Učenci 5. razreda so s svojimi likovnimi izdelki sodelovali na natečaju na temo vesolja, njihovi izdelki so bili razstavljeni tudi v Knjižnici Lenart.
Pia Črnčec, 5. razred
Tiara Kukovec, 5. razred
Julija Bedič, 5. razred
Jannie Božek, 5. razred
Taja Pavalec, 5. razred
Jure Dvoršak, 5. razred
Nial Nudl Šipek, 5. razred
Jaka Gselman, 5. razred
Lukas Logar Gretar, 5. razred
Jan Fekonja, 5. razred
Nejc Breznik, 5. razred
Že od nekdaj je vesolje tema, ki človeka vznemirja, ga vabi k raziskovanju … Le kaj se zgodi v otroški domišljiji, ko razmišlja o skrivnostih vesolja? Kakšne misli se porodijo? Ker letos obeležujemo 550. obletnico rojstva Nikolaja Kopernika, je Knjižnica Lenart razpisala literarni natečaj z naslovom Moje vesolje je iz besed, na katerem so lahko sodelovali osnovnošolci od 1. do 9. razreda. Tudi z učenci naše šole smo se odločili, da pošljemo njihove literarne prispevke na temo vesolja. V četrtek, 23. 3. 2023, so v knjižnici pripravili literarni večer s pisateljico Janjo Vidmar, kjer so tudi razglasili zmagovalce posameznega triletja. Komisijo so najbolj prepričali trije literarni izdelki naših učenk. Zgodba Vesoljska muca, avtorica učenka četrtega razreda Florentina Živko, je bila najboljša v kategoriji drugega triletja. Tudi v tretjem triletju je komisijo s svojim razmišljanjem z naslovom Vesolje skozi oči mladih najbolj prepričala učenka sedmega razreda Tisa Bedič. S svojim literarnim prispevkom se je izkazala tudi učenka šestega razreda Kaja Žnuderl, ki je s strani komisije prejela posebno nagrado za izvirnost svojega zapisa.
VESOLJSKA MUCA
Nekoč je moja mala oranžno-črna muca, ki je zelo rada bila v družbi ljudi in je pogosto dremuckala, šla dremat v mehko rožno grmovje, ki se je nahajalo za hišo.
Nato je prišla mama zalit grmovje, a je ponesreči zalila še muco. Muca je kar naenkrat začela rasti in rasti. Najprej je bila večja od psa, ki se ga ni več bala. Postala je večja od ulice in kaj kmalu je bila tako velika kot Zemlja. Ne boste verjeli, še prerastla jo je.
Kaj kmalu so planeti bili že tako majhni, da so izgledali kot klobčiči volne. Muca je videla te klobčiče volne in jih začela premikati. S svojimi tačkami je nežno brcala planete sem ter tja. S svojim brcanjem je naenkrat premešala vse planete. Kmalu se je Zemlja vrtela okoli Jupitra in Saturn je izgubil vse svoje obroče. Polizala je Mars, zato je dobil nazaj svoje morje. Venera se je tako vrtela, da je postala planetoid. Muca pa je s svojimi šapami še kar premetavala planete. V nekem trenutku je bila večja od mlečne ceste, kar popila jo je. Kmalu je postala utrujena, si pomela mačje oči in zaspala.
Ko se je prebudila, je sedela v mojem naročju. Vesoljska muca je bila zgolj in samo še moja muca.
Florentina Živko, 4. razred
VESOLJE SKOZI OČI MLADIH
Vesolje vsak posameznik dojema drugače. Večina ljudi ga doživlja kot brezmejni prostor z zvezdami in planeti ter drugimi nebesnimi telesi.
Vsak ima svoje mnenje o njem. Nekateri ga dojemajo kot skupek sveta in ljudi. Za njih je svet, na katerem živimo, vesolje, saj se jim zdi, da jih obkroža še veliko neraziskanih in oddaljenih stvari, ki bi jih želeli odkriti, npr. potapljače in raziskovalce morja še čaka veliko raziskovanja v globinah morja, so kot astronavti, ki raziskujejo vesolje, za potapljače je njihovo vesolje morje. Kaj pa otroci? Otroci si svoje svetove in mnenja ustvarjajo s pomočjo tega, kar slišijo na televiziji. Seveda si ga ustvarijo tudi s pomočjo tistega, kar jim povedo starši oz. skrbniki. Vsak otrok ima svoje vesolje in en svoj svet. Ko sanjamo, zahajamo v svoje domišljijsko vesolje, kjer je vse tako skrivnostno, nemogoče postane mogoče. Nekateri se v šoli na primer radi pogovarjajo o vesoljcih, spet drugi radi rišejo planete ali pa zvezde. Tu so pa še eni, ki radi poslušajo pri pouku o vesolju oz. o vsem, kar je povezano z vesoljem. Ljudje se poglabljajo v neznan svet, v katerem smo samo mi, ki nas je iz vesolja videti le kot milijone drobnih pikic. S tem se kaže veličina vesolja in naša majhnost v njem.
Tudi sama se velikokrat zalotim pri razmišljanju o vesolju. V njem je še veliko prostora za nova odkritja, za napake, iz katerih se lahko naučimo. A odrasli ljudje ne vidijo tega, kar vidimo mi otroci. Nas slišijo, ampak ne poslušajo. Zame je moje vesolje moj svet, v katerem živim, v katerem so moja pravila. Tam so tudi ljudje, ki mi nekaj pomenijo. Moj svet je preplavljen s čustvi in občutki – dobrimi in slabimi. V mojem svetu obstajajo tudi ljudje, ki pa me žalijo in za mojim hrbtom govorijo o meni slabe stvari. A se ne zavedajo, da imajo tudi oni slabe lastnosti. Za takšne ljudi v mojem vesolju ni prostora. A vsak od nas mora sprejeti v življenju veliko stvari in se pripraviti na spremembe, ki so različne kot vsako ozvezdje v vesolju. Najstniki in pubertetniki smo ranljivi, saj ne znamo še povsem obvladovati svojih čustev in smo za druge ljudi planet zase. Vsak od nas je nekakšna zvezda, ki je obkrožena z drugimi. Pred našimi očmi je res še veliko neodkritega. Za nas otroke je naša Zemlja, na kateri živimo, naše vesolje. Tam so tudi starejši, ki ne razumejo ali pa nočejo razumeti naših mnenj ter razmišljanj, da je naše vesolje iz tisočerih besed. Vendar bomo tudi otroci nekoč odrasli, ne bomo več samo zvezde. Postali bomo kometi vesolja, ki padajo in se dvigajo s svojimi padci in vzponi.
Svoje razmišljanje bom sklenila z verzi iz pesmi Toneta Pavčka Pesem o zvezdah.
Vsak človek je zase svet,
čuden, svetal in lep
kot zvezda na nebu …
Drugačnost ljudi je tista, ki nas bogati. Bodi jaz, bodi ti.
Tisa Bedič, 7. razred
GLEJ, ZVEZDA
Nekega dne sta se najboljša prijatelja ob polnoči odpravila ven na sprehod
do travnika. Ko sta prišla do njega, sta videla, kako kresničke letajo po zraku
in plešejo po najlepših rožah. Prvi prijatelj, ki mu je bilo me Din, je opazil
lisičko, ki je ležala v travi. Drugi prijatelj, ki pa mu je bilo ime Kasper, je
mislil, da je lisička ranjena, ker tako mirno leži v travi. Počasi sta se ji
približala in videla, da ima zelo poškodovano tačko, zato ni mogla hoditi.
Kasper jo je prijel v naročje in sta jo skupaj odpeljala k veterinarju na
pregled. Veterinar jima je povedal vesele novice, da bo z lisičko vse v redu,
če bi jo pripeljali kakšno minutko kasneje, ne bi preživela.
Nekaj časa je minilo, odkar jima je veterinar povedal vesele novice. V zraku
sta videla zvezdo in se začudila, ker je bilo nebo oblačno. Zvezda je postajala
vedno večja in se jima je zdelo, da se zvezda bliža, bliža in bliža. Naenkrat
je bila zvezda pred njima in tista lisička na zvezdi. Lisička je rekla:
„Pridita z menoj, ker sta mi rešila življenje, imam darilo za vaju. Jaz
sem boginja vesolja in ker sta mi rešila življenje, vama bom razkazala celo
vesolje. No, ne celo vesolje, ampak samo naš del vesolja, če me razumeta.”
Vsi skupaj so se odpravili na Sonce. Lisička je začela govoriti o soncu:
„Sonce je osrednja točka našega Osončja. Vsa ostala nebesna telesa
krožijo okrog njega. Vendar pa Sonce ne miruje. Ob robu naše galaksije (Mlečne
ceste) kroži okrog njenega središča. A tudi galaksija ne miruje. Tudi ona sama
potuje. Grki so Sonce imenovali Helios. Preostanek mase se večinoma nahaja v
Jupitru, le majhen del si je delijo vsa ostala nebesna telesa Osončja. Po
velikosti sodi med 10 % največjih zvezd v naši galaksiji (Mlečni cesti), ki je
sestavljena iz okrog 100 milijard zvezd. Povprečna velikost zvezd v Mlečni
cesti je manj kakor 50 % velikosti sonca.” Din in Kasper sta vse podrobno
poslušala, saj je bilo zanimivo. Najprej so odšli na Merkur: ,,Merkur je
najmanjši in soncu najbližji planet v osončju. Sonce obkroži v 88 dneh. Svetlost
njegovega navideznega sija se giblje med minus 2,0 in 5,5, vendar se ga le
težko opazi, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca (najdaljša
elongacija) le 28,3 stopinj. Vidi se ga lahko v jutranjem ali večernem mraku.
Prvo vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo in kartiralo 40 do 45 odstotkov
površja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975.” Lisička se je počutila
ponosno, ker si je vse to zapomnila, ko je bila pri pouku geografije v neki
oddaljeni galaksiji. Lisička je pozabila, kateri planet je naslednji. Vprašala
je Dina in Kasperja. Onadva sta oba v en glas rekla: ,,VENERA.” Lisička je
prosila Dina, če on kaj ve o Veneri. Ta je začel: ,,Venera (tudi Danica ali
Večernica) je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni je
drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu. Ker je Venera notranji planet, se iz
gledišč Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca, elongacija doseže največ 47,8
stopinj. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim vzhodom ali
malo po sončnem zahodu, zato je včasih imenovana ,,Danica” ali ,,Večernica”.
Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu, nekateri jo znajo zamenjati z
zvezdo.” Lisička je bila presenečena, koliko Din ve o Veneri, zato je
vprašala Kasperja, naj nekaj pove o Zemlji. Kasper je začel: ,,Zemlja je edini
planet izmed planetov osončja, na katerem se nahaja življenje, tekoča voda in
človeštvo. Po oddaljenosti od Sonca je tretji po velikosti in peti planet
Sončevega sistema. Predstavlja največji trdi planet in edini prostor v vesolju,
za katerega je znan obstoj življenja. Zemlja se je oblikovala pred približno
4,57 milijardami let, njen edini naravni satelit je Luna.” Lisička je bila
presenečena, da onadva vesta toliko o vesolju. Ni še spoznala nobene take
osebe, živali ali boga/boginje.
Din je hotel opisati Mars, a prvo so morali pristati na njem. Ko so
pristali, je takoj izpljunil: „Mars (tudi Rdeči planet) je četrti planet od
Sonca v Osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po rimskem bogu vojne Marsu
zaradi značilne rdeče barve, ki je posledica prisotnosti železovega oksida na
njegovem površju. Mars ima dve majhni luni, ki sta Fobos in Deimos.”
Lisički je zelo všeč ta rdeča barva na Marsu.
Lisička se je spomnila hitrejše poti do Jupitra in skoraj so padli na dno
vesolja, če ne bi padli v en vrtinec na tem planetu. Lisička je prestrašeno
rekla: „Jupiter je zunanji in peti planet od Sonca in je največji planet
znotraj našega Osončja. Plinaste orjake Jupiter, Saturn, Uran in Neptun včasih
imenujejo tudi tudi “jupitrovski planeti”. Ime je dobil po rimskem bogu
Jupitru. Planet ima po štetju iz leta 2023 92 Lun.” Kasper je
hotel imeti Saturna, a ga je Din prehitel: „Saturn je zunanji in šesti
planet od Sonca v Osončju. Imenuje se po rimskem bogu Saturnu. Je plinasti
orjak, po velikosti drugi največji za Jupitrom. Že od nekdaj je najbolj znan po
svojih značilnih obročih.” Kasper je bil jezen na Dina, ker se je samo
tako vrinil.
Kasper je hitro začel govorit o Uranu, da ga spet Din ne bi prehitel in je
začel: „Uran je zunanji in sedmi planet od Sonca v Osončju. Je ledeni
orjak (do leta 1990 je spadal v kategorijo plinastih orjakov), tretji največji
po premeru in četrti največji po masi. Imenuje se po grškem bogu neba in
praočetu drugih bogov Uranu.” Lisička se je postavila na sredino Neptuna
in začela: „Neptun je zunanji in po oddaljenosti od Sonca osmi planet v
Osončju. Je tudi najbolj oddaljeni ledeni orjak v Osončju. Ime je dobil po
rimskem bogu Neptunu, bogu sladke vode in morja.” Lisička je rekla,
da so z vsemi planeti končali, a še vseeno hoče povedati, kaj je vesolje:
,,Vesolje ali vsemirje je pojem, s katerim so v prvi polovici 20. stoletja
imenovali celotni prostorsko-časovni kontinuum, v katerem se živi skupaj s
svojo energijo, vključno s planeti, zvezdami, galaksijami. Tudi bivajoča bitja
so snovna. V tem smislu v največjem merilu poskuša razumeti vesolje
kozmologija. To je znanost, ki se je razvila iz astronomije in fizike.” Lisička
je s tem zaključila in Dina ter Kasperja peljala nazaj na naš prelep
planet.
Naslednji dan se nista mogla pogovarjati o ničemer drugem kot o tem, kar se
jima je včeraj zgodilo.
Kaja Žnuderl, 6. razred
Jaka Gselman, 5. razred
Nekoč je živel zelen vesoljček, ki je imel velike izbuljene oči, bil je zelo radovedne narave, še posebej je rad gledal ostale planete.
En dan je videl nov planet, ki se imenuje Zemlja. Ko jo je videl, je bil očaran, kako velik in lep planet je to, na njem pa toliko rastlin, živali, življenja.
Kaj kmalu se je odločil, da ga pobliže spozna, zemljani so se mu zdeli kot vesoljčki. Ko je prispel na Zemljo, ni mogel skriti navdušenja: ,,Vau, kakšen krasan planet.” Ko je spoznal bitja na Zemlji, se je z enimi spoprijateljil, z drugimi pa ne. Skupaj so hodili v trgovine, obiskali prijatelje, raziskovali planet, gledali hiše. Zelen vesoljček je bil očaran, toliko vsega novega.
Čez tri dni je moral oditi. Posloviti se je moral od svojih novih prijateljev. Vrnil se je z raketo, potoval je veliko ur. Postanek je naredil na Jupitru, kjer si je privoščil vesoljski sendvič. Po malici ga je pot vodila še tri ure do Marsa, nato se je končno vrnil domov.
Radoveden zelen vesoljček je živel srečno do konca svojih vesoljskih dni.
Aneja Irgolič, 4. razred
Blaž Franc Kauran, 7. razred
Vesolje in planeti
so kot poeti.
Zvezde sijejo celo noč,
ni luči niti v eni od koč.
Zvezdni utrinek se skozi nebo spusti.
Upam,
da eno željo uresniči mi.
V poletni noči
pod zvezdnim nebom zaspim
in se svetu vesoljskih sanj prepustim.
Lana Bašnec, 8. razred
Zemlja je nastala pred 4,5 milijarde leti. Življenje na njej se je pojavilo dokaj hitro, to je manj kot milijardo let po njenem nastanku oziroma kmalu po nastanku oceanov. Najmanj dve milijardi let je potem trajalo, da so iz preprostih enoceličnih mikroorganizmov nastali večcelični organizmi. Torej je bil nastanek življenja na Zemlji hitrejši kot prehod od preprostih živih organizmov v zapletenejše.
Za življenje sta seveda bila pomembna voda in kisik. Življenje je bilo možno opaziti tudi iz vesolja.
Znanstveniki skušajo ugotoviti, ali je možno življenje tudi na drugih planetih, ki imajo vodo, kisik ter druge pline.
Znanstveniki so ugotovili, da je bilo pred več kot milijon leti možno življenje na oddaljenih planetih. Življenje bi bilo lahko možno še na katerih drugih manjših planetih, kot so npr. Mars, ki je za človeka najboljše prilagojen, Titan − edini naravni satelit, za katerega točno vemo, da ima atmosfero in ocean, Evropa naj bi imela ocean, Ganimed in Enkelad − naj bi imel pod površjem tekočo vodo.
Nedavno nazaj pa so Nasini znanstveniki zasledili frekvenco, ki jo lahko povzroči človek. NASA se z vsemi svojimi sateliti in plovili skuša prikopati do novih podatkov, a bo zato potrebno še veliko časa. Tudi astronomi iščejo življenje celo izven našega osončja. Vesolje čaka na nas, da odkrijemo.
Manja Jug, 7. razred
Julija Bedič, 5. razred
Pred davnimi časi je bila Zemlja tako majhna kot mušica. Na njej ni bilo življenja. Nekega dne je meteorit padel na Zemljo, a v isti stotinki ju je vesoljec, vesoljski varuh združil in nastalo je kraljestvo somraka.
A na žalost je vesoljski varuh zbolel in počasi je umrl. Vsi so krivili kuharja, čeprav tega tragičnega dogodka ni nihče raziskal. Kuharja so izgnali na luno. Tam naj bi bil do konca svojih dni. Vendar se je odločil dokazati svojo nedolžnost. Cele dneve in noči je razmišljal samo o tem. Nato pa se je nekega dne spomnil, da niso vsi vesoljci vesoljski varuhi, da so nekateri kuharji, drugi pa stražarji, že tretji so izumitelji itn. Odvisno od družinskega rodu. Vedel pa je tudi, da s smrtjo vesoljskega varuha odmre tudi kraljestvo, ki jo je ustvaril, razen če ga pred svojo smrtjo da svojemu nasledniku, ki mora biti iste krvi.
Vesoljski kuhar je odšel nazaj v svojo rodno domovino, kjer sta ga prestregla dva stražarja, ki sta mu jezno povedala, da ne sme biti tu in da se mora vrniti nazaj na luno zaradi napake, ki jo je naredil. On pa je odvrnil: ,,Prinašam pomembne novice.” Stražarja ga nista želela poslušati, zato sta ga prijela za roke in ga odpeljala nazaj gor. A on je zakričal: ,,Tisti, ki je vladal in umrl, ni bil pravi vesoljski varuh, prevarant je bil.” Stražarja sta se za trenutek ustavila: ,,Potem pa dokaži.” Kuhar jima je povedal svojo ugotovitev. Stražarja sta ga pospremila v kraljestvo. Tam so najprej šli do radodarnega in na vse spoštljivega guvernerja. On pa jih je z veseljem poslušal in se odločil, da bo spet kuhar. ,,Dobrodošel v kraljestvu.”
Naslednji dan so šli na mestni oder. Sprva so vsi pljuvali na kuharja in mu metali paradižnike, ko so slišali, da je bil pokojni ,,vesoljski varuh” prevarant, so se vsi spoštljivo vedli do kuharja. ,,Vsak od nas ve, da on ni imel naslednikov,” je povedal kuhar. In tako so naslednje dni iskali pravega vesoljskega varuha.
Čez tri leta so ugotovili, da je bil kuhar vesoljski varuh, saj so pogledali na seznam vstopajočih in nekateri med prvimi se še spomnijo, da je kuhar prišel pred njimi. Guverner je v žalosti povedal, da je kamen padel na njegovo glavo in to mu je izbrisalo spomin. Prevarant je to izkoristil in je postal to, kar ni.
Naslednji dan je kuhar oz. vesoljski varuh stopil na prestol.
In tako je nastal naš planet Zemlja z vsemi ljudmi, saj so pravici zadostili.
Larisa Kotnik, 6. razred
Jaka Gselman, 5. razred
Ko je nekoč je boter Mesec štel komaj petsto let, je živel deček z imenom Lan. Živel je v hišici, ki je stala na robu gozda. Imel je dve sestri in očeta ter mamo, s katerimi je imel dober odnos. Njihova hišica ni bila velika, imela pa je prav ljubka polkna z izrezljanim srčkom in pravilno obliko pravokotnika. Lan je vse do tistega dne, ko se je vse spreobrnilo, živel običajno življenje. Niti sanjalo se mu ni, kaj vse ga še čaka.
Nekega popoldneva, ko se je igral s svojimi prijatelji, se je njegovo življenje iz običajnega prelevilo v vesoljskega. Med igro so se namreč zaslišali čudni zvoki in Lana je začelo zanimati, kaj povzroča ta zvok. Kar na lepem se je zaradi varnosti ustavil in druge pozval k razmišljanju: ,,Kaj so ti čudni zvoki? Ne bi bilo bolje, če bi se kam umaknili, da se ne bi še poškodovali?” A ni dosegel nikakršnega uspeha, saj so vsi mislili, da evakuiranje ni potrebno. Kaj kmalu se je izkazalo, da je bil tisti, ki je imel prav, Lan.
Samo oddaljeni zvoki, ki ničesar ne pomenijo, so začeli postajati pomembni zvoki za Lanova in ostala ušesa. Čez čas je začela čudna oblika postajati pravilna oblika vesoljske ladje. Hitro se je tudi izkazalo, da je temu res tako.
Vesoljska ladja se je spuščala in vsi, razen Lana seveda, kajti on je bil pogumen in samozavesten, so začeli reševati svoja življenja. Njemu je bilo res zanimivo opazovati neznano ladjo, ki se spušča. V mislih si je že sestavljal domišljijsko podobo tistega, ki bo stopil iz tega nadvse vesoljskega predmeta.
Njegova velika želja je bila, da bi se enkrat srečal z Marsovcem ali na splošno kakšnim vesoljcem. Danes se mu bo ta želja končno uresničila. Nato je začel gledati ladjo, da jo lahko svojim sošolcem in sošolkam kasneje kar najbolj resnično opiše. Kako bodo vsi zijali, ko bo izustil stavek, da je k njemu priletela pravcata vesoljska ladja! Učiteljica bo gledala kot teliček v nova vrata.
Vesoljska ladja je bila videti kot kakšna raca, ki pluje proti tlom. Bila je modre barve, krasile so jo rumene zvezde, ki so se svetlikale v dnevni svetlobi. Imela je štiri noge. ,,Kako je lepa!” si je mislil. Vsak čas bo iz tega prečudovitega plovila stopilo nezemeljsko bitje, bitje, ki je na Zemljo prišlo s takšnim ali drugačnim namenom, bitje, ki še v sanjah ni videlo Lana. Skratka, bilo je iz drugega planeta.
Iz tega nebeško lepega predmeta je stopilo bitje, najbolj podobno planktonu, ki se je odločil, da bo svoje noge podaljšal v trimetrske lovke s smrtonosnimi priseski. Njegovo pričesko so krasili polži, bolj podobni kači, ki so bili sveže pobrani z vrta. Oblečen je bil, verjeli ali ne, v nič! Čisto nag je stal pred Lanom, ki se mu je začelo dozdevati, da se mu meša. Tisti hip je to nezemeljsko bitje spregovorilo.
Na Lanovo veliko začudenje je bitje znalo verjetno vse jezike, ki na Zemlji obstajajo. Najprej sta se poskusila razumeti v angleščini, šele nato sta ugotovila, da ju povezuje slovenščina.
Po nekaj sekundnem usklajevanju ga je bitje vprašalo: ,,Kako si? Želiš z mano do mojega doma?” Lan je začudeno odvrnil: ,,Počutim se v redu in rad bi šel s tabo do tvojega doma. ” ,,Še nekaj sem te pozabil vprašati. Kdo sploh si? Jaz sem Mulmand. Prihajam s planeta Venera. Pa ti? Živiš tukaj?” Mulmandu ni zmanjkalo vprašanj. ,,Jaz sem Lan. Ja, živim na Zemlji, natančneje točno tukaj, kjer ti zdaj stojiš. Bova kar takoj odšla?” je zanimalo Lana. ,,Lahko, a kaj pa tvoja starša? Boš ju kar tako pustil, da razmišljata o tebi in skrbita, kje se potikaš?” je bil previden Mulmand. ,,Mojih staršev ni doma. Če bova prišla pred njima in mojima dvema sestrama, ne bo nič narobe, če pa bo ravno obratno, si bom že kaj izmislil,” je zaključil Lan. Mulmand pa mu je odgovoril: ,,No, prav, pa pojdiva!” Tako sta odšla do mesta, kjer je Mulmand pravkar parkiral svoje prevozno sredstvo.
Lan se je čudil stopnicam, ki so vodile do vhoda v vesoljsko ladjo. Ko sta prišla v notranjost, se ni mogel nehati čuditi tej lepoti. Bilo je toliko gumbov, da jih niti Albert Einstein ne bi mogel prešteti. ,,Kaj pomeni ta gumb?” je zvedavo vprašal Mulmanda. ,,Ta gumb pomeni, da se izogneš nevarnosti, ki na vsakem koraku preži nate,” mu je razložil. V notranjosti vesoljske sonde sta bila točno dva z rdečim puhom oblazinjena stola. Pogled je ostrilo okno, ki je imelo steklo kot iz sanj. Ko si je Lan vse to dobro ogledal, sta se usedla na stol, nato pa odrinila.
Vožnja je trajala malo manj kot tri minute. Med njo je Lan doživljal deveta nebesa. Videl je namreč deset kometov, pet asteroidov, Zemljo iz zraka in še vsaj sto drugih pojavov v vesolju. Imel je neznansko srečo, da ima takega dobrosrčnega prijatelja.
Ko sta prišla na Venero, se je Lanovo gledanje šele začelo. Gledal je podobna bitja, kot je bil Mulmand, objekte in železnico v zraku, čudne napise na vesoljskih ladjah in še marsikaj drugega, česar si ni zapomnil.
Na planetu, ki je bil od Sonca oddaljen sto osem milijonov dvesto tisoč kilometrov, sta najprej poiskala Mulmandovo mamo. Našla sta jo dokaj hitro, ker je na tržnici ravnokar kupovala hrano. Mulmand je stopil do nje, ji vse razložil, Lan pa je videl, da je kimala in Mulmand je odšel do mame. Skupaj sta odšla do Mulmandovega doma.Tam ju je Mulmadova mama krepko okrepčala s piškoti in črvi. Lan je sicer prvič jedel tako hrano, ker je bil zelo lačen, je pospravil čisto vse. Po tem obilnem kosilu so se vsi skupaj usedli na kavč, lebdeč v zraku, in kramljali o različnih stvareh. Nato sta se Mulmand in Lan igrala družabne igre. Imela sta se zelo lepo.
Čez nekaj časa je Lan ugotovil, da mora domov. To je hitro povedal Mulmandu, ki se je brez težav oblekel, obul in pripravil na odhod.
Ko pa sta prišla do vesoljske ladje, je Mulmand ugotovil, da mu primanjkuje goriva, zato sta šla še na bencinsko črpalko. Lan ni videl vsega, ker je med tem, ko je Mulmand poravnaval račun, čakal v vesoljski sondi, videl je ravno toliko, da je nekaj bilo. Ni vedel, da vesoljci na Veneri uporabljajo denar, ki je zelo sluzast. Prav tako ni vedel, da so tam blagajne v obliki nosoroga. O vsem tem je Lan razmišljal, ko je bil v vesoljskem plovilu.
Ni dolgo trajalo, ko sta že prispela do Zemlje. Lan se je za vso gostoljubje zahvalil Mulmandu in mu obljubil, da se bo vpisal na astronomski krožek, da ga bo z daljnogledom lahko opazoval. Ko je to opravil, je pomahal Mulmandu, nato pa stekel v hišo. Pripravil se je na prihod svojih družinskih članov.
Tistega dne so še dolgo v noč kramljali in razpravljali o podobnih rečeh, kot je kvantna fizika. Lan ni nikoli pozabil na Mulmanda in na njegovo dobroto.
Alina Berič, 6. razred
Tineja Kos, 4. razred