Jaka Roškar, 1. a razred
| pod hruško, 22. 9. 1861 Dragi dnevnik, danes se spominjam začetka v sirotišnici. Nekega dne se je v sirotišnici pojavil močan, surov moški brez desnega ušesa. Kupil me je in me nosil v košku. Dolgo je hodil in se naenkrat ustavil. Dal me je iz koška in videl sem njegovo kočo ter kravo pri jaslih. Ko sem bil tam, me je Matevž sprva imel rad. Dal mi je hrano in posteljo, ki je bila iz slame. Dobro sem jedel in spal. Podnevi sem se lahko zunaj igral. Tako so potekali dnevi in noči, dokler ni Matevževa žena rodila otroka. Otroku sta dala ime Tinče. Od tistega časa sta kar pozabila name. Na prvem mestu je bil vedno Tinče. Počutil sem se žalostnega, zapostavljenega in revnega. Vso ljubezen, ki jo je Matevž gojil do mene, je dal Tinčetu. Če se je Tinče zadrl, je hipoma prišel iz hiše. Mene pa je tepel, če nisem delal. Vsaj enkrat do dvakrat dnevno me je tepel. Še vsak grižljaj mi je zavidal. Življenje se mi je postavilo na glavo. Iz dneva v dan sem moral samo delati in delati. Hrane zame ni bilo. Člani moje družine, če jim lahko sploh tako rečemo, so jedli in se redili, sam pa sem iz dneva v dan bil bolj suh in slaboten. Niti vstati se več ne morem, kaj šele da bi lahko hodil in delal. Počutim se zelo osamljenega. Nikogar ni ob meni. Vsi sosedje vidijo, da sem slaboten, lačen, pretepen, pa se raje obrnejo stran, kot da bi mi pomagali. S čim sem si zaslužil takšno trpljenje? Tomažek Sara Kotnik, 8. razred pod hruško, 20. 9. 1860 Dragi dnevnik, sem Tomažek in sem posvojen. Posvojila sta me Matevž in Marušica. Najprej sem bil zelo vesel, saj sem mislil, da bom sedaj lahko živel v družini, ki mi bo všeč, me bo imela rada takšnega, kot sem. Vse je bilo lepo, dokler se jima ni rodil njun sin, ki ga nista posvojila. Seveda sta ga imela raje kot mene, saj je Tinče bil njun pravi sin. Mene sta pa zanemarila. Povrh vsega me je njun mlajši sin Tinče tudi tepel. Vse me boli, lačen sem, razočaran, ne morem verjeti, rad bi umrl. Trenutno sedim pod hruško in tako močno jo želim pojesti. Marušica je podprla Tinčeta tudi pri tem, da bi me pretepal. Zakaj sta me tako zanemarila? Živel sem tudi v sirotišnici, tudi tam se nisem počutil v redu. Zelo sem razočaran in obupan sem. Ti si edini, ki mu lahko zaupam. žalosten Tomažek Alina Draškovič, 8. razred |
Sara Kotnik, 8. razred
Tjaš Jovanovič, 6. razred
| pod hruško, 7. 9. 1861 Dragi dnevnik! Sem Tomažek in sem sirota, to pomeni, da ni nimam staršev. Zato so me nekega dne prodali, kupil me je neki moški in me odpeljal. Bil sem vesel, saj sem dobil starše in čez nekaj let sem dobil bratca, takrat se je vse spremenilo. Niso me več tako hranili kot prej, niso več imeli veliko časa zame. Od svojega rejniškega očeta sem bil tepen vsaj trikrat na dan. Moja mama ga je pri tem še spodbujala. Otrok, ki je star 10 let, ki nima moči, ga pretepajo. Pretepanje se je samo stopnjevalo, kasneje me je začel tepsti in pretepati še brat Tinče. Ko smo šli na kosilo, je Tinče dobil veliko hrane, jaz pa se nisem smel najesti, le dvakrat na leto sem se lahko prav najedel. Vaške gospodinje so hodile mimo mene in se norčevale, nihče mi ni hotel pomagati. Od takšnih gospodinj bi vsak pričakoval, da pomagajo. Sedaj pa ležim pod hruško in čakam, kdaj bo z drevesa padla vsaj ena hruška, da jo pojem. V mislih sem že v nebesih, s telesom pa še kar na Zemlji. Tomažek Minea Bračko, 8. razred |
Larisa Kotnik, 6. razred
pod hruško, 18. 9. 1863
Dragi dnevnik,
sedaj ležim pod hruško in trenutno razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje, če me ne bi vzel Vrbarjev Matevž k svoji družini. Ali bi bil na boljšem ali na slabšem, kot sem že zdaj? Gledal sem hruško, ki je bila na veji. Kako sem si želel te hruške, nihče ne ve. K meni so prihajale gospe in govorile stvari, ki jih nisem želel slišati. Ko so nehali prihajati sem, sem se spet potopil v moje misli. Prvič, ko sem stopil v hišo Vrbarjevega Matevža, sem bil zelo vesel, saj me je nekdo vzel k sebi. Imel me je rad in lepo sva se razumela, ampak ko sta Matevž in Marušica dobila svojega lastnega otroka, se je vse spremenilo. Matevž je bil vedno hudobnejši do mene in začel me je pretepati. Prav nič nisem jedel in sem vsak dan samo še bolj lačen, saj mi je Matevž vzel vso mojo hrano. Nimam več energije, da bi sploh še kaj delal po hiši, zato pa mi rečejo, da sem len. Ne kažem jim več svojih občutkov, saj sem vsega tega že navajen. Ko je Matevž šel k duhovniku, me je vedno vzel s seboj. Tam sem duhovniku govoril le laži, kako lepo skrbijo zame, kar sploh ni res. Tinče, njun sin, kot sem že omenil, me ni imel kaj precej rad. Tako kot njegovi starši je tudi on bil grob do mene, kljub temu da je bil mlajši od mene.
Žalosten in razočaran sem, kako se obnašajo do mene, ampak ne morem jim nič. Danes me je Sadarjev Korl rešil pred Matevžem in ga zelo pretepel. Ne vem, kaj vse se mi še bo zgodilo. Upam, da bo vsega enkrat konec.
Še ti napišem, kaj se bo zgodilo jutri, če bom še živel. tvoj ubog Tomažek
Aneja Kos, 8. razred
Kaja Žnuderl, 6. razred
pod hruško, 22. 9. 1865
Dragi dnevnik,
končno sem prišel do papirja, ki ga v naši hiši ni, saj Matevž in Marušica sploh ne znata pisati. Hudo mi je, vse me boli, lačen sem, še bi lahko našteval. Pobegnil bi, a ne morem, ker sem preveč slaboten in nemočen za ta podvig.
Veliko dela je na tej kmetiji in vso to delo moram opraviti sam. Matevž me zadnje čase ne pošilja več na delo. Samega me pušča zunaj, še v hišo mi ne dovoli. Samo čakam dan, ko bo moje ubogo srce zaradi nemoči nehalo biti in bom omagal. Raje umrem, kot da živim v tej grozoti iz dneva v dan.
Dragi dnevnik,
bi mi znal ti povedati, kaj je šlo vse po zlu. Sprva so me vsi imeli radi, danes sem pa kot kup nesreče pod hruško. Ta list papirja bom hranil, da ga po moji smrti nekdo najde. Upam, da ga pokaže čim več ljudem na tem svetu. Želim si tudi, da bo pravici zadoščeno, saj mislim, da si Matevž vendarle zasluži kazen.
Zmanjkuje mi moči za pisanje, izčrpan sem. Upam, da ti bom mogoče še kdaj pisal.
Tomažek
Daniel Pivljakovič, 8. razred
