danes ti prvič pišem o sebi. Sem Urška, najlepša med vsemi ženskami v celotni Ljubljani in vsak hoče plesati z menoj. Rada plešem in zelo rada imam pozornost. Zdaj, ko si me bolje spoznal, ti bom povedala, kaj se je zgodilo v tem dnevu.
Kot po navadi okrog pete ure sem šla na moj najljubši prostor v vsej Ljubljani, na Stari trg. Bila sem urejena in oblečena v moja najljubša oblačila. Ko sem bila na Starem trgu, sem videla, da so priredili še eno noč prelepe glasbe, da lahko zaplešemo. Ljudje so igrali na gosli, pari so plesali in še mojo najljubšo pesem so igrali. Po navadi katerega moškega povlečem, da zapleše z menoj, ampak tega danes nisem storila. 10 minut kasneje me nihče ni povabil, da bi plesal z menoj. Nisem vedela, zakaj in sem začela razmišljati, če sem dovolj lepo oblečena in vse druge stvari, dokler me ni moj rumen junak povabil na ples. No, ne vem, kdo točno je ta gospod, ampak klicala ga bom tako. Ko sva plesala, so vsi strmeli v naju, ko sva se vrtela, dokler me noge niso začele boleti. Še vedno sva plesala, vse je bilo tiho in temni oblaki so se začeli prikazovati. Naenkrat sva bila pri Ljubljanici in naju je odneslo pod vodo …
Ko sem odprla oči, sem videla prelepo podvodno kraljestvo. Bila sem šokirana, da sem lahko dihala pod vodo. Ko sem pogledala na mojo desno stran, sem videla, da se moj rumen junak samo smeji. Povedal mi je svoje ime. Povodni mož mu je ime in po resnici povedano nisem presenečena, zakaj mu je tako ime, saj živi pod vodo. Tako me je prijel za roko in mi pokazal to prelepo kraljestvo. Ko mi je kazal svoje kraljestvo, sem opazila, da večina prebivalstva je žensk in me je malo zaskrbelo. Bilo me je strah. Prišla sva do njegove palače in rekel je, da je to zelo oddaljeno od Ljubljane in še tudi od Evrope. Stisnilo me je v srcu, saj nisem vedela, kje sploh sem, saj sem vendar samo vedela, da sem pod vodo. Rekel mi je, da si naj še sama ogledam in spoznam nove prijatelje tukaj. Ko sem prišla v vas, ki je tukaj, sem od prebivalk izvedela, da bom tukaj za vedno, saj so one tukaj že več let.
Največkrat se iz največjih težav rešimo s svojo pomoto. Tudi če besede niso najboljše, je pomembno, da jih odlično povemo. Osnovnošolci se vsak drug dan znajdejo v težavah. Tako se je Micka znašla v eni in se kot prava kraljica rešila iz nje.
Vsak ima v mladih letih nekoga, ki ga ima rad. Prav tako ga je imela Micka. Micko so imeli vsi radi, še posebej pa Franček.
Nekega dne so imeli za malico pomaranče. Fantje kot fantje so se seveda poigravali z njimi. Franček, ki se je rad poigraval z Micko, ji jo je vrgel na mizo. Micki to ni bilo všeč, zato jo je vrgla v Frančka. On je pomarančo takoj opazil in se umaknil. Pomaranča je pristala na zidu in pustila velik oranžen madež.
Kasneje je v razred prišla učiteljica in se zelo razjezila, saj je stena bila na novo prepleskana. Učiteljica je vprašala, kdo je to naredil. Franček je na ves glas zavpil Mickino ime. Micka pa je milo rekla: ,,Vsaka umetnost je cenjena, pa tudi če je packa na zidu.”
Učiteljica se je samo nasmehnila in začela s poukom.
Biti pameten, samozavesten in lahkoveren ni vedno preveč dobra stvar. Naj vam povem zgodbo. Vse se je začelo na lepo jasno jutro, ko sta se dve sestrični odpravili na sprehod. Nekaj časa sta hodili po gozdu, ko sta prišli do potočka. Eva je svoji sestrični rekla, da je potka videti suha in prehodna, Adrijana je temu verjela. Ker je Adrijana imela Evo, se je odločila, da bo prečkala pot. Kljub temu da je vedela, da ji morda Eva malo laže, ni pomislila, da je pot mokra in blatna. Še prejšnji večer je bil velik naliv. Tako je Adrijana kar s hitrim korakom šla na pot, obute je imela krokse in nogavice. Eva ji je nato nalašč ukradla telefon in po drugi strani stekla naprej. Adrijana pa je nepremišljena stekla po potki. Potka je bila porasla z mahom, ki je bil napit vode z mehkim blatom. Padla je naravnost v blato, nogavice niso več bile bele, temveč premočene in blatne. Za tem so ji čevlji ostali v mahu in je padla na kolena ter naravnost v blato. Eva se je na drugi strani smejala. Ko je Adrijana končno premočena splezala iz blata, je Evi rekla: ,,Zdaj pa ti nikoli več ne zaupam 100 %.” Eva se ji je samo nasmejala in rekla: ,,Vidiš, kako lahko sem te potegnila za nos, kljub temu da si pametna in stvari dobro premisliš.”
Na koncu sta se samo še objeli in obe nasmejani odšli domov.
V veseli deželi ima vsak otrok očeta in mamo. Otroci se najraje igramo zunaj: skrivalnice, lovljenje, plezanje po drevesih, rizentanc in podajanje žoge. Igrače si znamo narediti sami, največkrat iz lesa: frače, lesene konjičke, loke in puščice. Vsaka družina ima vsaj eno žival. Jaz imam psa Reksa in veliko drugih živali. Vsi zelo radi potujemo in veliko časa preživimo v naravi. Šole sploh nimamo, prijatelji pa se po cele dneve družimo. Vsak prebivalec se ukvarja vsaj z enim športom.
Balerine so imele predstavo. Med predstavo je prišel volk in ugrabil vse balerine. Odšli so v oblačilnico, kjer jim je grozil. Medtem je lovec iskal volka in ga končno našel po tridesetih letih. Lovec je želel vedeti, zakaj so nesramni do ljudi. Volk je odgovoril, da so ljudje nesramni do njih, saj so ubili vse njegove prijatelje. Lovec se je opravičil volku, saj ni vedel, da imajo tudi volki čustva. Od zdaj naprej bomo prijatelji.
Živel je mogočen cesar, ki bi lahko kupil vse na svetu, a ni bil srečen.
Nekoč je v njegovem palačo prišel trgovec, ki mu je ponudil letečo sliko. Rekel je, da naj z njo ravna lepo in nežno. Cesar pa je bil tako navdušen, da ga ni poslušal, kupil je sliko, še preden je trgovec dokončal poved.
Ni je znal uporabljati, zato jo je vrgel v kot, ni se zavedal, kako je lahko taka slika nevarna. Imel je devet hčera, slika jih je videla. Prvo najstarejšo je odpeljala. Cesar je bil tako začuden, ko je ni bilo nazaj. Mislil si je, saj je imela vse, kar si je želela. Ni vedel, zakaj bi pobegnila. Ni se mu sanjalo, da jo je slika odnesla.
Naslednjo noč je bilo isto, a tokrat je cesar vedel, da nista zbežali sami, ampak jo je nekaj odneslo med spanjem. Cesar je šel na pot, da bi koga povprašal, zakaj se mu to dogaja. Deveti, ki ga je to vprašal, je rekel: ,,Ker me niste poslušali.” Bil je trgovec in cesar ga je prosil, naj mu pomaga. Trgovec je izginil, cesar pa obupal. Ko se je vrnil domov, ga je tam pričakala ena sama hči. Cesar je vedel, da je za to kriva slika. Šel je do nje in se je dotaknil, nato pa splezal nanjo, da bi videl, kje so njegove hčere .Slika ga je peljala točno 9 ur. Nikjer ni videl hčere. A ko je stopil na tla, so se mu odprla vrata v podzemni zapor. Tam je stal trgovec in mu rekel, da mu da hčer, če mu pove, kaj se je naučil. Rekel mu je, da bo srečen s tem, kar ima. Trgovec ga je lepo pogledal in mu izpustil hčere, nato pa izginil. Cesar je odpeljal vseh osem hčer domov. Pričakala ga je najmlajša in slika se je postavila na steno ter se ni nikoli več premaknila.
Vsi so živeli zelo dolgo, vse princese so se tudi poročile.
Matej Zemljič, 6. razred
Žan Golob, 5. razred
31. noč
Tempelj zlobnega cesarja Ahradema
Nekoč pred davnimi časi je živel zloben cesar Ahradem. Vsak, ki ga je pogledal v oči, ga je zaprl v svoj star tempelj, preraščen z najbolj strupenimi rastlinami v deželi.
Nekega dne so meščani to ugotovili in so si začeli nadevati buče na glavo z zelo majhnimi luknjicami za oči, da jih ne bi Ahradem zaprl. Po nekaj dneh je prišel tavajoči mladenič s svojo kamelo in kuščarjem. Imel je kar veliko denarja, zato si je kupil majhno hišico. Ko se je mladenič sprehajal po ulici, je videl, da imajo ljudje na glavi buče in se spraševal zakaj. Vsak dan je bilo manj ljudi in buče so ležale razbite na tleh. Ko je drugi dan videl, da so nek cesar in njegovi služabniki pogrešani. A ni vedel, kam jih zapre. Ko je šel bližje, ga je Ahradem videl. Mladenič se je tako prestrašil in začel bežati z njegovo kamelo in kuščarjem kot blisk. Bežali so en cel dan in si našli zavetišče v jami. Tam je prenočil 31 noči, dokler niso prišli služabniki cesarja Ahradema. Tokrat pa so ga le dobili in mladeniča zaprli. Videli so kamelo in kuščarja ter zaprli še njiju. V templju je videl na stotine ljudi. Starejše, mlajše, dojenčke in odrasle. Preden jih Ahradem pošlje v tempelj, jim da prevezo na oči. Ampak je mladeničeva preveza imela luknjo in je videl kode za vsaka vrata v templju. Počakali so 31 dni in noči. Ko so mislili, da so služabniki odšli, so začeli odklepati vsa vrata. Bila je noč. Služabniki so spali v šotorih pod drevesi. Vsi ti ljudje so vzkliknili in so se služabniki prestrašili ter pobegnili. Cesar pa še ni zbežal, dokler ni videl kamele in kuščarja.
Vsi vaščani so se vrnili v mesto in mladenič je postal novi cesar z veliko denarja.
Tobias Škamlec, 6. razred
Florentina Živko, 4. razred
50. noč
Zgodba o ….
Nekoč je živel reven fant, ki ni imel ne strehe nad glavo in tudi jedel je samo kruh, ki ga je zaslužil s trdim delom na morju. Delal je na morju, ker so ga starši poslali na ladjo, da bi lažje živel, a ko so ugotovili, da mu je tam težje, so ga hoteli nazaj. Ampak so ga mornarji ugrabili in odpeljali k sultanu ter se mu zlagali, da je ta fant oropal njihovo ladjo. Sultan jim je to verjel in ker je že bilo pozno zvečer, je fanta zaprl, da bi ga naslednji dan ubili. Ko je fant bil zaklenjen, se je spomnil, da bi lahko zbežal, a ni vedel kako, zato je vso noč razmišljal, kako bi zbežal.
Ko se je naslednjega jutra zbudil in se spomnil načrta, ki ga je sestavil minulo noč, se je pripravil na pobeg. Ko je hotel skočiti skozi okno, da bi se osvobodil, so v sobo vstopili sužnji ter ga odpeljali do sultana. Ko je prišel do sultana, ga je sultan vprašal, od kod prihaja in kako je prišel do sem. Ko mu je fant povedal svojo zgodbo, se je sultanu zazdelo, da laže. Ko je že hotel zamahniti z rezilom in ga ubiti, se je fant zajokal. Sultanu se je zasmilil in ga je pustil pri življenju. Ko je čez noč razmišljal, kako bi pobegnil, je nekdo potrkal na vrata. Seveda jih fant ni mogel odpreti. To je bil njegov oče. Fant je vprašal, kdo je. Oče pa je vzkliknil, da je njegov oče. Ko sta se fant in oče zmenila, kako bosta pobegnila, je fant šel spat, oče pa je pripravil stvari za pobeg.
Naslednje jutro je fant končno pobegnil z očetom, a nista prišla daleč, saj je sultan takoj, ko je izvedel, odšel za njima. Ko ju je ulovil, ju je odpeljal nazaj v svoje prostore, da bi ju ubil.
Nadaljevanje zgodbe sledi jutri …
Jani Senekovič, 6. razred
Nial Nudl Šipek, 5. razred
998. noč
Zgodba o deklici Monadini in princu sultanu Konoformu
Za tremi jezeri in dvanajstimi gorami je bilo veliko mesto, zraven pa še ogromen gozd. Mestu sta vladala dva pomembna velikaša, ki se ne marata, in sta zelo sebična drug do drugega. Zaradi tega sta si mesto razpolovila in prišlo je do velikega prepira, saj sta razdelila družine in uveljavila zakon, da se ne sme prečkati meje. V nasprotju z velikim prepirom v mestu je bilo v gozdu, kjer je živela deklica Monadina, zelo mirno, saj je Monadina zelo lepa in prijazna do vseh živali.
Nekega dne pa sta se velikaša princ sultan Konoform in starešina Slavko zelo ujezila, ko sta videla deklico, ki hodi iz ene polovice na drugo polovico mesta oz. kraljestva. Vendar nista vedela, da ta deklica prihaja iz gozda. Oba velikaša sta se zaradi njene lepote zaljubila vanjo in sta se zaradi tega spet prepirala. Starešina Slavko je princu podaril ogledalo v zameno za Monadino in princ ga je sprejel, saj je znalo govoriti, vendar ni znalo samo tega. Tudi najprijaznejšega je to ogledalo znalo spreobrniti v velikega hudobneža, ampak princ Konoform tega ni vedel. Starešina Slavko pa je deklico Monadino zaprl v kletko, tako kot 12 drugih deklic in 3 male vile, ki so jo prej v gozdu zelo rade obiskovale. Princu se ni godilo prav nič dobrega, saj ga je ogledalo hipnotiziralo. Zaradi hipnoze je svojo lastnino prodal Slavku in to za nikakršno ceno. Od takrat je postal človek, ki ima najraje samega sebe. Vendar za razliko od njega so se Monadina in vse deklice ter vile osvobodile zaradi iznajdljivosti Monadine, katere se je naučila v mirnem gozdu. Vile so ji dale moč, da se lahko upre groznemu starešini Slavku. Deklica Monadina je odhajala iz mesta v gozd, vendar je pri odhodu videla Konoforma in mu vzela ogledalo, vendar je ogledalo ni moglo hipnotizirati zaradi darov, ki so ji jih dale vile.
Slavkova moč je izginila in počasi je umrl. Premoženje je spet dobil Konoform, ki se je odločil, da se bo poročil z Monadino. In tako je Monadina postala zares vesela.
Larisa Kotnik, 6. razred
Pia Črnčec, 5. razred
999. noč
O deklici in duhu
Ko je dan minil in je nad grad legla noč, je Šeherezada začela pripovedovati novo zgodbo. Šahrijarja je zelo zanimalo, kakšno pravljico si bo Šeherezada izmislila to noč. Šahrijar in Šeherezada sta legla na posteljo in Šeherezada je začela pripovedovati.
Nekoč je za devetimi za gorami in vodami živela deklica. Rada je imela svojo družino. Po značaju je bila prijazna, pogumna in modra. Njen obraz so krasile pege. Zelo rada je nosila ogrlico, ki jo je pred tremi leti dobila od mame. Tudi bleščice je zelo rada nosila. Imela je enajst let. Oblečena je bila v modre hlače in rumeno ogrlico. Ime ji je bilo Elema. Niti približno se ji ni sanjalo, da je v njeni hiši strašilo,“ je začela Šeherezada.
Elema se je neko popoldne vračala domov. Malo prej je nakupila osnovne potrebščine. Ko je prišla do praga hiše, je nekaj zaslišala. Bilo je čudno mijavkanje. , Pa saj je samo mačka, “ si je mislila. Odšla je v hišo. Tam je začela sestavljati sestavljanko s tisočimi kosi. Kmalu je nad hišo legel mrak. Deklica se je oprhala in legla na posteljo. Dolgo je trajalo, preden je zaspala. Vso noč je nekaj hodilo in škripalo. To je bil tudi razlog, da ni mogla zaspati.
Ko je končno posijalo Sonce in je petelin zapel svojo budnico, se je Elema zbudila. To je bila najbolj neprespana noč v njenem življenju. Ko se je pogledala v ogledalo, je videla velike podočnjake. Prav tako je imela na glavi gnezdo kot kakšna sraka, ki v življenju nima sreče. Dobro je vedela, zakaj je takšna. Odločila se je, da te prigode razodene svojim prijateljem. To je res storila. Imela je smolo. Nihče ji ni verjel. Pa tako se je trudila! Razočarana se je vrnila domov. Tam se je izpovedala še svojim staršem, a je dosegla samo to, da se je vse ponovilo. Nihče ji ne verjame! Vrnila se je v svojo sobo. Tam je razmišljala, zakaj ji nihče ne verjame. Ali je bila premalo resnična? Ali je bila nezanimiva? Tako je napenjala možgane vse do večera.
Ko je prišel čas za spanje, je imela oči napete kot sova. Na strešnem oknu je videla, kako je neki obris, ki je bil podoben duhu, taval sem ter tja. Bilo jo je tako strah, da ji je srce skoraj skočilo v hlače. Sklenila je, da bo naslednji dan stvar podrobneje raziskala, je pripovedovala Šeherezada.
Naslednje jutro si je Elema zadala, da ugotovi, kaj jo straši že ves čas. Nenadoma pa se je začelo dogajati nekaj zelo čudnega. Elema je pred sobo videla, kako nekdo nekaj piše. Na koncu je razbrala napis: ,,Najdi me, če me moreš! “ Deklica je začela razmišljati. Nenadoma se ji nekaj utrnilo. ,,To torej pomeni, da me je duh že videl, ‘’ je ugotovila. O, kaj vse bi dala, da bi ga našla! Zato je začela iskati sledove o duhu. Začela je na podstrešju. Tam ni našla ničesar. Nato je odšla do kuhinje. Tudi tam ni imela sreče, zato je odšla še v dnevni prostor. Zdelo se ji je čudno, da nikjer ni bilo sledov. Pogledala je na uro. Bil je čas molitve. Opravila jo je, nato pa je spet začela razmišljati. Sledi duha se na čistih tleh ne vidijo, če pa jih posuje z moko, bo videla odtise. Ko je to opravila, je začela skakati od veselja, kajti videla je deset sledov. To so bile majhne, črne packe, ki so vijugale po moki. Končno je prišla do ene ugotovitve! Takoj se je odpravila v sobo. Tam je določila, da mora še enkrat obvestiti prijatelje in jih povabiti na dom, da ji bodo verjeli. V primeru, da duha ulovi, bo treba naprej preveriti, kakšnega značaja je, če je značaj slab, ga mora zapreti v žarnico. Počasi je začela postajati utrujena. Jutri bo naporen dan.
Tisto noč ji duh čudežno ni nagajal, zato se je lahko vsaj enkrat na leto dobro naspala. Ko je Sonce že bilo na nebu, se je Elema začela prebujati. Vsem prijateljem je poslala vabilo za obisk na njenem domu. Nato se je lotila njenega detektivskega dela. Odločila se je, da bo spet pogledala na podstrešje, saj je tam najbolj možno, da bi tam domoval kakšen duh. Na podstrešju je bilo zelo strašljivo. Vsakih trideset sekund je nekaj zaropotalo. Nenadoma je nekaj zaškripalo. Deklica se je zdrznila. Kmalu je ugotovila, da je to samo les, ki škripa, ko stopiš nanj. Nato je prišel nek čuden zvok iz druge polovice podstrešja. ,,Duh?” se je vprašala Elema. Kaj kmalu je ugotovila, da ni bil duh, le majhna miška, ki je tekla od stare omare pa do starega okna. Tedaj pa je nekaj zaropotalo. ,,To pa res mora biti on,” je zamrmrala Elema. Pogledala je naokoli. Nikjer ni bilo nikogar. Tedaj pa je pred oknom nekaj počilo. Ugledala je postavo. Deklica se je z njim najprej spogledala, nato pa ga nagovorila: ,,Zakaj me strašiš? Saj veš, da to ni lepo,” je začela Elema. Duh je nekaj časa počakal, nato pa spregovoril: ,,Jaz sem star veličasten duh. Ime mi je Ergom. Strašil sem te zato, ker sem si tukaj zgoraj delal bivališče. Nič hudega ti nisem hotel. Po značaju sem zelo prijazen. Kaj bi še rada izvedela?” jo je vprašal duh. ,,Zakaj si se naselil prav tu?” ga je vprašala. ,,Tukaj sem našel primerno lokacijo, toploto in hrano. Nikjer drugje ni tako lepo kot pri vas,” še ni dokončal duh, ko je potrkalo. ,,Em, to bodo pa moji prijatelji,” mu je pojasnila Elema.
Odhitela je do vrat. Tam jo je pričakalo pet prijateljev. Vsem je vse razložila, podrobno je obrazložila, da so vsi razumeli, tudi starša, ki obiskov nista pričakovala, vendar sta hotela vedeti vse, kar je Elema povedala. Po kratkem času so jo vsi zapustili. Odhitela je na podstrešje.
,,Si tu?” je vprašala. ,,Seveda,” je odgovorilo, z duhom se je nato dogovorila, da ga bo prišla prav vsak večer obiskat. Skupaj sta se pogovarjala o različnih temah. Deklica je od tedaj najprej vedno obiskala duha. Bližina človeka mu je zares prijala. Tako sta bila prijatelja do konca svojih dni. Elemina starša pa nikoli nista izvedela za skrivnost med njuno deklico in duhom.
Šeherazada je končala zgodbo, Šahrijar pa ji je zaploskal. Tako si je rešila še eno noč njenega življenja.
Alina Berič, 6. razred
Jaka Gselman, 5. razred
1000. noč
Dve muhi na en mah
Nekje v daljnem mestu Bogdad je živela služkinja ki ni imela imena, ne družine. Nihče se ni zmenil zanjo. Delala je za sultanko, ki ni bila taka kot ostale, bila je srčna, dobrega srca, a jo je doletela nesreča, njen mož je bil hudo bolan, ni takoj umrl. Z boleznijo se je mučil dolgo časa in trpel, zato je bila sultanka srečna, da je umrl. Izgubo je težko prebolevala, a čez čas se je sprijaznila. Razglasila je, da išče soproga, novega sultana. Vsi fantje, možje so povabljeni, a izbrala si bo tistega, ki bo najboljši zanjo.
Naslednje mesece so k njej prihajali možje iz vseh daljnih dežel. Služkinja pa je vse to lepo opazovala in čakala, da bo to izkoristila in si našla soproga tudi ona. Tako bi lažje zadihala, saj si je želela družine.
Ko je nekega dne služkinja hodila domov, je videla kočijo z zlato vprego, bele in črne konje ter prečudovitega sultana. Takoj se je zaljubila vanj. Mislila si je, kako je lahko nekdo tako lep in božanski. Ko je prišla domov, jo je pred vrati čakal zlat prstan, a ko ga je pobrala, je naenkrat postal neviden. „Nu,” je rekla, „to pa je res nekaj čudnega.” naenkrat se je na njeni mizici pojavilo še majhno pisemce. Prebrala ga je: „S tem prstanom lahko kogarkoli prepričaš, da je zaljubljen vate, tudi ko ga sname, bo to še vedno delovalo!” To je bil zanjo najboljši dan v življenju!
Ko je sonce vzšlo, se je napotila na delo. Med čiščenjem preproge je zagledala tega sultana, tedaj si je mislila, sedaj je moja prava priložnost. Šla je do njega in se mu predstavila, povedala mu je, da dela tukaj. Začela sta se pogovarjati, ko ju je zalotila glavna sultanka, ki išče soproga, sultanka Sabrina. Namignila ji je, da ni jezna nanjo. Odleglo ji je. Sabrina je slutila, da je sultanu všeč. In prav je slutila, saj se je zaljubil vanjo. Ko je padal mrak, je zaljubljena sultanka odšla domov. Ko je prispela domov, je prstan, ki ga je skrbno čuvala ves dan, odložila na posteljo, da ja ne bi pozabila nanj. Odpravila se je k zasluženemu počitku in trdno zaspala.
Naslednje jutro prstana ni bilo več nikjer. Pogledala je povsod, povohala vsa tla, tudi pod posteljo. Ampak prstana ni bilo NIKJER VEČ. Začela je paničariti, kako naj bo sultanu všeč, če nima prstana.
Med tem časom pa sultanka Sabrina še vedno ni našla pravega moža, bila je obupana. Na stotine mož jo je že obiskalo, a niti en ni bil dovolj dober zanjo. Ostalo je še zadnjih devet od dvesto dvaindevetdesetih mož, upala je, da bo vsaj eden tisti, ki bo dovolj dober, tisti pravi. Žalostna sultanka se je popoldan vsa iz sebe komaj odpravila v službo, da tega zlatega prstana ni nikjer. Ko ga je iskala, je pozabila, da je neviden. Med iskanjem se ga je z obleko dotaknila in ga ni mogla videti! „Trapa, kakšna trapa sem,” si je govorila, ko se je tega spomnila. A bilo je prepozno, stala je pred vrati Sabinine palače. Odpravila se je na delo, med tem pa vsakega moža premerila od pet do glave, da bi se prepričala, da je to njen sultan. On je bil Sabinin bratranec. Takoj jo je namreč prišel obiskati, ko je slišal, da se bo njegova prečudovita sestrična Sabina spet poročila.
Sabini pa ni ustrezal ne peti, ne šesti, ne sedmi in ne osmi mož. Sedaj je ostal samo še deveti mož. In ta je bil seveda pravi. Zanjo je bil najlepši moški na svetu.
Končno je tudi Sabinin bratranec Sulbri šel mimo sultanke, tudi on jo je iskal, ker ji je želel povedati, da mu je všeč. Predlagal ji je, naj bo njeno ime Zarezada, to pomeni zvezda, ker je ona lepa kot zvezda. Tako sta se oba para skupaj poročila in zaživela v isti palači. Gostija je trajala tri tedne. Vsak od njih pa je dobil po enega naslednika.
In tako so živeli srečno do konca obstoja Bogdata! 😊
Že od nekdaj je vesolje tema, ki človeka vznemirja, ga vabi k raziskovanju … Le kaj se zgodi v otroški domišljiji, ko razmišlja o skrivnostih vesolja? Kakšne misli se porodijo? Ker letos obeležujemo 550. obletnico rojstva Nikolaja Kopernika, je Knjižnica Lenart razpisala literarni natečaj z naslovom Moje vesolje je iz besed, na katerem so lahko sodelovali osnovnošolci od 1. do 9. razreda. Tudi z učenci naše šole smo se odločili, da pošljemo njihove literarne prispevke na temo vesolja. V četrtek, 23. 3. 2023, so v knjižnici pripravili literarni večer s pisateljico Janjo Vidmar, kjer so tudi razglasili zmagovalce posameznega triletja. Komisijo so najbolj prepričali trije literarni izdelki naših učenk. Zgodba Vesoljska muca, avtorica učenka četrtega razreda Florentina Živko, je bila najboljša v kategoriji drugega triletja. Tudi v tretjem triletju je komisijo s svojim razmišljanjem z naslovom Vesolje skozi oči mladih najbolj prepričala učenka sedmega razreda Tisa Bedič. S svojim literarnim prispevkom se je izkazala tudi učenka šestega razreda Kaja Žnuderl, ki je s strani komisije prejela posebno nagrado za izvirnost svojega zapisa.
VESOLJSKA MUCA
Nekoč je moja mala oranžno-črna muca, ki je zelo rada bila v družbi ljudi in je pogosto dremuckala, šla dremat v mehko rožno grmovje, ki se je nahajalo za hišo.
Nato je prišla mama zalit grmovje, a je ponesreči zalila še muco. Muca je kar naenkrat začela rasti in rasti. Najprej je bila večja od psa, ki se ga ni več bala. Postala je večja od ulice in kaj kmalu je bila tako velika kot Zemlja. Ne boste verjeli, še prerastla jo je.
Kaj kmalu so planeti bili že tako majhni, da so izgledali kot klobčiči volne. Muca je videla te klobčiče volne in jih začela premikati. S svojimi tačkami je nežno brcala planete sem ter tja. S svojim brcanjem je naenkrat premešala vse planete. Kmalu se je Zemlja vrtela okoli Jupitra in Saturn je izgubil vse svoje obroče. Polizala je Mars, zato je dobil nazaj svoje morje. Venera se je tako vrtela, da je postala planetoid. Muca pa je s svojimi šapami še kar premetavala planete. V nekem trenutku je bila večja od mlečne ceste, kar popila jo je. Kmalu je postala utrujena, si pomela mačje oči in zaspala.
Ko se je prebudila, je sedela v mojem naročju. Vesoljska muca je bila zgolj in samo še moja muca.
Florentina Živko, 4. razred
VESOLJE SKOZI OČI MLADIH
Vesolje vsak posameznik dojema drugače. Večina ljudi ga doživlja kot brezmejni prostor z zvezdami in planeti ter drugimi nebesnimi telesi.
Vsak ima svoje mnenje o njem. Nekateri ga dojemajo kot skupek sveta in ljudi. Za njih je svet, na katerem živimo, vesolje, saj se jim zdi, da jih obkroža še veliko neraziskanih in oddaljenih stvari, ki bi jih želeli odkriti, npr. potapljače in raziskovalce morja še čaka veliko raziskovanja v globinah morja, so kot astronavti, ki raziskujejo vesolje, za potapljače je njihovo vesolje morje. Kaj pa otroci? Otroci si svoje svetove in mnenja ustvarjajo s pomočjo tega, kar slišijo na televiziji. Seveda si ga ustvarijo tudi s pomočjo tistega, kar jim povedo starši oz. skrbniki. Vsak otrok ima svoje vesolje in en svoj svet. Ko sanjamo, zahajamo v svoje domišljijsko vesolje, kjer je vse tako skrivnostno, nemogoče postane mogoče. Nekateri se v šoli na primer radi pogovarjajo o vesoljcih, spet drugi radi rišejo planete ali pa zvezde. Tu so pa še eni, ki radi poslušajo pri pouku o vesolju oz. o vsem, kar je povezano z vesoljem. Ljudje se poglabljajo v neznan svet, v katerem smo samo mi, ki nas je iz vesolja videti le kot milijone drobnih pikic. S tem se kaže veličina vesolja in naša majhnost v njem.
Tudi sama se velikokrat zalotim pri razmišljanju o vesolju. V njem je še veliko prostora za nova odkritja, za napake, iz katerih se lahko naučimo. A odrasli ljudje ne vidijo tega, kar vidimo mi otroci. Nas slišijo, ampak ne poslušajo. Zame je moje vesolje moj svet, v katerem živim, v katerem so moja pravila. Tam so tudi ljudje, ki mi nekaj pomenijo. Moj svet je preplavljen s čustvi in občutki – dobrimi in slabimi. V mojem svetu obstajajo tudi ljudje, ki pa me žalijo in za mojim hrbtom govorijo o meni slabe stvari. A se ne zavedajo, da imajo tudi oni slabe lastnosti. Za takšne ljudi v mojem vesolju ni prostora. A vsak od nas mora sprejeti v življenju veliko stvari in se pripraviti na spremembe, ki so različne kot vsako ozvezdje v vesolju. Najstniki in pubertetniki smo ranljivi, saj ne znamo še povsem obvladovati svojih čustev in smo za druge ljudi planet zase. Vsak od nas je nekakšna zvezda, ki je obkrožena z drugimi. Pred našimi očmi je res še veliko neodkritega. Za nas otroke je naša Zemlja, na kateri živimo, naše vesolje. Tam so tudi starejši, ki ne razumejo ali pa nočejo razumeti naših mnenj ter razmišljanj, da je naše vesolje iz tisočerih besed. Vendar bomo tudi otroci nekoč odrasli, ne bomo več samo zvezde. Postali bomo kometi vesolja, ki padajo in se dvigajo s svojimi padci in vzponi.
Svoje razmišljanje bom sklenila z verzi iz pesmi Toneta Pavčka Pesem o zvezdah.
Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep kot zvezda na nebu …
Drugačnost ljudi je tista, ki nas bogati. Bodi jaz, bodi ti.
Tisa Bedič, 7. razred
GLEJ, ZVEZDA
Nekega dne sta se najboljša prijatelja ob polnoči odpravila ven na sprehod do travnika. Ko sta prišla do njega, sta videla, kako kresničke letajo po zraku in plešejo po najlepših rožah. Prvi prijatelj, ki mu je bilo me Din, je opazil lisičko, ki je ležala v travi. Drugi prijatelj, ki pa mu je bilo ime Kasper, je mislil, da je lisička ranjena, ker tako mirno leži v travi. Počasi sta se ji približala in videla, da ima zelo poškodovano tačko, zato ni mogla hoditi. Kasper jo je prijel v naročje in sta jo skupaj odpeljala k veterinarju na pregled. Veterinar jima je povedal vesele novice, da bo z lisičko vse v redu, če bi jo pripeljali kakšno minutko kasneje, ne bi preživela.
Nekaj časa je minilo, odkar jima je veterinar povedal vesele novice. V zraku sta videla zvezdo in se začudila, ker je bilo nebo oblačno. Zvezda je postajala vedno večja in se jima je zdelo, da se zvezda bliža, bliža in bliža. Naenkrat je bila zvezda pred njima in tista lisička na zvezdi. Lisička je rekla: „Pridita z menoj, ker sta mi rešila življenje, imam darilo za vaju. Jaz sem boginja vesolja in ker sta mi rešila življenje, vama bom razkazala celo vesolje. No, ne celo vesolje, ampak samo naš del vesolja, če me razumeta.”
Vsi skupaj so se odpravili na Sonce. Lisička je začela govoriti o soncu: „Sonce je osrednja točka našega Osončja. Vsa ostala nebesna telesa krožijo okrog njega. Vendar pa Sonce ne miruje. Ob robu naše galaksije (Mlečne ceste) kroži okrog njenega središča. A tudi galaksija ne miruje. Tudi ona sama potuje. Grki so Sonce imenovali Helios. Preostanek mase se večinoma nahaja v Jupitru, le majhen del si je delijo vsa ostala nebesna telesa Osončja. Po velikosti sodi med 10 % največjih zvezd v naši galaksiji (Mlečni cesti), ki je sestavljena iz okrog 100 milijard zvezd. Povprečna velikost zvezd v Mlečni cesti je manj kakor 50 % velikosti sonca.” Din in Kasper sta vse podrobno poslušala, saj je bilo zanimivo. Najprej so odšli na Merkur: ,,Merkur je najmanjši in soncu najbližji planet v osončju. Sonce obkroži v 88 dneh. Svetlost njegovega navideznega sija se giblje med minus 2,0 in 5,5, vendar se ga le težko opazi, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca (najdaljša elongacija) le 28,3 stopinj. Vidi se ga lahko v jutranjem ali večernem mraku. Prvo vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo in kartiralo 40 do 45 odstotkov površja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975.” Lisička se je počutila ponosno, ker si je vse to zapomnila, ko je bila pri pouku geografije v neki oddaljeni galaksiji. Lisička je pozabila, kateri planet je naslednji. Vprašala je Dina in Kasperja. Onadva sta oba v en glas rekla: ,,VENERA.” Lisička je prosila Dina, če on kaj ve o Veneri. Ta je začel: ,,Venera (tudi Danica ali Večernica) je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni je drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu. Ker je Venera notranji planet, se iz gledišč Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca, elongacija doseže največ 47,8 stopinj. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim vzhodom ali malo po sončnem zahodu, zato je včasih imenovana ,,Danica” ali ,,Večernica”. Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu, nekateri jo znajo zamenjati z zvezdo.” Lisička je bila presenečena, koliko Din ve o Veneri, zato je vprašala Kasperja, naj nekaj pove o Zemlji. Kasper je začel: ,,Zemlja je edini planet izmed planetov osončja, na katerem se nahaja življenje, tekoča voda in človeštvo. Po oddaljenosti od Sonca je tretji po velikosti in peti planet Sončevega sistema. Predstavlja največji trdi planet in edini prostor v vesolju, za katerega je znan obstoj življenja. Zemlja se je oblikovala pred približno 4,57 milijardami let, njen edini naravni satelit je Luna.” Lisička je bila presenečena, da onadva vesta toliko o vesolju. Ni še spoznala nobene take osebe, živali ali boga/boginje.
Din je hotel opisati Mars, a prvo so morali pristati na njem. Ko so pristali, je takoj izpljunil: „Mars (tudi Rdeči planet) je četrti planet od Sonca v Osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po rimskem bogu vojne Marsu zaradi značilne rdeče barve, ki je posledica prisotnosti železovega oksida na njegovem površju. Mars ima dve majhni luni, ki sta Fobos in Deimos.” Lisički je zelo všeč ta rdeča barva na Marsu.
Lisička se je spomnila hitrejše poti do Jupitra in skoraj so padli na dno vesolja, če ne bi padli v en vrtinec na tem planetu. Lisička je prestrašeno rekla: „Jupiter je zunanji in peti planet od Sonca in je največji planet znotraj našega Osončja. Plinaste orjake Jupiter, Saturn, Uran in Neptun včasih imenujejo tudi tudi “jupitrovski planeti”. Ime je dobil po rimskem bogu Jupitru. Planet ima po štetju iz leta 2023 92 Lun.” Kasper je hotel imeti Saturna, a ga je Din prehitel: „Saturn je zunanji in šesti planet od Sonca v Osončju. Imenuje se po rimskem bogu Saturnu. Je plinasti orjak, po velikosti drugi največji za Jupitrom. Že od nekdaj je najbolj znan po svojih značilnih obročih.” Kasper je bil jezen na Dina, ker se je samo tako vrinil.
Kasper je hitro začel govorit o Uranu, da ga spet Din ne bi prehitel in je začel: „Uran je zunanji in sedmi planet od Sonca v Osončju. Je ledeni orjak (do leta 1990 je spadal v kategorijo plinastih orjakov), tretji največji po premeru in četrti največji po masi. Imenuje se po grškem bogu neba in praočetu drugih bogov Uranu.” Lisička se je postavila na sredino Neptuna in začela: „Neptun je zunanji in po oddaljenosti od Sonca osmi planet v Osončju. Je tudi najbolj oddaljeni ledeni orjak v Osončju. Ime je dobil po rimskem bogu Neptunu, bogu sladke vode in morja.” Lisička je rekla, da so z vsemi planeti končali, a še vseeno hoče povedati, kaj je vesolje:
,,Vesolje ali vsemirje je pojem, s katerim so v prvi polovici 20. stoletja imenovali celotni prostorsko-časovni kontinuum, v katerem se živi skupaj s svojo energijo, vključno s planeti, zvezdami, galaksijami. Tudi bivajoča bitja so snovna. V tem smislu v največjem merilu poskuša razumeti vesolje kozmologija. To je znanost, ki se je razvila iz astronomije in fizike.” Lisička je s tem zaključila in Dina ter Kasperja peljala nazaj na naš prelep planet.
Naslednji dan se nista mogla pogovarjati o ničemer drugem kot o tem, kar se jima je včeraj zgodilo.
Nekoč je živel zelen vesoljček, ki je imel velike izbuljene oči, bil je zelo radovedne narave, še posebej je rad gledal ostale planete.
En dan je videl nov planet, ki se imenuje Zemlja. Ko jo je videl, je bil očaran, kako velik in lep planet je to, na njem pa toliko rastlin, živali, življenja.
Kaj kmalu se je odločil, da ga pobliže spozna, zemljani so se mu zdeli kot vesoljčki. Ko je prispel na Zemljo, ni mogel skriti navdušenja: ,,Vau, kakšen krasan planet.” Ko je spoznal bitja na Zemlji, se je z enimi spoprijateljil, z drugimi pa ne. Skupaj so hodili v trgovine, obiskali prijatelje, raziskovali planet, gledali hiše. Zelen vesoljček je bil očaran, toliko vsega novega.
Čez tri dni je moral oditi. Posloviti se je moral od svojih novih prijateljev. Vrnil se je z raketo, potoval je veliko ur. Postanek je naredil na Jupitru, kjer si je privoščil vesoljski sendvič. Po malici ga je pot vodila še tri ure do Marsa, nato se je končno vrnil domov.
Radoveden zelen vesoljček je živel srečno do konca svojih vesoljskih dni.
Zemlja je nastala pred 4,5 milijarde leti. Življenje na njej se je pojavilo dokaj hitro, to je manj kot milijardo let po njenem nastanku oziroma kmalu po nastanku oceanov. Najmanj dve milijardi let je potem trajalo, da so iz preprostih enoceličnih mikroorganizmov nastali večcelični organizmi. Torej je bil nastanek življenja na Zemlji hitrejši kot prehod od preprostih živih organizmov v zapletenejše.
Za življenje sta seveda bila pomembna voda in kisik. Življenje je bilo možno opaziti tudi iz vesolja.
Znanstveniki skušajo ugotoviti, ali je možno življenje tudi na drugih planetih, ki imajo vodo, kisik ter druge pline.
Znanstveniki so ugotovili, da je bilo pred več kot milijon leti možno življenje na oddaljenih planetih. Življenje bi bilo lahko možno še na katerih drugih manjših planetih, kot so npr. Mars, ki je za človeka najboljše prilagojen, Titan − edini naravni satelit, za katerega točno vemo, da ima atmosfero in ocean, Evropa naj bi imela ocean, Ganimed in Enkelad − naj bi imel pod površjem tekočo vodo.
Nedavno nazaj pa so Nasini znanstveniki zasledili frekvenco, ki jo lahko povzroči človek. NASA se z vsemi svojimi sateliti in plovili skuša prikopati do novih podatkov, a bo zato potrebno še veliko časa. Tudi astronomi iščejo življenje celo izven našega osončja. Vesolje čaka na nas, da odkrijemo.
Pred davnimi časi je bila Zemlja tako majhna kot mušica. Na njej ni bilo življenja. Nekega dne je meteorit padel na Zemljo, a v isti stotinki ju je vesoljec, vesoljski varuh združil in nastalo je kraljestvo somraka.
A na žalost je vesoljski varuh zbolel in počasi je umrl. Vsi so krivili kuharja, čeprav tega tragičnega dogodka ni nihče raziskal. Kuharja so izgnali na luno. Tam naj bi bil do konca svojih dni. Vendar se je odločil dokazati svojo nedolžnost. Cele dneve in noči je razmišljal samo o tem. Nato pa se je nekega dne spomnil, da niso vsi vesoljci vesoljski varuhi, da so nekateri kuharji, drugi pa stražarji, že tretji so izumitelji itn. Odvisno od družinskega rodu. Vedel pa je tudi, da s smrtjo vesoljskega varuha odmre tudi kraljestvo, ki jo je ustvaril, razen če ga pred svojo smrtjo da svojemu nasledniku, ki mora biti iste krvi.
Vesoljski kuhar je odšel nazaj v svojo rodno domovino, kjer sta ga prestregla dva stražarja, ki sta mu jezno povedala, da ne sme biti tu in da se mora vrniti nazaj na luno zaradi napake, ki jo je naredil. On pa je odvrnil: ,,Prinašam pomembne novice.” Stražarja ga nista želela poslušati, zato sta ga prijela za roke in ga odpeljala nazaj gor. A on je zakričal: ,,Tisti, ki je vladal in umrl, ni bil pravi vesoljski varuh, prevarant je bil.” Stražarja sta se za trenutek ustavila: ,,Potem pa dokaži.” Kuhar jima je povedal svojo ugotovitev. Stražarja sta ga pospremila v kraljestvo. Tam so najprej šli do radodarnega in na vse spoštljivega guvernerja. On pa jih je z veseljem poslušal in se odločil, da bo spet kuhar. ,,Dobrodošel v kraljestvu.”
Naslednji dan so šli na mestni oder. Sprva so vsi pljuvali na kuharja in mu metali paradižnike, ko so slišali, da je bil pokojni ,,vesoljski varuh” prevarant, so se vsi spoštljivo vedli do kuharja. ,,Vsak od nas ve, da on ni imel naslednikov,” je povedal kuhar. In tako so naslednje dni iskali pravega vesoljskega varuha.
Čez tri leta so ugotovili, da je bil kuhar vesoljski varuh, saj so pogledali na seznam vstopajočih in nekateri med prvimi se še spomnijo, da je kuhar prišel pred njimi. Guverner je v žalosti povedal, da je kamen padel na njegovo glavo in to mu je izbrisalo spomin. Prevarant je to izkoristil in je postal to, kar ni.
Naslednji dan je kuhar oz. vesoljski varuh stopil na prestol.
In tako je nastal naš planet Zemlja z vsemi ljudmi, saj so pravici zadostili.
Ko je nekoč je boter Mesec štel komaj petsto let, je živel deček z imenom Lan. Živel je v hišici, ki je stala na robu gozda. Imel je dve sestri in očeta ter mamo, s katerimi je imel dober odnos. Njihova hišica ni bila velika, imela pa je prav ljubka polkna z izrezljanim srčkom in pravilno obliko pravokotnika. Lan je vse do tistega dne, ko se je vse spreobrnilo, živel običajno življenje. Niti sanjalo se mu ni, kaj vse ga še čaka.
Nekega popoldneva, ko se je igral s svojimi prijatelji, se je njegovo življenje iz običajnega prelevilo v vesoljskega. Med igro so se namreč zaslišali čudni zvoki in Lana je začelo zanimati, kaj povzroča ta zvok. Kar na lepem se je zaradi varnosti ustavil in druge pozval k razmišljanju: ,,Kaj so ti čudni zvoki? Ne bi bilo bolje, če bi se kam umaknili, da se ne bi še poškodovali?” A ni dosegel nikakršnega uspeha, saj so vsi mislili, da evakuiranje ni potrebno. Kaj kmalu se je izkazalo, da je bil tisti, ki je imel prav, Lan.
Samo oddaljeni zvoki, ki ničesar ne pomenijo, so začeli postajati pomembni zvoki za Lanova in ostala ušesa. Čez čas je začela čudna oblika postajati pravilna oblika vesoljske ladje. Hitro se je tudi izkazalo, da je temu res tako.
Vesoljska ladja se je spuščala in vsi, razen Lana seveda, kajti on je bil pogumen in samozavesten, so začeli reševati svoja življenja. Njemu je bilo res zanimivo opazovati neznano ladjo, ki se spušča. V mislih si je že sestavljal domišljijsko podobo tistega, ki bo stopil iz tega nadvse vesoljskega predmeta.
Njegova velika želja je bila, da bi se enkrat srečal z Marsovcem ali na splošno kakšnim vesoljcem. Danes se mu bo ta želja končno uresničila. Nato je začel gledati ladjo, da jo lahko svojim sošolcem in sošolkam kasneje kar najbolj resnično opiše. Kako bodo vsi zijali, ko bo izustil stavek, da je k njemu priletela pravcata vesoljska ladja! Učiteljica bo gledala kot teliček v nova vrata.
Vesoljska ladja je bila videti kot kakšna raca, ki pluje proti tlom. Bila je modre barve, krasile so jo rumene zvezde, ki so se svetlikale v dnevni svetlobi. Imela je štiri noge. ,,Kako je lepa!” si je mislil. Vsak čas bo iz tega prečudovitega plovila stopilo nezemeljsko bitje, bitje, ki je na Zemljo prišlo s takšnim ali drugačnim namenom, bitje, ki še v sanjah ni videlo Lana. Skratka, bilo je iz drugega planeta.
Iz tega nebeško lepega predmeta je stopilo bitje, najbolj podobno planktonu, ki se je odločil, da bo svoje noge podaljšal v trimetrske lovke s smrtonosnimi priseski. Njegovo pričesko so krasili polži, bolj podobni kači, ki so bili sveže pobrani z vrta. Oblečen je bil, verjeli ali ne, v nič! Čisto nag je stal pred Lanom, ki se mu je začelo dozdevati, da se mu meša. Tisti hip je to nezemeljsko bitje spregovorilo.
Na Lanovo veliko začudenje je bitje znalo verjetno vse jezike, ki na Zemlji obstajajo. Najprej sta se poskusila razumeti v angleščini, šele nato sta ugotovila, da ju povezuje slovenščina.
Po nekaj sekundnem usklajevanju ga je bitje vprašalo: ,,Kako si? Želiš z mano do mojega doma?” Lan je začudeno odvrnil: ,,Počutim se v redu in rad bi šel s tabo do tvojega doma. ” ,,Še nekaj sem te pozabil vprašati. Kdo sploh si? Jaz sem Mulmand. Prihajam s planeta Venera. Pa ti? Živiš tukaj?” Mulmandu ni zmanjkalo vprašanj. ,,Jaz sem Lan. Ja, živim na Zemlji, natančneje točno tukaj, kjer ti zdaj stojiš. Bova kar takoj odšla?” je zanimalo Lana. ,,Lahko, a kaj pa tvoja starša? Boš ju kar tako pustil, da razmišljata o tebi in skrbita, kje se potikaš?” je bil previden Mulmand. ,,Mojih staršev ni doma. Če bova prišla pred njima in mojima dvema sestrama, ne bo nič narobe, če pa bo ravno obratno, si bom že kaj izmislil,” je zaključil Lan. Mulmand pa mu je odgovoril: ,,No, prav, pa pojdiva!” Tako sta odšla do mesta, kjer je Mulmand pravkar parkiral svoje prevozno sredstvo.
Lan se je čudil stopnicam, ki so vodile do vhoda v vesoljsko ladjo. Ko sta prišla v notranjost, se ni mogel nehati čuditi tej lepoti. Bilo je toliko gumbov, da jih niti Albert Einstein ne bi mogel prešteti. ,,Kaj pomeni ta gumb?” je zvedavo vprašal Mulmanda. ,,Ta gumb pomeni, da se izogneš nevarnosti, ki na vsakem koraku preži nate,” mu je razložil. V notranjosti vesoljske sonde sta bila točno dva z rdečim puhom oblazinjena stola. Pogled je ostrilo okno, ki je imelo steklo kot iz sanj. Ko si je Lan vse to dobro ogledal, sta se usedla na stol, nato pa odrinila.
Vožnja je trajala malo manj kot tri minute. Med njo je Lan doživljal deveta nebesa. Videl je namreč deset kometov, pet asteroidov, Zemljo iz zraka in še vsaj sto drugih pojavov v vesolju. Imel je neznansko srečo, da ima takega dobrosrčnega prijatelja.
Ko sta prišla na Venero, se je Lanovo gledanje šele začelo. Gledal je podobna bitja, kot je bil Mulmand, objekte in železnico v zraku, čudne napise na vesoljskih ladjah in še marsikaj drugega, česar si ni zapomnil.
Na planetu, ki je bil od Sonca oddaljen sto osem milijonov dvesto tisoč kilometrov, sta najprej poiskala Mulmandovo mamo. Našla sta jo dokaj hitro, ker je na tržnici ravnokar kupovala hrano. Mulmand je stopil do nje, ji vse razložil, Lan pa je videl, da je kimala in Mulmand je odšel do mame. Skupaj sta odšla do Mulmandovega doma.Tam ju je Mulmadova mama krepko okrepčala s piškoti in črvi. Lan je sicer prvič jedel tako hrano, ker je bil zelo lačen, je pospravil čisto vse. Po tem obilnem kosilu so se vsi skupaj usedli na kavč, lebdeč v zraku, in kramljali o različnih stvareh. Nato sta se Mulmand in Lan igrala družabne igre. Imela sta se zelo lepo.
Čez nekaj časa je Lan ugotovil, da mora domov. To je hitro povedal Mulmandu, ki se je brez težav oblekel, obul in pripravil na odhod.
Ko pa sta prišla do vesoljske ladje, je Mulmand ugotovil, da mu primanjkuje goriva, zato sta šla še na bencinsko črpalko. Lan ni videl vsega, ker je med tem, ko je Mulmand poravnaval račun, čakal v vesoljski sondi, videl je ravno toliko, da je nekaj bilo. Ni vedel, da vesoljci na Veneri uporabljajo denar, ki je zelo sluzast. Prav tako ni vedel, da so tam blagajne v obliki nosoroga. O vsem tem je Lan razmišljal, ko je bil v vesoljskem plovilu.
Ni dolgo trajalo, ko sta že prispela do Zemlje. Lan se je za vso gostoljubje zahvalil Mulmandu in mu obljubil, da se bo vpisal na astronomski krožek, da ga bo z daljnogledom lahko opazoval. Ko je to opravil, je pomahal Mulmandu, nato pa stekel v hišo. Pripravil se je na prihod svojih družinskih članov.
Tistega dne so še dolgo v noč kramljali in razpravljali o podobnih rečeh, kot je kvantna fizika. Lan ni nikoli pozabil na Mulmanda in na njegovo dobroto.
Jezero je lahko veliko. Ata mi je kupil sliko. Koper je morsko mesto. Ata ima rad cesto.
Jaka Gselman, 5. razred
Jaz rada potujem. Ana rada potuje v prihodnost. Ne potujem rada. Nikoli ne potujem. Igram se z besedami in časovniki. Enako kot s čarovniki.
Jannie Božek, 5. razred
Tiara ara se v džungli nahaja. Igrača je lepa in velika ter rada aja. Ara ne pije čaja. Reka ni mala, a je velika ograja. Ara Tiara si prst ohlaja.
Tiara Kukovec, 5. razred
Tiara Kukovec, 5. razred
Kje po svetu Marko hodi? Ali v džungli ali v vodi? Tam, kjer potoček šumi, tam Marka zagotovo ni. Ampak tam, kjer travica rase. Res sveža, zelena travica. In na njej se pase Najbolj lačna kravica. Ali kje se Marko potika? Mislim, da doma na miško klika.
Katarina Jug, 5. razred
Jesen je zelo barvita. Umirjena in za oblaki skrita. Listje z vetrom pleše. In v peči se že ogenj kreše. Je zelo različna. A meni vselej odlična.
Julija Bedič, 5.razred
Julija Bedič, 5. razred
Nokia je starejša od Tokia. Elipsa ni boljša od čipsa. Jelen nikoli ni zelen. Copati so pa za vrati.
Nejc Belec, 5. razred
Nejc Belec, 5. razred
Je kaj lepšega od ljubezni? Ali hujšega od bolezni? Ne moremo biti jezni.
Jan Fekonja, 5. razred
Jan Fekonja, 5. razred
Nik, bik, privezan na štrik. Isti dan je šel v Mozambik. Ampak tam mu ni bilo všeč. Lepo je šel nazaj na travnik brenčeč.
Nial Nudl Šipek, 5. razred
Nial Nudl Šipek, 5. razred
Žaba raba, stara šara. Ara para, velika bara. Noj gre v boj in tebe začara.
Žan Golob, 5. razred
Žan Golob, 5. razred
Lokvanj je zelo okrogel. Ugotovil sem, da ne bom mogel. Koliko rim bi v glavi premogel. A sem zmogel. Si kmalu tudi opomogel.
Lukas Gretar Logar, 5. razred
Lukas Gretar Logar, 5. razred
Svet je zelo velik kraj. Veliko je zanimivega, ampak kaj? Imam dober nasvet. To je svet.
Svit Sambolec, 5. razred
Svit Sambolec, 5. razred
Prag pred vrati ždi. Idila veselo šumi. A najpomembnejši so prijatelji.
Črički veselo pojo. Ribe iz vode skačejo. Noji hitro tečejo. Čaplje po zraku letijo. Elitno se pogovorijo. Copate pa vsi dobijo.
