INTERVJU Z NATAŠO KONC LORENZUTTI 

Alina: Pozdravljeni smo novinarke iz 8., 7. in 6. razreda Aneja, Ema, Tisa, Alina in Larisa, ki bi želele z vami opraviti intervju za šolski časopis. Zelo smo vesele, da ste si vzeli čas. 

Ema: Pred intervjujem smo o vas prebrale različne zanimive članke, ki so nas spodbudili k pripravi vprašanj za ta intervju. Kdo ali kaj vas je navdihnilo za pisateljevanje? Kdaj je nastalo prvo literarno delo? 

Nataša Konc Lorenzutti: Najprej so me zagotovo nagovorili dobri pisatelji Astrid Lindgren, Hans Christian Andersen, Vitomil Zupan z otroškim romanom Potovanje v tisočera mesta. Nikakor ne smem pozabiti na svojo mamo, ki je bila knjižničarka. Spodbujala me je k dobremu branju, znala mi je povedati, katere knjige so kičaste, plehke, katere pravljice so predelane in  nimajo pravega sporočila. Poznamo branje slabe in branje dobre literature, zato nekateri nehajo brati, ker se srečajo s preveč dolgočasnimi knjigami.

Alina: Napisali ste veliko knjig za otroke, mladostnike in odrasle, sama sem lani prebrala vaše delo Kakšno drevo raste iz mačka, v spominu mi je najbolj ostalo, ko so trije otroci dobili sestrico. Katero svoje delo bi vam vi priporočili v branje in zakaj?  

Nataša Konc Lorenzutti:  Odvisno je, koliko ste stari, vi bi lahko brali Avtobus ob treh, mladinski roman, saj ga je moja hči prebrala že ob izidu in  je šele zdaj stara 13 let. Predlagala bi vam tudi mladinski problemski roman Gremo mi v tri krasne ali pa Društvo starejših bratov, to pa je nekakšna predzgodba, ki je nastala pred Avtobusom ob treh, isti junaki nastopajo v njem. Prav tako lahko preberete Lica kot češnje.  

Aneja: Imate za pisanje poseben prostor ali pisarno? Kdaj in kje dobite najboljše ideje?  

Nataša Konc Lorenzutti:  Nimam posebnega prostora, skozi čas sem se naučila pisati v vsakršnih  razmerah, kljub motnjam. Delam v osrednjem delu hiše, kjer zdaj ni toliko ljudi, saj so otroci med tednom v šoli, en sin se je že odselil, tako da lahko delam dopoldan. Včeraj sem tukaj prespala v bližnjem hotelu in sem skušala delati zvečer. Vendar sem že stotič v življenju ugotovila, da sem jutranji tip in da zvečer ne morem misliti. 

Tisa: Imate kdaj težave pri pisanju literarnih del? Katere so to? 

Nataša Konc Lorenzutti: Včasih mi zmanjka idej tik pred koncem, ko razmišljam,  kako bi peljala zgodbo naprej. Takrat vem, da ne smem odnehati, da moram enostavno pisati naprej, tudi če ne bo dobro, bom že kasneje popravila, samo da ujamem tek zgodbe, da mi steče in da rečem: ,,Aha, zdaj sem napisala stavek, ki se mi je posrečil.” Včasih napišem stvari, za katere vem, da niso najboljše, a sem prepričana, da jih bom kasneje popravila. 

Ema: Bi nam zaupali, ali je tudi trenutno katera knjiga v nastajanju? Kaj je osrednja tema?  

Nataša Konc Lorenzutti:: Letos izideta dve novi otroški deli, ki vam bosta mogoče zelo zanimivi. Izide tretji del Nikinih zgodb, mogoče ste brali Kdo je danes glavni in Zvezek in brezvezek. Izide še ena zgodba, nekje v jeseni, ki ima naslov Jutri bo sončno in toplo. Čeprav je otroška,  vam bo mogoče zanimiva. Potem končujem roman za odrasle, ki je dokumentarni, zgodovinski, izide do konca poletja. Za jesen načrtujem pisanje zgodbe, ki bo nadaljevanje Troncija. V tem delu bo Izidor, glavni junak v zgodbi Tronci že v vaših letih. Ne vem še, kako bom speljala. Mislim pa, da brez problemskega zapleta ni dobre zgodbe, če vsi lepo živimo in se nam nič ne zgodi, ne zaidemo v težave, potem je to brez veze. Sem mnenja, da je potrebno za malo starejše otroke oziroma najstnike v zgodbo vplesti v neko preizkušnjo, ker se potem vi, ko to berete, notranje okrepite, živite z junakom, v katerega se vživite in v bistvu se tudi vam to zgodi. Zaradi izkušnje, ki jo preživite z junakom, ste bolje pripravljeni na preizkušnje. Nihče ni obvarovan nesreč, bolezni, tudi smrti ne.

Alina: V zadnjih letih opažamo, da bralna kondicija mladostnikov upada. Imate kakšen predlog, kako oziroma s čim bi še lahko motivirali mlade bralce? 

Nataša Konc Lorenzutti:: Mladim bralcem je treba ponuditi dobro zgodbo. Če morajo brati samo slovenske klasike za domače branje, kar je seveda obvezno, da spoznamo svojo kulturo, literaturo, verjetno to ne bo prineslo navdušenja.  Mlademu bralcu je potrebno pomagati, da najde dobro sodobno zgodbo, v kateri bo videl samega sebe, sodobnega mladega človeka. To ga bo pritegnilo. Dober primer je literarno delo Harry Potter. Veliko mladih, ki so že nehali brati, se je vrnilo zaradi te zgodbe. 

Aneja: Kaj se vam zdi, da je Vaše poslanstvo kot pisateljica v odnosu do otrok, mladostnikov, sveta? Kaj jim želite skozi vašo literaturo sporočiti?  

Nataša Konc Lorenzutti: Da je treba ohraniti svet človeške kulture. V teh časih, ko nas intelektualno vodi robot, je mene kar malo strah. Mislim, da je to velika nevarnost za človeka, za naš notranji svet, za našo ustvarjalnost, za našo izobraženost. Mislim, da bo moral poslušalec in  bralec biti zelo pozoren, da bo prepoznal, kaj je prazno, ker človeka ni bilo zraven. Ljudje namreč delamo veliko plehkih stvari in to najbrž zna robot celo bolje narediti. Če je človek neustvarjalen, potem vedno manj zmore.

Tisa: Najlepše se vam zahvaljujemo za vaš čas. 

Nataša Konc Lorenzutti: Tudi vam za vašega.                                       

 

Rada bi opisala svoj zadnji dan šole v naravi. Bil je petek, dan vrnitve domov. Bilo je lepo jutro v Ruški koči. Jaz in moje sošolke smo bile vesele, saj smo vedele, da gremo domov.  

Zelo sem se veselila, saj sem tudi vedela, da gremo v petek na Pisker. Bila sem naspana, zato sem se hitro uredila in šla na zajtrk. Ko sem pojedla, sem si šla obleč kombinezon. Nato sem si še obula smučarske čevlje, vzela smuči in palice ter odšla na smučišče. Najprej smo se ogreli, potem pa odšli na težko pričakovan Pisker, tam smo se dvakrat spustili, kasneje pa šli na sidro. Pri okrepčevalnici Pri lisičjem repu nas je presenetila učiteljica Darinka in nam častila vročo čokolado s smetano. Nato smo se poslovili in se še nekajkrat peljali na sidru. Ko smo končali s smučanjem, smo se vrnili v Ruško kočo. Tam smo pojedli kosilo in dobili nadaljnja navodila. Spakirali smo kovčke, pospravili sobe in odnesli vse na avtobus. Pred odhodom smo še preverili sobe, nato pa krenili proti domu. Na avtobusu smo peli in se pogovarjali. Bila sem vesela, a hkrati žalostna, ker zapuščamo Areh. Med potjo smo še pobrali učence iz Osnovne šole Jakobski Dol. Vožnja ni bila dolga. Ko smo odložili Jakobčane, smo se odpravili do naše šole. Tam smo se objeli s starši in vzeli prtljago, nato pa končno odšli proti našim domovom. Doma sem razpakirala kovček in se celo popoldne igrala s sestro. 

Zvečer sem v postelji razmišljala o tem dnevu. Bila se utrujena, a vesela, saj sem spoznala, da se brez truda ne da narediti ničesar, kot pravi pregovor: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE. 

Pia Črnčec, 5. razred

Želela bi vam povedati, kako sem se imela v četrtek na zabavi s sošolci. 

Najprej smo bili v sobah in nato so nas učitelji poklicali v jedilnico. Tam smo se posedli na stole. In najprej smo se pogovarjali o tem, kako smo se imeli čez teden. Nato smo imeli krst smučarjev.  Eden po eden se je naslonil na sanke in učitelj ga je poškropil z vodo in s smučko udaril po zadnji plati. Bilo je zelo smešno. Vsak je dobil še frutabelo in priznanje. Nato sta sošolki imeli nastop. Zelo smo se smejali, ker je sošolec zraven zganjal norčije.

Po nastopu smo začeli z zabavo. Bila je zelo glasna zabava. Bila sem vesela, ker smo se res zelo zabavali. In imeli smo plesni dvoboj. Fantje proti dekletom. Nekateri fantje so tudi ponoreli, zato ni bilo več tako zabavno. Ampak so prenehali. Šli smo se tudi vlakec. Imeli smo se zelo v redu. Jedli smo tudi različne sladkarije. Pili smo vodo. Nato je bil že čas, da začnemo pospravljati. Ko smo pospravili, smo šli v sobe, se po vrsti šli urejat. Midve s sošolko sva se urejali zadnji. Potem smo se dekleta v sobi še malo pogovarjale. Ob enajstih je morala biti tišina. Jaz nisem takoj zaspala, saj je zunaj močno pihal veter. 

To je bil lep večer. Ker smo zelo veliko plesali, so me bolele noge. Zato je bil tudi utrujajoč. Najbolj smešno je bilo na krstu smučarjev.  

Julija Bedič, 5. razred

David Fidler, 1. razred

V četrtek v šoli v naravi sem bil zelo vznemirjen, saj sem prvič šel na sidro. 

Ko sem se zjutraj zbudil, sem se z Lukasom najprej malo pogovarjal, potem sva se skupaj oblekla. Ob pol osmih smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo odšli v sobe in se tam pripravili ter oblekli za smučanje. Komaj sem čakal, da gremo na sidro, ampak me je bilo malo strah. Ko smo se oblekli in si nadeli smučarske čevlje, smo vzeli smuči in palice ter odšli na smučišče. Tam smo se ogreli in počakali učitelja Mirana. Ko je učitelj Miran prišel, nam je vse razložil, nato smo se odsmučali po progi navzdol. Po progi smo delali zavoje in različne vaje, potem pa smo prišli do sidra. Tam smo se postavili v vrsto in pokazali karte, nato smo se premaknili. Tam je stal gospod, ki mi je nastavil sidro. Najprej me je bilo precej strah, da bom padel in me bo učitelj kregal, potem mi je postalo všeč. Na koncu, ko sem odvrgel sidro, sem padel in se hitro pobral nazaj. Nato je smo končali s smučanjem. Vsi smo si čestitali in se odpravili v kočo. Tam smo se utrujeni igrali družabne igre.  

Ta dan mi je bil zelo všeč in utrujajoč. Rad bi, da bi ta dan še enkrat ponovili. Priznam, da me je bilo najprej sidra strah, ampak sem ugotovil, da je to samo navadna vlečnica. 

Jaka Gselman, 5. razred

Aneja Jančar, 1. a razred

Učenci 2. a, 2. b in 3. razreda smo se odpravili v šolo v naravo s tečajem plavanja v CŠOD Burja. Tam smo bili  ves teden, ki je bil poln dogodivščin in nepozabnih trenutkov. Kaj smo počeli, si lahko preberete  spodaj.

2. A

ANAJA URBANIČ: Šivali smo čarobne vrečke. V šoli v naravi sem se imela lepo.

LARISA LORBER: Veliko smo plavali. Bilo mi je v redu.

ŽANA BELEC: Zvečer smo imeli ples.

FLIN PLEČKO:  Zvečer smo pozno zaspali, ker smo se s sošolci dolgo pogovarjali. Na ladjici smo imeli malico.

LOVRO ORNIK: V Piran smo se peljali z ladjico. Videli smo kipe, ki so jih ustvarili umetniki. Ogledali smo si tudi kaktuse.

RENE FELC: Ob obali smo iskali školjke in polžke.

NACE FRANGEŽ: Pisali smo razglednico.

SVEN BRAČKO: Kupili smo si lahko spominke.

TOMAŽ ŽIVKO: Bili smo na sladoledu. Zvečer smo imeli zabavo.

VID MAJCENIČ: Na ladjici smo poslušali  zvoke kitov.

ELA BAUMAN: Najbolj zabavno mi je bilo, ko smo imeli prosti čas, da sem se lahko družila s prijatelji. Všeč mi je bilo tudi plavanje.

GLORIA JAZBEC HRVATIN: Bilo mi je všeč, ker smo veliko raziskovali in potovali.

MELANIJA PLEMENIČ: Bilo mi je všeč, ker smo vsak dan zvečer šli na sprehod.

MAJA ŽERAV: Barvali smo z rastlinami.

2. B

NAJA ŠENEKAR: Spali smo v svojih hiškah.

TEJA ŠENEKAR: Na plavalnem tečaju smo se naučili veliko novega.

VID NUDL: Kupili smo si kaktuse.

ALJAŽ ČRNČEC: Ogledali smo si vrt kaktusov.

ELENA URBANIČ: Peljali smo se z ladjico v Piran.

ŽAN BERIČ: Z ladjico smo se peljali v Piran in obiskali vrt kaktusov.

IVA ŽEMJIČ: Šivali smo vrečke.

EMA KREN: Raziskovali smo morsko obalo.

Ema Kren, 2. b razred

JURIJ KRANER: Igrali smo nogomet.

Jurij Kraner, 2. b razred

MATIJA GSELMAN: Ogledali smo si vrt kaktusov in si tam kupili kaktuse.

OSKAR SENEKOVIČ: Všeč mi je bila vožnja z avtobusom in opazovanje okolice. Raziskovali smo obalo in videli rakovico.

NELI URBANIČ: Spali smo na nadstropnih posteljah.

3. R

MIJA ŽERAV: Najlepše mi je bilo na plaži. Iskali smo školjke.

NEJC ROP KOROŠEC: Vse mi je bilo všeč.

TIM FIDLER: Všeč mi je bilo na igralih.

DAVYD KUCHMENDA: Vse je bilo v redu.

ANEL BEŠIREVIĆ: Plavanje mi je bilo zelo fajn. Osvojil sem srebrnega delfinčka.

GABRIEL ZAVERNIK: Všeč mi je bil izlet z ladjo v Piran in to, da sem videl morsko kumaro. Na avtobusu smo si na poti domov pripovedovali šale.

SVIT POLIČ: Najbolj všeč mi je bilo na ladjici in plavanje v bazenu.

JULIJA JAMŠEK: Všeč mi je bilo, ko smo šli z učiteljicami na fitnes v naravi.

LINA ŠUNKO: Zaradi poškodbe nisem mogla iti v šolo v naravo, za to mi je bilo zelo žal.

MILOŠ LANGERHOLC: Ni mi bilo fajn, ker nisem imel možnosti plavati za zlatega delfina.

MINEJA LEVAČIČ: Ko smo šli z ladjico v Piran, sem si lahko tam kupila spominke.

Mineja Levačič, 3. razred

TIMOTEJ RANER: Nabolj všeč mi je bilo plavanje in vožnja z ladjico v Piran.

NIK HOLER: Všeč mi je bila vožnja z ladjico, plavanje, ko smo se lahko igrali in da smo lahko bili zvečer dolgo pokonci.

MIHA SENEKOVIČ: Zelo sem užival ob hrani in imeli smo reditelje.

JURIJ GREGOR NUDL: Najbolj všeč mi je bila ura z učiteljico Lili, ko smo ob obali iskali školjke. Videl sem tudi morsko kumaro.

GAEL EKSELENSKI: Sprehajali smo se po Piranu in lizali sladoled.

Julija Jamšek, 3. razred

ALENKA LOGAR GRETAR: Všeč mi je bila vožnja z ladjico in plavanje.

NIA ZORJAN: V prostem času smo šli na sprehod do obale in hodili po skalah.

NEJC BREZNIK: Sladoled je bil zelo dober. Obiskali smo vrt kaktusov, bili so zelo lepi.

ZOJA ŽNUDERL: Najbolj všeč mi je bilo plavanje, fitnes. Ko sem prišla domov, sem dobila veliko objemov.

TJAŠ ČRNČEC: Vesel sem bil, ker smo šli na sladoled. Tudi na fitnesu v naravi mi je bilo všeč.

UČITELJICE ALENKA, BARBARA, SILVIJA IN TADEJA: Učenci so upoštevali navodila, bili so pridni. Tu pa tam smo brisali kakšno solzico domotožja. Ob šolskih dejavnostih in tečaju plavanja smo si urejali tudi frizure, pletli kitke. Roza lak za nohte je bil glavna senzacija med dekleti.​ Fantje so se podili za žogo na nogometnem igrišču. Pripravili smo plesni večer in se zabavali. Lepo je bilo gledati, kako so otroci v bazenu vsak dan bolj napredovali.

V petek, 10. 3. 2023, smo peti razred komaj čakali, da vidimo svojo družino. 

Ko smo se zbudili, smo odšli na zajtrk, nato smo se oblekli in odšli na smučišče. Bilo me je strah, da me ne bi kdo podrl, saj so nekateri tako hitro peljali, da so skoraj poleteli v zrak. Medtem sem zelo velikokrat padla s sidra, saj sem se prehitro spustila.

Še zadnjič smo se poslovili in zahvalili učitelju Miranu, da nas je učil smučanje. Nato smo odšli v kočo, se preoblekli, vse spakirali in odšli na kosilo. Po kosilu smo vse naložili na avtobus in se odpravili proti koči Tisa, saj smo morali pobrati Osnovno šolo Jakobski Dol. Nato smo odložili učence jakobske šole in se odpeljali proti Jurovskemu Dolu. Ko smo prispeli, sem najprej objela mamo, sestro in brata. Potem smo še ugotovili, da so moji sošolki vzeli smučarske čevlje. Vendar so dejali, da se bo vse rešilo. Vse smo vzeli z avtobusa in se polni vtisov odpravili proti domu. 

Takšno šolo v naravi bi še marsikdaj ponovila.  

Tiara Kukovec, 5. razred 

V četrtek, 9. 3. 2023, smo se učenci 5. razreda odpravili na nov čaroben dan. Ko sem se zbudil, sem bil dobre volje, saj sem se veselil današnjega večera, ko bomo imeli disko. 

Najprej je bil čas za zajtrk. Oblekel sem se v smučarsko perilo in se postavil v vrsto za zajtrk. Pri zajtrku smo jedli pašteto, maslo, med, marmelado in kruh. Bilo je zelo okusno. Po zajtrku smo si nadeli smučarske čevlje, spet mi je uspelo, da sem si jih sam zaprl. Nato smo vzeli še smuči in palice, spet smo prehiteli učitelja. Bil sem ponosen na nas. Doživeli smo še eno presenečenje, saj je našo sošolko Julijo prišla pozdravit njena teta, saj dela v Ruški koči. Po prihodu učitelja smo se končno odpravili na smučišče. Najprej smo se dodobra ogreli, ogrevanje je vodil sošolec Nial. Nato se nam je pridružil učitelj Miran, sledilo je smučanje. Ponovili smo različne ovinke, trike in odšli na sidro. Ni me bilo strah, ampak sem na sidro vseeno šel z učiteljem Miranom.

Ko smo prišli na vrh, nas je presenetila naša bivša razredničarka Marija. Počastila nas je z vročo čokolado s smetano. Sledilo je smučanje. Do sidra smo šli po nekoliko strmejšem vrhu, malo nas je bilo strah, vendar smo varno prispeli. Nato smo morali oditi na drugo stran, takrat je fant iz druge skupine vame potisnil sidro, zelo me je bolelo. Še zadnjič smo šli po sidro, sledilo je kosilo. Sledil je počitek, nato pa ponovno smučanje. Po smučanju smo se okrepčali z malico, nato smo čas izkoristili za različne igre.

Ko smo pojedli večerjo, je sledil krst novopečenih smučarjev, ko nas je učitelj Luka poškropil s plastenko vode in s smučko rahlo udaril po zadnjici. Potem je končno napočil čas za večerni disko, kjer smo veliko plesali in se sladkali. Bilo je zelo zabavno. Sledilo je umivanje in spanje. Ta dan je bil moj najboljši. Upam, da se še kdaj ponovi. 

Jan Fekonja, 5. razred 

Zarja Črnčec, 1. a razred