v sobi, 1905

Dragi dnevnik!                                                               

Danes se je zgodilo nekaj presenetljivega. Ko smo se igrali jastreba in piške, sem vedno želel biti jastreb. 

Enega dne smo se spet igrali jastreba in piške, jaz sem bil jastreb, Voranc pa piška. Lovil sem ga tako dolgo, dokler nisem prišel do potoka. Verjel sem vase, da lahko preskočim potok, preskočil sem ga. 

Ko sem stopil na tla, je bil Voranc na drugem bregu. Tudi on me je poklical Potolčeni kramoh, takrat se mi je srce razparalo, nisem vedel, kaj naj storim, zato sem zaključil z igro. Občepel sem za jelšo in glavo sklonil na kolena. Čez nekaj časa je prišel Voranc. Vprašal me je, kaj je narobe. Povedal sem mu vse, kar me je mučilo. Opravičil se mi je. Rekel je, da če me še kdo pokliče Potolčeni kramoh, bo občutil njegove pesti.  

Jutri ti povem več. 

                                                                  Cencelj 

Kyara Salobir, 7. razred

Ema Senekovič, 7. razred

Pija Šunko, 7. razred

v sobi, 5. 5. 1905 

Dragi dnevnik! 

Hotel sem ti povedati, kaj se mi je zgodilo. Sem v rejniški družini in sem posvojen, nimam niti prave mame niti pravega očeta. Hodim v 7. razred osnovne šole in sošolci so mi dali vzdevek Potolčeni kramoh, meni ta vzdevek niti malo ni bil všeč. Z vsakim, ki me je tako poklical, sem obračunal.

Nekega dne sva se z Vorancem igrala ob potoku jastrebe in piške, jaz sem bil jastreb, on pa piška. Kar na enkrat me je poklical z vzdevkom Potolčeni kramoh in to je ponovil parkrat. Jaz sem žalostno odvihral in se ves zvil v eno kepo. Voranc me je vprašal, kaj je narobe. Odgovoril sem mu: „Zakaj me tudi ti zmerjaš s Potolčenim kramohom?”
„Oprosti, nisem vedel, da te to tako boli.” Obljubil mi je, da mi tega nikoli več ne bo rekel. Če bo kdo drug to rekel, ga bo pretepel, se postavil zame. In tako je tudi bilo. 

                                                                              Tvoj Cencelj

 Pija Šunko, 7. razred

Katarina Jug, 5. razred

Koroška, 1905

Dragi dnevnik, 

danes je bil zelo nenavaden dan. Saj veš, da me vsi zbadajo s Potolčenim kramohom. Dan je potekal še kar v redu.

V načrtu sem imel pretepsti Naceta in verjetno se zato ni hotel igrati z nami. Igrali smo se piške in jastreba in kot po navadi sem bil jastreb. Ker nisem mogel loviti Naceta, sem se zagnal za Vorancem. Ko sva prišla do potoka, se je on pognal čezenj in mi klical: „Šleka pac.” Uh, to pa je zabolelo. Odločil sem se, da se mu ne bom pustil. Še sam sem se zagnal čez vodo. Mislim, da sem ga kar malo presenetil, a se je hitro vrnil na drug breg. Zaklical mi je: „Potolčeni kramoh, Potolčeni kramoh.”
Mi je tudi on tako rekel? Moje edino upanje, moja edina opora in upanje se je sesulo. Stekel sem za jelšo in se razjokal. On pa me je spet poklical in me vprašal, kaj mi je. Nisem mu odgovoril, bolelo me je. Skočil je čez potok in me pogledal. Vprašal me je: „Cencelj, ja kaj pa ti je?” Pogledal sem ga ves v solzah in ga vprašal, zakaj mi tudi on tako pravi. Malo je počakal, nato pa mi obljubil, da me nikoli več tako ne pokliče, da bo premikastil vsakogar, ki me bo klical s tem vzdevkom. 

Cencelj

 Ema Senekovič, 7. razred

Julija Bedič, 5.razred

  ob šoli, 1905  

Dragi dnevnik ! 

Počutim se tako razočarano in boleče, saj se vsi norčujejo iz mene. Vesel sem, da je Voranc edini izmed njih, ki me še ni poklical po tem mojem nadvse bolečem vzdevku. Ko se igramo jastrebe in piške, želim biti jastreb, da bi vsi videli, kakšno moč imam. 

Ko smo se nekega dne spet igrali to igro, sem bil jastreb, Voranc pa piška. Lovil sem ga tako dolgo, da sva prišla do potoka, kjer sem se ustavil. Sam sebe sem prepričal, da lahko skočim za Vorancem na drugo stran in uspelo mi je. Takoj, ko sem se s stopali dotaknil tal, je Voranc že bil na drugem bregu. Nato je sledilo nekaj, česar nisem pričakoval. Voranc, za katerega sem imel upanje, je to iskrico upanja uničil, ko me je poklical: „Potolčeni kramoh.” V tistem trenutku se mi je srce razparalo, nisem vedel, kaj naj storim, zato sem zaključil z igro in občepel za jelšo. Glavo sem sklonil med kolenoma.  

Čez nekaj časa je Voranc prišel do mene in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu vse, kar me je mučilo. Tako sva postala zelo dobra prijatelja in če me nekdo pokliče Potolčeni kramoh, jih dobi od Voranca. 

 Ti jutri povem še več.                                                 

                                                                                    Cencelj 

 Tisa Bedič, 7. razred

Katarina Jug, 5. razred