galeja, 5. 7. 1420

Dragi dnevnik,

danes je res slab dan. Vsak dan umre nekaj galjotov. Vsak živ galjot ima vedno več nalog. Vsak dan moram na veliko veslati in čistiti.

Na začetku nas je bilo 140. Sedaj nas je le še 100. Ne spomnim se, kako sem pristal tu. Toliko dni sem tu, da mi je spomin začel kar pešati. Mislim, da sem tu pristal, ker sem grozil vojaku. Od takrat se mi je življenje postavilo na glavo.

Na galeji sedim na klopci z drugimi galjoti in privezan sem na verigo. Počutim se kot kakšen pes na vrvici. Zvečer spim na trdih tleh ladje. Vedno sanjam o svoji družini.

Zjutraj se prebudim in pojem zajtrk z ostalimi sotrpini. Jemo samo plesniv kruh. Je nas polovica galjotov. Ostali lahko spijo, saj so delali celo noč. Ko se najemo, moramo veslati in čistiti palubo. Vojaki nas opazujejo. Če ne veslaš, dobiš z bičem po hrbtu. Misli so mi pobegnile k moji družini. Občutil in slišal sem bič na svojem hrbtu. Takoj sem se streznil in veslal dalje. Čez čas sem slišal poke biča. Vojak je enega izmed sotrpinov začel tepsti. Bil je cel krvav in odvrgli so ga v morje. Nato sem zaslišal nek čuden zvok, ki ni bil od biča. Videl sem, kako je sotrpin padel. Na obrazu in po roki je imel izpuščaje. Med galjoti je začela razhajati bolezen. Tako so vojaki začeli bolne ljudi metati kar v morje. Vedno več ljudi so vrgli v morje in vedno manj nas je bilo.

To so bili najhujši dnevi v mojem življenju. Samo čakal sem, kdaj bom dobil kakšen izpuščaj, kdaj me bodo vrgli v morje. Dnevi so minevali in bolezen se je počasi umirila. Utrujen od dolge plovbe po morju sem prišel do domače dežele. Komaj čakam, da vidim svojo družino, ki jo sanjam vsako noč.

 galjot

Sara Kotnik, 8. razred

                  galeja, 5. 7. 1420

Dragi dnevnik,

trenutno sem na galeji, sem žejen, lačen in predvsem razočaran. Vsak dan moram umivati tla in veslati, če tega ne naredim, bom hudo tepen. Na galeji je bilo veliko ljudi, vendar zaradi bolezni in napornega dela jih je nekaj že umrlo. Ne vem, če se še je sploh vredno boriti za življenje.

Verjetno te zanima, kako sem se znašel na galeji. In zdaj ti bom povedal, sem vojni ujetnik. Že vrsto let nisem videl svoje hčere in sina. Žena pa je tako pozabila name, vendar še kar ne morem verjeti, da bi naredila kaj takega, da ima novega moža.

Obljubil sem ji, da se bom kmalu vrnil, vendar je minilo že kar nekaj let. Mogoče pa misli, da sem mrtev. Tako se tudi počutim, saj ne čutim več ničesar, vse me boli in sem privezan na verigo. Ne morem nikamor.

Želim si, da me veter odpelje daleč v globino morja in da bi en dan nekdo bral ta dnevnik.

                                                                          obupan galjot

Nino Tusulin, 8. razred

morje, 21. 10. 1612

Dragi dnevnik,

že zgodaj zjutraj sem bil prebičan, saj nisem dovolj hitro veslal. Življenje na galeji je brez smisla. Ves dan že imam suha usta, saj mi ne dajo niti kaplje vode. Ne spomnim se, kdaj  sem nazadnje jedel kruh. Pogrešam svoje bližnje, hči je sigurno že odrasla. Sin se je že verjetno začel šolati. Kaj bi dal, da bi bil z njimi.

                                                      galjot

                                                                         morje, 19. 11. 1612

Dragi dnevnik,

morje je zelo razburkano. Našo galejo premetava zaradi visokih valov. Vsak dan imam občutek, da imam še samo en dan življenja. Lačen sem, žejen sem! Zaradi nenehnega veslanja so moje roke prekrite z ogromnimi žulji. Verige na nogah me tiščijo do kosti. Med seboj se niti več ne pogovarjamo. Sestradani smo. Ne morem več gledati, kako moji prijatelji dan za dnem umirajo.

                                                                               galjot

                                                                          morje, 12. 12. 1612

Dragi dnevnik,

strupen mraz me ubija. Prsti na nogah spreminjajo barvo, palca sta modre barve. Sneg, ki zunaj naletava, zagrenjuje moje življenje. Vsako noč sanjam družino. Takrat mi je toplo pri srcu.

                                                                               galjot

Lana Bašnec, 8. razred

Blaž Franc Kauran, 7. razred

          Sredozemsko morje,10. 10. 1430

Dragi dnevnik,                                       

danes je lep sončen dan in še en dan na galeji. Tako dolgo sem na tej ladji, da sem pozabil, kateri dan, datum in katero leto je. Pozabil sem, koliko sem sploh star. Nisem pa pozabil ene stvari,  moje družine, saj sem že rekel, da sem mož in oče dveh otrok. Oh, kako jih pogrešam.

Naredil sem vse svoje dolžnosti na galeji za danes. Orientiral sem jadra, opazoval sem, če je v bližini kopno, da bi vsaj lahko prišel domov. Skladišče je bilo še polno. Galeja ni imela nobenih lukenj, torej je vse šlo v redu. Bil sem motiviran, da bi našel kopno, da vidim svojo družino. Obljubil sem si, da ne bom obupal. Sem žalosten, da ne morem videti svoje družine, zato se tudi trudim. Ko sem spet razmišljal o svoji družini, sem spet rekel vetru, naj me pripelje na kopno. To sem počel vsak dan, odkar sem na galeji, ampak še vedno nisem videl kopnega.

Danes je bilo drugače kot vsaki drugi dan. Prikazal se mi je mladenič. Nisem mogel verjeti svojim očem, saj je zelo dolgo, odkar sem videl človeka. Vprašal sem ga, kako je moja družina. Verjel sem, da po vsej verjetnosti mojo družino skrbi zame. Rekel mi je, da se moja hči moži, česar sem bil zelo vesel, lahko tudi rečem, da sem bil ponosen. Za sina mi je rekel, da je postal duhovnik, kar me je tudi razveselilo. Za ženo je dejal, da me ne čaka več doma, kar me je zelo presenetilo, ampak ima drugega moža. To me je zelo užalostilo, koga ne bi, ko izveš, da ima tvoja žena drugega. Zdaj si res nisem več želel domov, zato sem mladeniču rekel, naj moji družini pove, da sem umrl. Mladenič je izginil kar pred menoj. Ko je izginil, sem spet rekel vetru, naj me odpihne, ampak tokrat na odprto morje. Tam sem hotel končati svoje življenje. Moje življenje nima več pomena. Žena me je zapustila, hči in sin imata enkratno življenje tudi brez mene. Mojo žalost in obup bom končal v morju.

V ta dnevnik pišem zadnjič. Kdorkoli bo to našel, prosim, da širi mojo zgodbo.

Nasvidenje kruti svet.

                                                                             galjot

Aneja Kos, 8. razred

Galeja, 5. 7. 1420

Dragi dnevnik!

Moje življenje je težko, saj sem se pred desetimi leti odločil, da bom šel pomagat na galejo, saj jim je manjkalo deset galjotov. Odšel sem in se poslovil od ljubeče žene, prezlate hčere ter prelepega sina. Vsi so jokali, ko sem odšel. Na galejo sem stopil tri dni pred sinovim rojstnim dnem. Napisal sem mu pismo, na galeji niso imeli ne listov ne peres, a sem si jih odnesel zraven, da sinu napišem pismo. Začel sem pisati in napisal:

Dragi sin,

zelo te pogrešam, odkar sem stopil na galejo, mislim samo na vas. Za tvoj rojstni dan ti želim vse lepo, ostani takšen, kot si. Vedi, da boš vedno v mojem srcu.

Z ljubeznijo tvoj oče.

To sem mu poslal en dan pred njegovim rojstnim dnem, saj nisem vedel, ali bo do takrat prišlo.

Moj dan na galeji se začne ob štirih zjutraj, saj nočem biti zadnji. Če si zadnji, te takoj vržejo v morje. Za zajtrk pojem suh kruh in kakšno jabolko. To je do kosila vse. Kosila so kar majhna, za večerjo pa se kdaj pa kdaj zgodi, da ni ničesar.

Spoznal sem enega galjota, takoj sva se ujela in skupaj sva delala veliko reči, na primer čistila tla in privezovala vojne ujetnike. A ker je bil bolan, so ga čez tri leta vrgli v morje. Bil sem zelo žalosten, saj sem izgubil prijatelja.

Vsak dan sem razmišljal o svoji družini, razmišljal sem, kaj počnejo in če še sploh kaj mislijo name. Čutil sem, da se mi življenje končuje in sem si rekel: ,,Le vlec, le vlec veter hladan, veter močan, da bi še enkrat na tleh stal.” Obljubil sem tri darove, prvi je mašni plašč, zlat kelih in zvon.

Mladenič iz bele Ljubljane mi je čez nekaj časa prišepnil, da bo sin novo mašo pel, hči se moži, žena ima pa drugega. Ko mi je fant to povedal, sem iz torbe vzel zlat kelih in mašni plašč. Obupan sem rekel: ,,Veselite se, ve ribice, ker boste pile mojo kri, veselite se, ve ribice, ker boste glodale moj kosti.“

Obupal sem in odšel, nihče ne ve zakaj.

                                                                                                     galjot

Žana Korez, 8. razred

Pia Črnčec, 5. razred

galeja, 5. 7. 1420

Dragi dnevnik,

delo na galeji je najhujše delo v mojem življenju. Veliko raje bi bil reven kot pa galjot, saj galjotovo delo je najtežje delo na galeji, saj moramo veslati, umivati tla, zlagati tovor, kot so sodi z vinom, vodo in hrano.

Ves čas mislim  na svojo družino, ki me je čisto pozabila. Žena me prevarala, za otroka pa sploh ne vem, če se me še spomnita. Saj sem ju moral zapustiti, ko sta bila še majhna, sedaj se mi že hčerka moži, jaz pa ne bom mogel biti na poroki, kjer bi se lahko najedel in se spočil od tega trpljenja na galeji.

Ah, spet mi zmanjkuje časa, spet moram iti na delo. Sedaj je na vrsti nočna straža. Kako hudo je gledati mrtve ljudi zaradi lakote in bolezni. Ko sem na straži, pogledam v prečudovito nebo, naenkrat zapoje bič na mojem hrbtu. V trenutku ugotovim, da sem zaspal. Po težki noči sem si lahko spočil za dve uri.

Ko sem se zbudil, sem se počutil  zelo slabo in postajal vedno bolj bled. Takrat sem vedel, da se bliža moj konec življenja. Ah, dragi dnevnik, to je bil moj zadnji zapis. Verjamem, da se bova še videla, za zdaj pa adijo, moj dragi dnevnik.

galjot

Tibor Potrč, 8. razred

Lukas Gretar Logar, 5. razred