj urah razmišljanja sem se odločila, da bo razmišljanja dovolj, da moram iti spat. Toda spati kljub vsemu nisem mogla. Ne vem, kaj mi je delalo takšne težave. Zaradi nespečnosti sem se odločila, da grem naslednji dan vseeno malo pogledat okoli mesta. Večerni sprehod po mestu mi je dobro del. Zelo sem se sprostila. To mi je bilo všeč. Ko sem prišla do fotokopirnice, se je vse spremenilo. Videla sem namreč ista dva moška, ki sta takrat sedela za mano na letalu. Vedela sem, da bo to zapleten primer.

Čez nekaj časa sem ugotovila, da se bom za to operacijo morala skrivati, zato sem se skrila v bližnje grmovje in poslušala. Nisem slišala čisto vsega. Vem, da je bil del pogovora takšen: ,,To pošljeva tja, nato pa pridobiva okrepitve. Ko to opraviva, takoj izgineva, vmes pokasirava še kakšen majhen dobiček in se poigrava z vsemi okoliškimi detektivi.“ To je govoril neki mali moški s tobakom. Takrat sem bila že skoraj prepričana, da sem priča nečemu strašnemu. Ne samo da to gledam, sem del tega umazanega posla. Takoj sem morala prevzeti vajeti v svoje roke.

Čez nekaj časa sem slišala drugega: ,,Kar takoj jo bova pobrisala.“ Tedaj sem stopila na vejo. Videla sem začudena obraza roparjev. Takoj sem se potuhnila. Videla sem tudi denar z zares visoko vrednostjo. Mislila sem si, da ju moram kar takoj dobiti, drugače bo banka že naslednji dan oskubljena.

Roparja sta se počasi odpravila na svojo pot. V fotokopirnico sta prišla zlahka, saj je njen lastnik vrata vedno pustil odklenjena. Moj klobuk je bil v takih situacijah res zelo priročen. Poveznila sem si ga na glavo in jima sledila po hitrem koraku. Šli smo do roba mesta, kjer je stala železniška postaja. Med potjo sem opazovala mestne izložbe. Z vsakim korakom, ki sem ga naredila, sem še huje zabredla v nevarnost. Roparja sta se namreč vsake toliko obrnila in se ozrla za sabo. Takrat sem se delala, kot da sem navaden človek, ki nikogar ne išče, in čaka na svojo boljšo polovico življenja. Ko smo prišli do želenega cilja, sem uvidela, da roparja nimata rada samo dragocenosti in denarja, ampak pobereta tudi vse druge stvari. Vsako nesrečno žrtev sem spretno izmaknila iz nepravih rok. Temu sem rekla izmikanje plena umazanim ljudem in je kar delovalo. Ko je vlak prišel, sem počasi vstopila nanj. Takoj je prišel strojevodja in mi rekel: ,,Vozovnice, prosim!” Pomagal je samo nasmeh in že sem bila rešena ene tegobe. Nekaj pa mi ni dalo miru. Strojevodja ni prišel do roparjev. Takoj sem si ga dodala na spisek roparjev. Vožnja je potekala mirno in vse je teklo kot po maslu. Gledala sem naravo in travniške cvetlice. Prepoznala sem samo dve. To sta bili travniška kadulja in ripeča zlatica. Hkrati sem spremljala tudi roparja. Umirjeno sta se pogovarjala, zato nisem imela dosti skrbi. Po določenem času smo prispeli do cilja. To je bilo mesto Bilbalve. Nahajalo se je na severu Havajev. Nadme se je že takoj ob prihodu spravil pes. Ne vem, kaj na meni ga je tako zelo privlačilo. To je bilo vsekakor neprijetno zame, saj sta roparja že izginila v množici ljudi, ki so čakali na vlak. Po nekaj minutah je pes končno odšel. Po tem neljubem dogodku sem se zdrznila. Videla sem neka dva otroka, ki sta nosila kovček, ki je bil sumljivo velik. Takoj sem ju dodala v svoje zapiske in sume. Lahko bi bila to naslednika tistih dveh roparjev. Zato sem jima počasi sledila. Zasledovala sem ju po vseh ulicah in uličicah. Postajalo je vse bolj temačno. Tako bi za njima lahko hodila ure in ure. Tedaj sem se spomnila, da imam lahko pri sebi tudi povečevalno steklo. Videla sem samo velike, nikjer nobenih majhnih sledi.

Čez nekaj časa sem prišla do dveh obrazov! To sta bila samo obraza roparjev! Gledala sta me z velikimi izbuljenimi očmi. Takoj sem odreagirala s fračo. Zadela sem manjšega roparja. To mi ni nič pomagalo. Poskusila sem še s fotoaparatom. Roparja sta se zasmejala, saj sta mislila, da ju občudujem. Nekaj časa smo se samo gledali. Nato pa je višji ropar od nekod potegnil vrečo in me ulovil vanjo. Vedela sem, da sem pečena. Kakšna detektivka pa sem, da me ulovita tudi takšna dva roparja? Očitno ne preveč dobra. V vreči se ni bilo dobro premikati, ker si lahko tudi padel iz nje. Bilo je tudi zelo neudobno, saj je bila vreča majhna. Slišala sem, kako sta moška hitro hodila. To je pomenilo, da se jima mudi. Čez nekaj časa smo prišli do nekega kraja. Roparja sta me stresla iz vreče. Stopila sem na kamenje. Ogledala sem si ta kraj. Pred mano je stal balon. Začelo se mi je svitati, kaj nameravata z mano. Posadila me bosta nanj in me poslala v višave, sama pa bosta pobegnila stran. To se ne sme zgoditi! To sem se spomnila prepozno. Že sem letela visoko v višave. Po mojem vzletu ni trajalo dolgo, da sem spodaj začela gledati modro-rdeče luči. ,,Moram priti dol! “ sem si mislila. Takrat sem se spomnila, da imam morda s seboj iglo. Takoj sem prepičila balon. Počasi sem se začela spuščati. Na tleh je vladal izjemen nemir. Roparja sta hotela dokaze, prepričevala sta, da nista prava roparja. Naenkrat je glavni policist izvlekel dokaze.  To so bile slike. Bila sem zelo vesela. Sama sem dodala svoj dokaz. Na eni hlačnici je bil nalepljen denar. Spretno sem ga iztrgala. Policist je bil navdušen. Povabil me je na policijsko postajo. Tam smo ugotovili, da je strojevodja pomagal roparjema. Nad tem sem bila zelo presenečena, saj se mi je zdel prijazen. Roparjema smo vzeli vse, kar sta imela: tobak in očala. Ni bilo potrebno, da bi ju še nosila. Tema dvema malopridnežema je bilo ime Feri in Keri. Eden je bil pameten, drug pa neumen. Denar je bil takoj vrnjen v banko.

Pogovarjali smo se tudi, kakšna je sploh njuna zgodba. Feri in Keri sta v noči na sedmi julij 1993 skrivoma oropala banko. Odpravljala sta se do skrivnega mesta, fotokopirnice, da bi se lahko skrivoma pogovorila s prijateljem. Njemu sta namreč dolgovala denar. Nato sta odšla do vlaka. Tam ju je pozdravil njun prijatelj. Slišala sem, da sta strojevodjo dejansko prisilila k temu, da jima ne zaračuna vstopnice. Takoj sta odšla do mesta, saj sta vedela, da jima bom sledila. Balon je bil čisto naključje. Že prej sta oropala veliko bank in ljudi.    

Tistega dne sem se veliko naučila. Zdi se mi, da sem še nadgradila svoj detektivski poklic. Pokazalo se je, da imam detektivsko žilico. Tistega sedmega julija 1993 sem se res veliko naučila, vendar moram tudi paziti, da me roparja ne bosta odkrila. Upam, da si bom pridobila še več takih izkušenj. Na svidenje do naslednjič!                     

Alina Berič, 6. razred

Tobias Škamlec, 6. razred

Izpuhteli denar

Objavljeno ,
V torek, 8. 3. 2009, sta dva fanta oropala banko z očetovo pištolo. Deklica ju je skušala ustaviti s fračo, a ji ni uspelo.

Ko sta prišla domov, ju je oče opazil, da sta zamaskirana, in ju vprašal, kje sta bila in kje je pištola. Fanta sta mu povedala, da sta se igrala roparje. Oče je oba udaril po zadnjici. Ves denar je izpuhtel iz žepov. Oče je vzel pištolo in ju zaklenil v sobo za dve uri.

Deklica je na pomoč poklicala detektiva Matilda in Mikilikadija. Ko sta prispela, jima je povedala vse, kar je videla. Matild in Mikilikadij sta preiskala banko. Našla sta blatne stopinje, ki vodijo k hiši številka 50A v ulici 12. Ko sta pozvonila, jima je odprl oče. Detektiva sta ga vprašala, če lahko preiščeta hišo. Oče je rekel, da naj malo počakata. Pohitel je k dečkoma in jima povedal, naj skrijeta denar. Ko sta Matild in Mikilikadij preiskala hišo, sta našla le blatne čevlje, zdelo se jima je sumljivo. Detektiva sta bila tiho in odšla z enim čevljem od fantov. Fanta sta dobila zamisel, da gredo z očetom v Beograd. Očeta sta vprašala, če je dobra zamisel, oče se je strinjal z njima. Matild in Mikilikadij sta prisluškovala očetu in fantoma. Nato sta odšla v fotokopirnico, kjer sta si pogledala odhod prvega vlaka za Beograd.

Odšla sta na postajo in se odpeljala z vlakom do Beograda. Ko sta prispela v Beograd, sta odšla na letališče. Tam so bili oče in fanta. Detektiva sta ju skušala uloviti, vendar sta jih izgubila. Poklicala sta policijo. Prišla je policija s psmi, ki so jih ulovili.

Tjaš Jovanovič, 6. razred

Blaž Franc Kauran, 7. razred