LJUBEZEN, VESELJE, ŽALOST, JEZA – VSE TO JE V MENI!

V sklopu trinajstega mladinskega literarnega festivala Bralnice pod slamnikom 2023 je bil razpisan natečaj za učence in učenke osnovnih šol ter dijake in dijakinje srednjih šol. S svojimi likovnimi in literarnimi prispevki so sodelovali tudi učenci naše šole.

Mesto čustev

Hiša ljubezni cvetoča je češnja, 
hiša veselja je moja škrjol’čna, 
hiša je jeze vinsko rdeča, 
hiša žalosti je temno vijol’čna. 

Hiša upanja se dviga v nebo, 
hiša sramu je strašno meglena, 
hiša je sreče pisana roža, 
hiša strahu je bleda kot stena. 

Hišo ljubezni ves čas razganja, 
hiša veselja se smeje kot vedno, 
hiša jeze se dere, 
hiši žalosti vse se zdi bedno. 

Hiša upanja ne obupa 
hiša sramu se skriva pred družbo, 
hiše sreče je vedno polnega kupa, 
hišo strahu strah je pred okužbo. 

Ema Senekovič, 7. razred

Vse po načrtu

13. oktober 2023

Peter:

Spet je strašno pametna. Že tako jo vsi učitelji obožujejo, ona pa se jim še bolj prilizuje. Še vedno ne morem verjeti, kaj Tine vidi na njej. Že večkrat sem šel z njo na kakšna tekmovanja. Trenira gimnastiko in je sploh popolna. Jaz sem pri ocenah povprečen, ampak sem za razliko od nje bolj prijateljski s sošolci in devetičarji.

Klara:

Zakaj me vsi sovražijo, ne vem, vsi mislijo, da sem ‘piflarka’. V resnici se učim zelo redko. V bistvu sem se začela šele letos, pa še to ne za vse predmete. V redu, res sem prišla naprej pri tekmovanju iz znanja fizike, tekmovanju iz znanja geografije, tekmovanju kenguru, tekmovanju iz logike, tekmovala na vseh literarnih natečajih, opravila bralno značko, sodelovala na angleški bralni znački in osvojila prvo mesto na gimnastiki, ampak to je vse. Zelo rada bi se normalno družila z vsemi iz razreda, pa mi Peter in Tanja to preprečujeta, tako da sošolcem in sošolkam govorita, da sem bedna.

17. oktober 2023

Peter:

Spet so se začela ocenjevanja. Ni hudo, ampak je bilo že bolje. Klara se z dobrimi ocenami hvali pred prijateljicami, čeprav ima teh le tri ali štiri. Ker za Tineta ne pokaže nobenega zanimanja, se je tudi on malo ohladil.

Klara:

Letos gre res malo bolj na tesno in se dvakrat bolj učim. Tudi za najenostavnejše predmete. Očitno sta mi Peter in Tanja še vedno nevoščljiva, ker imam dobre ocene. Vse sošolke si na obraz namažejo dve toni ličil, jaz pa jih tako nočem, kot mi jih starši ne pustijo, čeprav ko se doma za igro naličim, sploh ne izgledam tako slabo. V šoli mi je všeč Tine, ne vem pa, ali sem jaz njemu in ker je on Petrov najboljši prijatelj, niti ne upam pokazati čustev, da ne bi bilo preveč očitno in bi se razvedelo. Sicer pri biologiji in kemiji sediva skupaj in se na čase pogovarjava. Pri pouku mi srce vedno bije kot noro in se ne morem umiriti. Tudi on čustev nazorno ne pokaže in se mi občutki malo mešajo. Blizu mene sedijo tudi Mojca, Jana in Nuša, moje najboljše prijateljice iz šole. Šolo imam rada, sploh šport in matematiko. Šport predvsem zaradi gimnastike, treniram že osem let in tam bolj uživam kot v šoli predvsem, ker me bolje sprejmejo, najbolj sem povezana z Vaneso in Kristino.

Peter:

Klara v resnici izgleda prav dobro, kar me v resnici moti. Všeč je Tinetu in mi gre res na živce. Hodi k skavtom, kot da nima že dovolj dela z drugimi obveznostmi, pa še gimnastiko trenira in igra klavir. Tudi jaz sem dober športnik, treniram košarko in igram rog, vendar moji hobiji in znanje na prireditvah ne pridejo ravno prav. Sem bil pa s košarko že na državnem tekmovanju in smo osvojili drugo mesto. Malo mi je neprijetno, ker sem všeč Tanji in to včasih kar precej nazorno pokaže. Pred tedni mi je poslala sporočilo:

5 razlogov, zakaj mi je Peter všeč:

  • Visok
  • Lep
  • Pameten
  • Zabaven
  • Prijazen

To sporočilo je pristalo na Instagramu in Snapchatu na njenem storyju. Takrat me je bilo sram kot še nikoli. Najraje bi se pogreznil v zemljo in tam ostal. Na srečo sem v šoli dovolj priljubljen, da se niso norčevali.

Klara:

Jaz, Mojca, Sonja in Nuša se včasih norčujemo iz Petra, ampak za razliko od njega, tega ne delamo pred celim razredom ali še širše. Nadele smo mu celo smešno ime, to je zlobnež iz zgodbe, ki jo je napisala Nuša. Vsako soboto zjutraj imamo skavte, jaz sem v četi kot vsak iz osmega razreda. Tam je tudi Klemen, ki ni tako lep kot Tine, je pa duhovitejši in pametnejši.

21. oktober 2023

Peter:

Sobota je, tako da bom spet lahko igral igrice in spal. Kakšni dve uri se bom učil.

Klara:

Sobota je, to pomeni, da bom videla Klemna. No, tudi sobo bom morala pospraviti, ampak to bo popoldne.

23. oktober 2023

Peter:

Sobotni dan je potekal kot vsi drugi. Kasneje sem pomagal zložiti drva v kurilnico in se malo učil, ostali čas sem poležaval ali igral igrice.

Klara:

V soboto so nas pri skavtih razdelili v dve skupini, jaz sem bila v prvi, on pa v drugi. Pa naslednji teden🙁. Ampak danes je ponedeljek in je nov dan šole. Še en dan, ko bom morala prenašati vse te narejene face. Saj poskušam, ampak je res težko. Sploh pa ne vem, zakaj bi se trudila samo jaz, če se on nič ne potrudi.

Peter:  

Tudi jaz se bom malo potrudil, da s Klaro ne bova ves čas na nasprotnih poljih. Danes bom z njo poskušal sodelovati.  

Klara: 

Danes je Peter neverjetno dobre volje. Kar malo je že sumljivo. Če se že on tako obnaša, se jaz ne bom drugače. Mogoče bo uspelo. 

26. junij 2023 

Peter: 

S Klaro nama gre kar dobro, nisva skregana, nisva par, da ne bo pomote, sva pač navadna prijatelja. Življenje teče dalje. 

Klara: 

S Petrom sva zdaj prijatelja, vse je v redu. Pakiram, ker gremo jutri z družino na morje. Življenje teče dalje. 

Ema Senekovič, 7. razred

Moje spremenjeno življenje

Sem dvanajstletnica, ki je vedno živela običajno življenje. Hodila sem v šolo, imela pametnega bratca Žana, obiskovala gasilce, glasbeno šolo in gimnastiko … Skratka, vrtela sem se v nekem čarobnem krogu življenja. Toda v začetku leta 2019 se je vse to spreobrnilo. Življenje je postalo drugačno, težje razumljivo in sprejemljivo, saj je nastopila karantena. To sem mogla sprejeti. Toda niti predstavljala si nisem, da me bo doletel tak naval čustev.  

Vse se je začelo, ko smo po televiziji gledali  novice o nekem novem virusu. Že takrat se mi je zdelo, da nas je preplavila nepoznana izkušnja. Naenkrat me je bolj kot kadarkoli začelo skrbeti za moje sorodnike. Spraševala sem se, ali bo koga od mojih bližnjih zadel ta virus ali bomo vsi živeli v miru doma, v sožitju narave še naprej. Ta misel me je spremljala vse do začetka karantene. Bila je zelo globoka misel, ki mi ni dala miru. Še nekaj časa je bilo tako. Nato je napočil čas pouka na daljavo. 

Spomnim se, kako smo gledali na prvi dan pouka na daljavo. Nihče ni vedel, kaj se nam dogaja, kaj se nam bo zgodilo, kako dolgo bo ta karantena trajala … Vsak zase smo bili izgubljeni globoko v svojih mislih. Pouk smo kljub tem neskončnim mislim vseeno izpeljali. Vsi smo bili presenečeni, ko smo se videli le na ekranih, nihče pa ni videl našega pravega obraza. Tistega, ki se je skrival globoko v nas. Pouk smo izpeljali zelo na hitro. Naše učno delo je izgledalo tako, da nam je učiteljica povedala, kaj moramo narediti, mi smo potem to tudi samostojno naredili. Kljub temu da smo se videli preko zaslona, smo bili zelo oddaljeni drug od drugega. Počutila sem se odtujeno, kot da bi naenkrat živela v čisto drugem svetu kot moji sošolci, kot da to nisem več jaz.  

Pouk na daljavo je mineval kar hitro. V meni pa je nastajal vihar čustev. Imela sem občutek, da se s svojimi sošolci ne bom nikoli več srečala. Bila sem žalostna, da moram ravno jaz ždeti v svoji sobi in se zliti v računalnik. Čemu? V sebi sem čutila tudi jezo, ker so se v tistem času dogajali številni protesti. Ob pogledu na vse te ljudi, ki stojijo v množici, in na policiste, ki jih skušajo umiriti, mi je srce razbijalo, kot da bi brez postanka pretekla deset kilometrov. Čemu? Obenem sem čutila kri v glavi, ker sem tako mrzlično razmišljala, kaj bi lahko naredila za boljši svet, kako bi se čim prej vrnila v realnost, ki sem jo poznala poprej.  

V tistem času nismo smeli hoditi nikamor, zato mi je odpadla tudi gimnastika. To je pustilo tudi posledice name, ker dve leti nisem več trenirala, sem izgubila tisto svojo gibljivost in raztegljivost. Še dobro, da so se gasilci vseeno odvili, saj je bilo takrat že konec karantene in smo se lahko družili. Olajšanje. Malo drugače je bilo z glasbeno šolo. Pouk sem imela na aplikaciji, imenovani Skype in tudi tam mi ni bilo lahko. Spomnim se anekdote s tega pouka. Nekega dne je moj bratec Žan pred začetkom mojega pouka na daljavo splezal pod posteljo in tam ostal skoraj cel čas mojega pouka. Razkrila sem ga tako, da sem se začela smejati, Žan pa je hitro prišel ven. Moj bratec je redno ždel pri mojih urah, celo ko sem pripovedovala knjige za bralno značko. 

Ta čas mi je prinesel tudi nekaj pozitivnega, saj sem v sebi kljub vsemu občutila neverjeten mir. V našem neverjetnem tempu življenja se moramo kdaj pa kdaj ustaviti in se umiriti. Tudi jaz sem se umirila. Obenem pa sem čutila tudi dolgočasje, saj sem naredila delo za šolo, potem mi ni ostalo skoraj nič več dela. Imela sem občutek, kot da se je svet ustavil. Moj magični krog življenja se je spremenil v eno samo točko, pri kateri sem obstala. Nekje globoko v mojem srcu sem se skrivala osamljena jaz. Takšna dvanajstletnica si ne more pomagati, saj zre samo pet metrov pred sabo. Moj načrt za življenje se je tukaj ustavil. Kljub temu sem si svoj načrt shranila v svojo glavo in ga zaklenila z najlepšim ključem, ki sem ga imela.  Življenje pa je teklo naprej. Vsak dan sem se  s sošolci dobila preko aplikacije Teams, kjer smo bili skoraj cel dan. Po navodilu učiteljice smo naloge naredili in jih poslali v to aplikacijo. Moja soba je postala učilnica, saj sem vse, kar je bilo potrebno, naredila tam. Ena dobra stvar je, da sem se naučila, kako se dela z računalniki. Tega prej nisem znala, zdaj pa znam že veliko stvari.

V karanteni sem imela različne dni. Nekateri dnevi so bili dobri, drugi slabi. To je bilo odvisno od čustev, ki sem jih tisti dan doživljala. Nekaj dni sem bila vesela, nekaj dni žalostna, nato spet vesela in tako naprej. Moja čustva so bila odvisna od dogodkov, ki so se mi zgodili. Sklenila sem nov, zanimiv magičen krog, ki se je vrtel od dni do čustev in dogodkov. Imela sem nenehen občutek, da se bom okužila s korono. Tega si res nisem želela. 

Vsa ta čustva smo poskušali razrešiti pri sobotnem ali nedeljskem zajtrku, pri katerem se je zbrala vsa družina. Tam smo se smejali, jokali, poslušali … Vse, kar je za človeka nujno za njegov obstoj. V tistih časih, ko  ni bilo socialnih stikov in ko smo bili zaprti za štirimi stenami, nas je vse to pomirilo. To, da smo lahko izlili svoja čustva, nam je bila kot terapija. Znotraj naše družine smo se strogo držali vseh ukrepov, celo, ko je prišlo do tiste točke, ko so uvedli policijske ure in nisi smel v drugo občino. Držali smo skupaj in samo tako nam je lahko uspelo. Držanje ukrepov je pomenilo, da smo si umivali roke, nosili maske, držali razdaljo, imeli čim manj stikov z drugimi ljudmi … Vse to je ljudi in tudi mene spremenilo. Naučila sem se, da moram biti hvaležna za vsak dan, vsako uro, pri kateri sem skupaj s svojimi najbližjimi.  

Spomnim se, kako sem v karanteni imela možnost, da sem dobila knjige. Ko sem jih prijela, sem se počutila neznansko hvaležno za vse ljudi, ki so mi to omogočili, pa tudi veselo, saj sem vedela, da bom lahko brala in brala … Ure in ure sem preživela ob knjigah, ki so mi predstavljale zatočišče.

Morda sem naštela veliko dogodkov in čustev, ki so me spremenila, toda najbolj me je presenetil tale. To je bratovo praznovanje rojstnega dne. Bilo je nenavadno, a tudi običajno. Ker sem imela tisti dan šolo, smo njegov rojstni dan praznovali po šoli. Voščili smo mu, mu podarili darila, ki si jih je najbolj želel, nato pa malo zaplesali in se prepustili zvoku melodije. Sledila je torta. Ta je bila nenavadna, saj so to bile lučke sladoleda, oblite s pudingom in jogurtom. Kljub nenavadni strukturi je bila okusna. Z veseljem smo jo pohrustali.  Pouk na daljavo je potekal tudi po bratovem rojstnem dnevu. Nastopila so tudi prva ocenjevanja, ki so bila lahka. V tistem času sem bila nestrpna in nemirna, kdaj in kaj se bo zgodilo, obenem pa tudi strpna in potrpežljiva. Mislila sem si: ,,To bomo že enkrat prebrodili. Daj, zdrži še malo.” Slaba stvar tega pouka je bila tudi to, da se nismo mogli družiti med sabo. To je globoko v nas pustilo ogromen pečat, ki se ne bo nikdar izbrisal iz naših src. Ustvarila sem si spomin za vse večne čase. O pouku na daljavo bom govorila tudi svojim vnukom.  

V tem groznem času so mi najbolj pomagali sprehodi v gozd. Ob pogledu na čudovita zelena drevesa mi je zaigralo srce.  Potolažila sem se tudi, ko sem brala knjige ali se igrala z bratcem. V karanteni sem veliko igrala na violino, kar mi je pomagalo prebroditi vse težave in prepreke. V družini imamo tudi psičko Tačko. V karanteni smo jo večkrat peljali na sprehod v naravo, pa naj bo to gozd, ribnik, travnik, polje, karkoli, narava je v  vseh pogledih zdravilna.  

V karanteni sem spoznala veliko novih stvari. Nekaj izmed teh je: bodi hvaležen za to, kar imaš, ne ustavljaj se, pokaži svoja čustva in še bi lahko naštevala. To so pomembna življenjska vodila, ki te morajo voditi prav povsod. Tudi jaz se jih bom držala. V življenju te čakajo številne preizkušnje. Prav je, da se z njimi spopadeš in jih na koncu premagaš. Treba je biti prijazen, pošten, veder, nasmejan … Samo tako bomo premagali preizkušnje, ki nas v življenju čakajo.   

Alina Berič, 6. razred

Je branje knjig res tako grozno?

Sem Lina in pišem se Potočnik, živim v Ljubljani, obiskujem osnovno šolo, v kateri sem si pridobila veliko prijateljev, prijateljic. Danes je četrtek in kmalu se bo šola končala, no, saj veste, počitnice prihajajo. Naslednje leto bom spet starejša. V razredu sem najmlajša in najmanjša, včasih se zaradi tega počutim zelo slabo. No, pa poglejmo, kaj se mi v življenju dogaja.

Danes je četrtek, budilka me skoraj ni zbudila, zelo sem zaspana, vendar nič ne de, saj se kmalu konča to moje mučenje. Kaj bom delala po šoli, med počitnicami, se zdaj že cel mesec sprašujem. Verjetno sem edina na celem svetu, ki takoj, ko se zbudi, ima zajtrk. S tem ni prav nič narobe. Moji sošolci sploh nimajo zajtrka, kar pa sploh ni zdravo. Danes sem pa si naredila prav okusen zajtrk. Samo jaz v svoji družini naredim tako okusne hrenovke s kečapom. No, danes se bom oblekla v zelo lepo majčko s konji in kratkimi hlačkami. Grem v kopalnico, kjer se počešem, imam spuščene kratke črne lase. Tudi zobe si umijem. Čas je tudi, da pripravim šolsko torbo. Naj pogledam na urnik, kaj vse rabim:

Čas je, da grem v šolo. Le kaj bomo danes delali? To me prav zanima. Poglej, kako lepo drevesa cvetijo in ptice žvrgolijo.  Poglej, kako cvetlice lepo dišijo.  Končno sem prišla do šole.

Imela sem že narejene štiri šolske ure. Zdaj je na vrsti slovenščina. Mislila sem, da bomo spet ponavljali pridevnike, vendar nismo. Učiteljica nam je zastavila prav čudno vprašanje: ,,Ko je bil čas karantene, smo bili vsi drugačni: jezni, žalostni, nesrečni … Povejte mi, kaj vam je takrat pomagalo.” Vsi smo bili začudeni, a na srečo je kmalu že sledil odmor. Zvonec je zazvonil in šli smo do učilnice matematike na razredno uro, kjer nam je razredničarka postavila podobno vprašanje: ,,Ali vam je v času korone, v karanteni bilo v uteho in v pomoč branje knjig?” Nismo vedeli, kaj naj. Zato je celo šolsko uro dalje v učilnici nastala čista tišina. Mi radi beremo knjige, a o tem ne na radi govorimo. Danes je verouk na srečo odpadel, ker je gospod župnik zbolel. Zato sem odšla domov.

Danes sem za spremembo odšla domov po parku, kjer se zares občuti vsa narava, čeprav je na sredi mesta.  Vso pot si v glavi ponavljam učiteljičino vprašanje. Ali mi je branje knjig res pomagalo? Kako naj vem? No, ne spomnim se natančno. A glej, doma sem. Grem delat domačo nalogo. Sicer je je bilo res malo, a sem jo reševala tri ure, ker nisem bila zbrana zaradi učiteljičinega vprašanja. Čas je, da grem poslušat sproščujočo glasbo, medtem ko bom brala knjigo o detektivih. Mama me že kliče, da moram iti na večerjo.

»Mmm,« tako okusne večerje še ni skuhala. Čas je za moj dnevnik:

Čas, da zaspim.

Danes je petek, zbudim se vesela, a hkrati žalostna. Saj imam razlog za to. Danes je zadnji šolski dan in konec pouka bo. Vesela sem, da mi ne bo treba več hoditi v šolo, a hkrati sem zelo žalostna, da ne bom več videla svojih prijateljev. Danes mi gre vse počasi zaradi žalosti, a vse je narejeno zaradi sreče, sploh ne vem, katero čustvo je to. Vse sem naredila (naredila in pojedla zajtrk, se oblekla, počesala, umila zobe 2x, pripravila šolsko torbo, si umila roke, zaklenila vrata hiše …), zato sem se odpravila v šolo, dan je bil skrajšan, bila je tudi zaključna proslava. A vseeno smo zadnjih nekaj minut dobili isto vprašanje kot včeraj. Samo jaz sem odgovorila: ,,Menim, da je bilo v času karantene veliko žalosti in jeze, zato smo se morali spoprijeti s tem. Jaz sem se odločila delati veliko zanimivih stvari, kot npr. gledanje televizije, jahanje, družila sem se s hišnimi ljubljenčki, učenje, delanje domačih nalog. Celo branje knjig mi je pomagalo, saj sem s pomočjo knjig ugotovila, da se nekateri tudi tako počutijo, kot sem se jaz in sem delala podobne stvari kot oni. Res mi je pomagalo.“ Vsi so osupli in nato so vsi začeli govoriti svoje, podobno, kot sem rekla. Ko je bilo ure konec, sta se mi učiteljici zahvalili, da sem začela govoriti, razmišljati in izražati svoja mnenja in s tem navduševati druge do početja enakih stvari. Mar ni to smisel?

Izvedeli ste nekaj o meni. Ko me je učiteljica vzpodbudila, me je to zaznamovalo za naprej. Sedaj pa Vas pozivam, da razmislite o tem, kar sem Vam pravkar povedala o sebi.

Larisa Kotnik, 6. razred

Vesolje

Učenci 5. razreda so s svojimi likovnimi izdelki sodelovali na natečaju na temo vesolja, njihovi izdelki so bili razstavljeni tudi v Knjižnici Lenart.

Pia Črnčec, 5. razred

Tiara Kukovec, 5. razred

Julija Bedič, 5. razred

Jannie Božek, 5. razred

Taja Pavalec, 5. razred

Jure Dvoršak, 5. razred

Nial Nudl Šipek, 5. razred

Jaka Gselman, 5. razred

Lukas Logar Gretar, 5. razred

Jan Fekonja, 5. razred

Nejc Breznik, 5. razred

Petra Postert: Leto, ko so prišle čebele

Pri zadnjem izzivu so učenci dobili naslednja navodila za pripravo svoje prve ustvarjalne naloge.

PRVA USTVARJALNA NALOGA TEGA IZZIVA – EKSLIBRIS

Josy je domiselno označila svoj panj in prav ta oznaka se je pozneje izkazala za odločilno. Nekoč so navdušeni bralci označevali knjige iz svoje knjižnice, oznaka se je imenovala ex libris.

Izdelajte oznako za svojo skupino in jo na kratko predstavite. Ex libris (latinsko: »iz knjige«) oziroma ekslibris je grafična oznaka, s katero lahko lastnik označi svoje knjige. Pogosto je to dekorativna ali umetniška sličica, ki je natisnjena na manjši kos papirja ali šeleshamerja, nalepi se jo na prvo stran v knjigi. Na ekslibrisu sta poleg slike navadno še ime lastnika in moto, v preteklosti so bili tudi družinski grb ali druga znamenja, ki so namigovala na lastništvo določene osebe. Najboljši ekslibrisi so tisti, ki razkrijejo kaj o lastniku, recimo o njegovem poklicu ali njegovem konjičku; če je nekdo velik ljubitelj mačk, je na ekslibrisu lahko upodobljena mačka, pri smučarju bodo smuči in podobno. Na ekslibrisu je tudi latinski napis ex libris, kar lahko prevedemo iz knjig ali ena od knjig tistega, katerega ime je na ekslibrisu.

Pri tej nalogi so naše učenke zasedle 4. mesto.

Komisija je zapisala: Peter’s Sisters so v oznako vključile svoje hobije in ekslibris zasnovale večplastno, pri tem pa so se potrudile s predstavitvijo in sestavile zabavno pesem o svoji skupini. 

Izdelek naših učenk:

ODA PETER’S SISTERS

Cotton tail neustavljiva je kot Sava,
Flopsy v morju plava,
Mopsy se z risanjem zabava.

Cotton tail povsod švigajo oči,
Flopsy pa le v senci leži,
Mopsy umetnost v malem prstu tiči,
vsem pa korenček močno diši.

DRUGA USTVARJALNA NALOGA TEGA IZZIVA – ŽUŽELČJI FOTOGRAFI

Zgodba

Alma se je nasmehnila. “Saj bo.” Josy je spet nemo zrla v čebele. Nekaj časa sta tako molče stali druga ob drugi, medtem ko so živali spet z vnemo lezle iz špranj. Josy jih je s telefonom slikala. /…/ Josy ji je pokazala nekaj fotografij čebel, ampak Emma je zaprepadeno kriknila “bljaaaak” in se obrnila stran. Josy se je zdelo, da pretirava. Josy s telefonom slika čebele, vendar pa nad fotografijami niso vsi najbolj navdušeni. Kaj pa vi? Imate do čebel odpor? Pa do drugih žuželk? Task Začela se je pomlad in narava se je prebudila! Pognale in zacvetele so rastline, dejavne pa so tudi najrazličnejše živali, med drugim seveda žuželke.

Navodila za pripravo zares čisto zadnjega izziva so bila naslednja.

Za konec tekmovanja vas čaka poseben izziv; sprehodite se po naravi, pojdite v gozd, k bližnjemu potoku, na travnik, in s svojim ostrim očesom poiščite najrazličnejše žuželke. Fotografirajte jih in ustvarite zbirko žuželčjih fotografij! Pri fotografiranju se postavite v vlogo modnega ali umetniškega fotografa: svoje modele, žuželke fotografirajte ob zanimivem ozadju, modeli naj bodo čim bolj raznovrstni in na fotografijah jasno vidni. Bodite ustvarjalni! Vsak član ekipe naj iz svojih posnetkov izbere tri najboljše fotografije treh različnih žuželk. Skupno zbirko devetih fotografij naj med naloge odda en član ekipe.

Izdelek naših učenk:

Marek Vadas: Na begu

Knjiga Na begu je polna slikovitih ilustracij priznane slovaške ilustratorke Daniele Olejnikove, ki ne samo dopolnjujejo tekst, pač pa upodabljajo tudi svojo zgodbo. Si upate stopiti v čevlje književnih ilustratork in ilustratorjev?

Za ustvarjalno nalogo pri petem izzivu so učenci dobili naslednja navodila – POSTANIMO KNJIŽNI ILUSTRATORJI.

Izberite si poljubno zgodbo iz knjige in jo ilustrirajte čisto po svoje. Ustvarite najmanj tri ilustracije. Lahko uporabite različne barve, stile in tehnike (slikanje s pasteli, ogljem, akvareli, temperami, oljnimi barvami …) itd. Nič hudega, če se vam zdi, da slikanje oziroma risanje ni vaš adut, pomembno je, da skušate na čim bolj izviren in ustvarjalen način prikazati dogajanje v knjigi.

Izdelki naših učenk:

Manja Jug, 7. razred

Tisa Bedič, 7. razred

Ema Senekovič, 7. razred

Reeli Reimaus: Marij, magija in volkodlakinja Vera

Ste vedeli, da Reeli Reinaus, avtorica knjige Marij, magija in volkodlakinja Vera, prihaja iz Estonije? V pismu slovenskim bralcem knjige je zapisala:

V Estoniji verjamemo v kopico bajeslovnih bitij, za katere velja, da živijo v gozdovih. Pravijo, da je srečanje z njimi nevarno, lahko ti povsem spremeni življenje. V estonskih ljudskih pripovedih je najnevarnejše bitje prav volkodlak. Obstajalo naj bi tudi veliko različnih škratov in vilincev – dobrih in zlobnih –, pa tudi vodna bitja, ki so včasih prijazna, druga pa naj bi poskušala ljudi utopiti. Ko sem začela pisati to knjigo, sem si predstavljala, da je gozd prostor, kjer bi lahko vsa ta skrivnostna bajeslovna bitja živela v miru in jih nihče ne bi motil. Predstavljala sem si celo, da bi lahko takšni gozdovi ali džungle ali kakšna podobna območja obstajala v drugih delih sveta. In dvakrat na leto, v času solsticija, bi bitja lahko prehajala med temi kraji. In seveda bi bilo takrat v teh območjih še bolj nevarno kot običajno. Želim si, da bi vas ta knjiga navdihnila za raziskovanje starih ljudskih verovanj in zgodb ter bajeslovnih bitij v vaši državi. Morda začnete verjeti, da so pustolovščine možne in da se sanje lahko uresničijo.

Pa sledimo pisateljičini želji in se potopimo v svet starih ljudskih verovanj: naj vam bo knjiga v navdih za nalogo, ki bo tokrat bolj raziskovalno obarvana.

Naloga z naslovom BAJESLOVNA BITJA za učence je imela naslednja navodila.

Raziščite stara ljudska verovanja, zapise in mite o slovenskih bajeslovnih bitjih. Katera bitja iz knjige Marij, magija in volkodlakinja Vera najdemo tudi v slovenskih verovanjih? Za katera ste izvedeli šele ob poglobljenem raziskovanju? Vsak član skupine naj si izbere eno bajeslovno bitje, ki prihaja iz slovenske (ali vsaj slovanske) mitologije, ga dodobra razišče in predstavi sotekmovalcema. Nato s skupnimi močmi in znanjem predstavite vsa tri
izbrana bitja, pri predstavitvi pa bodite čim bolj izčrpni in izvirni. Morda izdelate ilustriran miselni vzorec ali plakat? Morda bitja predstavite s kostumi na zanimivem posnetku? Ali pa z izvirno pesmijo?

Pri tem izzivu so naše učenke dosegle 2. mesto. Komisija je zapisala naslednjo utemeljitev.

Ekipa Peterˈs Sisters je navdušila z nadvse izvirno idejo in sestavila pravo pravcato družabno igro, v kateri je predstavila bajeslovna bitja. 

Izdelek naših učenk.

Juan José Millás: Moja resnična zgodba

Avtor romana, španski pisatelj Juan José Millás, je po izidu romana v intervjuju za špansko agencijo EFE dejal, da je čas najstništva obdobje, ko ljudje najbolj trpimo.

Učenci so dobili naslednja navodila za njihovo ustvarjalno nalogo z naslovom ČUTIM, ČUTIŠ, ČUTIMO.

Posnemite video, v katerem na čim bolj inovativen način upodobite različna občutja glavnega junaka od začetka do konca knjige. Kako bi na primeru upodobili njegove občutke krivde? Kaj pa žalost? Lahko uporabite besedo, sliko, zvok, gibanje itd. Video ne sme biti daljši od treh minut. Bodite čim bolj inovativni.

Izdelek naših učenk:

Bart Moeyaert: Bratje

Ste vedeli, da je belgijski pisatelj Bart Moeyaert leta 1964 na svet privekal kot sedmi sin in je zato njegov boter postal nihče drug kot kralj Baudouin I. Belgijski? Knjiga Bratje vas je popeljala v njegovo otroštvo, ki je bilo polno zvedavega raziskovanja sveta, majhnih lumparij in bratskih potegavščin. Ste že kdaj brali kakšno avtobiografsko knjigo? Čigavo? Primerjajte, po čem se je ta razlikovala od Bratov. Kaj mislite, kako se pisanje avtobiografskih kratkih zgodb razlikuje od pisanja fikcijskih zgodb?

Učenke so se pri tej nalogi v živo preko ZOOM-a srečale z avtorjem, postavljale so mu tudi lahko vprašanja.

Verjetno se po branju knjige počutite, kot da avtorja in njegove brate – ali vsaj kakršne so bili kot majhni – že precej dobro poznate. Zdaj pa boste imeli čudovito priložnost, da ga tudi zares spoznate in z njim poklepetate! Organizirali bomo pogovor z avtorjem knjige Bartom Moeyaertom, ki je eden najuspešnejših belgijskih mladinskih pisateljev. Vaša naloga je, da zanj pripravite vprašanja. Na spletu poiščite podatke o njegovem življenju ter pripravite vprašanja, ki se bodo bolj kot na njegovo intimno življenje nanašala na njegovo delo in poklic. Ste vedeli, da je svojo prvo knjigo izdal že pri 19. letih? Se sprašujete, kako se v avtorjevi glavi rodi zgodba? Kako pisati o sorodnikih, ne da bi se ti jezili nate? 😉 Kaj je najpomembnejše pri pisanju poezije? Povprašajte avtorja!

Pri drugi ustvarjalni nalogi z naslovom IMPRO SENČNO GLEDALIŠČE so dobila naslednja navodila.

Zgodbe iz Bratov skupaj tvorijo mozaik drobnih zrcal, od katerih vsako odseva utrinek Moeyaertove preteklosti. Bralci se nasmejimo sedmim bratom in njihovim lumparijam, četudi morda sami nimamo brata ali sestre. Katera zgodba, katera bratska potegavščina iz knjige pa se je vam najbolj vtisnila v spomin? Zakaj? Vas je katera od prigod iz knjige spomnila na kaj, kar se je zgodilo vam samim? Svoja mnenja lahko z drugimi udeleženci tekmovanja delite v razpravi (discussion).

Izdelajte senčne lutke sedmih bratov in odigrajte eno od prigod iz knjige! Senčne lutke bratov izdelajte čim bolj natančno; naj imajo čim več podrobnosti, da se bo že na prvi pogled opazilo, kateri od bratov je najstarejši, kateri najmlajši ipd. Namig: Pri izdelavi lutk si lahko pomagate z navodili, ki jih poiščete na spletu. Po končani izdelavi ne pozabite najprej preizkusiti, kako se bodo videle sence. Pripravljeni ste na impro gledališče! Z lutkami improvizirajte enega od motivov iz knjige: bratski prepir, nevarno drsanje po ledu, kolesarjenje na drugi konec mesta, kajenje očetove pipe, poletna nagajanja. Prizor z lutkami torej odigrajte spontano, brez vnaprej pripravljenega besedila oziroma scenarija. Svoje predstave pa ne pozabite posneti.

Izdelek naših učenk.

Kristina Gudonyte: Dnevnik poredne punce

Kaj si mislite o Kotrini? Se lahko poistovetite z občutji glavne junakinje ali vam njena dejanja in razmišljanje sploh niso blizu?

Učenke so za nalogo z naslovom DNEVNIK POREDNIH FANTOV IN PUNC dobila naslednja navodila.

Izberite si poglavje oz. dnevniški zapis iz knjige, ki se vam je zdel najbolj zanimiv, in s skupnimi močmi ustvarite svoj dnevniški zapis, ki bo odražal vaša občutja, če bi se znašli v isti situaciji kot protagonistka v izbranem zapisu. So vaša občutja podobna kot protagonistkina ali povsem drugačna? Dnevniški zapis naj bo dolg eno tipkano stran. Če se pogledi članov ekipe zelo razlikujejo, lahko ustvarite več krajših dnevniških zapisov, ki naj skupaj ne presegajo 1,5 tipkane strani.

Izdelek naših učenk:

UKRADENE SKRIVNOSTI

25. oktober 2021

Zbudila sem se v še eno boring jutro. Vedela sem, da današnji dan ne bo nič boljši od ostalih. Na hitro sem pozajtrkovala in se odpravila proti avtobusni postaji. Medtem ko sem čakala na bus, je prišla največja fejmička na šoli in to je bila seveda Elora. Ko samo pomislim na njeno tečno in brezizrazno faco ter to zavijanje z očmi, se mi kar želodec obrne. Že tako se mi zdi, da je moje življenje pokvarjeno. V trenutku se moje razpoloženje poslabša, povsem se odklopim od misli, sveta, ki me obdaja … Dam se na off.

Moj odklop predrami prihod v šolo. Kaj je spet to? Elora s sošolkami nekaj šepeta, napnem ušesa, da bi bolje slišala. Spet širi laži o meni. Ne vem, kaj sem ji storila. Enostavno me hejta. Taja mi je povedala, da Elora govori stvari iz mojega in njenega otroštva, ko sva bili še prijateljici. Jah … Težava je, da jih pove na svoj način, malo prikroji resnico. Zakaj to počne? Naj pusti moj lajf. Ni res, da sem odgriznila lepilo in pika. Namazala sem si ustnice in ona tudi! Odkar je glavna in najpopularnejša v razredu, ji je še bolj zrastel greben, sploh me ne sprejme v svojo družbo. Oh, pa kaj za to. Saj ne rabim še ene zlagane osebe ob sebi. Še dobro da imam Tajo. Samo ona me res razume, sprejema. Komaj čakam, da šolski zvonec naznani konec zadnje ure … Hočem domov … Doma pa nič novega. Foter je ves čas v službi in pride pozno domov, pa še takrat je velikokrat utrujen in mu ni niti do pogovora. Mama pa se ukvarja samo z mlajšim bratom, ki je središče njenega sveta, in me sploh ne jemlje resno. Včasih se mi zdi, kot da nikamor ne spadam, to me boli … Tišči me v prsih. Svoje misli zamotim z domačo nalogo, vmes pogledam na fon, ki je moj »lifesaver«, tam sem lahko kdorkoli želim, v mislim si ustvarjam nov svet in novo resničnost. Iz tega sveta me prebudi mama, ki se briga zame zgolj, ko moram kaj narediti: »Flopsy to, Flopsy ono …«
Kmalu bo večer in bom šla končno spat.

Lahko noč, dragi dnevnik.

26. oktober 2021

6.32

Spet ta budilka … Ah … Zbudim se pred bratom, se oblečem, pojem kosmiče in s težkimi koraki grem v šolo. V šoli spet trpim Eloro, zdaj že razkazuje svoj dnevnik in iz njega bere samo moje slabosti, sebe pa povzdiguje. Kaj je z njo? Kaj ji ni jasno? PUSTI ME PRI MIRU! To ji bom vrnila. Zadnjo uro imamo prosto, to je spet njej v prid.

15.21

Načrtujem maščevanje. Osramotila jo bom, boš videl. Ko se mi bo porodila kakšna dobra ideja, ti sporočim.

23.11

To … Končno se mi je porodila zamisel: DNEVNIK. Ukradla ji bom dnevnik. In to takoj jutri, če ga bo imela s seboj.

27. oktober 2021

Prvo uro v šoli ne zaznam ničesar, drugo uro pa že bere svoje zapiske. Danes se ne morem družiti z nikomer, ker Taja manjka. Skrbno gledam, kam bo Elora odložila dnevnik. Na moje presenečenje ga ima na mizi. Preden poje malico, sem že v učilnici. Misija DNEVNIK naj se začne. Pograbim dnevnik in ga hitro skrijem v omarico. Elora in njeni prijatelji me še cel dan pridno ignorirajo. Sploh niso ugotovili, da dnevnika ni. Doma sem ga prebirala in ugotovila, da je veliko stvari dopisanih ali spremenjenih. Kaj si dovoli ta pr…….. PRISMUKNJENKA!

Verjemi, da to ne bo ostalo nerazkrito.

Lahko noč, moj edini zaupnik.

28. oktober2021

Ko pridem v razred, takoj začutim drugačno vzdušje. Vem, da je v zvezi z dnevnikom, a se delam, kot da ničesar ne vem. Vprašam sošolce, kaj se dogaja, zakaj takšna panika. Na moje veliko začudenje mi odgovorijo. Vse skupaj napihnejo, kot da je Elora izgubila nekaj, kar ji pomeni največ na svetu in bo zaradi tega umrla. Trapa …

SE NADALJUJE …

P. S. No ja … Morda misija dnevnik ni bila ravno najboljša ideja, lahko bi se razvedelo. Potem bi pa bil spet vik in krik.  Odločila sem se, da ji ga skrivoma vrnem, vseeno pa sem si vse fotografirala. Ne zaupam ji. Dan mi je minil hitro, jutri vrnem dnevnik in vse se bo uredilo. Ja, to bom naredila. Rada bi se še dolgo pogovarjala s teboj, a sem od vsega dogajanja zelo utrujena.

Lahko noč, zaupnik moj.

Mednarodni bralni projekt Odprta knjiga

Tudi v tem šolskem letu smo z učenkami 7. razreda Tiso Bedič, Manjo Jug in Emo Senekovič sodelovale v bralnem projektu. Učenke so tekmovale pod vzdevkom Peter’s Sisters (Mopsy, Flopsy in Cotton-tail).

Kako projekt poteka?
Projekt je zastavljen v obliki bralnega tekmovanja in poteka preko spleta. Tekmovale
so skupine učencev (po trije v skupini, vsak si izbere svoj vzdevek), ki so
prebrale šest vrhunskih del za mlade. Naslove knjig so učenci ugotovili z uspešnim
reševanjem ugank in nalog. Po prebrani prvi knjigi so prejeli naloge, ko so te
uspešno rešili, so prejeli uganko, ki jih je privedla do naslova naslednje knjige.
Ekipe so ob reševanju nalog, ki so jih na temo posameznih knjig čakale v izzivih, zbirale
točke; z največ točkami so bile ovrednotene zahtevnejše in ustvarjalnejše naloge. Zmagala je ekipa, ki je rešila vse izzive in osvojila največ točk. Strokovno žirijo sestavljajo
uredniki KUD Sodobnost International in založbe Malinc.
Bralno tekmovanje poteka na portalu Classcraft, ki so ga v Kanadi razvili učitelji, in se
uporablja po vsem svetu. Okolje je varno, zaprto in omejeno le na udeležence
projekta. Vsaka ekipa treh učencev si izbere svoj vzdevek in se po navodilih, ki jih
dobijo udeleženci, prijavi na portal. Nato si vsak učenec izbere svojega avatarja.
Udeleženci z reševanjem različno zasnovanih nalog, ki spodbujajo ustvarjalnost in
premislek o prebranih knjigah, opravijo knjižno potovanje, ob katerem se tudi
zabavajo.

Andrej Holer, 9. razred

Zmagovalne zgodbe natečaja

Že od nekdaj je vesolje tema, ki človeka vznemirja, ga vabi k raziskovanju … Le kaj se zgodi v otroški domišljiji, ko razmišlja o skrivnostih vesolja? Kakšne misli se porodijo? Ker letos obeležujemo 550. obletnico rojstva Nikolaja Kopernika, je Knjižnica Lenart razpisala literarni natečaj z naslovom Moje vesolje je iz besed, na katerem so lahko sodelovali osnovnošolci od 1. do 9. razreda. Tudi z učenci naše šole smo se odločili, da pošljemo njihove literarne prispevke na temo vesolja. V četrtek, 23. 3. 2023, so v knjižnici pripravili literarni večer s pisateljico Janjo Vidmar, kjer so tudi razglasili zmagovalce posameznega triletja. Komisijo so najbolj prepričali trije literarni izdelki naših učenk. Zgodba Vesoljska muca, avtorica učenka četrtega razreda Florentina Živko, je bila najboljša v kategoriji drugega triletja. Tudi v tretjem triletju je komisijo s svojim razmišljanjem z naslovom Vesolje skozi oči mladih najbolj prepričala učenka sedmega razreda Tisa Bedič. S svojim literarnim prispevkom se je izkazala tudi učenka šestega razreda Kaja Žnuderl, ki je s strani komisije prejela posebno nagrado za izvirnost svojega zapisa.

VESOLJSKA MUCA

Nekoč je moja mala oranžno-črna muca, ki je zelo rada bila v družbi ljudi in je pogosto dremuckala, šla dremat v mehko rožno grmovje, ki se je nahajalo za hišo.

Nato je prišla mama zalit grmovje, a je ponesreči zalila še muco. Muca je kar naenkrat začela rasti in rasti. Najprej je bila večja od psa, ki se ga ni več bala. Postala je večja od ulice in kaj kmalu je bila tako velika kot Zemlja. Ne boste verjeli, še prerastla jo je.

Kaj kmalu so planeti bili že tako majhni, da so izgledali kot klobčiči volne. Muca je videla te klobčiče volne in jih začela premikati. S svojimi tačkami je nežno brcala planete sem ter tja. S svojim brcanjem je naenkrat premešala vse planete. Kmalu se je Zemlja vrtela okoli Jupitra in Saturn je izgubil vse svoje obroče. Polizala je Mars, zato je dobil nazaj svoje morje. Venera se je tako vrtela, da je postala planetoid. Muca pa je s svojimi šapami še kar premetavala planete. V nekem trenutku je bila večja od mlečne ceste, kar popila jo je. Kmalu je postala utrujena, si pomela mačje oči in zaspala.

Ko se je prebudila, je sedela v mojem naročju. Vesoljska muca je bila zgolj in samo še moja muca.

Florentina Živko, 4. razred

VESOLJE SKOZI OČI MLADIH  

Vesolje vsak posameznik dojema drugače. Večina ljudi ga doživlja kot brezmejni prostor z zvezdami in planeti ter drugimi nebesnimi telesi. 

Vsak ima svoje mnenje  o njem.  Nekateri ga dojemajo kot  skupek sveta in ljudi. Za njih je svet, na katerem živimo, vesolje, saj se jim zdi, da jih obkroža še veliko neraziskanih in oddaljenih stvari, ki bi jih želeli odkriti,  npr. potapljače in raziskovalce morja  še čaka  veliko raziskovanja v globinah morja, so kot astronavti, ki raziskujejo vesolje, za potapljače je njihovo vesolje morje. Kaj pa otroci?  Otroci si svoje svetove in mnenja ustvarjajo s pomočjo tega, kar slišijo na televiziji. Seveda si ga ustvarijo tudi  s pomočjo tistega, kar jim povedo starši oz. skrbniki. Vsak otrok ima svoje vesolje in en svoj svet. Ko sanjamo, zahajamo v svoje domišljijsko vesolje, kjer je vse tako skrivnostno, nemogoče postane mogoče. Nekateri se v šoli na primer radi pogovarjajo o vesoljcih, spet drugi radi rišejo planete ali pa zvezde. Tu so pa še eni, ki radi poslušajo pri pouku o vesolju oz.  o vsem, kar je povezano z vesoljem. Ljudje se poglabljajo v neznan svet, v katerem smo samo mi, ki nas je iz vesolja videti le kot milijone drobnih pikic.  S tem se kaže veličina vesolja in naša majhnost v njem. 

Tudi sama se velikokrat zalotim pri razmišljanju o vesolju.  V njem je še veliko prostora za nova odkritja, za napake, iz katerih se lahko naučimo. A odrasli ljudje ne vidijo tega, kar vidimo mi otroci. Nas slišijo, ampak ne poslušajo. Zame je moje vesolje moj svet, v katerem živim, v katerem so moja pravila. Tam so tudi ljudje, ki mi nekaj pomenijo.  Moj svet je preplavljen s čustvi in občutki – dobrimi in slabimi. V mojem svetu obstajajo tudi ljudje, ki pa me žalijo in za mojim hrbtom govorijo o meni slabe stvari. A se ne zavedajo, da imajo tudi oni slabe lastnosti. Za takšne ljudi v mojem vesolju ni prostora. A vsak od nas mora sprejeti v življenju veliko stvari  in se pripraviti na spremembe, ki so različne kot vsako ozvezdje v vesolju.  Najstniki in pubertetniki smo ranljivi, saj ne znamo še povsem obvladovati svojih čustev in smo za druge ljudi planet zase. Vsak od nas je nekakšna zvezda, ki je obkrožena z drugimi. Pred našimi očmi je res še veliko neodkritega. Za nas otroke je naša Zemlja, na kateri živimo, naše vesolje.  Tam so tudi starejši, ki ne razumejo ali pa nočejo razumeti naših mnenj ter razmišljanj, da je naše vesolje iz tisočerih besed. Vendar bomo tudi otroci nekoč odrasli, ne bomo več samo zvezde. Postali bomo kometi vesolja, ki padajo in se dvigajo s svojimi padci in vzponi.  

Svoje razmišljanje bom sklenila z verzi iz pesmi Toneta Pavčka Pesem o zvezdah.

Vsak človek je zase svet, 
čuden, svetal in lep 
kot zvezda na nebu …   

Drugačnost ljudi je tista, ki nas bogati. Bodi jaz, bodi ti.

Tisa Bedič, 7. razred

GLEJ, ZVEZDA

Nekega dne sta se najboljša prijatelja ob polnoči odpravila ven na sprehod
do travnika. Ko sta prišla do njega, sta videla, kako kresničke letajo po zraku
in plešejo po najlepših rožah. Prvi prijatelj, ki mu je bilo me Din, je opazil
lisičko, ki je ležala v travi. Drugi prijatelj, ki pa mu je bilo ime Kasper, je
mislil, da je lisička ranjena, ker tako mirno leži v travi. Počasi sta se ji
približala in videla, da ima zelo poškodovano tačko, zato ni mogla hoditi.
Kasper jo je prijel v naročje in sta jo skupaj odpeljala k veterinarju na
pregled. Veterinar jima je povedal vesele novice, da bo z lisičko vse v redu,
če bi jo pripeljali kakšno minutko kasneje, ne bi preživela.

Nekaj časa je minilo, odkar jima je veterinar povedal vesele novice. V zraku
sta videla zvezdo in se začudila, ker je bilo nebo oblačno. Zvezda je postajala
vedno večja in se jima je zdelo, da se zvezda bliža, bliža in bliža. Naenkrat
je bila zvezda pred njima in tista lisička na zvezdi. Lisička je rekla:
 „Pridita z menoj, ker sta mi rešila življenje, imam darilo za vaju. Jaz
sem boginja vesolja in ker sta mi rešila življenje, vama bom razkazala celo
vesolje. No, ne celo vesolje, ampak samo naš del vesolja, če me razumeta.”

Vsi skupaj so se odpravili na Sonce. Lisička je začela govoriti o soncu:
 „Sonce je osrednja točka našega Osončja. Vsa ostala nebesna telesa
krožijo okrog njega. Vendar pa Sonce ne miruje. Ob robu naše galaksije (Mlečne
ceste) kroži okrog njenega središča. A tudi galaksija ne miruje. Tudi ona sama
potuje. Grki so Sonce imenovali Helios. Preostanek mase se večinoma nahaja v
Jupitru, le majhen del si je delijo vsa ostala nebesna telesa Osončja. Po
velikosti sodi med 10 % največjih zvezd v naši galaksiji (Mlečni cesti), ki je
sestavljena iz okrog 100 milijard zvezd. Povprečna velikost zvezd v Mlečni
cesti je manj kakor 50 % velikosti sonca.” Din in Kasper sta vse podrobno
poslušala, saj je bilo zanimivo. Najprej so odšli na Merkur: ,,Merkur je
najmanjši in soncu najbližji planet v osončju. Sonce obkroži v 88 dneh. Svetlost
njegovega navideznega sija se giblje med minus 2,0 in 5,5, vendar se ga le
težko opazi, saj znaša njegova največja kotna oddaljenost od Sonca (najdaljša
elongacija) le 28,3 stopinj. Vidi se ga lahko v jutranjem ali večernem mraku.
Prvo vesoljsko plovilo, ki ga je obiskalo in kartiralo 40 do 45 odstotkov
površja, je bil Mariner 10 v letih 1974 in 1975.” Lisička se je počutila
ponosno, ker si je vse to zapomnila, ko je bila pri pouku geografije v neki
oddaljeni galaksiji. Lisička je pozabila, kateri planet je naslednji. Vprašala
je Dina in Kasperja. Onadva sta oba v en glas rekla: ,,VENERA.” Lisička je
prosila Dina, če on kaj ve o Veneri. Ta je začel: ,,Venera (tudi Danica ali
Večernica) je notranji, drugi planet od Sonca v Osončju. Po Zemljini Luni je
drugi najsvetlejši objekt na nočnem nebu. Ker je Venera notranji planet, se iz
gledišč Zemlje nikoli ne oddalji preveč od Sonca, elongacija doseže največ 47,8
stopinj. Venera doseže svojo največjo svetlost malo pred sončnim vzhodom ali
malo po sončnem zahodu, zato je včasih imenovana ,,Danica” ali ,,Večernica”.
Kadar je vidna, je najsvetlejša točka na nebu, nekateri jo znajo zamenjati z
zvezdo.” Lisička je bila presenečena, koliko Din ve o Veneri, zato je
vprašala Kasperja, naj nekaj pove o Zemlji. Kasper je začel: ,,Zemlja je edini
planet izmed planetov osončja, na katerem se nahaja življenje, tekoča voda in
človeštvo. Po oddaljenosti od Sonca je tretji po velikosti in peti planet
Sončevega sistema. Predstavlja največji trdi planet in edini prostor v vesolju,
za katerega je znan obstoj življenja. Zemlja se je oblikovala pred približno
4,57 milijardami let, njen edini naravni satelit je Luna.” Lisička je bila
presenečena, da onadva vesta toliko o vesolju. Ni še spoznala nobene take
osebe, živali ali boga/boginje. 

Din je hotel opisati Mars, a prvo so morali pristati na njem. Ko so
pristali, je takoj izpljunil: „Mars (tudi Rdeči planet) je četrti planet od
Sonca v Osončju in sedmi po velikosti. Imenuje se po rimskem bogu vojne Marsu
zaradi značilne rdeče barve, ki je posledica prisotnosti železovega oksida na
njegovem površju. Mars ima dve majhni luni, ki sta Fobos in Deimos.”
Lisički je zelo všeč ta rdeča barva na Marsu. 

Lisička se je spomnila hitrejše poti do Jupitra in skoraj so padli na dno
vesolja, če ne bi padli v en vrtinec na tem planetu. Lisička je prestrašeno
rekla:  „Jupiter je zunanji in peti planet od Sonca in je največji planet
znotraj našega Osončja. Plinaste orjake Jupiter, Saturn, Uran in Neptun včasih
imenujejo tudi tudi “jupitrovski planeti”. Ime je dobil po rimskem bogu
Jupitru. Planet ima po štetju iz leta 2023 92 Lun.” Kasper je
hotel imeti Saturna, a ga je Din prehitel:  „Saturn je zunanji in šesti
planet od Sonca v Osončju. Imenuje se po rimskem bogu Saturnu. Je plinasti
orjak, po velikosti drugi največji za Jupitrom. Že od nekdaj je najbolj znan po
svojih značilnih obročih.” Kasper je bil jezen na Dina, ker se je samo
tako vrinil. 

Kasper je hitro začel govorit o Uranu, da ga spet Din ne bi prehitel in je
začel:  „Uran je zunanji in sedmi planet od Sonca v Osončju. Je ledeni
orjak (do leta 1990 je spadal v kategorijo plinastih orjakov), tretji največji
po premeru in četrti največji po masi. Imenuje se po grškem bogu neba in
praočetu drugih bogov Uranu.” Lisička se je postavila na sredino Neptuna
in začela:  „Neptun je zunanji in po oddaljenosti od Sonca osmi planet v
Osončju. Je tudi najbolj oddaljeni ledeni orjak v Osončju. Ime je dobil po
rimskem bogu Neptunu, bogu sladke vode in morja.” Lisička je rekla,
da so z vsemi planeti končali, a še vseeno hoče povedati, kaj je vesolje:

,,Vesolje ali vsemirje je pojem, s katerim so v prvi polovici 20. stoletja
imenovali celotni prostorsko-časovni kontinuum, v katerem se živi skupaj s
svojo energijo, vključno s planeti, zvezdami, galaksijami. Tudi bivajoča bitja
so snovna. V tem smislu v največjem merilu poskuša razumeti vesolje
kozmologija. To je znanost, ki se je razvila iz astronomije in fizike.” Lisička
je s tem zaključila in Dina ter Kasperja peljala nazaj na naš prelep
planet. 

Naslednji dan se nista mogla pogovarjati o ničemer drugem kot o tem, kar se
jima je včeraj zgodilo. 

Kaja Žnuderl, 6. razred

Jaka Gselman, 5. razred

Zelen vesoljček

Nekoč je živel zelen vesoljček, ki je imel velike izbuljene oči, bil je zelo radovedne narave, še posebej je rad gledal ostale planete.

En dan je videl nov planet, ki se imenuje Zemlja. Ko jo je videl, je bil očaran, kako velik in lep planet je to, na njem pa toliko rastlin, živali, življenja.

Kaj kmalu se je odločil, da ga pobliže spozna, zemljani so se mu zdeli kot vesoljčki. Ko je prispel na Zemljo, ni mogel skriti navdušenja: ,,Vau, kakšen krasan planet.” Ko je spoznal bitja na Zemlji, se je z enimi spoprijateljil, z drugimi pa ne. Skupaj so hodili v trgovine, obiskali prijatelje, raziskovali planet, gledali hiše. Zelen vesoljček je bil očaran, toliko vsega novega.

Čez tri dni je moral oditi. Posloviti se je moral od svojih novih prijateljev. Vrnil se je z raketo, potoval je veliko ur. Postanek je naredil na Jupitru, kjer si je privoščil vesoljski sendvič. Po malici ga je pot vodila še tri ure do Marsa, nato se je končno vrnil domov.

Radoveden zelen vesoljček je živel srečno do konca svojih vesoljskih dni.

Aneja Irgolič, 4. razred

Blaž Franc Kauran, 7. razred

Življenje zunaj planeta Zemlja

Zemlja je nastala pred 4,5 milijarde leti. Življenje na njej se je pojavilo dokaj hitro, to je manj kot milijardo let po njenem nastanku oziroma kmalu po nastanku oceanov. Najmanj dve milijardi let je potem trajalo, da so iz preprostih enoceličnih mikroorganizmov nastali večcelični organizmi. Torej je bil nastanek življenja na Zemlji hitrejši kot prehod od preprostih živih organizmov v zapletenejše.

Za življenje sta seveda bila pomembna voda in kisik. Življenje je bilo možno opaziti tudi iz vesolja.

Znanstveniki skušajo ugotoviti, ali je možno življenje tudi na drugih planetih, ki imajo vodo, kisik ter druge pline.

Znanstveniki so ugotovili, da je bilo pred več kot milijon leti možno življenje na oddaljenih planetih. Življenje bi bilo lahko možno še na katerih drugih manjših planetih, kot so npr. Mars, ki je za človeka najboljše prilagojen, Titan − edini naravni satelit, za katerega točno vemo, da ima atmosfero in ocean, Evropa naj bi imela ocean, Ganimed in Enkelad − naj bi imel pod površjem tekočo vodo.

Nedavno nazaj pa so Nasini znanstveniki zasledili frekvenco, ki jo lahko povzroči človek. NASA se z vsemi svojimi sateliti in plovili skuša prikopati do novih podatkov, a bo zato potrebno še veliko časa. Tudi astronomi iščejo življenje celo izven našega osončja. Vesolje čaka na nas, da odkrijemo.

Manja Jug, 7. razred

Julija Bedič, 5. razred

Vesoljski varuh

Pred davnimi časi je bila Zemlja tako majhna kot mušica. Na njej ni bilo življenja. Nekega dne je meteorit padel na Zemljo, a v isti stotinki ju je vesoljec, vesoljski varuh združil in nastalo je kraljestvo somraka.

A na žalost je vesoljski varuh zbolel in počasi je umrl. Vsi so krivili kuharja, čeprav tega tragičnega dogodka ni nihče raziskal. Kuharja so izgnali na luno. Tam naj bi bil do konca svojih dni. Vendar se je odločil dokazati svojo nedolžnost. Cele dneve in noči je razmišljal samo o tem. Nato pa se je nekega dne spomnil, da niso vsi vesoljci vesoljski varuhi, da so nekateri kuharji, drugi pa stražarji, že tretji so izumitelji itn. Odvisno od družinskega rodu. Vedel pa je tudi, da s smrtjo vesoljskega varuha odmre tudi kraljestvo, ki jo je ustvaril, razen če ga pred svojo smrtjo da svojemu nasledniku, ki mora biti iste krvi.

Vesoljski kuhar je odšel nazaj v svojo rodno domovino, kjer sta ga prestregla dva stražarja, ki sta mu jezno povedala, da ne sme biti tu in da se mora vrniti nazaj na luno zaradi napake, ki jo je naredil. On pa je odvrnil: ,,Prinašam pomembne novice.”  Stražarja ga nista želela poslušati, zato sta ga prijela za roke in ga odpeljala nazaj gor. A on je zakričal: ,,Tisti, ki je vladal in umrl, ni bil pravi vesoljski varuh, prevarant je bil.” Stražarja sta se za trenutek ustavila: ,,Potem pa dokaži.” Kuhar jima je povedal svojo ugotovitev. Stražarja sta ga pospremila v kraljestvo. Tam so najprej šli do radodarnega in na vse spoštljivega guvernerja. On pa jih je z veseljem poslušal in se odločil, da bo spet kuhar. ,,Dobrodošel v kraljestvu.”

Naslednji dan so šli na mestni oder. Sprva so vsi pljuvali na kuharja in mu metali paradižnike, ko so slišali, da je bil pokojni ,,vesoljski varuh” prevarant, so se vsi spoštljivo vedli do kuharja. ,,Vsak od nas ve, da on ni imel naslednikov,” je povedal kuhar. In tako so naslednje dni iskali pravega vesoljskega varuha.  

Čez tri leta so ugotovili, da je bil kuhar vesoljski varuh, saj so pogledali na seznam vstopajočih in nekateri med prvimi se še spomnijo, da je kuhar prišel pred njimi.  Guverner je v žalosti povedal, da je kamen padel na njegovo glavo in to mu je izbrisalo spomin. Prevarant je to izkoristil in je postal to, kar ni.

Naslednji dan je kuhar oz. vesoljski varuh stopil na prestol.

In tako je nastal naš planet Zemlja z vsemi ljudmi, saj so pravici zadostili.

Larisa Kotnik, 6. razred

Jaka Gselman, 5. razred

Dobrosrčen vesoljček Mulmand

Ko je nekoč je boter Mesec štel komaj petsto let, je živel deček z imenom Lan.  Živel je v hišici, ki je stala na robu gozda.  Imel je dve sestri in očeta ter mamo, s katerimi je imel dober odnos. Njihova hišica ni bila velika, imela pa je prav ljubka polkna z izrezljanim srčkom in pravilno obliko pravokotnika. Lan je vse do tistega dne, ko se je vse spreobrnilo, živel običajno življenje. Niti sanjalo se mu ni, kaj vse ga še čaka.

Nekega popoldneva, ko se je igral s svojimi prijatelji, se je njegovo življenje iz običajnega prelevilo v vesoljskega. Med igro so se namreč zaslišali čudni zvoki in Lana je začelo zanimati, kaj povzroča ta zvok. Kar na lepem se je zaradi varnosti ustavil in druge pozval k razmišljanju: ,,Kaj so ti čudni zvoki? Ne bi bilo bolje, če bi se kam umaknili, da se ne bi še poškodovali?” A ni dosegel nikakršnega uspeha, saj so vsi mislili, da evakuiranje ni potrebno. Kaj kmalu se je izkazalo, da je bil tisti, ki je imel prav, Lan.

Samo oddaljeni zvoki, ki ničesar ne pomenijo, so začeli postajati pomembni zvoki za Lanova in ostala ušesa. Čez čas je začela čudna oblika postajati pravilna oblika vesoljske ladje. Hitro se je tudi izkazalo, da je temu res tako.

Vesoljska ladja se je spuščala in vsi, razen Lana seveda, kajti on je bil pogumen in samozavesten, so začeli reševati svoja življenja. Njemu je bilo res zanimivo opazovati neznano ladjo, ki se spušča. V mislih si je že sestavljal domišljijsko podobo tistega, ki bo stopil iz tega nadvse vesoljskega predmeta.

Njegova velika želja je bila, da bi se enkrat srečal z Marsovcem ali na splošno kakšnim vesoljcem.  Danes se mu bo ta želja končno uresničila. Nato je začel gledati ladjo, da jo lahko svojim sošolcem in sošolkam kasneje kar najbolj resnično opiše. Kako bodo vsi zijali, ko bo izustil stavek, da je k njemu priletela pravcata vesoljska ladja! Učiteljica bo gledala kot teliček v nova vrata.

Vesoljska ladja je bila videti kot kakšna raca, ki pluje proti tlom. Bila je modre barve,  krasile so jo rumene zvezde, ki so se svetlikale v dnevni svetlobi. Imela je štiri noge. ,,Kako je lepa!” si je mislil. Vsak čas bo iz tega prečudovitega plovila stopilo nezemeljsko bitje, bitje, ki je na Zemljo prišlo s takšnim ali drugačnim namenom, bitje, ki še v sanjah ni videlo Lana. Skratka, bilo je iz drugega planeta.

Iz tega nebeško lepega predmeta je stopilo bitje, najbolj podobno planktonu, ki se je odločil, da bo svoje noge podaljšal v trimetrske lovke s smrtonosnimi priseski. Njegovo pričesko so krasili polži, bolj podobni kači, ki so bili sveže pobrani z vrta. Oblečen je bil, verjeli ali ne, v nič! Čisto nag je stal pred Lanom, ki se mu je začelo dozdevati, da se mu meša. Tisti hip je to nezemeljsko bitje spregovorilo.

Na Lanovo veliko začudenje je bitje znalo verjetno vse jezike, ki na Zemlji obstajajo. Najprej sta se poskusila razumeti v angleščini, šele nato sta ugotovila, da ju povezuje slovenščina.

Po nekaj sekundnem usklajevanju ga je bitje vprašalo: ,,Kako si? Želiš z mano do mojega doma?” Lan je začudeno odvrnil: ,,Počutim se v redu in rad bi šel s tabo do tvojega doma. ” ,,Še nekaj sem te pozabil vprašati. Kdo sploh si? Jaz sem Mulmand. Prihajam s planeta Venera. Pa ti? Živiš tukaj?” Mulmandu ni zmanjkalo vprašanj. ,,Jaz sem Lan. Ja, živim na Zemlji, natančneje točno tukaj, kjer ti zdaj stojiš. Bova kar takoj odšla?” je zanimalo Lana. ,,Lahko, a kaj pa tvoja starša? Boš ju kar tako pustil, da razmišljata o tebi in skrbita, kje se potikaš?” je bil previden Mulmand. ,,Mojih staršev ni doma. Če bova prišla pred njima in mojima dvema sestrama, ne bo nič narobe, če pa bo ravno obratno, si bom že kaj izmislil,” je zaključil Lan. Mulmand pa mu je odgovoril: ,,No, prav, pa pojdiva!” Tako sta odšla do mesta, kjer je Mulmand pravkar parkiral svoje prevozno sredstvo.

Lan se je čudil stopnicam, ki so vodile do vhoda v vesoljsko ladjo. Ko sta prišla v notranjost, se ni mogel nehati čuditi tej lepoti. Bilo je toliko gumbov, da jih niti Albert Einstein ne bi mogel prešteti. ,,Kaj pomeni ta gumb?” je zvedavo vprašal Mulmanda. ,,Ta gumb pomeni, da se izogneš nevarnosti, ki na vsakem koraku preži nate,” mu je razložil. V notranjosti vesoljske sonde sta bila točno dva z rdečim puhom oblazinjena stola. Pogled je ostrilo okno, ki je imelo steklo kot iz sanj. Ko si je Lan vse to dobro ogledal, sta se usedla na stol, nato pa odrinila.

Vožnja je trajala malo manj kot tri minute. Med njo je Lan doživljal deveta nebesa. Videl je namreč deset kometov, pet asteroidov, Zemljo iz zraka in še vsaj sto drugih pojavov v vesolju. Imel je neznansko srečo, da ima takega dobrosrčnega prijatelja.

Ko sta prišla na Venero, se je Lanovo gledanje šele začelo. Gledal je podobna bitja, kot je bil Mulmand, objekte in železnico v zraku, čudne napise na vesoljskih ladjah in še marsikaj drugega, česar si ni zapomnil.

Na planetu, ki je bil od Sonca oddaljen sto osem milijonov dvesto tisoč kilometrov, sta najprej poiskala Mulmandovo mamo. Našla sta jo dokaj hitro, ker je na tržnici ravnokar kupovala hrano. Mulmand je stopil do nje, ji vse razložil, Lan pa je videl, da je kimala in Mulmand je odšel do mame. Skupaj sta odšla do Mulmandovega doma.Tam ju je Mulmadova mama krepko okrepčala s piškoti in črvi. Lan je sicer prvič jedel tako hrano, ker je bil zelo lačen, je pospravil čisto vse. Po tem obilnem kosilu so se vsi skupaj usedli na kavč, lebdeč v zraku, in kramljali o različnih stvareh. Nato sta se Mulmand in Lan igrala družabne igre. Imela sta se zelo lepo.

Čez nekaj časa je Lan ugotovil, da mora domov. To je hitro povedal Mulmandu, ki se je brez težav oblekel, obul in pripravil na odhod.

Ko pa sta prišla do vesoljske ladje, je Mulmand ugotovil, da mu primanjkuje goriva, zato sta šla še na bencinsko črpalko. Lan ni videl vsega, ker je med tem, ko je Mulmand poravnaval račun, čakal v vesoljski sondi, videl je ravno toliko, da je nekaj bilo. Ni vedel, da vesoljci na Veneri uporabljajo denar, ki je zelo sluzast. Prav tako ni vedel, da so tam blagajne v  obliki nosoroga. O vsem tem je Lan razmišljal, ko je bil v vesoljskem plovilu.

Ni dolgo trajalo, ko sta že prispela do Zemlje. Lan se je za vso gostoljubje zahvalil Mulmandu in mu obljubil, da se bo vpisal na astronomski krožek, da ga bo z daljnogledom lahko opazoval. Ko je to opravil, je pomahal Mulmandu, nato pa stekel v hišo. Pripravil se je na prihod svojih družinskih članov.

Tistega dne so še dolgo v noč kramljali in razpravljali o podobnih rečeh, kot je kvantna fizika. Lan ni nikoli pozabil na Mulmanda in na njegovo dobroto.    

Alina Berič, 6. razred

Tineja Kos, 4. razred