galeja, 5. 7. 1420

Dragi dnevnik,

delo na galeji je najhujše delo v mojem življenju. Veliko raje bi bil reven kot pa galjot, saj galjotovo delo je najtežje delo na galeji, saj moramo veslati, umivati tla, zlagati tovor, kot so sodi z vinom, vodo in hrano.

Ves čas mislim  na svojo družino, ki me je čisto pozabila. Žena me prevarala, za otroka pa sploh ne vem, če se me še spomnita. Saj sem ju moral zapustiti, ko sta bila še majhna, sedaj se mi že hčerka moži, jaz pa ne bom mogel biti na poroki, kjer bi se lahko najedel in se spočil od tega trpljenja na galeji.

Ah, spet mi zmanjkuje časa, spet moram iti na delo. Sedaj je na vrsti nočna straža. Kako hudo je gledati mrtve ljudi zaradi lakote in bolezni. Ko sem na straži, pogledam v prečudovito nebo, naenkrat zapoje bič na mojem hrbtu. V trenutku ugotovim, da sem zaspal. Po težki noči sem si lahko spočil za dve uri.

Ko sem se zbudil, sem se počutil  zelo slabo in postajal vedno bolj bled. Takrat sem vedel, da se bliža moj konec življenja. Ah, dragi dnevnik, to je bil moj zadnji zapis. Verjamem, da se bova še videla, za zdaj pa adijo, moj dragi dnevnik.

galjot

Tibor Potrč, 8. razred

Lukas Gretar Logar, 5. razred