Rada bi opisala svoj zadnji dan šole v naravi. Bil je petek, dan vrnitve domov. Bilo je lepo jutro v Ruški koči. Jaz in moje sošolke smo bile vesele, saj smo vedele, da gremo domov.  

Zelo sem se veselila, saj sem tudi vedela, da gremo v petek na Pisker. Bila sem naspana, zato sem se hitro uredila in šla na zajtrk. Ko sem pojedla, sem si šla obleč kombinezon. Nato sem si še obula smučarske čevlje, vzela smuči in palice ter odšla na smučišče. Najprej smo se ogreli, potem pa odšli na težko pričakovan Pisker, tam smo se dvakrat spustili, kasneje pa šli na sidro. Pri okrepčevalnici Pri lisičjem repu nas je presenetila učiteljica Darinka in nam častila vročo čokolado s smetano. Nato smo se poslovili in se še nekajkrat peljali na sidru. Ko smo končali s smučanjem, smo se vrnili v Ruško kočo. Tam smo pojedli kosilo in dobili nadaljnja navodila. Spakirali smo kovčke, pospravili sobe in odnesli vse na avtobus. Pred odhodom smo še preverili sobe, nato pa krenili proti domu. Na avtobusu smo peli in se pogovarjali. Bila sem vesela, a hkrati žalostna, ker zapuščamo Areh. Med potjo smo še pobrali učence iz Osnovne šole Jakobski Dol. Vožnja ni bila dolga. Ko smo odložili Jakobčane, smo se odpravili do naše šole. Tam smo se objeli s starši in vzeli prtljago, nato pa končno odšli proti našim domovom. Doma sem razpakirala kovček in se celo popoldne igrala s sestro. 

Zvečer sem v postelji razmišljala o tem dnevu. Bila se utrujena, a vesela, saj sem spoznala, da se brez truda ne da narediti ničesar, kot pravi pregovor: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE. 

Pia Črnčec, 5. razred