Nekoč pred davnimi časi so se junak Odisej in tovariši vračali domov, saj so zmagali v grško-trojanski vojni. Bili so zelo utrujeni, saj so pluli sredi oceana že 3 leta in pred nekaj dnevi jim je zmanjkalo hrane, bili so lačni in povrh vsega še žejni.

Čez nekaj časa so zagledali otok, vsi so bili veseli, skakali so od veselja. Otok je navzven izgledal poln hrane, vendar Odisej ni vedel, da na njem živi čarovnica Kirka. Ta čarovnica je bila videti kot navadna ženska, ampak pravijo: ,,Če si lep navzven, si grd navznoter.” Sicer to ne velja za vse. Ampak ta čarovnica je bila takšna, kot pravi pregovor, ni imela prijateljev, še živali, ki so živele z njo na otoku, so se je izogibale. Nihče je ni maral. Odisej je med tem, ko je bila ona osamljena, tovarišem naročil, da naj veslajo do tistega otoka. Ko so prispeli do tja, je bila tabla z napisom: ,,Pozor!” To je bilo napisano s črno in velikimi tiskanimi črkami. Odisej je kot vedno brezglavo želel na otok in je rekel: ,,Dajte, pridite, da jo ocvremo stran.” Tovariši so ga ubogali. Bil je sadež, ki je odpiral vrata do čarovnice Kirke, na njem pa je pisalo enako kot na tabli. Ko je Odisej ravno videl ta sadež, ga je hotel pobrati, da vidi, kaj se bo zgodilo, boginja Atena, ki je bila boginja modrosti, ga je hotela ustaviti in mu reka: ,,Ne delaj tega, vem, kaj se skriva za tem, ne bodi brezglav, ne delaj tega, ker bodo posledice za vse.” Odisej je vlekel in vlekel in kar naenkrat se je pod njim odprla ena velika temna luknja. Hotel je skočiti čez njo, ampak ta luknja se je večala in večala, nad njim je začelo vihrati grozno neurje, ta trenutek ni vedel kaj narediti. Iz luknje je skočila čarovnica Kirka in rekla: ,,Končno imam družbo.” Odisej je padel v luknjo, tovariši so skočili za njim. Čarovnica Kirka je bila zelo vesela in na koncu je še ona skočila nazaj v luknjo. Odisej se je kljub temu da je imel ženo in otroka, zaljubil in rekel: ,,Nisem še videl lepšega dekleta.” Boginja Atena je dejala: ,,Oh, ti tepec, a boš res nasedel?” Odisej je ni slišal, saj so mu oči vihrale levo in desno okoli čarovnice. Tovariši so rekli: ,,Odisej, domov bo treba.” Čarovnica pa je  dejala: ,,Kam boste šli v takšnem neurju? Še par dni bo tako, to je že značilno tukaj, sem se že privadila.” Nasmehnila se je, bila je presrečna, da se je lahko nekomu lagala.

Po nekaj  dneh je bilo sončno že vse dni, ampak jim ni povedala. Eden od tovarišev je šel čez nekaj časa gledat in zunaj ni bilo niti sapice vetra. To je šel povedat tovarišem in niso bili preveč srečni, saj so hoteli domov k svojim družinam. Ko je čarovnica to izvedela, je hotela preprečiti, da odidejo. Ko je želela narediti nekaj slabega, se je spremenila v grdo čarovnico. Ko je Odisej to videl, je hotel pobegniti, zbral je vse tovariše, hoteli so razbiti vrata, vendar ni šlo.

Po nekaj dneh so vrata razbili. Vsi so bili srečni, stopili so ven in čarovnico zaklenili v luknjo ter iskali ladjo. Ladje ni bilo nikjer, vse so pregledali, nato se je Odisej spomnil, da jo je pustil na drugi strani otoka. Prehodili so cel otok in končno prišli do ladje ter se vkrcali in prosili boga Zevsa, da jih porine, da bi šli hitreje. Porinil jih je in končno so pluli dalje s polno hrane in niso bili več lačni ter žejni. Tako so pluli še naslednjih sedem let. 

Pija Šunko, 7. razred

Še vedno plujemo. Troja je poražena, a mi še vedno plujemo. Polifem je premagan, a mi še vedno plujemo. 

Nekam smo zašli, ladja pluje počasi, ker jadra niso razpeta. Plujemo in poskušamo najti pravo smer. Okoli nas je nekaj otokov. Plujemo in poskušamo najti pravo smer. Okoli nas je nekaj otokov. Plujemo mimo, nato pa pred sabo zagledamo oblake. Pa ne puhaste in bele oblake, temveč črne in težke. Že potegne veter in obrnem krmilo. Tovariši odvežejo jadra, da nas potegne stran od nevihte. Vodi nas proti enemu od otokov. Prepozno je, da bi veslali v drugo stran. 

Na srečo je obala peščena in ladje ne raztrešči, vseeno pa je ne bo lahko spraviti nazaj na odprto. 

Odločim se raziskati otok. Nekje na sredini otoka je hrib. S tovariši si gremo na vrh ogledat okolico. Na vrhu pa se vidi le nekaj drugih otokov. Navzdol smo se namenili po drugi poti. Pravočasno smo odšli, oblaki so že zajeli otok in strela so švigale. Očitno nas tudi Zevs ne mara. Hitimo navzdol po hribu, a strele so hitrejše. Zagledamo jamo in pohitimo vanjo. Notri je toplo in voha se dim. Tam je lepa gospa, ki ni lepša od moje predrage žene, vseeno pa je čedna. ,,No, pa ste le prišli,” je rekla, ,,čakala sem na vas. Atena mi je povedala, da pridete. Kar posedite se, juha vas že čaka.” Ženska je lepa, pa vseeno sumljiva. Juhe ne pokusim, tovariši pa. In kmalu se jim začne dremati. Spomnim se na otok Kirke, o katerem mi je pripovedoval oče. Tudi jaz spustim glavo in se delam, da spim. 

Kirka se obrne, jaz pa jo zgrabim in jo prisilim, da mi da protistrup in zbudi moje tovariše, dobro me je Atena spomnila na to. Čarovnico prisilimo, da nam pokaže pot, ko neha deževati in močno pihati, gremo iz jame. Priletijo krilati konji pegazi in nam pomagajo ladjo spraviti nazaj na ocean. Hvala Atena za pegaze, hvala ti za vso pomoč … 

Že vidim svojo domovino, že vidim svoj rodni kraj, tja bomo prispeli zdaj, ravno zdaj. 

Ema Senekovič, 7. razred

Alina Berič, 6. razred

Odisej in tovariši so se srečno vračali iz desetletne plovbe. Ko jih je naenkrat presenetilo neurje, ki ga je pričarala čarovnica Kirka. Na sredini velikega morja se je prikazal vrtinec, proti kateremu so se bližali Odisej in tovariši. Hoteli so priti mimo, a tok vrtinca je bil premočan. Ladjo z Odisejem je posrkal vrtinec. Vsi so se živi znašli na otoku. Otok je vseboval majhno goro, iz katere je tekel slap, od zadaj je bila mavrica. Otok je bil obdan s prozornim morjem. Ta kraj je čudovit. 

Tovariši so hoteli ostati, Odisej pa je rekel, da je ta kraj nevaren. Tovariši so ga čudno pogledali in pokazali na slap. Ta kraj bo tako izgledal, ko bomo prebudili spečega Zevsa. Prebudimo ga lahko s čarovničinim kamnom. Odisej je s signalom priklical Ateno. Takoj so se odpravili do templja čarovnic. Kirkina največja sovražnica je bila Atena. Vse čarovnice so takoj napadle Ateno. Atena je naredila toliko klonov, da se je lahko vrnila do Odiseja. Čarobni kamen je bil za skalo, ki jo je čuval Peka. Peka je imel rad palačinke, zato jih je Atena spekla, nato ga je odstranila. Odisej in Atena sta ukradla kamen in osvobodila Zevsa. Zevs je uničil Kirko.

Odisej, tovariši, Atena in Zevs so se srečno vrnili iz vrtinca. 

Anej Pavalec, 7. razred

Oskar Ornik, 1. a razred

Bilo je neurje in Zevs je opazoval razburkano morje z gore Olimp. On je bil najvišji bog. Ko je razmišljal, se je v sobo po tihem prikradla boginja Atena. Ona je bila najpametnejša od vseh bogov in boginj. Zevsa je vprašala: ,,Kaj počneš?” Zevs ji je odvrnil, da razmišlja. Povedala mu je, da čarovnica Kirka dela smrtonosen napoj, ki bi lahko uničil rastline po vsem svetu. Zevs se je prestrašil in poklical Odiseja ter njegove tovariše. Odisej je hitro prišel pripravljen. 

Zevs mu je razložil, na kateri otok mora. Opomnil ga je, naj ne preizkuša  Kirke in njenega otoka, saj sta polna pasti. A sledil je šok! Kakor hitro so odšli, jih je pričakalo neurje. Odisej je postal paničen, a ko je zaslišal Atenin glas, se je pomiril. Atena  mu je dejala, da mora biti sproščen, saj čarovnica občuti strah in trepet ljudi. Ko so prispeli  na otok, so bili vsi tako močno prestrašeni, da so lahko slišali svoje srce. Počasi so hodili po otoku, dokler niso zagledali hiše. Pred hišo se je kadilo. Stopili so bližje in zagledali Kirko. Kirka jih ni bila vesela, zato jih je zaprla v kletko. Odisej in tovariši so samo razmišljali, kako se bodo rešili. Tedaj se je Odiseju porodila zamisel. Vzel je svoj nož in ga skušal nekako uporabiti, a ni šlo. Tedaj mu je Atenin glas prišepnil: ,,S konico noža odpri ključavnico.” Odisej je upošteval  nasvet in se lotil dela. Tovariši so ga gledali in gledali. Po dolgem času mu je uspelo odpreti ključavnico. Stopil je ven in zabodel čarovnico Kirko v srce. Kirka je nemudoma umrla. Vzel je njeno knjigo z recepti in jo pregledal. Našel je listek, kako uničiti strup. To je tudi storil. Odisej in tovariši so tekli proti ladji. Ko so prispeli na ladjo, so si šele odpočili. Hitro so odpluli z otoka. 

Na žalost jih je na sredini poti dobilo strašno neurje. Odisej in tovariši so večno pluli in pluli. Nihče ne ve, kdo je to storil in zakaj. 

Manja Jug, 7. razred

Teo Peklar, 1. a razred

Nekoč pred davnimi časi je živel Odisej in 17 tovarišev,  ki so se odpravljali na pot, da bi poiskali otok zaklada. Potovali so zelo dolgo in bili so že zelo utrujeni, pa še večerilo se je že, zato so si odpočili. 

Naslednji dan so odpluli proti otoku in so mislili, da ne bodo našli otoka. Čez nekaj minut je bilo veliko neurje. Vrglo jih je na en otok, ki je imel močvirje. Ladja je bila uničena, zato so tovariši naredili novo. Bili so utrujeni in obupani, da ne bodo našli otoka, zato jih je Odisej pomiril, nato so zaspali.

Naslednji dan so na tem otoku tovariši odšli malo raziskovat in potem je eden od tovarišev našel zlat kovanec. Bil je zelo vesel in zdelo se mu je čudno, da je prav v tem močvirju našel kovanec. Poklical je tudi druge tovariše z Odisejem in jim pokazal, kje ga je našel. Tudi Odiseju je bilo to čudno, ampak potem mu je boginja Atena namignila, da so prišli na pravi otok, da ne rabijo potovati dalje. Tudi ostalim je povedal enako, kot mu je namignila boginja Atena. Bili so zelo ponosni nase. Odšli so naprej in videli pot, ki sledi tem kovancem. Ko so prišli do konca poti, so videli veliko hišo, okrašeno z najlepšimi sladkarijami. Ampak niso vedeli, kdo jih čaka notri. Ko so stopili v to hišo, je čarovnica Kirka rekla: ,,Kaj pa počnete v moji prelepi hiši?” Odvrnili so, da so sledili tem zlatim kovancem, potem so videli potko. Čarovnica Kirka pa je rekla: ,,A tako, kaj samo denar vas zanima, da mi takoj odidete ven iz moje hiše, drugače vas spremenim v medvede.” Takoj so zbežali po tisti poti in se usedli na hlod. Bili so zelo žalostni, ker si niso mogli napolniti žepov, da bi osrečili ostale doma. Kar naenkrat se je pokazal bog Zevs in jih vprašal, zakaj se tak kislo držijo. Povedali so mu celotno zgodbo in bog Zevs je rekel, da če hočejo imeti polne žepe, jih bodo tudi dobili. Odiseju in tovarišem se je zdelo čudno, da jim lahko bog Zevs pomaga. Vzel je svojo palico in pričaral veliko denarja za vse tovariše in tudi za Odiseja. Odisej je rekel: ,,Kako se ti lahko oddolžim za to?” Rekel je, da ni potrebe, ker tudi sam rad pomaga drugim, ki nimajo ravno sreče. Odisej in tovariši so se mu še enkrat zahvalili in nato je Zevs odšel. Ker se je večerilo, so še zadnjič prespali. Naslednji dan so se odpravili domov. 

Komaj so čakali, da vidijo svoje družine, bili so zelo veseli. Odisej pa je bil bogu Zevsu zelo hvaležen.

Lara Čauko, 7. razred

Vid Rožmarin, 1. b razred

Nekega dne je bil lep sončen dan. Na lepem širnem morju je plula ladja. Velika ladja, ki je imela dve beli jadri in dobrosrčno ter nepremagljivo posadko, ki je s to ladjo plula po morju že kar štiri mesece. Vsi skupaj so imeli oblečene raztrgana oblačila in vsak je imel svoj značaj. Eden je bil dobre volje, drugi je bil prijazen, tretji vztrajen, četrti je rad pomagal. Junak Odisej je bil svojeglav, odločen, trmast, a hkrati pa je bil tudi prijazna dušica. Vsi tovariši so se  po nečemu  razlikovali. A to jih je združevalo. Vsak je tudi imel svoje orožje, s katerim se je varoval pred nevarnostjo. Posadki so dnevi minevali in minevali. 

Naslednje jutro se je ladja ustavila. Zagledali so otok. Odpeljali so se do otoka, kjer so nato bivali. Na otoku pa je bil neskončen gozd, ki je bil poln listnatih in tudi iglastih dreves. Razgledali so se po gozdu in odkrili stara drevesa.  Posekali so jih s sekirami, ki so jih imeli ob sebi, če bi se prikazala kakšna divja žival, ki bi jih hotela pojesti ali napasti. Junaku Odiseju in njegovim tovarišem se je prikazala boginja Artena. Reka jim : ,,Dragi moji popotniki, vidim, da ste zelo delavni in radi pomagate, prosila bi vas, če mi lahko pomagate najti mojo ogrlico.‘’ Odisej ji odgovori : ,,Seveda ti bomo pomagali, saj si tudi ti nam pomagala, ko smo bili v stiski. Le ena stvar je.‘’ Atena ga pogleda in vpraša: ,,Kaj pa je ?’’ Odisej ji odgovori : ,,Opisati nam jo boš morala, da jo bomo lahko našli.‘’ Atena reče : ,, Je srebrna, ima obliko meča, kjer se stikata ročaj in rezilo, je noter moder kristal. Najlepša hvala, da mi jo boste pomagali najti ‘’ Odisej in tovariši  so ji odvrnili : ,,Ni za kaj, tako kot lahko ti računaš na nas, lahko mi nate‘’ Počasi se je začelo temniti in z nažaganim lesom so se odpravili nazaj na obalo, kjer so si naredili ogenj in ob njem zaspali. 

Naslednjega dne so se odpravili iskat ogrlico. Začeli so iskati in iskati. Med iskanjem so se ločili, da bi jo prej našli. Čez nekaj časa so se vsi našli in eden od tovarišev je celo našel ogrlico, ki so jo iskali. Tako so po večurni hoji odšli domov.  

Naslednjega jutra je ogrlica izginila. Na tistem mestu, kjer je bila ogrlica, je bilo pismo. V njem je bila zapisana uganka, ki jo je napisala čarovnica Kirka, da bi lahko prišli do njene  jame in bi jih zvabila v past. Odpravili so se na pot. Ko so prišli do jame, so zagledali, kako se zlobno krohota, kako jih bo ujela. A ji ni uspelo in se je ujela v svojo lastno past. Ker so jo s tem ujezili, je pričarala neurje in s tem priklicala boga Zevsa, ki jo je kaznoval. Odpravili so se domov. 

Naslednjega dne je prišel bog Zevs in jih povabil na zabavo ter pojedino. Tako je Atena dobila svojo ogrlico in junak Odisej ter njegovi tovariši  so se lahko pogostili z bogovi. 

Tisa Bedič, 7. razred

Vita Črnčec, 1. a razred