V Hamburgu je temačno, tu stojimo in se prerivamo, jokamo, preklinjamo. Ogromno nas je, ljudje priplujejo in odplujejo, prerivamo se, da bi prišli na ladje in odšli na boljše. S seboj imamo le sliko domačih, par kosov oblačil in celo premoženje, da si lahko plačamo potovanje. Otroci so izmučeni, ne zavedajo se še, da nas nikoli več ne bodo videli. Okoli nas se plete ogromno sumljivih ljudi. Za nikogar ne veš,  kaj ti bo naredil.

Žene tarnajo, molijo, da bi varno prišle v boljši svet. Seveda nam ni lahko, da jih moramo zapustiti.  Upamo lahko, da nas sprejmejo na ladjo, saj nekateri kašljamo in smrkamo. Zelo me je strah, kaj se bo zgodilo. Ali bom prišel na ladjo? Zavedam se, da če nisi popolnoma zdrav, ne moreš na ladjo. Zdravniki te pregledajo. Varnostniki te slečejo do golega in se moraš stuširati. Rad bi koga vprašal, kdaj pride naslednja ladja, ampak znam samo slovenski jezik. Vsak govori drugačen jezik, nikogar nič ne razumem. Verjamem, da nam bo enkrat lepo in da bomo prispeli na drugo celino.

Pogrešal bom svoje domače, še posebej mojo drago ženo in preljube otroke. Vse bi dal, da bi jih lahko vzel s seboj, vendar nimam dovolj premoženja. Večina nas prihaja iz revnih družin. Verjamem v boljše čase.     

Primož Šnajder, 9. r 

Tiara Kukovec, 5. razred