Ne glej med nama.
Ne glej v nebo.
Poglej,
kaj drugi delajo.
Zaprta ušesa.
Zaprte oči.
Nikogar slišati ne želi.
Ko zapadel bo v drug svet,
obraz bo izgledal
kot sneg in led.
Če se vrne živ in zdrav,
pogled na svet prišel bo prav.
Sklenimo roke skupaj vsi.
Poslušajmo,
kaj se godi.
Zato vsi živi
zdaj velja,
spoštujmo mi drug drugega.
Blaž Franc Kauran, 7. razred
Blaž Franc Kauran, 7. razred
INTERVJU Z NATAŠO KONC LORENZUTTI
Alina: Pozdravljeni smo novinarke iz 8., 7. in 6. razreda Aneja, Ema, Tisa, Alina in Larisa, ki bi želele z vami opraviti intervju za šolski časopis. Zelo smo vesele, da ste si vzeli čas.
Ema: Pred intervjujem smo o vas prebrale različne zanimive članke, ki so nas spodbudili k pripravi vprašanj za ta intervju. Kdo ali kaj vas je navdihnilo za pisateljevanje? Kdaj je nastalo prvo literarno delo?
Nataša Konc Lorenzutti: Najprej so me zagotovo nagovorili dobri pisatelji Astrid Lindgren, Hans Christian Andersen, Vitomil Zupan z otroškim romanom Potovanje v tisočera mesta. Nikakor ne smem pozabiti na svojo mamo, ki je bila knjižničarka. Spodbujala me je k dobremu branju, znala mi je povedati, katere knjige so kičaste, plehke, katere pravljice so predelane in nimajo pravega sporočila. Poznamo branje slabe in branje dobre literature, zato nekateri nehajo brati, ker se srečajo s preveč dolgočasnimi knjigami.
Alina: Napisali ste veliko knjig za otroke, mladostnike in odrasle, sama sem lani prebrala vaše delo Kakšno drevo raste iz mačka, v spominu mi je najbolj ostalo, ko so trije otroci dobili sestrico. Katero svoje delo bi vam vi priporočili v branje in zakaj?
Nataša Konc Lorenzutti: Odvisno je, koliko ste stari, vi bi lahko brali Avtobus ob treh, mladinski roman, saj ga je moja hči prebrala že ob izidu in je šele zdaj stara 13 let. Predlagala bi vam tudi mladinski problemski roman Gremo mi v tri krasne ali pa Društvo starejših bratov, to pa je nekakšna predzgodba, ki je nastala pred Avtobusom ob treh, isti junaki nastopajo v njem. Prav tako lahko preberete Lica kot češnje.
Aneja: Imate za pisanje poseben prostor ali pisarno? Kdaj in kje dobite najboljše ideje?
Nataša Konc Lorenzutti: Nimam posebnega prostora, skozi čas sem se naučila pisati v vsakršnih razmerah, kljub motnjam. Delam v osrednjem delu hiše, kjer zdaj ni toliko ljudi, saj so otroci med tednom v šoli, en sin se je že odselil, tako da lahko delam dopoldan. Včeraj sem tukaj prespala v bližnjem hotelu in sem skušala delati zvečer. Vendar sem že stotič v življenju ugotovila, da sem jutranji tip in da zvečer ne morem misliti.
Tisa: Imate kdaj težave pri pisanju literarnih del? Katere so to?
Nataša Konc Lorenzutti: Včasih mi zmanjka idej tik pred koncem, ko razmišljam, kako bi peljala zgodbo naprej. Takrat vem, da ne smem odnehati, da moram enostavno pisati naprej, tudi če ne bo dobro, bom že kasneje popravila, samo da ujamem tek zgodbe, da mi steče in da rečem: ,,Aha, zdaj sem napisala stavek, ki se mi je posrečil.” Včasih napišem stvari, za katere vem, da niso najboljše, a sem prepričana, da jih bom kasneje popravila.
Ema: Bi nam zaupali, ali je tudi trenutno katera knjiga v nastajanju? Kaj je osrednja tema?
Nataša Konc Lorenzutti:: Letos izideta dve novi otroški deli, ki vam bosta mogoče zelo zanimivi. Izide tretji del Nikinih zgodb, mogoče ste brali Kdo je danes glavni in Zvezek in brezvezek. Izide še ena zgodba, nekje v jeseni, ki ima naslov Jutri bo sončno in toplo. Čeprav je otroška, vam bo mogoče zanimiva. Potem končujem roman za odrasle, ki je dokumentarni, zgodovinski, izide do konca poletja. Za jesen načrtujem pisanje zgodbe, ki bo nadaljevanje Troncija. V tem delu bo Izidor, glavni junak v zgodbi Tronci že v vaših letih. Ne vem še, kako bom speljala. Mislim pa, da brez problemskega zapleta ni dobre zgodbe, če vsi lepo živimo in se nam nič ne zgodi, ne zaidemo v težave, potem je to brez veze. Sem mnenja, da je potrebno za malo starejše otroke oziroma najstnike v zgodbo vplesti v neko preizkušnjo, ker se potem vi, ko to berete, notranje okrepite, živite z junakom, v katerega se vživite in v bistvu se tudi vam to zgodi. Zaradi izkušnje, ki jo preživite z junakom, ste bolje pripravljeni na preizkušnje. Nihče ni obvarovan nesreč, bolezni, tudi smrti ne.
Alina: V zadnjih letih opažamo, da bralna kondicija mladostnikov upada. Imate kakšen predlog, kako oziroma s čim bi še lahko motivirali mlade bralce?
Nataša Konc Lorenzutti:: Mladim bralcem je treba ponuditi dobro zgodbo. Če morajo brati samo slovenske klasike za domače branje, kar je seveda obvezno, da spoznamo svojo kulturo, literaturo, verjetno to ne bo prineslo navdušenja. Mlademu bralcu je potrebno pomagati, da najde dobro sodobno zgodbo, v kateri bo videl samega sebe, sodobnega mladega človeka. To ga bo pritegnilo. Dober primer je literarno delo Harry Potter. Veliko mladih, ki so že nehali brati, se je vrnilo zaradi te zgodbe.
Aneja: Kaj se vam zdi, da je Vaše poslanstvo kot pisateljica v odnosu do otrok, mladostnikov, sveta? Kaj jim želite skozi vašo literaturo sporočiti?
Nataša Konc Lorenzutti: Da je treba ohraniti svet človeške kulture. V teh časih, ko nas intelektualno vodi robot, je mene kar malo strah. Mislim, da je to velika nevarnost za človeka, za naš notranji svet, za našo ustvarjalnost, za našo izobraženost. Mislim, da bo moral poslušalec in bralec biti zelo pozoren, da bo prepoznal, kaj je prazno, ker človeka ni bilo zraven. Ljudje namreč delamo veliko plehkih stvari in to najbrž zna robot celo bolje narediti. Če je človek neustvarjalen, potem vedno manj zmore.
Tisa: Najlepše se vam zahvaljujemo za vaš čas.
Nataša Konc Lorenzutti: Tudi vam za vašega.
Aneja Kos, 8. razred
Pija Šunko, 7. razred
Tisa Bedič, 7. razred
Žana Korez, 8. razred
Narava se je prebudila,
drevesa so že dobila krila,
rože že cvetijo,
ptički na nebu že letijo.
Otroci na travniku se igrajo,
ptički veselo blebetajo.
Kače v grmih sikajo,
miši se od njih umikajo.
Narava te nikoli ne odrine,
ob vsaki stiski te žalost mine.
S svojo roko poboža,
v tvojih mislih ti že raste roža.
Narava ima čustva,
drevesa imajo usta,
rože imajo ušesa,
sonce oči,
a svet ima polno moči.
Čeprav se ti v naravi kaj zgodi,
se ti celo življenje dobro godi.
Daša Knezar, 7. razred
Valentina Januš, 7. razred
Naja Črnčec, 7. razred
Filip Brumen, 7. razred
Daša Knezar, 7. razred
Špela Dvoršak, 7. razred
Tim Štandeker, 7. razred
Nino Tusulin, 8. razred
Življenje ima svoj začetek in konec.
Je kot meteor,
ki je padel z neba.
Življenje je veliko kot vesolje,
ima le eno obdobje.
Življenje teče,
nič ne reče.
Je kot veter,
nikoli se zares ne ustavi.
Življenje teče le naprej
in nikoli nazaj.
Čim bolj ga izkoristi.
Ko pride konec,
poti več nazaj ni.
Uživaj v življenju,
dokler se le da.
Živimo le enkrat,
priložnosti za ponovitev več ni.
Žiga Hohnjec, 8. razred
Rene Škrlec, 8. razred
Življenje je hitro
kakor kazalec na uri.
Vedno le naprej gre,
ne gleda nazaj.
Včasih si v takšni situaciji,
da življenje kar na nitki visi.
Kadar se ti kaj zgodi,
nič naj te ne skrbi.
Ko srce ti poje,
veš,
da dobro ti je.
Jan Kolarič, 8. razred
Jan Kolarič, 8. razred
v sobi, 1905
Dragi dnevnik!
Danes se je zgodilo nekaj presenetljivega. Ko smo se igrali jastreba in piške, sem vedno želel biti jastreb.
Enega dne smo se spet igrali jastreba in piške, jaz sem bil jastreb, Voranc pa piška. Lovil sem ga tako dolgo, dokler nisem prišel do potoka. Verjel sem vase, da lahko preskočim potok, preskočil sem ga.
Ko sem stopil na tla, je bil Voranc na drugem bregu. Tudi on me je poklical Potolčeni kramoh, takrat se mi je srce razparalo, nisem vedel, kaj naj storim, zato sem zaključil z igro. Občepel sem za jelšo in glavo sklonil na kolena. Čez nekaj časa je prišel Voranc. Vprašal me je, kaj je narobe. Povedal sem mu vse, kar me je mučilo. Opravičil se mi je. Rekel je, da če me še kdo pokliče Potolčeni kramoh, bo občutil njegove pesti.
Jutri ti povem več.
Cencelj
Kyara Salobir, 7. razred
Ema Senekovič, 7. razred
Sara Kotnik, 8. razred
Življenje je kakor pesem.
Enkrat je veselo, poskočno in zabavno.
Spet drugič je žalostno in brez repa ter glave.
Že ena oseba ti lahko spremeni življenje,
ko poda ti svoje mnenje.
So dobri in sladki trenutki,
ki so včasih kratki kot osnutki.
Konec z nami je takrat,
ko odpelje življenjski nam vlak.
Lana Bašnec, 8. razred
Lana Bašnec, 8. razred
Nekoč pred davnimi časi so se junak Odisej in tovariši vračali domov, saj so zmagali v grško-trojanski vojni. Bili so zelo utrujeni, saj so pluli sredi oceana že 3 leta in pred nekaj dnevi jim je zmanjkalo hrane, bili so lačni in povrh vsega še žejni.
Čez nekaj časa so zagledali otok, vsi so bili veseli, skakali so od veselja. Otok je navzven izgledal poln hrane, vendar Odisej ni vedel, da na njem živi čarovnica Kirka. Ta čarovnica je bila videti kot navadna ženska, ampak pravijo: ,,Če si lep navzven, si grd navznoter.” Sicer to ne velja za vse. Ampak ta čarovnica je bila takšna, kot pravi pregovor, ni imela prijateljev, še živali, ki so živele z njo na otoku, so se je izogibale. Nihče je ni maral. Odisej je med tem, ko je bila ona osamljena, tovarišem naročil, da naj veslajo do tistega otoka. Ko so prispeli do tja, je bila tabla z napisom: ,,Pozor!” To je bilo napisano s črno in velikimi tiskanimi črkami. Odisej je kot vedno brezglavo želel na otok in je rekel: ,,Dajte, pridite, da jo ocvremo stran.” Tovariši so ga ubogali. Bil je sadež, ki je odpiral vrata do čarovnice Kirke, na njem pa je pisalo enako kot na tabli. Ko je Odisej ravno videl ta sadež, ga je hotel pobrati, da vidi, kaj se bo zgodilo, boginja Atena, ki je bila boginja modrosti, ga je hotela ustaviti in mu reka: ,,Ne delaj tega, vem, kaj se skriva za tem, ne bodi brezglav, ne delaj tega, ker bodo posledice za vse.” Odisej je vlekel in vlekel in kar naenkrat se je pod njim odprla ena velika temna luknja. Hotel je skočiti čez njo, ampak ta luknja se je večala in večala, nad njim je začelo vihrati grozno neurje, ta trenutek ni vedel kaj narediti. Iz luknje je skočila čarovnica Kirka in rekla: ,,Končno imam družbo.” Odisej je padel v luknjo, tovariši so skočili za njim. Čarovnica Kirka je bila zelo vesela in na koncu je še ona skočila nazaj v luknjo. Odisej se je kljub temu da je imel ženo in otroka, zaljubil in rekel: ,,Nisem še videl lepšega dekleta.” Boginja Atena je dejala: ,,Oh, ti tepec, a boš res nasedel?” Odisej je ni slišal, saj so mu oči vihrale levo in desno okoli čarovnice. Tovariši so rekli: ,,Odisej, domov bo treba.” Čarovnica pa je dejala: ,,Kam boste šli v takšnem neurju? Še par dni bo tako, to je že značilno tukaj, sem se že privadila.” Nasmehnila se je, bila je presrečna, da se je lahko nekomu lagala.
Po nekaj dneh je bilo sončno že vse dni, ampak jim ni povedala. Eden od tovarišev je šel čez nekaj časa gledat in zunaj ni bilo niti sapice vetra. To je šel povedat tovarišem in niso bili preveč srečni, saj so hoteli domov k svojim družinam. Ko je čarovnica to izvedela, je hotela preprečiti, da odidejo. Ko je želela narediti nekaj slabega, se je spremenila v grdo čarovnico. Ko je Odisej to videl, je hotel pobegniti, zbral je vse tovariše, hoteli so razbiti vrata, vendar ni šlo.
Po nekaj dneh so vrata razbili. Vsi so bili srečni, stopili so ven in čarovnico zaklenili v luknjo ter iskali ladjo. Ladje ni bilo nikjer, vse so pregledali, nato se je Odisej spomnil, da jo je pustil na drugi strani otoka. Prehodili so cel otok in končno prišli do ladje ter se vkrcali in prosili boga Zevsa, da jih porine, da bi šli hitreje. Porinil jih je in končno so pluli dalje s polno hrane in niso bili več lačni ter žejni. Tako so pluli še naslednjih sedem let.
Pija Šunko, 7. razred
Še vedno plujemo. Troja je poražena, a mi še vedno plujemo. Polifem je premagan, a mi še vedno plujemo.
Nekam smo zašli, ladja pluje počasi, ker jadra niso razpeta. Plujemo in poskušamo najti pravo smer. Okoli nas je nekaj otokov. Plujemo in poskušamo najti pravo smer. Okoli nas je nekaj otokov. Plujemo mimo, nato pa pred sabo zagledamo oblake. Pa ne puhaste in bele oblake, temveč črne in težke. Že potegne veter in obrnem krmilo. Tovariši odvežejo jadra, da nas potegne stran od nevihte. Vodi nas proti enemu od otokov. Prepozno je, da bi veslali v drugo stran.
Na srečo je obala peščena in ladje ne raztrešči, vseeno pa je ne bo lahko spraviti nazaj na odprto.
Odločim se raziskati otok. Nekje na sredini otoka je hrib. S tovariši si gremo na vrh ogledat okolico. Na vrhu pa se vidi le nekaj drugih otokov. Navzdol smo se namenili po drugi poti. Pravočasno smo odšli, oblaki so že zajeli otok in strela so švigale. Očitno nas tudi Zevs ne mara. Hitimo navzdol po hribu, a strele so hitrejše. Zagledamo jamo in pohitimo vanjo. Notri je toplo in voha se dim. Tam je lepa gospa, ki ni lepša od moje predrage žene, vseeno pa je čedna. ,,No, pa ste le prišli,” je rekla, ,,čakala sem na vas. Atena mi je povedala, da pridete. Kar posedite se, juha vas že čaka.” Ženska je lepa, pa vseeno sumljiva. Juhe ne pokusim, tovariši pa. In kmalu se jim začne dremati. Spomnim se na otok Kirke, o katerem mi je pripovedoval oče. Tudi jaz spustim glavo in se delam, da spim.
Kirka se obrne, jaz pa jo zgrabim in jo prisilim, da mi da protistrup in zbudi moje tovariše, dobro me je Atena spomnila na to. Čarovnico prisilimo, da nam pokaže pot, ko neha deževati in močno pihati, gremo iz jame. Priletijo krilati konji pegazi in nam pomagajo ladjo spraviti nazaj na ocean. Hvala Atena za pegaze, hvala ti za vso pomoč …
Že vidim svojo domovino, že vidim svoj rodni kraj, tja bomo prispeli zdaj, ravno zdaj.
Ema Senekovič, 7. razred
Alina Berič, 6. razred
Odisej in tovariši so se srečno vračali iz desetletne plovbe. Ko jih je naenkrat presenetilo neurje, ki ga je pričarala čarovnica Kirka. Na sredini velikega morja se je prikazal vrtinec, proti kateremu so se bližali Odisej in tovariši. Hoteli so priti mimo, a tok vrtinca je bil premočan. Ladjo z Odisejem je posrkal vrtinec. Vsi so se živi znašli na otoku. Otok je vseboval majhno goro, iz katere je tekel slap, od zadaj je bila mavrica. Otok je bil obdan s prozornim morjem. Ta kraj je čudovit.
Tovariši so hoteli ostati, Odisej pa je rekel, da je ta kraj nevaren. Tovariši so ga čudno pogledali in pokazali na slap. Ta kraj bo tako izgledal, ko bomo prebudili spečega Zevsa. Prebudimo ga lahko s čarovničinim kamnom. Odisej je s signalom priklical Ateno. Takoj so se odpravili do templja čarovnic. Kirkina največja sovražnica je bila Atena. Vse čarovnice so takoj napadle Ateno. Atena je naredila toliko klonov, da se je lahko vrnila do Odiseja. Čarobni kamen je bil za skalo, ki jo je čuval Peka. Peka je imel rad palačinke, zato jih je Atena spekla, nato ga je odstranila. Odisej in Atena sta ukradla kamen in osvobodila Zevsa. Zevs je uničil Kirko.
Odisej, tovariši, Atena in Zevs so se srečno vrnili iz vrtinca.
Anej Pavalec, 7. razred
Oskar Ornik, 1. a razred
Bilo je neurje in Zevs je opazoval razburkano morje z gore Olimp. On je bil najvišji bog. Ko je razmišljal, se je v sobo po tihem prikradla boginja Atena. Ona je bila najpametnejša od vseh bogov in boginj. Zevsa je vprašala: ,,Kaj počneš?” Zevs ji je odvrnil, da razmišlja. Povedala mu je, da čarovnica Kirka dela smrtonosen napoj, ki bi lahko uničil rastline po vsem svetu. Zevs se je prestrašil in poklical Odiseja ter njegove tovariše. Odisej je hitro prišel pripravljen.
Zevs mu je razložil, na kateri otok mora. Opomnil ga je, naj ne preizkuša Kirke in njenega otoka, saj sta polna pasti. A sledil je šok! Kakor hitro so odšli, jih je pričakalo neurje. Odisej je postal paničen, a ko je zaslišal Atenin glas, se je pomiril. Atena mu je dejala, da mora biti sproščen, saj čarovnica občuti strah in trepet ljudi. Ko so prispeli na otok, so bili vsi tako močno prestrašeni, da so lahko slišali svoje srce. Počasi so hodili po otoku, dokler niso zagledali hiše. Pred hišo se je kadilo. Stopili so bližje in zagledali Kirko. Kirka jih ni bila vesela, zato jih je zaprla v kletko. Odisej in tovariši so samo razmišljali, kako se bodo rešili. Tedaj se je Odiseju porodila zamisel. Vzel je svoj nož in ga skušal nekako uporabiti, a ni šlo. Tedaj mu je Atenin glas prišepnil: ,,S konico noža odpri ključavnico.” Odisej je upošteval nasvet in se lotil dela. Tovariši so ga gledali in gledali. Po dolgem času mu je uspelo odpreti ključavnico. Stopil je ven in zabodel čarovnico Kirko v srce. Kirka je nemudoma umrla. Vzel je njeno knjigo z recepti in jo pregledal. Našel je listek, kako uničiti strup. To je tudi storil. Odisej in tovariši so tekli proti ladji. Ko so prispeli na ladjo, so si šele odpočili. Hitro so odpluli z otoka.
Na žalost jih je na sredini poti dobilo strašno neurje. Odisej in tovariši so večno pluli in pluli. Nihče ne ve, kdo je to storil in zakaj.
Manja Jug, 7. razred
Teo Peklar, 1. a razred
Nekoč pred davnimi časi je živel Odisej in 17 tovarišev, ki so se odpravljali na pot, da bi poiskali otok zaklada. Potovali so zelo dolgo in bili so že zelo utrujeni, pa še večerilo se je že, zato so si odpočili.
Naslednji dan so odpluli proti otoku in so mislili, da ne bodo našli otoka. Čez nekaj minut je bilo veliko neurje. Vrglo jih je na en otok, ki je imel močvirje. Ladja je bila uničena, zato so tovariši naredili novo. Bili so utrujeni in obupani, da ne bodo našli otoka, zato jih je Odisej pomiril, nato so zaspali.
Naslednji dan so na tem otoku tovariši odšli malo raziskovat in potem je eden od tovarišev našel zlat kovanec. Bil je zelo vesel in zdelo se mu je čudno, da je prav v tem močvirju našel kovanec. Poklical je tudi druge tovariše z Odisejem in jim pokazal, kje ga je našel. Tudi Odiseju je bilo to čudno, ampak potem mu je boginja Atena namignila, da so prišli na pravi otok, da ne rabijo potovati dalje. Tudi ostalim je povedal enako, kot mu je namignila boginja Atena. Bili so zelo ponosni nase. Odšli so naprej in videli pot, ki sledi tem kovancem. Ko so prišli do konca poti, so videli veliko hišo, okrašeno z najlepšimi sladkarijami. Ampak niso vedeli, kdo jih čaka notri. Ko so stopili v to hišo, je čarovnica Kirka rekla: ,,Kaj pa počnete v moji prelepi hiši?” Odvrnili so, da so sledili tem zlatim kovancem, potem so videli potko. Čarovnica Kirka pa je rekla: ,,A tako, kaj samo denar vas zanima, da mi takoj odidete ven iz moje hiše, drugače vas spremenim v medvede.” Takoj so zbežali po tisti poti in se usedli na hlod. Bili so zelo žalostni, ker si niso mogli napolniti žepov, da bi osrečili ostale doma. Kar naenkrat se je pokazal bog Zevs in jih vprašal, zakaj se tak kislo držijo. Povedali so mu celotno zgodbo in bog Zevs je rekel, da če hočejo imeti polne žepe, jih bodo tudi dobili. Odiseju in tovarišem se je zdelo čudno, da jim lahko bog Zevs pomaga. Vzel je svojo palico in pričaral veliko denarja za vse tovariše in tudi za Odiseja. Odisej je rekel: ,,Kako se ti lahko oddolžim za to?” Rekel je, da ni potrebe, ker tudi sam rad pomaga drugim, ki nimajo ravno sreče. Odisej in tovariši so se mu še enkrat zahvalili in nato je Zevs odšel. Ker se je večerilo, so še zadnjič prespali. Naslednji dan so se odpravili domov.
Komaj so čakali, da vidijo svoje družine, bili so zelo veseli. Odisej pa je bil bogu Zevsu zelo hvaležen.
Lara Čauko, 7. razred
Vid Rožmarin, 1. b razred
Nekega dne je bil lep sončen dan. Na lepem širnem morju je plula ladja. Velika ladja, ki je imela dve beli jadri in dobrosrčno ter nepremagljivo posadko, ki je s to ladjo plula po morju že kar štiri mesece. Vsi skupaj so imeli oblečene raztrgana oblačila in vsak je imel svoj značaj. Eden je bil dobre volje, drugi je bil prijazen, tretji vztrajen, četrti je rad pomagal. Junak Odisej je bil svojeglav, odločen, trmast, a hkrati pa je bil tudi prijazna dušica. Vsi tovariši so se po nečemu razlikovali. A to jih je združevalo. Vsak je tudi imel svoje orožje, s katerim se je varoval pred nevarnostjo. Posadki so dnevi minevali in minevali.
Naslednje jutro se je ladja ustavila. Zagledali so otok. Odpeljali so se do otoka, kjer so nato bivali. Na otoku pa je bil neskončen gozd, ki je bil poln listnatih in tudi iglastih dreves. Razgledali so se po gozdu in odkrili stara drevesa. Posekali so jih s sekirami, ki so jih imeli ob sebi, če bi se prikazala kakšna divja žival, ki bi jih hotela pojesti ali napasti. Junaku Odiseju in njegovim tovarišem se je prikazala boginja Artena. Reka jim : ,,Dragi moji popotniki, vidim, da ste zelo delavni in radi pomagate, prosila bi vas, če mi lahko pomagate najti mojo ogrlico.‘’ Odisej ji odgovori : ,,Seveda ti bomo pomagali, saj si tudi ti nam pomagala, ko smo bili v stiski. Le ena stvar je.‘’ Atena ga pogleda in vpraša: ,,Kaj pa je ?’’ Odisej ji odgovori : ,,Opisati nam jo boš morala, da jo bomo lahko našli.‘’ Atena reče : ,, Je srebrna, ima obliko meča, kjer se stikata ročaj in rezilo, je noter moder kristal. Najlepša hvala, da mi jo boste pomagali najti ‘’ Odisej in tovariši so ji odvrnili : ,,Ni za kaj, tako kot lahko ti računaš na nas, lahko mi nate‘’ Počasi se je začelo temniti in z nažaganim lesom so se odpravili nazaj na obalo, kjer so si naredili ogenj in ob njem zaspali.
Naslednjega dne so se odpravili iskat ogrlico. Začeli so iskati in iskati. Med iskanjem so se ločili, da bi jo prej našli. Čez nekaj časa so se vsi našli in eden od tovarišev je celo našel ogrlico, ki so jo iskali. Tako so po večurni hoji odšli domov.
Naslednjega jutra je ogrlica izginila. Na tistem mestu, kjer je bila ogrlica, je bilo pismo. V njem je bila zapisana uganka, ki jo je napisala čarovnica Kirka, da bi lahko prišli do njene jame in bi jih zvabila v past. Odpravili so se na pot. Ko so prišli do jame, so zagledali, kako se zlobno krohota, kako jih bo ujela. A ji ni uspelo in se je ujela v svojo lastno past. Ker so jo s tem ujezili, je pričarala neurje in s tem priklicala boga Zevsa, ki jo je kaznoval. Odpravili so se domov.
Naslednjega dne je prišel bog Zevs in jih povabil na zabavo ter pojedino. Tako je Atena dobila svojo ogrlico in junak Odisej ter njegovi tovariši so se lahko pogostili z bogovi.
Tisa Bedič, 7. razred
Vita Črnčec, 1. a razred
Žan Kosar, 8. razred
Življenje se pojavi kakor zvezda na nebu.
Na začetku je majhno in lepo.
Življenje teče kakor gepard hitro.
Daj, uživaj ga,
da ti čas ne poteče.
Ko čas se ti izteka,
veš, da čas res nikoli
nazaj ne teče.
Zavedaj se, da z vsakim dnem
življenje vedno bolj proti koncu gre.
Užij ga,
kolikor se le da.
Tibor Potrč, 8. razred
Tibor Potrč, 8. razred
Življenje je kot reka,
teče in teče,
dokler se ne izlije.
Lahko je kratko ali dolgo,
kot reka se vedno bo razlilo
in končalo.
Na svet prilezeš ves objokan,
vse ti je lepo,
vsi te imajo radi.
Pride vrtec,
pride šola in že si samostojen.
Pride prva ljubezen.
Že imaš otroke,
ko ti odrastejo,
že si star in
čakaš svoj zadnji dan.
Daniel Pivljakovič, 8. razred
Timotej Majcenič, 8. razred
Nič ni nič,
ker iz nič nič ne nastane.
A nič je nekaj,
drugače nič ne bi bila niti beseda.
In nič v mojem srcu je.
Slepota spet vse se podre.
Nimam moči,
slepota stopi pred oči.
Globoko v sebi kot vodnjak.
Vse se zdi mi kot blodnjak.
Ni ljubezni, ni veselja, ni miru in ni življenja.
On pa vse je
in vse zaobjame.
Velikokrat se mi kolca,
ko on misli name.
V blodnjaku je kot Ariadnina nit,
le da on ni le mit.
Rdečica v glavo stopi,
žgečkanje v trebuhu nastopi.
Končno nekam pelje pot,
končno tu ni več zablod,
ljubezni pa je zvrhan sod,
vso nejevoljo pošljem v kot.
Ema Senekovič, 7. razred
Kaja Žnuderl, 6. razred
Druščina iz šestega B
raziskala je neslišno,
skrivnostno materijo.
Mihu je bila videti čudna,
tega ni skrivala.
Taka čudna, dlakava gmota.
Gabila in gnusila se jim je.
Ali je vesoljka
mar ta gmota Fajonova?
Okoli nje kadila se je
zelena, smrdljiva,
strupena črta.
Nihče od nevarne druščine
ni vedel,
od kod ta nenaravna sila se je vzela.
Ema Lavrenčič, 6. razred
Nejc Urbanič, 7. razred
Srečna in polna je bila materija.
Otroci so odšli v gozd,
saj so slišali jok in stok.
S črne krogle je prišla čudna, grda in
nenaravna materija.
Ko je videla otroke,
je pa kar spuhtela in mlela.
Tjaš Jovanovič, 6. razred
Ema Lavrenčič, 6. razred
Skrivnostna, maščevalna materija
je končno prebujena.
Jeze in zla polna,
saj strah jo ni nikogar.
Nenavadna fantazija
kot magija.
Čudna in neslišna
je ta gmota nenaravna.
Maja Košnik, 6. razred
Pia Golob, 1. a razred
Skrivnostna materija je skrivnostna,
je čudna, neslišna, nevarna.
V gozdu je svetla in
izgleda pomembna.
Je zelo močna,
celo premogočna.
Veliki ima veliko strahu,
zato je izgubljena.
Na koncu ta čudna materija
podre Malega
zelo majhnega možiclja.
O, naša materija gozdna,
je prav zares grozna.
Larisa Kotnik, 6. razred
Jaka Breznik, 1. a razred
Skrivnostna materija,
ti nadnaravna stvar,
nenavadna,
še posebej čudna stvar.
Skrivnostna materija je skrivnostna,
srhljiva vsemu živemu.
Leteča barvna gmota.
Materija ni lepa,
temveč obupna.
Skrivnostna materija je velika
in neslišna grda reč.
Tobias Škamlec, 6. razred
Anže Kop Žmavc, 1. b razred
Nenavadna sila
si ti materija
velika in okrogla
kot atomska bomba.
Maksu nisi se uprla,
zdaj pa si se še zaprla.
Ker neslišna si,
iščemo te si.
Čudna si zelo
in velika kot telo.
Prosim, skrij se hitro ti,
da te Maks ne ulovi.
Jani Senekovič, 6. razred
Ema Grajfoner, 1. b razred
Šestošolci so izdelali makete mesta Liliput in zapisali pravila, ki veljajo v tem mestu.
2. Vsako jutro, ko se zbudiš, moraš zapeti himno mesta Liliput.
3. Vedno nosi barvna oblačila in trakove.
4. Ko se dojenček rodi, mu morajo starši podariti medaljo, ker je zmagal.
5. Ne smeš raniti Liliputanca, človeka ali njegove živali.
6. Ne smeš uničevati lastnine drugih.
7. Vsak mora vsaki dan zavreči enako količino hrane in pijače.
8. Vsak posameznik mora imeti svojo žival.
9. Ne izmišljuješ si novih navodil kraljevega dovoljenja.
10. Upoštevaj vsa navedena pravila.
2. Brez orožja v palači, če nisi vojak!
3. Pomagaj Liliputancem!
4. Ne kradi!
5. Spoštuj Liliputanijo!
6. Upoštevaj kraljeva pravila!
7. Ne zapuščaj mesteca brez dovoljenja!!
8. Ne meči smeti v naravo!
9. Ne norčuj se!
10. Ne delaj sporov!
2. Ne kadi!
3.Vsak dan moraš preteči 69 m in 420 mm!
4.Vse, kar pade na tla, moraš pojesti!
5.Vsak dan daš svojemu otroku 100 evrov!
6. Vse je zastonj!
7. Vsak dan čistiš vladarju čevlje z jezikom!
8. Pozimi moraš imeti jezik 20 minut v zmrzovalniku!
9. Vsak mora imeti vsaj enega otroka!
10. Če ne upoštevaš pravil, moraš dati svojemu otroku 550 evrov!
Majhna, okrogla
je ta krogla.
Kar od nekod se je prikotalila
in v neprave roke skočila.
Je neslišna, negibna.
Vedno se pritaji,
se nikoli ne zataji.
Je to skrivnostna materija
ali zgolj kot kreda bela stvar,
ki se tu in tam potika?
Če pride v neprave roke,
se postavi ti ob boke.
Kar naenkrat postala je pomembna,
saj bila je omembe vredna.
Iz vesolja je priletela
kar naenkrat,
kot se tovornjaki vozijo z Bleda.
Nenaravna je ta stvar,
saj poje, skače, govori noč in dan.
Zaradi te materije
v meni vnela se je vnema.
Ne vem več, kaj naj delam,
ker noč in dan
z mislimi pri njej posedam.
Kaj si šele šestošolci mislili so,
ko so našli tole materijo?
Malo sem, malo tja
in že ta materija je izpuhtela.
Maks Fajon jo je skušal dobiti,
a je ona sama začela soditi.
Ni ji bilo mar,
kdo je star in kdo mlad.
Prav previdno je treba
z njo ravnat´ in
se prav nič z njo igrat´.
Saj šestošolci to vedo,
z njo se zaposlujejo.
Dobra je ta krogla,
vedno se ti lahko izmika,
a pazi, to še ni konec in pika,
saj vedno te lahko preseneti,
ko konfeti začnejo lebdeti.
Alina Berič, 6. razred
Arabela Kukovec, 1. b razred
| S. D. R. A SLOVENSKO DRUŠTVO RAZSTAVLJANJA AVTOV Pesem Čebelice letijo, avti pa ne, zato jih naredimo, da vozijo se ne. Mi sprejmemo čisto vse, ker to dobro je, da razburjajo se. Ko pa mi dobimo, kar želimo, se lepo porazgubimo. Geslo: 1 500 000 Pravila 1. Razstavljamo samo avte. 2. Ne izdaj društva. 3. Ne izdaj članov. 4. Dele prodamo. 5. Krademo iz dražjih avtov. 6. Ne krademo v domačem kraju. 7. Nosimo svoje uniforme. Člani in njihove naloge Tobias je vodja, ki išče lokacije. Jani je varnostnik, ki straži. Tjaš je tajnik, ki prodaja dele od avtov. Matej je voznik. Vsi člani sodelujemo pri razstavljaju. Tobias Škamlec, Jani Senekovič, Matej Zemljič in Tjaš Jovanovič, 6. razred |
| TDZK TAJNO DRUŠTVO ZBIRANJA KLJUČEV Himna Me krademo ključe, ko se nam v glavi suče. Ključev imamo preveliko, saj jih krademo z odliko. Nihče več ključev nima, ker jih klima odlima. Ključi so pri nas, ker pokrademo vso vas. GESLO ZNAVH (Zevs, Neptun, Atena, Venera, Hera) Pravila Vse ključe, ki jih najdeš, ukradeš. Vedno moraš sodelovati z drugimi člani. Če se dva ali več članov sporečejo, rešijo spor z metanjem kovanca. Vedno moraš opozarjati druge s tajnimi znaki. Na sestanek nikoli ne smeš zamuditi Funkcije/vzdevki posameznih članov Kaja in Ema sta opazovalki, Kaja je Hera, Ema je predoči Zevs. Maja je tajnica z vzdevkom Neptun. Larisa je blagajničarka, ima vzdevek Atena. Alina je predsednica in ima vzdevek Venera. |
Larisa Kotnik, Maja Košnik, Alina Berič, Ema Lavrenčič, Kaja Žnuderl, 6. razred
Šestošolci so se preizkusili v pisanju nadaljevanja pesmi Barbare Gregorič Gorenc: Jaz v zrcalu.
Jaka Breznik, 1. a razred
Enej Dobaj, 8. razred
O, deklica ti, napiši nalogo,
kakor se tebi zdi.
Napiši nalogo,
kakor veliš ti.
Opiši svoj prečudovit izgled,
a ne tako kakor svoj pogreb.
Opiši svoj prečudovit izgled tako lepo.
Povej, kakšne lase, oči in pege imaš.
Bodi vesela, da si,
kakšna pač si.
O, deklica ti,
ne primerjaj se z vsemi ljudmi,
temveč zaupaj srcu,
kamor te pelje z zaprtimi očmi.
Deklica,
žal si lahko samo sama
odgovoriš na vsa ta vprašanja.
Ugotovi in ponovi.
Saj zmoreš in moreš.
Draga deklica,
ogledalo svetuje ti,
da počneš stvari, ki te veselijo.
Zrcalce spregovori
in se zastrmi.
Deklica pa skuša ugotoviti,
kaj mora narediti.
Zrcalce ji pove
in deklica se zasmeji.
Ko nalogo naredi,
se zrcalce nasmeji.
Zrcalce, zrcalce povej, kaj hočem in kaj bi rada …
Aneja Kos, 8. razred
Verjemi vase,
je ogledalo reklo,
pazi nase.
Uspelo ti bo,
v kar boš verjela,
bodi polna domišljije
in ne obupaj.
Upaj.
Zrcalce odgovori:
Lana Bašnec, 8. razred
Zastavljaš, zastavljaš mi vprašanja,
a jaz ne vem,
kako odgovoriti nanje.
Dekle, ne glej okrog,
ozri se vase
in videla boš,
da nisi sama zase.
Pred tabo je svet,
ki ga ne moreš objet’.
Vzemi si čas in nalogo
naredi počas’.
Ocena je samo
mala cena.
Rada bi dobila petico,
vendar znanje ti ne gre v betico.
Tiha misel te preganja,
da ne gre brez tega znanja.
Odrasli hočejo,
da modruješ,
ti pa tiho obupuješ.
Si deklica mlada,
skakanje imaš rada,
glavo polno norosti,
v srcu polno mladosti.
Filip Tišler, 1. a razred
Slika se spreminja,
življenje ti izkušnje da,
a tvoj največji dar
je srečno otroštvo.
Nekaj časa vse tiho je bilo,
nato pa je zrcalo, kot bi bilo tiho,
začelo govoriti.
Naloga naj bo bogata in resnična,
a pazi, naj duša bo pravična.
Tedaj se ozračje začne resniti,
saj jaz vzkipim in kmalu zatem še ponorim.
Ja, zrcalo, točnejši odgovor mi daj.
Kako naj vem, kaj je pekel in kaj raj!?
No, daj že, junjuje že maj!
Zrcalo mi s čudnim prizvokom odgovori,
kot da bi imelo cmok v grlu.
Pomisli, saj ni tako težko,
le možgane je treba vklopiti,
pa bo šlo.
Le hitro razmisli,
saj to ni več to.
Hvala za tvoj odgovor.
Zanima me še to,
kaj hočem in kaj bi rada.
No, daj.
Odgovori že,
saj jenjuje že maj.
Ne pozabi,
odgovor mora biti točen
in tudi dovolj močen.
Lepo počasi, mlada dama,
saj pred teboj je še cela mladost
in ura rana.
Čisto vseeno je,
ali boš kuharica,
učiteljica
ali dama.
Najvažnejše je,
da si v tem dobra in stvarna.
Zrcalo, se bom že znašla.
Še kdaj bom k tebi pristopila
in možgane vklopila.
Jure Kocbek, 9. razred
Pija Šunko, 7. razred
v sobi, 5. 5. 1905
Dragi dnevnik!
Hotel sem ti povedati, kaj se mi je zgodilo. Sem v rejniški družini in sem posvojen, nimam niti prave mame niti pravega očeta. Hodim v 7. razred osnovne šole in sošolci so mi dali vzdevek Potolčeni kramoh, meni ta vzdevek niti malo ni bil všeč. Z vsakim, ki me je tako poklical, sem obračunal.
Nekega dne sva se z Vorancem igrala ob potoku jastrebe in piške, jaz sem bil jastreb, on pa piška. Kar na enkrat me je poklical z vzdevkom Potolčeni kramoh in to je ponovil parkrat. Jaz sem žalostno odvihral in se ves zvil v eno kepo. Voranc me je vprašal, kaj je narobe. Odgovoril sem mu: „Zakaj me tudi ti zmerjaš s Potolčenim kramohom?”
„Oprosti, nisem vedel, da te to tako boli.” Obljubil mi je, da mi tega nikoli več ne bo rekel. Če bo kdo drug to rekel, ga bo pretepel, se postavil zame. In tako je tudi bilo.
Tvoj Cencelj
Pija Šunko, 7. razred
Katarina Jug, 5. razred
Koroška, 1905
Dragi dnevnik,
danes je bil zelo nenavaden dan. Saj veš, da me vsi zbadajo s Potolčenim kramohom. Dan je potekal še kar v redu.
V načrtu sem imel pretepsti Naceta in verjetno se zato ni hotel igrati z nami. Igrali smo se piške in jastreba in kot po navadi sem bil jastreb. Ker nisem mogel loviti Naceta, sem se zagnal za Vorancem. Ko sva prišla do potoka, se je on pognal čezenj in mi klical: „Šleka pac.” Uh, to pa je zabolelo. Odločil sem se, da se mu ne bom pustil. Še sam sem se zagnal čez vodo. Mislim, da sem ga kar malo presenetil, a se je hitro vrnil na drug breg. Zaklical mi je: „Potolčeni kramoh, Potolčeni kramoh.”
Mi je tudi on tako rekel? Moje edino upanje, moja edina opora in upanje se je sesulo. Stekel sem za jelšo in se razjokal. On pa me je spet poklical in me vprašal, kaj mi je. Nisem mu odgovoril, bolelo me je. Skočil je čez potok in me pogledal. Vprašal me je: „Cencelj, ja kaj pa ti je?” Pogledal sem ga ves v solzah in ga vprašal, zakaj mi tudi on tako pravi. Malo je počakal, nato pa mi obljubil, da me nikoli več tako ne pokliče, da bo premikastil vsakogar, ki me bo klical s tem vzdevkom.
Cencelj
Ema Senekovič, 7. razred
Julija Bedič, 5.razred
ob šoli, 1905
Dragi dnevnik !
Počutim se tako razočarano in boleče, saj se vsi norčujejo iz mene. Vesel sem, da je Voranc edini izmed njih, ki me še ni poklical po tem mojem nadvse bolečem vzdevku. Ko se igramo jastrebe in piške, želim biti jastreb, da bi vsi videli, kakšno moč imam.
Ko smo se nekega dne spet igrali to igro, sem bil jastreb, Voranc pa piška. Lovil sem ga tako dolgo, da sva prišla do potoka, kjer sem se ustavil. Sam sebe sem prepričal, da lahko skočim za Vorancem na drugo stran in uspelo mi je. Takoj, ko sem se s stopali dotaknil tal, je Voranc že bil na drugem bregu. Nato je sledilo nekaj, česar nisem pričakoval. Voranc, za katerega sem imel upanje, je to iskrico upanja uničil, ko me je poklical: „Potolčeni kramoh.” V tistem trenutku se mi je srce razparalo, nisem vedel, kaj naj storim, zato sem zaključil z igro in občepel za jelšo. Glavo sem sklonil med kolenoma.
Čez nekaj časa je Voranc prišel do mene in me vprašal, kaj je narobe. Povedal sem mu vse, kar me je mučilo. Tako sva postala zelo dobra prijatelja in če me nekdo pokliče Potolčeni kramoh, jih dobi od Voranca.
Ti jutri povem še več.
Cencelj
Tisa Bedič, 7. razred
Katarina Jug, 5. razred
V življenju nikoli ni vse pozitivno in tudi ne povsem negativno. Tudi ljubezen ima, kot vsa druga čustva, dve plati. Za nekatere je sreča in v njih zbudi pozitivna čustva, ki so za marsikoga povsem nova. Za druge pa je to eno izmed najtemačnejših čustev in iz njih izvabi njihovo najslabšo plat. Prav tako je ljubezen lahko negativna, če je tvoji bližnji ne podpirajo.
S takšno obliko ljubezni se je ukvarjal tudi angleški dramatik William Shakespeare. Rojen je bil 23. aprila 1564 v mestecu Stratford ob reki Avon. Shakespeare je avtor številnih pripovednih pesnitev, sonet, dram in med drugim tudi tragedije Romeo in Julija.
Dogajanje v zgodbi nas popelje v Verono v čas renesanse, kjer spoznamo dva, ki se neizmerno ljubita. Njuno usodo že od začetka kroji spor njunih družin. Capuletovi so pripravili ples v maskah, kjer se je tudi vse začelo. Romeo, ki je bil iz sovražne družine Monteg, se je skrivaj udeležil plesa, da bi dvoril drugi mladenki, a se mu je pogled takoj ustavil pri Juliji, hčeri Capuletovih. Že na prvi pogled sta se strastno zaljubila, zato Romeo ni okleval, odločil se je Juliji izpovedati svojo ljubezen. Eden izmed temeljnih dogodkov je, ko se je odpravil do njenega balkona. V odlomku lahko natančno razberemo, kako je Romeo videl Julijo. Menil je, da njena lepota celo presega lepoto in svetlobo lune, saj je Julijo enačil s soncem. Zanj je bila svetnica, boginja in zanjo bi naredil povsem vse. Kljub temu da sprva ni bil povsem siguren v svoja čustva in si je glede deklet hitro premislil, je sedaj postal zelo zvest samo eni. Za Julijo je bil tudi požrtvovalen, saj vsi vemo, da je zanjo bil na koncu pripravljen tudi umreti. Tudi Julija je bila prepričana v svojo ljubezen in bila je zvesta, vendar se je rahlo zadrževala zaradi bremena sprtih družin. Vseeno se je za Romea tudi ona žrtvovala in ustavila poroko s Parisom.
Njuna ljubezen res ni poznala nobenih ovir, saj sta se v zelo kratkem času tudi poročila. Drug za drugega sta bila pripravljena narediti vse, kar sta na koncu dokazala tudi s smrtjo. Pred poroko je spila napoj, ki jo uspava za 42 ur, vsi so misili, da je mrtva. Sel bi moral načrt prenesti Romeu, vendar je bil prepozen. Romeo je ob pogledu na njegovo mrtvo ljubljeno izpil strup. Julija se je takoj za tem zbudila in se še sama zabodla. Tako sta oba končala tragično, družini pa sta na koncu zakopali bojno sekiro.
Vse bi se lahko končalo drugače, če se Romeo ne bi takoj zaletavo ubil in bi morda razmislil, ali lahko živi brez Julije. To dokazuje, da sta bila v ljubezni zelo neizkušena, vendar nista preveč razmišljala in se s tem obremenjevala. Vodila ju je zaljubljenost in strast. Vedela sta, da njuna ljubezen nima meja, saj sta bila za svojo ljubezen pripravljena žrtvovati dobre odnose z družino. Niti Julijina usoda in poroka s Parisom ju ni ovirala in poskusila sta najti rešitev.
Časi so se od takrat precej spremenili in tudi način izkazovanja ljubezni je drugačen. Menim, da moški ne vložijo več dovolj truda v to, da bi osvojili ženske. Sodobni najstniški Romei so precej sramežljivi in se ljubezni pogosto sramujejo. Ženske je pogosto mogoče hitro osvojiti, saj niso več navajene, da bi jih kdo tako poveličeval, kot je Romeo Julijo. Zato veliko zvez tudi hitro razpade. V 21. stoletju se fantje ne borijo več toliko za dekleta in mislijo, da bodo takoj dobili, kar hočejo. Po mojem mnenju marsikomu ne bi škodilo, če bi se kdo zgledoval po renesančnem Romeu. Vsi premalo cenimo ljubezen in morali bi jo imeti kot dar. Kadar najdemo ljubezen, jo moramo vzdrževati, se zanjo truditi, saj nikoli ne vemo, kdaj se bo končala.
Tiana Šipek, 9. razred
Jaka Roškar, 1. a razred
| pod hruško, 22. 9. 1861 Dragi dnevnik, danes se spominjam začetka v sirotišnici. Nekega dne se je v sirotišnici pojavil močan, surov moški brez desnega ušesa. Kupil me je in me nosil v košku. Dolgo je hodil in se naenkrat ustavil. Dal me je iz koška in videl sem njegovo kočo ter kravo pri jaslih. Ko sem bil tam, me je Matevž sprva imel rad. Dal mi je hrano in posteljo, ki je bila iz slame. Dobro sem jedel in spal. Podnevi sem se lahko zunaj igral. Tako so potekali dnevi in noči, dokler ni Matevževa žena rodila otroka. Otroku sta dala ime Tinče. Od tistega časa sta kar pozabila name. Na prvem mestu je bil vedno Tinče. Počutil sem se žalostnega, zapostavljenega in revnega. Vso ljubezen, ki jo je Matevž gojil do mene, je dal Tinčetu. Če se je Tinče zadrl, je hipoma prišel iz hiše. Mene pa je tepel, če nisem delal. Vsaj enkrat do dvakrat dnevno me je tepel. Še vsak grižljaj mi je zavidal. Življenje se mi je postavilo na glavo. Iz dneva v dan sem moral samo delati in delati. Hrane zame ni bilo. Člani moje družine, če jim lahko sploh tako rečemo, so jedli in se redili, sam pa sem iz dneva v dan bil bolj suh in slaboten. Niti vstati se več ne morem, kaj šele da bi lahko hodil in delal. Počutim se zelo osamljenega. Nikogar ni ob meni. Vsi sosedje vidijo, da sem slaboten, lačen, pretepen, pa se raje obrnejo stran, kot da bi mi pomagali. S čim sem si zaslužil takšno trpljenje? Tomažek Sara Kotnik, 8. razred pod hruško, 20. 9. 1860 Dragi dnevnik, sem Tomažek in sem posvojen. Posvojila sta me Matevž in Marušica. Najprej sem bil zelo vesel, saj sem mislil, da bom sedaj lahko živel v družini, ki mi bo všeč, me bo imela rada takšnega, kot sem. Vse je bilo lepo, dokler se jima ni rodil njun sin, ki ga nista posvojila. Seveda sta ga imela raje kot mene, saj je Tinče bil njun pravi sin. Mene sta pa zanemarila. Povrh vsega me je njun mlajši sin Tinče tudi tepel. Vse me boli, lačen sem, razočaran, ne morem verjeti, rad bi umrl. Trenutno sedim pod hruško in tako močno jo želim pojesti. Marušica je podprla Tinčeta tudi pri tem, da bi me pretepal. Zakaj sta me tako zanemarila? Živel sem tudi v sirotišnici, tudi tam se nisem počutil v redu. Zelo sem razočaran in obupan sem. Ti si edini, ki mu lahko zaupam. žalosten Tomažek Alina Draškovič, 8. razred |
Sara Kotnik, 8. razred
Tjaš Jovanovič, 6. razred
| pod hruško, 7. 9. 1861 Dragi dnevnik! Sem Tomažek in sem sirota, to pomeni, da ni nimam staršev. Zato so me nekega dne prodali, kupil me je neki moški in me odpeljal. Bil sem vesel, saj sem dobil starše in čez nekaj let sem dobil bratca, takrat se je vse spremenilo. Niso me več tako hranili kot prej, niso več imeli veliko časa zame. Od svojega rejniškega očeta sem bil tepen vsaj trikrat na dan. Moja mama ga je pri tem še spodbujala. Otrok, ki je star 10 let, ki nima moči, ga pretepajo. Pretepanje se je samo stopnjevalo, kasneje me je začel tepsti in pretepati še brat Tinče. Ko smo šli na kosilo, je Tinče dobil veliko hrane, jaz pa se nisem smel najesti, le dvakrat na leto sem se lahko prav najedel. Vaške gospodinje so hodile mimo mene in se norčevale, nihče mi ni hotel pomagati. Od takšnih gospodinj bi vsak pričakoval, da pomagajo. Sedaj pa ležim pod hruško in čakam, kdaj bo z drevesa padla vsaj ena hruška, da jo pojem. V mislih sem že v nebesih, s telesom pa še kar na Zemlji. Tomažek Minea Bračko, 8. razred |
Larisa Kotnik, 6. razred
pod hruško, 18. 9. 1863
Dragi dnevnik,
sedaj ležim pod hruško in trenutno razmišljam, kakšno bi bilo moje življenje, če me ne bi vzel Vrbarjev Matevž k svoji družini. Ali bi bil na boljšem ali na slabšem, kot sem že zdaj? Gledal sem hruško, ki je bila na veji. Kako sem si želel te hruške, nihče ne ve. K meni so prihajale gospe in govorile stvari, ki jih nisem želel slišati. Ko so nehali prihajati sem, sem se spet potopil v moje misli. Prvič, ko sem stopil v hišo Vrbarjevega Matevža, sem bil zelo vesel, saj me je nekdo vzel k sebi. Imel me je rad in lepo sva se razumela, ampak ko sta Matevž in Marušica dobila svojega lastnega otroka, se je vse spremenilo. Matevž je bil vedno hudobnejši do mene in začel me je pretepati. Prav nič nisem jedel in sem vsak dan samo še bolj lačen, saj mi je Matevž vzel vso mojo hrano. Nimam več energije, da bi sploh še kaj delal po hiši, zato pa mi rečejo, da sem len. Ne kažem jim več svojih občutkov, saj sem vsega tega že navajen. Ko je Matevž šel k duhovniku, me je vedno vzel s seboj. Tam sem duhovniku govoril le laži, kako lepo skrbijo zame, kar sploh ni res. Tinče, njun sin, kot sem že omenil, me ni imel kaj precej rad. Tako kot njegovi starši je tudi on bil grob do mene, kljub temu da je bil mlajši od mene.
Žalosten in razočaran sem, kako se obnašajo do mene, ampak ne morem jim nič. Danes me je Sadarjev Korl rešil pred Matevžem in ga zelo pretepel. Ne vem, kaj vse se mi še bo zgodilo. Upam, da bo vsega enkrat konec.
Še ti napišem, kaj se bo zgodilo jutri, če bom še živel. tvoj ubog Tomažek
Aneja Kos, 8. razred
Kaja Žnuderl, 6. razred
pod hruško, 22. 9. 1865
Dragi dnevnik,
končno sem prišel do papirja, ki ga v naši hiši ni, saj Matevž in Marušica sploh ne znata pisati. Hudo mi je, vse me boli, lačen sem, še bi lahko našteval. Pobegnil bi, a ne morem, ker sem preveč slaboten in nemočen za ta podvig.
Veliko dela je na tej kmetiji in vso to delo moram opraviti sam. Matevž me zadnje čase ne pošilja več na delo. Samega me pušča zunaj, še v hišo mi ne dovoli. Samo čakam dan, ko bo moje ubogo srce zaradi nemoči nehalo biti in bom omagal. Raje umrem, kot da živim v tej grozoti iz dneva v dan.
Dragi dnevnik,
bi mi znal ti povedati, kaj je šlo vse po zlu. Sprva so me vsi imeli radi, danes sem pa kot kup nesreče pod hruško. Ta list papirja bom hranil, da ga po moji smrti nekdo najde. Upam, da ga pokaže čim več ljudem na tem svetu. Želim si tudi, da bo pravici zadoščeno, saj mislim, da si Matevž vendarle zasluži kazen.
Zmanjkuje mi moči za pisanje, izčrpan sem. Upam, da ti bom mogoče še kdaj pisal.
Tomažek
Daniel Pivljakovič, 8. razred
Nekega navadnega četrtka ob 11.40 zjutraj je bila oropana banka, nihče ni vedel, kaj se je zgodilo, ker se je zgodilo zelo hitro. Ko so na prizorišče prišli policisti, je bilo vsega konec, priče so lahko samo opisale dva moška s sončnimi očali. Eden velik in drug majhen.
Nekaj dni je minilo in še vedno niso imeli pojma o tem zločinu, kako in kdo bi lahko to storil, zato so poklicali najboljšo detektivko iz Španije Karmen San Diego. Postala je najboljša detektivka v Španiji pri devetnajstih letih. Poklicali so jo in ona je kupila naslednjo vozovnico za letalo tja.
Tja je prispela naslednji dan in takoj je šla na policijsko postajo. Ko je stopila na postajo, so vsi nehali početi to, kar so počeli, niso mogli verjeti svojim očem. Ona je takoj vprašala: ,,Kdo je tu glaven ?“ Vsi so takoj pokazali k načelnikovi pisarni. Ko je prišla do vrat, jih je skoraj podrla. In načelnik je bil še bolj presenečen kot ostali in tresoče rekel: ,,Gospa San Diego, prišli ste!” Videla je, da se je pogovarjal z nekom drugim, takoj je vprašala: ,,Kdo pa je to?” Načelnik je odgovoril: ,,To je moj dober prijatelj detektiv Miles.” Detektiv je iztegnil roko za pozdrav, a ona ga zavrne. Takoj vpraša načelnika: ,,Zakaj pa je on tu?“ Načelnik ji pojasni: ,,Ker vi gospa San Diego niste potrdili, da boste prišli.” Karmen drzno odgovori:
,,Gospa. Resno? Koliko sem stara? 50? Sem potrdila in dodala, da bom razmislila. Karkoli. Zdaj sem tu, lahko greš.” Načelnik je rekel, če sva že oba tu, bi lahko delala skupaj . Karmen se začne smejati in reče: ,,Resno? Jaz bom kar sama delala.”
Nekaj minut je minilo in načelnik jo je prepričal. Kasneje sta oba detektiva šla na kraj zločina. Ogledala sta si kraj zločina in iskala prstne odtise. Ničesar nista našla, kasneje sta še pogledala za banko Tam sta našla sončna očala in tobak. S fotoaparatom sta slikala dokaze in odšla vprašat priče. Prva priča jima je povedala to: ,,No, ne vem točno, kaj se je zgodilo, ampak sem videla dva gospoda s sončnimi očali. In je imel tobak Tisti, ki je bil manjši s kodrastimi lasmi, je imel tobak. Drugi, ki je bil večji, je imel je valovite dolge lase.” Druga priča je povedala: ,,Da, tam sta bila s sončnimi očali, bila sta zelo hitra.”
Naslednji dan je detektiv Miles zraven pripeljal psa in pomočnika po imenu Sniffi. Karmen ga je takoj vprašala, zakaj ima s seboj psa. Detektiv Miles odgovori: ,,To je moj pes Sniffi.” Ona ga zmoti in vpraša: ,,Zakaj mu je ime Sniffi?” On odgovori: ,,Že po njegovem imenu veš, da rad in dobro voha stvari.” Karmen začudeno pove: ,,Da … To je logično. Zakaj je tu?” Detektiv ji pojasni, da jima bo pomagal poiskati tatova, tako da bo povohal dokaze in naju vodil do njih. Karmen se strinja. Dala sta mu dokaze za povohati. Takoj se je zagnal in ju šel iskat.
Po nekaj minut teka so prispeli pred fotokopirnico. V fotokopirnici sta bila dva moška. Točno takšna, kot so ju opisali. Ko se približujeta fotokopirnici, ju opazita tatova, ki zbežita skozi zadnji izhod in v avto. Poskusila sta ju ujeti, a jima ni uspelo. Takrat je Karmen v kotu videla kamero kavarne GG. Šla sta v kavarno in vprašala, če si lahko ogledata posnetke. Ogledajo si posnetke in imajo njuno registrsko tablico. Detektiv Miles se usede za računalnik in začne iskati avto. Karmen ga vpraša: ,,Em … Kaj pa delaš?” On odgovori: ,,Iščem registrsko. Našel sem jo.” Karmen reče:,, O, glej, pa le nisi tako nesposoben. Kje sta?” Miles se sarkastično nasmehne in pove: ,,Na poti na letališče.” Takoj sta šla do avta in se odpeljala do letališča.
Čez 20 minut sta prispela na letališče. Našla sta avto, a tatov ni bilo. Na letališču sta ju iskala kar dolgo, potem pa sta ju našla pri prtljagi. Skoraj sta ju dobila, a sta ju nato v gneči izgubila. Na srečo sta vedela, da gresta na letalo za Mehiko.
Prišla sta na letalo in jo iskala. Ko sta jo tatova videla, sta zgrabila padala in skočila. Karmen ju je videla, si nadela padalo in skočila za njima. Detektiv Miles je ostal na letalu, ker ni bilo več padal.
Ko so padali proti zemlji, so vsi trije pristali na vlaku. Najprej tatova, za njima pa še Karmen. Ko je pristala na vlaku, je šla v vagon. Začela ju je iskati na začetku vlaka. Preiskala je že 3 vagone in nič. Imela je srečo, da še ni srečala sprevodnika. Šla je že skozi četrti in peti vagon, a na njeno žalost ji je sreča obrnila hrbet, saj je srečala sprevodnika, ki je od nje želel vozovnico. Postala je malo nervozna, ker je ni imela. V tistem trenutku so s fračami pritekli otroci in eden od kamenčkov je priletel točno v sprevodnikovo glavo. Postal jezen in začel loviti otroke. Karmen je šla na šesti in zadnji vagon. Enkrat ju mora najti, saj nista mogla zbežati. Z lahkoto ju je aretirala in ju predala policiji.
Minil je en mesec od njene preiskave, ampak denar je bil še vedno pogrešan. V resnici nihče ni vedel, da je Karmen tista, ki je imela denar, in za njim je šla na zaslužen dopust na Havaje.
Maja Košnik, 6. razred
Tineja Kos, 4. razred
| 1. sezona, 1. epizoda Pozdravljeni, sem detektivka Kris Esco, imam dodeljenega partnerja detektiva Henrija Stanka. Doma imam veliko bančnih težav, ki jih skušam rešiti, vendar mi je glavno, da je mesto varno. V banki so ukradli denar, zato so mene in mojega partnerja poklicali na kraj zločina. Tam sva si pogledala varnostne kamere banke. Na njih sva videla dva tatova z naloženima torbama z ukradenim denarjem. Ko sva že mislila, da je to to, sva zagledala eno pogumno in neustrašno deklico, ki je s fračo večjemu tatu uničila očala. Mislila sva si, da go bo tako lažje najti. Partner je dal sliko v računalniški program za prepoznavo obraza. Trajalo je, a na koncu sva dobila sliko oziroma kar deset slik oseb, ki so si na las podobne. Vse, razen enega, so v zaporu. Šla sva ga obiskat, ko sva vstopila, je bil že mrtev. Videla pa sva njegovega morilca, kako je bežal z masko na obrazu. Ta kraj sva dala policistu Janku Gidersenu, da ga oblepi s trakom. Obema je bilo prav čudno, da v banki ni bilo nobenega policista. Iz laboratorija so naju poklicali forenziki. Šla sva k njim. ,,Ta očala so zelo redka, izdelana so iz zlata, ki je prebarvano na črno. Ob strani je znak, zapisan v stari amerikanščini, pomeni pa moj dom Amerika, zate sem rojen,” je povedal glavni forenzik Pavle Klap, ki se je pravkar odpravljal pregledat truplo. Med njegovim pregledom sva mu dala odzdrav in zahvalo. Partner me je peljal nazaj v hišo mrtvega gospoda Sokovina Zeljarskega. ,,Našla sem sledi krvi,” sem povedala svojemu partnerju, ki jih fotografira. Sledim sledem in ugotovim, da je bil umorjen na vrtu. Iz žepa povlečem ven povečevalno steklo, preučim sledi. Na odtisu se vidi zvezda. Pridruži se mi partner, ki zagleda to, česar jaz nisem, in sicer morilca. Slediva mu, a je prehiter, na glavni ulici nama ubeži. Nekaj metrov naprej slišiva pasje lajanje, ki mu slediva. Videla sva morilca, na roki je imel tatu škorpijona. Morilec se je splazil v sostorilčev avto. ,,Registrska tablica je : KR T5-308,” poročam štabu. Nazaj so nama sporočili, da je bil ta avto včeraj ukraden iz prodajalne avtomobilov. Po radiu zaslišiva, da sta včeraj iz zapora pobegnila brata Štefko in Matevž Stopard. Štab je povedal, da je bil avtomobil pred zasegom zaradi ropa njun. Tako sva vedela, kdo je kriv. Šla sva pogledat njuno staro hišo, kjer sta tudi bila. Prijela sva ju in ju peljala v sobo za zaslišanje. Med potjo mi je zazvonil telefon, klicala me je sestra zaradi težav, zato sem prej izstopila. ,,Tako roparja in morilca, vemo, kaj sta storila, zanima nas razlog,” sem nadaljeval detektiv Henry. Štefko je nadaljeval: ,,Vašo sodelavko vprašajte.” Kličem njeno sestro in se mi ne javi, zato bom s pomočjo telefona pogledal, kje je Kris. Kaže, da se odpravlja na postajo. Kolega mi je povedal, da je kupila letalsko karto vse do Evrope. Poklical sem tamkajšnjo nadzorno kabino, da bi upočasnili let. Tam sem jo videl. Na žalost sva se morala spopasti. Zmagal sem, a samo zaradi ekipe, ki mi je krila hrbet. Prišel je čas za zaslišanje. Povedala je ves svoj načrt: ,,Najela sem ju, da bi zame opravila vso delo. Najprej sta morala ukrasti denar iz banke, nato mi ga dati. Računala sem, da ju do takrat že ujameva, če pa ne, da vsaj pustita sled, pri kateri ju lahko ujameva. Zato sta morala pustiti truplo za seboj in tam ostati nekaj časa. V fotokopirnici sta mi naredila tudi lažno osebno izkaznico. Sama sem si kupila letalsko karto vse do Evrope oz. bi nad Havaji skočila z letala. Do letala sem prišla z vlakom, na katerem me je gospod prosil za vozovnice. Ker sem jo pozabila, sem spodila dva fantiča in jima jih vzela. Za tem bi šla na letalo, s padalom bi skočila na Havaje in do konca življenja bila na svoji kupljeni plaži ter bi bivala v hotelski sobi. Nekaj denarja bi dala tudi svoji družini.“ ,,Zaradi tega boš dobila 20 let zapora,” sem povedal. Vse nas je zanimalo, kaj narediti z vsem, kar je kupila, denarja ne moremo vzeti nazaj, ostanek je dobila banka. Zato sem jaz, detektiv Henry Stanko, užival na dopustu na Havajih s svojo novo detektivsko partnerko Sandro Snežek. Poglejmo, kaj se mi godi z njo. Konec 1. epizode |
Larisa Kotnik, 6. razred
Katarina Jug, 5. razred
| Prejšnji teden se je zgodil rop stoletja, saj je iz banke izginilo kar petsto tisoč evrov in za zločinci ni nobenih sledi. Na kraju zločina so že najboljši detektivi iz cele Evrope, med njimi tudi detektiva Peter in David, ki sta specializirana za takšne primere. Dan pred ropom je bil čisto normalen. In preden so zaprli banko, so vključili varnostne kamere. Po pričanju očividcev se bi naj vse odvijalo okoli ene ure zjutraj. Ko sta v banko vstopila dva neznanca, brez da bi ju opazile varnostne kamere in brez, da bi kar koli razbila. Pri vsem tem je zelo sumljivo, da se ob dogajanju ni sprožil nobeden od petih alarmov. Zato sta detektiva Peter in David odšla preverit tudi na sedež podjetja Aktiva, ki varuje banko. Tam sta izvedela, da je eden od delavcev bil podkupljen. Peljala sta ga na zaslišanje, kjer sta slišala, kam sta roparja odšla. Ko sta z vlakom prispela na omenjen kraj, kamor bi naj roparja odšla, sta na tleh zagledala razbita očala, tobačni izdelek in prenosni računalnik. Ko sta vdrla v tuj računalnik, sta naenkrat zagledala cel varnostni načrt oropane banke. Na naslednji strani pa še načrt poteka celotnega ropa. Preverila sta še celotno zgodovino računalnika in našla neki zelo skrit in oddaljen kraj na svetu. Hitro sta stekla na letališče in povprašala o letu na ta nenavaden kraj, a so jima odgovorili, da ta let ne obstaja. Preiskala sta celotno letališče in na nekem tovornem letalu našla blago, a v bližini ni bilo nikogar. Šla sta naprej in za seboj slišala ropot, obrnila sta se in videla dve osebi z denarjem. Ko sta ju ti opazili, sta hitro zbežali na neko manjše oziroma zasebno letalo. Že sta želela zapreti vrata letala, ko sta prihitela detektiva in ju ustavila. Hitro sta poklicala policijo in ta je v približno petih minutah prišla ter prijela roparja. Čez dva tedna je sodnik določil, da gresta v zapor. Tako sta detektiva Peter in David bila na naslovnicah revij. |
Jani Senekovič, 6. razred
| Rozini starši želijo iti na morje, na plažo, nekam, kjer je toplo. Rozi se je razveselila teh novic, a se je spomnila, da še ima šolo za dva cela tedna in naslednji dan slikanje. Rozi ne mara slikanja, zato sta morala starša že tretjo leto zapored opomniti gospo tajnico, da se ne bo slikala z razredom. Boji se, da bi nekdo preko spleta uporabljal njen obraz. Po štirih tednih je čas prišel, da gredo na morje. Vprašala je, če lahko s seboj vzame njenega psa Rexija. Mama ni želela prenašati Rexija v avtu, ko bo lajal za vsakim avtom, ki ga vidi, a je jezno izdihnila in rekla: ,,Vzemi ga, vendar ne sme lajati.” Po deveturni vožnji do njihovega apartmaja gresta Rozi in Rexi do plaže, da bi se malo namočila v slano morsko vodo. Medtem jo dva mlada slikata, da bi to objavila na splet kot nekakšno smešnico. Upata, da bosta dobila veliko denarja. Rozi in njen pes Rexi se zakadita za njima. Ta dva se skrijeta za smetnjak in preobrazita v dva odrasla. V Pekovski ulici 3 je vsega, kar bi si človek lahko zamislil. Zato gresta v fotokopirnico, saj vesta, da je tam računalnik. Objavila bosta to sliko na YouTube, TikTok in Twitter. Veliko ljudi je bilo na teh spletnih aplikacijah in so v trenutku videli objavo. Imela je ogromno všečkov. Pri tem dobita toliko denarja, da se slika izbriše z vseh aplikacij. Rozi pomisli na to, da bi lahko bila v fotokopirnici. Zato gre pogledat in vidi samo dva odrasla, v resnici pa sta zločinca Maks in Matej pod krinko. Rozi ju vpraša: ,,Zakaj pa sta tako nizka za odraslo osebo?” Maks in Matej ji odvrneta: ,,Uhhh … Ne bi vedela.” ,,No, prav.” Zločinca nato gresta do banke, da lahko dvigneta denar. Ker imata toliko denarja, si bosta lahko veliko privoščila. Prvo gresta z vlakom, nato z letalom in še skok z letala. Ko pristaneta, ju tam čakata Rozi in Reksi. Rozi vedno s seboj prinese fračo, zato jima z njo uniči očala. Želita zbežati, a ju Rexi dohiti. Ko nekaj ur kasneje gleda TV, vidi velik napis, na katerem piše: ,,Mlada zločinca v Pekovski ulici 3.” |
Tobias Škamlec, 6. razred
Eva Jurič 1.b. razred
| Nekoč pred davnimi časi … Kakšnimi davnimi časi. To se je zgodilo dva meseca nazaj. Sedaj bom res začela tako, kot je treba. Dva meseca nazaj se je v središču mesta zgodilo nekaj tragičnega, nesprejemljivega. Moje ime je Isabela, to je moj prijatelj Jaka, včeraj sva odšla v park. Zraven parka je res zelo velika banka in ne pretiravam. Res je zelo velika. Čudno, da še ni osvojila rekorda za največjo banko na svetu. Torej. Odšla sva v park, naenkrat so iz banke začele tuliti sirene. Pred banko je bilo veliko policistov, skozi park začneta teči 2 gospoda. Oba sta imela velika, ampak res zelo velika očala. Skoraj so prekrivala cel obraz, imela sta nekakšno torbo. Ko pritečeta mimo naju, pade iz torbe 6 bankovcev za 100 evrov. Ko je Jaka zagledal denar, je rekel: ,,To je lahko najina priložnost, da postaneva bogata milijonarja, milijonarja.” Takoj sem ga ustavila: ,,Jaka, to ni najino, kazen bova dobila, če naju kdo vidi. Vrnila jih bova v banko, enega stotaka pa obdržala. Se strinjaš?” Jaka je pokimal, počasi sva odšla proti banki, lepo mirno sva vstopila. Na tleh zagledam sončna očala in en porabljen tobak. Na srečo sva imela v torbi rokavice in eno vrečko. To sva lepo pospravila in denar odnesla neki gospe za pultom, ki se je tresla, kot da je pravkar videla duha. Povedala nama je, da se je začelo tako: ,,Tukaj sem sedela in vstopila sta s takšno punčko. Mislila sem, da je njuna hčerka ali sestra, ona ju je močno udarila in odšla tako hitro kakor blisk iz banke. En je bil manjši, klicala ga bom T. T., ta drug pa je bil suh in velik, njega bom imenovala P. P. Odšla sva proti glavnemu sefu in sem jo opozorila, a ni delovalo, samo puško sta namerila vame in to je to. Drugega se ne spomnim, ker sem potem omedlela.” Z Jakom sva se ji zahvalila, ko sva odšla iz banke, je pritekel k nama pes in začel renčati. Uspela sva ga pregnati, tako da sva ga za železnim drogom udarila po glavi. Čez nekaj minut sva odšla domov. Potem sva se spomnila, da se je to zgodilo ob 14.37 popoldan. Naslednji dan sva odšla nazaj do banke in naju s fračo kar naenkrat začne loviti ena majhna deklica. Začela sva teči in to zelo hitro. Rekla je, da ni hotela ničesar, samo igrati se je želela. Povedala je, da ji je ime Mojca. Rekla je, da ima za naju namige, ker ve, da iščeva sledi za rop banke. Odšli smo na železniško postajo in tam nas je lepo pozdravil strojevodja, ker za vozovnice nismo imeli dovolj denarja, smo morali porabiti en bankovec za 100 evrov. Začeli smo raziskovati z lupo in našli en fotoaparat. Na njem je bila slika računalnika, na računalniku pa so bile karte za letalo za Los Angeles. Kupili smo karte za letalo. Ko smo prispeli, smo se na sončni plaži sprostili. Naslednji dan smo se odpravili na pustolovščino, da bi jo našli. Uganite, kaj smo našli, ne boste verjeli. Ničesar nismo našli. Torej iskali smo vsaj 2 uri, če ne še več. Zato smo se odločili, da gremo v fotokopirnico, da naredimo letake. Prispemo v fotokopirnico in želimo imeti 50 kopij. Naredila sta vse, samo da ne bi poklicali policije. Rekli smo jima, da hočemo skakati s padalom. To se nam je uresničilo, vendar smo kljub temu poklicali policijo. Vsi smo odšli nazaj v Slovenijo in tam razpravljali. Policista sta bila prijazna, lepo v miru sta razpravljala. Jaz, Jaka in policija smo odkrili, da je vsega kriva Mojca, saj je vodja mafije. K temu je prisilila tudi T-ja, ki mu je ime Tim, in P-ja, ki mu je ime Teodor. Mojca je bila aretirana, medtem pa sta tatova Tim in Teodor dobila samo opozorilo. Jaz in Jaka sva dobila takšno nagrado, da sva res postala milijonarja. Še nekaj. Se spomnite tiste puške, ki sta jo namerila v gospo za pultom? Bila je samo igračka? Tukaj se moja dogodivščina konča. Upam, da se še kdaj ponovi. |
Kaja Žnuderl, 6. razred
Aljaž Kovačič Purgaj, 4. razred
| Hojla, sem Hana. Verjamem, da je prav vsakemu nekdo najbližji, pa naj bo to žival, človek ali plišek. No, meni so najbližji moji eni in edini starši, sem namreč edinka, to me prav nič ne moti. V šoli vsi vedno pripovedujejo njihove prigode s sorojenci. ,,O, moj bog!“ Prav glava me boli že od tega. No, jaz jim bom pa lahko povedala mojo prav nenavadno prigodo. Upam, da jim bo všeč. Bil je moj zadnji dan šestega razreda, prav žalostna sem bila, ko sem hodila proti domu in se spominjala najsrečnejših in smešnih dogodkov s prijatelji ter prijateljicami. Ampak počitnice niso za jok in stok, so za vesele, smešne, zabavne in razburljive tedne. Dan pred odhodom na morje je za moje starše vedno najbolj stresen dan tega leta. Zakaj? Ker mora biti vse na svojem mestu in še vedno se nekaj izgubi ali pozabi. To leto je moja mama izgubila denarnico in ves denar, ki je bil v njej. Na srečo ga ni bilo dosti. Zato sta se z očetom ob pol sedmih zvečer odpravila na banko po denar. Karte za let v Chicago smo naročili že eno leto prej, da so bile cenejše. Hvala bogu, da nista zaradi izginotja denarnice ponorela. Tako je bilo ob enajstih zvečer že vse spakirano in pripravljajo za let. Komaj sem čakala in dočakala. Zjutraj ob enih smo se opravili na letališče. Prevzeli smo karte. Jaz sem logično da sedela ob oknu z očetom. Ne boste verjeli, da so nam sabotirali let. Letalo je pilotiral nekakšen čuden posušen moški z dolgimi lasmi, s seboj je imel okroglega prijatelja. Naenkrat se je letalo začelo z ogromno hitrostjo spuščati. Stevardese so hitele deliti padala. Z očetom sva hitro poiskala mamo in odhiteli smo skočit z letala. Ker se jaz Hana Kruhovac, sem hitro pohitela v pilotsko kabino in tam sem našla zlomljena očala ter cigaretne ogorke. Vedela sem, da je nekaj narobe, zato sem to fotografirala kot dokaz, saj sem v kosteh čutila, da je čas za detektivsko Hano. Odhitela sem k staršema in kot bi mignil, smo že skočili z letala. Na srečo smo pristali v kupu sena. Tam sem zagledala ista dva pajdaša, ki so jo opisovali ljudje na letalu, imela sta črna sončna očala. Čakaj malo … Kako je možno, da ima ta posušen nepridiprav druga nova očala, če sem našla prav takšna, ki so bila zlomljena? No, očitno je imel rezervo. Od nikoder je pokukal čuden pes z ožganimi brki in lajal tako močno, da so mu glasilke skoraj iz gobca skočile. Nato sem opazila, da sta dva pobiča tekla in to na vso moč. Hitro sem iz mojega nahrbtnika vzela fračo in začela streljati nanju, da bi jo lahko ustavila. Slišal si lahko samo: ,,Au, boli, uf …” Ampak se nista ustavila. Kasneje sem ugotovila, da sta onadva psu zažgala brčice, zato sta bežala. Kakšna nevzgojena človeka sta to, nato sem se vrnila nazaj. Mojih staršev ni bilo nikjer. Preplavila me je groza. Za eno minuto me ni in onadva si drzneta izginiti. Naenkrat zaslišim tiho govorjenje. Dva človeka, ki v vlečeta dve vreči, noter pa je nekaj ali nekdo. Skrila sem se za grm in poslušala dogajanje. ,,Ja, ja, ja. Slišal sem, da imajo na obrobju mesta fotokopirnico, odpeljiva ju tja in lahko še zapleniva trgovino, tako lahko zasluživa denar za preostanek Rolls Royca. Moram priznati, da si pameten. Se strinjam Vincent. Golobčka pa lahko enostavno skrijeva v trgovino, ko imava dovolj denarja, ju vrževa v morje. Super ideja!” V tem trenutku mi ni bilo čisto nič jasno. Vedela sem, da moram nekaj ukreniti. Poiskala sem denar, ki sem ga imela v nahrbtniku, in se spomnila, da je nekje blizu železniška postaja. Odpravila sem se na pot in po moji sreči sem po petnajstih minutah prispela. Kupila sem si vozovnico in poiskala vlak. Ko sem se usedla na stol, sem začela razmišljati. Kaj sta tista dva čudna pobiča počela tam, zakaj sta bila tam, kdo ju je poslal? Vse to sem si beležila v mojo beležko. Pri tem pa me je zmotil sprevodnik. Predala sem mu svojo vozovnico. Nakar sem se spomnila, da sta ju mogoče Jo in Vincent poslala, da bi me zmotila. Tako so ugrabili moje starše. Rekla sem si, da so to morali načrtovati že kakšno leto. Stkala sem načrt. Naslednji dan sem se naspana in prepričana v to odpravila v fotokopirnico. Saj bi zdaj že morala biti odprta, če ta dva upoštevata delovni čas. In res je bila že odprta. Vstopila sem in se zlagala, da potrebujem fotokopijo nekakšne slike. Zaslišala sem: ,,Na pomoč!” Nato je ta posušeni začel, kako lep dan je danes, čeprav je deževalo, mogoče ni pri sebi ali kaj takšnega. V sebi se mi je tako smejalo. Imela sem dokaze. V žepu sem imela prižgan telefon, ki je snemal celotno dogajanje. Ko je končal s fotokopiranjem, sem plačala teh ubogih 18 centov in hitela na policijsko postajo, kjer so mi seveda verjeli, saj sem imela dokaze. Tako so Vincenta in Joa aretirali, s starši pa smo lahko uživali na dopustu. Policisti so mi za nagrado podarili povečevalno steklo, ker so bili mnenja, da sem nadarjena detektivka, našo izgubljeno prtljago smo prevzeli na letališču, na katerem bi naj predvideno pristali. Vsi zaposleni so se nam opravičevali. Seveda je moja mamo zanimalo, kje sem prespala noč. Povedala sem ji, da na cesti, seveda ni bila presenečena. Vi sploh ne veste, kje vse sem jaz že spala. To je bila le še ena od mojih mnogih uspešnih prigod. |
Ema Lavrenčič, 6. razred
Jan Škrlec, 4. razred
Velikokrat sem reševala začinjene primere kriminalnih in drugih dejanj. Skoraj vedno sem prišla do sledi ali dokazov, ki bi mi lahko pomagali do rešitve. Slovela sem po tem, da sem bila prva detektivka na vasi. To mi je bilo všeč, saj sem imela občutek, da mi nihče ne more biti kos. Toda nekaj v mojem življenju mi ni dalo miru. To je bilo skrivnostno izginotje denarja. Vse se je začelo na letalu, ko sem šla na več kot zaslužene počitnice na Havaje. Za mano sta sedela neka čudna moška. Imela sta čuden vonj. Bila sta mi zelo sumljiva. Toda nisem si pustila verjeti, da sta roparja. Na hitro sem pobrskala po svojem spominu. V zadnjem času sploh ni bilo nobenega ropa! Torej sem lahko uživala in se prepustila vsem čarom, ki ti jih ponujajo Havaji. Lahko sem sprostila svoje sive celice. Res sem počasi začela uživati. Pila sem sok, ležala na ležalniku, se ves dan kopala …To je bil res pravi raj. Zvečer sem rada spremljala sončne zahode. Vsak dan sem hodila po mestu, da bi se nagledala vseh izložb in trgovin, ki jih tam ponujajo. Tam se je vsak dan to samo ponavljalo.
Čez kakšne tri mesece se je vse to spremenilo. Videla sem, kako sta dva moška uporabljala računalnik. Najverjetneje je bil njun. Toda ni me zanimalo, čigav je bil ta računalnik, bolj me je zanimalo, kaj sta na njem počela. To mi res ni dalo miru.
Čez nekaj časa sem končala s svojim sumljivim razmišljanjem. Ni bilo potrebe, da bi me pretirano skrbelo, saj sem slišala, kako je eden izmed njiju rekel drugemu: ,,Misliš, da bi si vzela tega?” Drugi je odgovoril: ,,Ne, je preveč rdeč.“ To mi je dalo misliti, da pri teh dveh moških res nimam kaj iskati.
Po nekaj urah razmišljanja sem se odločila, da bo razmišljanja dovolj, da moram iti spat. Toda spati kljub vsemu nisem mogla. Ne vem, kaj mi je delalo takšne težave. Zaradi nespečnosti sem se odločila, da grem naslednji dan vseeno malo pogledat okoli mesta. Večerni sprehod po mestu mi je dobro del. Zelo sem se sprostila. To mi je bilo všeč. Ko sem prišla do fotokopirnice, se je vse spremenilo. Videla sem namreč ista dva moška, ki sta takrat sedela za mano na letalu. Vedela sem, da bo to zapleten primer.
Čez nekaj časa sem ugotovila, da se bom za to operacijo morala skrivati, zato sem se skrila v bližnje grmovje in poslušala. Nisem slišala čisto vsega. Vem, da je bil del pogovora takšen: ,,To pošljeva tja, nato pa pridobiva okrepitve. Ko to opraviva, takoj izgineva, vmes pokasirava še kakšen majhen dobiček in se poigrava z vsemi okoliškimi detektivi.“ To je govoril neki mali moški s tobakom. Takrat sem bila že skoraj prepričana, da sem priča nečemu strašnemu. Ne samo da to gledam, sem del tega umazanega posla. Takoj sem morala prevzeti vajeti v svoje roke.
Čez nekaj časa sem slišala drugega: ,,Kar takoj jo bova pobrisala.“ Tedaj sem stopila na vejo. Videla sem začudena obraza roparjev. Takoj sem se potuhnila. Videla sem tudi denar z zares visoko vrednostjo. Mislila sem si, da ju moram kar takoj dobiti, drugače bo banka že naslednji dan oskubljena.
| Roparja sta se počasi odpravila na svojo pot. V fotokopirnico sta prišla zlahka, saj je njen lastnik vrata vedno pustil odklenjena. Moj klobuk je bil v takih situacijah res zelo priročen. Poveznila sem si ga na glavo in jima sledila po hitrem koraku. Šli smo do roba mesta, kjer je stala železniška postaja. Med potjo sem opazovala mestne izložbe. Z vsakim korakom, ki sem ga naredila, sem še huje zabredla v nevarnost. Roparja sta se namreč vsake toliko obrnila in se ozrla za sabo. Takrat sem se delala, kot da sem navaden človek, ki nikogar ne išče, in čaka na svojo boljšo polovico življenja. Ko smo prišli do želenega cilja, sem uvidela, da roparja nimata rada samo dragocenosti in denarja, ampak pobereta tudi vse druge stvari. Vsako nesrečno žrtev sem spretno izmaknila iz nepravih rok. Temu sem rekla izmikanje plena umazanim ljudem in je kar delovalo. Ko je vlak prišel, sem počasi vstopila nanj. Takoj je prišel strojevodja in mi rekel: ,,Vozovnice, prosim!” Pomagal je samo nasmeh in že sem bila rešena ene tegobe. Nekaj pa mi ni dalo miru. Strojevodja ni prišel do roparjev. Takoj sem si ga dodala na spisek roparjev. Vožnja je potekala mirno in vse je teklo kot po maslu. Gledala sem naravo in travniške cvetlice. Prepoznala sem samo dve. To sta bili travniška kadulja in ripeča zlatica. Hkrati sem spremljala tudi roparja. Umirjeno sta se pogovarjala, zato nisem imela dosti skrbi. Po določenem času smo prispeli do cilja. To je bilo mesto Bilbalve. Nahajalo se je na severu Havajev. Nadme se je že takoj ob prihodu spravil pes. Ne vem, kaj na meni ga je tako zelo privlačilo. To je bilo vsekakor neprijetno zame, saj sta roparja že izginila v množici ljudi, ki so čakali na vlak. Po nekaj minutah je pes končno odšel. Po tem neljubem dogodku sem se zdrznila. Videla sem neka dva otroka, ki sta nosila kovček, ki je bil sumljivo velik. Takoj sem ju dodala v svoje zapiske in sume. Lahko bi bila to naslednika tistih dveh roparjev. Zato sem jima počasi sledila. Zasledovala sem ju po vseh ulicah in uličicah. Postajalo je vse bolj temačno. Tako bi za njima lahko hodila ure in ure. Tedaj sem se spomnila, da imam lahko pri sebi tudi povečevalno steklo. Videla sem samo velike, nikjer nobenih majhnih sledi. Čez nekaj časa sem prišla do dveh obrazov! To sta bila samo obraza roparjev! Gledala sta me z velikimi izbuljenimi očmi. Takoj sem odreagirala s fračo. Zadela sem manjšega roparja. To mi ni nič pomagalo. Poskusila sem še s fotoaparatom. Roparja sta se zasmejala, saj sta mislila, da ju občudujem. Nekaj časa smo se samo gledali. Nato pa je višji ropar od nekod potegnil vrečo in me ulovil vanjo. Vedela sem, da sem pečena. Kakšna detektivka pa sem, da me ulovita tudi takšna dva roparja? Očitno ne preveč dobra. V vreči se ni bilo dobro premikati, ker si lahko tudi padel iz nje. Bilo je tudi zelo neudobno, saj je bila vreča majhna. Slišala sem, kako sta moška hitro hodila. To je pomenilo, da se jima mudi. Čez nekaj časa smo prišli do nekega kraja. Roparja sta me stresla iz vreče. Stopila sem na kamenje. Ogledala sem si ta kraj. Pred mano je stal balon. Začelo se mi je svitati, kaj nameravata z mano. Posadila me bosta nanj in me poslala v višave, sama pa bosta pobegnila stran. To se ne sme zgoditi! To sem se spomnila prepozno. Že sem letela visoko v višave. Po mojem vzletu ni trajalo dolgo, da sem spodaj začela gledati modro-rdeče luči. ,,Moram priti dol! “ sem si mislila. Takrat sem se spomnila, da imam morda s seboj iglo. Takoj sem prepičila balon. Počasi sem se začela spuščati. Na tleh je vladal izjemen nemir. Roparja sta hotela dokaze, prepričevala sta, da nista prava roparja. Naenkrat je glavni policist izvlekel dokaze. To so bile slike. Bila sem zelo vesela. Sama sem dodala svoj dokaz. Na eni hlačnici je bil nalepljen denar. Spretno sem ga iztrgala. Policist je bil navdušen. Povabil me je na policijsko postajo. Tam smo ugotovili, da je strojevodja pomagal roparjema. Nad tem sem bila zelo presenečena, saj se mi je zdel prijazen. Roparjema smo vzeli vse, kar sta imela: tobak in očala. Ni bilo potrebno, da bi ju še nosila. Tema dvema malopridnežema je bilo ime Feri in Keri. Eden je bil pameten, drug pa neumen. Denar je bil takoj vrnjen v banko. Pogovarjali smo se tudi, kakšna je sploh njuna zgodba. Feri in Keri sta v noči na sedmi julij 1993 skrivoma oropala banko. Odpravljala sta se do skrivnega mesta, fotokopirnice, da bi se lahko skrivoma pogovorila s prijateljem. Njemu sta namreč dolgovala denar. Nato sta odšla do vlaka. Tam ju je pozdravil njun prijatelj. Slišala sem, da sta strojevodjo dejansko prisilila k temu, da jima ne zaračuna vstopnice. Takoj sta odšla do mesta, saj sta vedela, da jima bom sledila. Balon je bil čisto naključje. Že prej sta oropala veliko bank in ljudi. Tistega dne sem se veliko naučila. Zdi se mi, da sem še nadgradila svoj detektivski poklic. Pokazalo se je, da imam detektivsko žilico. Tistega sedmega julija 1993 sem se res veliko naučila, vendar moram tudi paziti, da me roparja ne bosta odkrila. Upam, da si bom pridobila še več takih izkušenj. Na svidenje do naslednjič! |
Alina Berič, 6. razred
Tobias Škamlec, 6. razred
| V torek, 8. 3. 2009, sta dva fanta oropala banko z očetovo pištolo. Deklica ju je skušala ustaviti s fračo, a ji ni uspelo. Ko sta prišla domov, ju je oče opazil, da sta zamaskirana, in ju vprašal, kje sta bila in kje je pištola. Fanta sta mu povedala, da sta se igrala roparje. Oče je oba udaril po zadnjici. Ves denar je izpuhtel iz žepov. Oče je vzel pištolo in ju zaklenil v sobo za dve uri. Deklica je na pomoč poklicala detektiva Matilda in Mikilikadija. Ko sta prispela, jima je povedala vse, kar je videla. Matild in Mikilikadij sta preiskala banko. Našla sta blatne stopinje, ki vodijo k hiši številka 50A v ulici 12. Ko sta pozvonila, jima je odprl oče. Detektiva sta ga vprašala, če lahko preiščeta hišo. Oče je rekel, da naj malo počakata. Pohitel je k dečkoma in jima povedal, naj skrijeta denar. Ko sta Matild in Mikilikadij preiskala hišo, sta našla le blatne čevlje, zdelo se jima je sumljivo. Detektiva sta bila tiho in odšla z enim čevljem od fantov. Fanta sta dobila zamisel, da gredo z očetom v Beograd. Očeta sta vprašala, če je dobra zamisel, oče se je strinjal z njima. Matild in Mikilikadij sta prisluškovala očetu in fantoma. Nato sta odšla v fotokopirnico, kjer sta si pogledala odhod prvega vlaka za Beograd. Odšla sta na postajo in se odpeljala z vlakom do Beograda. Ko sta prispela v Beograd, sta odšla na letališče. Tam so bili oče in fanta. Detektiva sta ju skušala uloviti, vendar sta jih izgubila. Poklicala sta policijo. Prišla je policija s psmi, ki so jih ulovili. |
Tjaš Jovanovič, 6. razred
Blaž Franc Kauran, 7. razred
Aneja Kos, 8. razred
Kaja Žnuderl, 6. razred
Ema Lavrenčič, 6. razred
Jaka Gselman, 5. razred
Jan Fekonja, 5. razred
Tineja Kos, 4. razred
V sklopu trinajstega mladinskega literarnega festivala Bralnice pod slamnikom 2023 je bil razpisan natečaj za učence in učenke osnovnih šol ter dijake in dijakinje srednjih šol. S svojimi likovnimi in literarnimi prispevki so sodelovali tudi učenci naše šole.
Mesto čustev
Hiša ljubezni cvetoča je češnja,
hiša veselja je moja škrjol’čna,
hiša je jeze vinsko rdeča,
hiša žalosti je temno vijol’čna.
Hiša upanja se dviga v nebo,
hiša sramu je strašno meglena,
hiša je sreče pisana roža,
hiša strahu je bleda kot stena.
Hišo ljubezni ves čas razganja,
hiša veselja se smeje kot vedno,
hiša jeze se dere,
hiši žalosti vse se zdi bedno.
Hiša upanja ne obupa
hiša sramu se skriva pred družbo,
hiše sreče je vedno polnega kupa,
hišo strahu strah je pred okužbo.
Ema Senekovič, 7. razred
Vse po načrtu
13. oktober 2023
Peter:
Spet je strašno pametna. Že tako jo vsi učitelji obožujejo, ona pa se jim še bolj prilizuje. Še vedno ne morem verjeti, kaj Tine vidi na njej. Že večkrat sem šel z njo na kakšna tekmovanja. Trenira gimnastiko in je sploh popolna. Jaz sem pri ocenah povprečen, ampak sem za razliko od nje bolj prijateljski s sošolci in devetičarji.
Klara:
Zakaj me vsi sovražijo, ne vem, vsi mislijo, da sem ‘piflarka’. V resnici se učim zelo redko. V bistvu sem se začela šele letos, pa še to ne za vse predmete. V redu, res sem prišla naprej pri tekmovanju iz znanja fizike, tekmovanju iz znanja geografije, tekmovanju kenguru, tekmovanju iz logike, tekmovala na vseh literarnih natečajih, opravila bralno značko, sodelovala na angleški bralni znački in osvojila prvo mesto na gimnastiki, ampak to je vse. Zelo rada bi se normalno družila z vsemi iz razreda, pa mi Peter in Tanja to preprečujeta, tako da sošolcem in sošolkam govorita, da sem bedna.
17. oktober 2023
Peter:
Spet so se začela ocenjevanja. Ni hudo, ampak je bilo že bolje. Klara se z dobrimi ocenami hvali pred prijateljicami, čeprav ima teh le tri ali štiri. Ker za Tineta ne pokaže nobenega zanimanja, se je tudi on malo ohladil.
Klara:
Letos gre res malo bolj na tesno in se dvakrat bolj učim. Tudi za najenostavnejše predmete. Očitno sta mi Peter in Tanja še vedno nevoščljiva, ker imam dobre ocene. Vse sošolke si na obraz namažejo dve toni ličil, jaz pa jih tako nočem, kot mi jih starši ne pustijo, čeprav ko se doma za igro naličim, sploh ne izgledam tako slabo. V šoli mi je všeč Tine, ne vem pa, ali sem jaz njemu in ker je on Petrov najboljši prijatelj, niti ne upam pokazati čustev, da ne bi bilo preveč očitno in bi se razvedelo. Sicer pri biologiji in kemiji sediva skupaj in se na čase pogovarjava. Pri pouku mi srce vedno bije kot noro in se ne morem umiriti. Tudi on čustev nazorno ne pokaže in se mi občutki malo mešajo. Blizu mene sedijo tudi Mojca, Jana in Nuša, moje najboljše prijateljice iz šole. Šolo imam rada, sploh šport in matematiko. Šport predvsem zaradi gimnastike, treniram že osem let in tam bolj uživam kot v šoli predvsem, ker me bolje sprejmejo, najbolj sem povezana z Vaneso in Kristino.
Peter:
Klara v resnici izgleda prav dobro, kar me v resnici moti. Všeč je Tinetu in mi gre res na živce. Hodi k skavtom, kot da nima že dovolj dela z drugimi obveznostmi, pa še gimnastiko trenira in igra klavir. Tudi jaz sem dober športnik, treniram košarko in igram rog, vendar moji hobiji in znanje na prireditvah ne pridejo ravno prav. Sem bil pa s košarko že na državnem tekmovanju in smo osvojili drugo mesto. Malo mi je neprijetno, ker sem všeč Tanji in to včasih kar precej nazorno pokaže. Pred tedni mi je poslala sporočilo:
5 razlogov, zakaj mi je Peter všeč:
To sporočilo je pristalo na Instagramu in Snapchatu na njenem storyju. Takrat me je bilo sram kot še nikoli. Najraje bi se pogreznil v zemljo in tam ostal. Na srečo sem v šoli dovolj priljubljen, da se niso norčevali.
Klara:
Jaz, Mojca, Sonja in Nuša se včasih norčujemo iz Petra, ampak za razliko od njega, tega ne delamo pred celim razredom ali še širše. Nadele smo mu celo smešno ime, to je zlobnež iz zgodbe, ki jo je napisala Nuša. Vsako soboto zjutraj imamo skavte, jaz sem v četi kot vsak iz osmega razreda. Tam je tudi Klemen, ki ni tako lep kot Tine, je pa duhovitejši in pametnejši.
21. oktober 2023
Peter:
Sobota je, tako da bom spet lahko igral igrice in spal. Kakšni dve uri se bom učil.
Klara:
Sobota je, to pomeni, da bom videla Klemna. No, tudi sobo bom morala pospraviti, ampak to bo popoldne.
23. oktober 2023
Peter:
Sobotni dan je potekal kot vsi drugi. Kasneje sem pomagal zložiti drva v kurilnico in se malo učil, ostali čas sem poležaval ali igral igrice.
Klara:
V soboto so nas pri skavtih razdelili v dve skupini, jaz sem bila v prvi, on pa v drugi. Pa naslednji teden🙁. Ampak danes je ponedeljek in je nov dan šole. Še en dan, ko bom morala prenašati vse te narejene face. Saj poskušam, ampak je res težko. Sploh pa ne vem, zakaj bi se trudila samo jaz, če se on nič ne potrudi.
Peter:
Tudi jaz se bom malo potrudil, da s Klaro ne bova ves čas na nasprotnih poljih. Danes bom z njo poskušal sodelovati.
Klara:
Danes je Peter neverjetno dobre volje. Kar malo je že sumljivo. Če se že on tako obnaša, se jaz ne bom drugače. Mogoče bo uspelo.
26. junij 2023
Peter:
S Klaro nama gre kar dobro, nisva skregana, nisva par, da ne bo pomote, sva pač navadna prijatelja. Življenje teče dalje.
Klara:
S Petrom sva zdaj prijatelja, vse je v redu. Pakiram, ker gremo jutri z družino na morje. Življenje teče dalje.
Ema Senekovič, 7. razred
Moje spremenjeno življenje
Sem dvanajstletnica, ki je vedno živela običajno življenje. Hodila sem v šolo, imela pametnega bratca Žana, obiskovala gasilce, glasbeno šolo in gimnastiko … Skratka, vrtela sem se v nekem čarobnem krogu življenja. Toda v začetku leta 2019 se je vse to spreobrnilo. Življenje je postalo drugačno, težje razumljivo in sprejemljivo, saj je nastopila karantena. To sem mogla sprejeti. Toda niti predstavljala si nisem, da me bo doletel tak naval čustev.
Vse se je začelo, ko smo po televiziji gledali novice o nekem novem virusu. Že takrat se mi je zdelo, da nas je preplavila nepoznana izkušnja. Naenkrat me je bolj kot kadarkoli začelo skrbeti za moje sorodnike. Spraševala sem se, ali bo koga od mojih bližnjih zadel ta virus ali bomo vsi živeli v miru doma, v sožitju narave še naprej. Ta misel me je spremljala vse do začetka karantene. Bila je zelo globoka misel, ki mi ni dala miru. Še nekaj časa je bilo tako. Nato je napočil čas pouka na daljavo.
Spomnim se, kako smo gledali na prvi dan pouka na daljavo. Nihče ni vedel, kaj se nam dogaja, kaj se nam bo zgodilo, kako dolgo bo ta karantena trajala … Vsak zase smo bili izgubljeni globoko v svojih mislih. Pouk smo kljub tem neskončnim mislim vseeno izpeljali. Vsi smo bili presenečeni, ko smo se videli le na ekranih, nihče pa ni videl našega pravega obraza. Tistega, ki se je skrival globoko v nas. Pouk smo izpeljali zelo na hitro. Naše učno delo je izgledalo tako, da nam je učiteljica povedala, kaj moramo narediti, mi smo potem to tudi samostojno naredili. Kljub temu da smo se videli preko zaslona, smo bili zelo oddaljeni drug od drugega. Počutila sem se odtujeno, kot da bi naenkrat živela v čisto drugem svetu kot moji sošolci, kot da to nisem več jaz.
Pouk na daljavo je mineval kar hitro. V meni pa je nastajal vihar čustev. Imela sem občutek, da se s svojimi sošolci ne bom nikoli več srečala. Bila sem žalostna, da moram ravno jaz ždeti v svoji sobi in se zliti v računalnik. Čemu? V sebi sem čutila tudi jezo, ker so se v tistem času dogajali številni protesti. Ob pogledu na vse te ljudi, ki stojijo v množici, in na policiste, ki jih skušajo umiriti, mi je srce razbijalo, kot da bi brez postanka pretekla deset kilometrov. Čemu? Obenem sem čutila kri v glavi, ker sem tako mrzlično razmišljala, kaj bi lahko naredila za boljši svet, kako bi se čim prej vrnila v realnost, ki sem jo poznala poprej.
V tistem času nismo smeli hoditi nikamor, zato mi je odpadla tudi gimnastika. To je pustilo tudi posledice name, ker dve leti nisem več trenirala, sem izgubila tisto svojo gibljivost in raztegljivost. Še dobro, da so se gasilci vseeno odvili, saj je bilo takrat že konec karantene in smo se lahko družili. Olajšanje. Malo drugače je bilo z glasbeno šolo. Pouk sem imela na aplikaciji, imenovani Skype in tudi tam mi ni bilo lahko. Spomnim se anekdote s tega pouka. Nekega dne je moj bratec Žan pred začetkom mojega pouka na daljavo splezal pod posteljo in tam ostal skoraj cel čas mojega pouka. Razkrila sem ga tako, da sem se začela smejati, Žan pa je hitro prišel ven. Moj bratec je redno ždel pri mojih urah, celo ko sem pripovedovala knjige za bralno značko.
Ta čas mi je prinesel tudi nekaj pozitivnega, saj sem v sebi kljub vsemu občutila neverjeten mir. V našem neverjetnem tempu življenja se moramo kdaj pa kdaj ustaviti in se umiriti. Tudi jaz sem se umirila. Obenem pa sem čutila tudi dolgočasje, saj sem naredila delo za šolo, potem mi ni ostalo skoraj nič več dela. Imela sem občutek, kot da se je svet ustavil. Moj magični krog življenja se je spremenil v eno samo točko, pri kateri sem obstala. Nekje globoko v mojem srcu sem se skrivala osamljena jaz. Takšna dvanajstletnica si ne more pomagati, saj zre samo pet metrov pred sabo. Moj načrt za življenje se je tukaj ustavil. Kljub temu sem si svoj načrt shranila v svojo glavo in ga zaklenila z najlepšim ključem, ki sem ga imela. Življenje pa je teklo naprej. Vsak dan sem se s sošolci dobila preko aplikacije Teams, kjer smo bili skoraj cel dan. Po navodilu učiteljice smo naloge naredili in jih poslali v to aplikacijo. Moja soba je postala učilnica, saj sem vse, kar je bilo potrebno, naredila tam. Ena dobra stvar je, da sem se naučila, kako se dela z računalniki. Tega prej nisem znala, zdaj pa znam že veliko stvari.
V karanteni sem imela različne dni. Nekateri dnevi so bili dobri, drugi slabi. To je bilo odvisno od čustev, ki sem jih tisti dan doživljala. Nekaj dni sem bila vesela, nekaj dni žalostna, nato spet vesela in tako naprej. Moja čustva so bila odvisna od dogodkov, ki so se mi zgodili. Sklenila sem nov, zanimiv magičen krog, ki se je vrtel od dni do čustev in dogodkov. Imela sem nenehen občutek, da se bom okužila s korono. Tega si res nisem želela.
Vsa ta čustva smo poskušali razrešiti pri sobotnem ali nedeljskem zajtrku, pri katerem se je zbrala vsa družina. Tam smo se smejali, jokali, poslušali … Vse, kar je za človeka nujno za njegov obstoj. V tistih časih, ko ni bilo socialnih stikov in ko smo bili zaprti za štirimi stenami, nas je vse to pomirilo. To, da smo lahko izlili svoja čustva, nam je bila kot terapija. Znotraj naše družine smo se strogo držali vseh ukrepov, celo, ko je prišlo do tiste točke, ko so uvedli policijske ure in nisi smel v drugo občino. Držali smo skupaj in samo tako nam je lahko uspelo. Držanje ukrepov je pomenilo, da smo si umivali roke, nosili maske, držali razdaljo, imeli čim manj stikov z drugimi ljudmi … Vse to je ljudi in tudi mene spremenilo. Naučila sem se, da moram biti hvaležna za vsak dan, vsako uro, pri kateri sem skupaj s svojimi najbližjimi.
Spomnim se, kako sem v karanteni imela možnost, da sem dobila knjige. Ko sem jih prijela, sem se počutila neznansko hvaležno za vse ljudi, ki so mi to omogočili, pa tudi veselo, saj sem vedela, da bom lahko brala in brala … Ure in ure sem preživela ob knjigah, ki so mi predstavljale zatočišče.
Morda sem naštela veliko dogodkov in čustev, ki so me spremenila, toda najbolj me je presenetil tale. To je bratovo praznovanje rojstnega dne. Bilo je nenavadno, a tudi običajno. Ker sem imela tisti dan šolo, smo njegov rojstni dan praznovali po šoli. Voščili smo mu, mu podarili darila, ki si jih je najbolj želel, nato pa malo zaplesali in se prepustili zvoku melodije. Sledila je torta. Ta je bila nenavadna, saj so to bile lučke sladoleda, oblite s pudingom in jogurtom. Kljub nenavadni strukturi je bila okusna. Z veseljem smo jo pohrustali. Pouk na daljavo je potekal tudi po bratovem rojstnem dnevu. Nastopila so tudi prva ocenjevanja, ki so bila lahka. V tistem času sem bila nestrpna in nemirna, kdaj in kaj se bo zgodilo, obenem pa tudi strpna in potrpežljiva. Mislila sem si: ,,To bomo že enkrat prebrodili. Daj, zdrži še malo.” Slaba stvar tega pouka je bila tudi to, da se nismo mogli družiti med sabo. To je globoko v nas pustilo ogromen pečat, ki se ne bo nikdar izbrisal iz naših src. Ustvarila sem si spomin za vse večne čase. O pouku na daljavo bom govorila tudi svojim vnukom.
V tem groznem času so mi najbolj pomagali sprehodi v gozd. Ob pogledu na čudovita zelena drevesa mi je zaigralo srce. Potolažila sem se tudi, ko sem brala knjige ali se igrala z bratcem. V karanteni sem veliko igrala na violino, kar mi je pomagalo prebroditi vse težave in prepreke. V družini imamo tudi psičko Tačko. V karanteni smo jo večkrat peljali na sprehod v naravo, pa naj bo to gozd, ribnik, travnik, polje, karkoli, narava je v vseh pogledih zdravilna.
V karanteni sem spoznala veliko novih stvari. Nekaj izmed teh je: bodi hvaležen za to, kar imaš, ne ustavljaj se, pokaži svoja čustva in še bi lahko naštevala. To so pomembna življenjska vodila, ki te morajo voditi prav povsod. Tudi jaz se jih bom držala. V življenju te čakajo številne preizkušnje. Prav je, da se z njimi spopadeš in jih na koncu premagaš. Treba je biti prijazen, pošten, veder, nasmejan … Samo tako bomo premagali preizkušnje, ki nas v življenju čakajo.
Alina Berič, 6. razred
Je branje knjig res tako grozno?
Sem Lina in pišem se Potočnik, živim v Ljubljani, obiskujem osnovno šolo, v kateri sem si pridobila veliko prijateljev, prijateljic. Danes je četrtek in kmalu se bo šola končala, no, saj veste, počitnice prihajajo. Naslednje leto bom spet starejša. V razredu sem najmlajša in najmanjša, včasih se zaradi tega počutim zelo slabo. No, pa poglejmo, kaj se mi v življenju dogaja.
Danes je četrtek, budilka me skoraj ni zbudila, zelo sem zaspana, vendar nič ne de, saj se kmalu konča to moje mučenje. Kaj bom delala po šoli, med počitnicami, se zdaj že cel mesec sprašujem. Verjetno sem edina na celem svetu, ki takoj, ko se zbudi, ima zajtrk. S tem ni prav nič narobe. Moji sošolci sploh nimajo zajtrka, kar pa sploh ni zdravo. Danes sem pa si naredila prav okusen zajtrk. Samo jaz v svoji družini naredim tako okusne hrenovke s kečapom. No, danes se bom oblekla v zelo lepo majčko s konji in kratkimi hlačkami. Grem v kopalnico, kjer se počešem, imam spuščene kratke črne lase. Tudi zobe si umijem. Čas je tudi, da pripravim šolsko torbo. Naj pogledam na urnik, kaj vse rabim:
Čas je, da grem v šolo. Le kaj bomo danes delali? To me prav zanima. Poglej, kako lepo drevesa cvetijo in ptice žvrgolijo. Poglej, kako cvetlice lepo dišijo. Končno sem prišla do šole.
Imela sem že narejene štiri šolske ure. Zdaj je na vrsti slovenščina. Mislila sem, da bomo spet ponavljali pridevnike, vendar nismo. Učiteljica nam je zastavila prav čudno vprašanje: ,,Ko je bil čas karantene, smo bili vsi drugačni: jezni, žalostni, nesrečni … Povejte mi, kaj vam je takrat pomagalo.” Vsi smo bili začudeni, a na srečo je kmalu že sledil odmor. Zvonec je zazvonil in šli smo do učilnice matematike na razredno uro, kjer nam je razredničarka postavila podobno vprašanje: ,,Ali vam je v času korone, v karanteni bilo v uteho in v pomoč branje knjig?” Nismo vedeli, kaj naj. Zato je celo šolsko uro dalje v učilnici nastala čista tišina. Mi radi beremo knjige, a o tem ne na radi govorimo. Danes je verouk na srečo odpadel, ker je gospod župnik zbolel. Zato sem odšla domov.
Danes sem za spremembo odšla domov po parku, kjer se zares občuti vsa narava, čeprav je na sredi mesta. Vso pot si v glavi ponavljam učiteljičino vprašanje. Ali mi je branje knjig res pomagalo? Kako naj vem? No, ne spomnim se natančno. A glej, doma sem. Grem delat domačo nalogo. Sicer je je bilo res malo, a sem jo reševala tri ure, ker nisem bila zbrana zaradi učiteljičinega vprašanja. Čas je, da grem poslušat sproščujočo glasbo, medtem ko bom brala knjigo o detektivih. Mama me že kliče, da moram iti na večerjo.
»Mmm,« tako okusne večerje še ni skuhala. Čas je za moj dnevnik:
Čas, da zaspim.
Danes je petek, zbudim se vesela, a hkrati žalostna. Saj imam razlog za to. Danes je zadnji šolski dan in konec pouka bo. Vesela sem, da mi ne bo treba več hoditi v šolo, a hkrati sem zelo žalostna, da ne bom več videla svojih prijateljev. Danes mi gre vse počasi zaradi žalosti, a vse je narejeno zaradi sreče, sploh ne vem, katero čustvo je to. Vse sem naredila (naredila in pojedla zajtrk, se oblekla, počesala, umila zobe 2x, pripravila šolsko torbo, si umila roke, zaklenila vrata hiše …), zato sem se odpravila v šolo, dan je bil skrajšan, bila je tudi zaključna proslava. A vseeno smo zadnjih nekaj minut dobili isto vprašanje kot včeraj. Samo jaz sem odgovorila: ,,Menim, da je bilo v času karantene veliko žalosti in jeze, zato smo se morali spoprijeti s tem. Jaz sem se odločila delati veliko zanimivih stvari, kot npr. gledanje televizije, jahanje, družila sem se s hišnimi ljubljenčki, učenje, delanje domačih nalog. Celo branje knjig mi je pomagalo, saj sem s pomočjo knjig ugotovila, da se nekateri tudi tako počutijo, kot sem se jaz in sem delala podobne stvari kot oni. Res mi je pomagalo.“ Vsi so osupli in nato so vsi začeli govoriti svoje, podobno, kot sem rekla. Ko je bilo ure konec, sta se mi učiteljici zahvalili, da sem začela govoriti, razmišljati in izražati svoja mnenja in s tem navduševati druge do početja enakih stvari. Mar ni to smisel?
Izvedeli ste nekaj o meni. Ko me je učiteljica vzpodbudila, me je to zaznamovalo za naprej. Sedaj pa Vas pozivam, da razmislite o tem, kar sem Vam pravkar povedala o sebi.
Larisa Kotnik, 6. razred
Vse je bilo črno in umazano kakor najtemnejša noč v letu. Vsi se derejo, jočejo in umirajo, pazniki se derejo kot psi. Hodil sem med ulicami polnih umazanije in tatov, res ubogih mater z otroki, vse, kar so imeli, so pospravili v kovček. Pazniki so nas metali ene tja, druge drugam, ljudje so bili tako izmučeni, da so bili napol mrtvi. Takšni ljudje so dali vse, da so prišli sem. Eni so zboleli in nimajo kam iti, žal bodo umrli kot zapuščeni psi. Tiste, ki pa smo še imeli moč, so nas slekli, da smo se morali stuširati. Voda iz tušev je bila rjava, prav tako je smrdela, kot da bi v njej plavale poginule živali, veliko jih je bruhalo. Ko smo šli izpod tuša, smo dobili nazaj oblačila, ki sploh niso bila naša. Vse skupaj so nas zvlekli v hale, kjer smo morali prespati. V nekaj 100 metrov velikem prostoru nas je bilo natrpanih nekaj 100 ljudi, spali smo drug na drugem.
Vsi smo nestrpno pričakovali ladjo kakor kos kruha. Po dveh dneh, ko bi ladja že mogla priti, so nam sporočili, da je ne bo. Vsi smo naveličani vsega popadali kot klade. Mislil sem, da to pomeni, da je sploh ne bo, mislil sem si, da je vso veselje po boljšem življenju splavalo po vodi. Denar, ki sem ga porabil za to, me je potolkel do dna. Hrepenel sem po koščku sreče v življenju.
Čez nekaj dni je prišla ladja, vsi smo odšli v Ameriko. Pričakovanja so se uresničila.
Andrej Holer, 9. razred
Ema Senekovič, 7. razred
S težkimi nogami se premikam po grdi, umazani ulici. Slišim krike ljudi, ko pridem do pristanišča. Dež mi kaplja po obrazu, noge imam obdane z blatom. Obstojim. Ko vidim matere, ki jokajo in kričijo imena svojih otrok. Veliko ljudi išče svoj denar in oblačila, ki so bila ukradena. Po nogah mi stopa na milijone ljudi, ko se zavem, da stojim na sredini mesta Hamburg.
Veliko sem že premišljevala, ali bi se vrnila nazaj domov na toplo. Kot odraslo dekle, ki ne ve, kaj naj s svojim življenjem. V moji hiši imam moža, ki ga imam neizmerno rada. Ampak naredil mi je dovolj stvari, da se zdaj ne bom obrnila nazaj. Ko pomislim, da bom morala preživljati tega človeka skozi vse življenje, mi postane kar slabo. Imam moža, ki ves dan leži na kavču, pokliče me le za hrano. Delam dve službi naenkrat in vikende preživljam v hotelu, kjer čistim sobe.
Pred nekaj dnevi sem izvedela, da sem noseča. Ko sem to povedala možu, je izdihnil in mi podal krožnik za nov sendvič. Več dni že nisem bila doma, saj sem stanovala pri moji sestri. Ko sem se danes zjutraj zbudila, sem odšla domov. Moj mož je ležal na kavču in gledal televizijo. Spogledala sva se, začel je vpiti name, da nisem dobra žena. Odšla sem v spalnico in spakirala najpomembnejše stvari. Vzela sem ves svoj denar in odšla proč od doma. Pripeljala sem se do sestrine hiše, kjer sem pustila pismo, v katerem sem zapisala, da grem v Ameriko. Vsi ljudje govorijo o Ameriki, kako je tam lepo.
Zdaj pa stojim v Hamburgu in se sprašujem, če delam napako. Ampak ne morem se vrniti nazaj. S svojim otrokom bom začela novo življenje. Seveda me bega, če je v Ameriki res tako lepo. So tam dobri ljudje. Vsa nestrpna stopam po mestu in ne vem, kaj naj naredim. Zagledam se v bogate palače, ki me danes sploh ne očarajo. Okrog njih se vije grda megla in dež. Pogledam na vse druge strani mesta in vidim umazane hiše. Ljudje se podijo k stavbam in me potiskajo sem ter tja. Prišla sem do množice ljudi, kjer so me potisnili v sobo, nato še slekli. Počutim se osramočeno, zraven mene je polno drugih žensk. Njihova telesa so suha in onemogla, kot da umirajo. Vprašam se, če tudi jaz izgledam tako. Vse so nas potisnili v kopeli. Za trenutek sem si oddahnila, saj sem sprala s sebe vso blato. Na tleh vidim umazanijo, ki se nabira ob mojih nogah. Počutim se še bolj umazano kot prej.
Zdaj stojim v vrsti, po dva nas spuščajo k zdravniku. Ko vstopim, me ošine z resnim in zaničljivim pogledom. Stresem se in se skušam pomiriti. Izmeri mi srčni utrip, izmeri težo, višino, pogleda mi grlo, oči, ušesa. Nato vdihne in reče: ,,Na svidenje.” Nisem vedela, kaj naj naredim, kam naj grem. Do mene pristopi sestra in me pospremi ven. V čakalnici me posede na stol in vpraša za ime in priimek. Nato ga zapiše na papirje, ki jih je dal zdravniku. Pove mi, da moram počakati na izvide in potrdilo. Nisem vedela, zakaj so me pregledali, dokler nisem prebrala napisa na vratih – Izdaja potrdil za odhod na parnik. Moje misli je preplavila groza. Ali bom sploh lahko odpotovala? Pred očmi se mi je zameglilo, stisnilo me je v prsih in postalo mi je slabo. Pomislila sem na otroka. Kaj če me z njima ne spustijo na parnik? Ju bom izgubila? Po licu začutim zdrs solze, odpravim se do stranišča, da bi popila malo vode. Ko se odpravim v čakalnico, poskušam izgledati zdravo in močno. Sestra hodi proti meni, noge so se mi začele tresti, počutim se samo, zaprto v tej sobi. Sestra mi poda izvid in me pospremi do sobe. Usedem se na posteljo in začnem brati. Srce mi tako hitro bije, da ga čutim po celem telesu. Obda me olajšanje in tesnoba. Sama sem zdrava, vendar morajo pregledati še razvoj otroka. Zato moram ostati čez noč. Zagledam se v strop, okrog mene se odkašljuje veliko bolnih ljudi. Tudi sama lahko zbolim. Ko se ugasnejo luči, skušam zaspati. Moje misli so vsepovsod, razmišljam o vsem, kar se je zgodilo. Ko odprem oči, je že svetlo. Vstanem in zagledam delavce, kako odvažajo mrtva telesa. Takoj poberem vse stvari in odidem iz sobe v kopalnico. Zajokam, saj si ne morem predstavljati, da bi tudi sama bila mrtva, da se danes ne bi več zbudila.
Ko odhajam na pregled k zdravniku, sem zbegana. Uležem se na posteljo in pustim, da me pregledajo. Trudim se razmišljati o stvareh, ki jih lahko počnem v Ameriki. Razmišljam o lepih trenutkih, ki so se mi zgodili v preteklosti. Pregleda je konec, zato se vstanem in vse odmislim. Sestra mi poda prtljago in listek ter reče: ,,Srečno pot.” Na obraz se mi nariše nasmešek, vzamem prtljago in se odpravim proti parniku.
Stopila sem nanj in vem, da puščam preteklost doma. Ko se končno usedem, čutim olajšanje in si oddahnem. Ti dnevi so bili pretresljivi in ta pretresljivost se še ni končala. Ne vem, kaj me še čaka. S to mislijo parnik zapluje v gosto in mračno meglo.
Zbogom, Evropa.
Gala Bračič, 9. razred
Alina Draškovič, 8. razred
Rada bi opisala svoj zadnji dan šole v naravi. Bil je petek, dan vrnitve domov. Bilo je lepo jutro v Ruški koči. Jaz in moje sošolke smo bile vesele, saj smo vedele, da gremo domov.
Zelo sem se veselila, saj sem tudi vedela, da gremo v petek na Pisker. Bila sem naspana, zato sem se hitro uredila in šla na zajtrk. Ko sem pojedla, sem si šla obleč kombinezon. Nato sem si še obula smučarske čevlje, vzela smuči in palice ter odšla na smučišče. Najprej smo se ogreli, potem pa odšli na težko pričakovan Pisker, tam smo se dvakrat spustili, kasneje pa šli na sidro. Pri okrepčevalnici Pri lisičjem repu nas je presenetila učiteljica Darinka in nam častila vročo čokolado s smetano. Nato smo se poslovili in se še nekajkrat peljali na sidru. Ko smo končali s smučanjem, smo se vrnili v Ruško kočo. Tam smo pojedli kosilo in dobili nadaljnja navodila. Spakirali smo kovčke, pospravili sobe in odnesli vse na avtobus. Pred odhodom smo še preverili sobe, nato pa krenili proti domu. Na avtobusu smo peli in se pogovarjali. Bila sem vesela, a hkrati žalostna, ker zapuščamo Areh. Med potjo smo še pobrali učence iz Osnovne šole Jakobski Dol. Vožnja ni bila dolga. Ko smo odložili Jakobčane, smo se odpravili do naše šole. Tam smo se objeli s starši in vzeli prtljago, nato pa končno odšli proti našim domovom. Doma sem razpakirala kovček in se celo popoldne igrala s sestro.
Zvečer sem v postelji razmišljala o tem dnevu. Bila se utrujena, a vesela, saj sem spoznala, da se brez truda ne da narediti ničesar, kot pravi pregovor: BREZ MUJE SE ŠE ČEVELJ NE OBUJE.
Pia Črnčec, 5. razred
Želela bi vam povedati, kako sem se imela v četrtek na zabavi s sošolci.
Najprej smo bili v sobah in nato so nas učitelji poklicali v jedilnico. Tam smo se posedli na stole. In najprej smo se pogovarjali o tem, kako smo se imeli čez teden. Nato smo imeli krst smučarjev. Eden po eden se je naslonil na sanke in učitelj ga je poškropil z vodo in s smučko udaril po zadnji plati. Bilo je zelo smešno. Vsak je dobil še frutabelo in priznanje. Nato sta sošolki imeli nastop. Zelo smo se smejali, ker je sošolec zraven zganjal norčije.
Po nastopu smo začeli z zabavo. Bila je zelo glasna zabava. Bila sem vesela, ker smo se res zelo zabavali. In imeli smo plesni dvoboj. Fantje proti dekletom. Nekateri fantje so tudi ponoreli, zato ni bilo več tako zabavno. Ampak so prenehali. Šli smo se tudi vlakec. Imeli smo se zelo v redu. Jedli smo tudi različne sladkarije. Pili smo vodo. Nato je bil že čas, da začnemo pospravljati. Ko smo pospravili, smo šli v sobe, se po vrsti šli urejat. Midve s sošolko sva se urejali zadnji. Potem smo se dekleta v sobi še malo pogovarjale. Ob enajstih je morala biti tišina. Jaz nisem takoj zaspala, saj je zunaj močno pihal veter.
To je bil lep večer. Ker smo zelo veliko plesali, so me bolele noge. Zato je bil tudi utrujajoč. Najbolj smešno je bilo na krstu smučarjev.
Julija Bedič, 5. razred
David Fidler, 1. razred
V četrtek v šoli v naravi sem bil zelo vznemirjen, saj sem prvič šel na sidro.
Ko sem se zjutraj zbudil, sem se z Lukasom najprej malo pogovarjal, potem sva se skupaj oblekla. Ob pol osmih smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo odšli v sobe in se tam pripravili ter oblekli za smučanje. Komaj sem čakal, da gremo na sidro, ampak me je bilo malo strah. Ko smo se oblekli in si nadeli smučarske čevlje, smo vzeli smuči in palice ter odšli na smučišče. Tam smo se ogreli in počakali učitelja Mirana. Ko je učitelj Miran prišel, nam je vse razložil, nato smo se odsmučali po progi navzdol. Po progi smo delali zavoje in različne vaje, potem pa smo prišli do sidra. Tam smo se postavili v vrsto in pokazali karte, nato smo se premaknili. Tam je stal gospod, ki mi je nastavil sidro. Najprej me je bilo precej strah, da bom padel in me bo učitelj kregal, potem mi je postalo všeč. Na koncu, ko sem odvrgel sidro, sem padel in se hitro pobral nazaj. Nato je smo končali s smučanjem. Vsi smo si čestitali in se odpravili v kočo. Tam smo se utrujeni igrali družabne igre.
Ta dan mi je bil zelo všeč in utrujajoč. Rad bi, da bi ta dan še enkrat ponovili. Priznam, da me je bilo najprej sidra strah, ampak sem ugotovil, da je to samo navadna vlečnica.
Jaka Gselman, 5. razred
Aneja Jančar, 1. a razred
Florentina Živko, 4. razred
Smo devetošolci, pri katerih ne manjka smeha in zabave. Po naše smo »prave legende«. Osnovno šolo zapuščamo z dvignjeno glavo in najlepšimi spomini na preteklih 9 let.
Patrik Brumen
Najboljše spomine sem doživel v zadnjih dnevih pred koncem šolanja. Takrat smo bili najbolj sproščeni in brez obveznosti. Vpisal sem se na SERŠ.
Tjaša Mihelič
Najbolj se mi je utrnil v spomin naš dogovor na smučanju v 5. razredu. Kdor pade, mora celotni skupini plačati vročo čokolado. Patrik svojega dogovora še ni izpolnil. Vpisala sem se na Biotehniško šolo Maribor.
Teo Kirbiš
V devetih letih šolanja se mi je v spomin najbolj utrnil odhod mojih sošolcev v šolo v naravo, medtem ko sem jaz ta čas preživel doma. Vpisal sem se na Ekonomsko šolo Maribor.
Žana Jeza
Moj najljubši spomin sega v 8. razred, ko smo z razredom naredili naš revolucionaren pobeg iz šole, ki nam je prinesel tudi opomine. Vpisala sem se na Ekonomsko šolo Maribor.
Jure Kocbek
V vseh devetih letih se mi je najbolj vtisnil v spomin korona čas, ko smo 6. in 7. razred preživeli doma. Vpisal sem se na Srednjo gradbeno šolo Maribor.
Elvira Črešnar
Najbolj mi je v spominu ostala šola v naravi v 3. razredu, ko smo predzadnji dan imeli disko z osmošolci mariborske šole. Vpisala sem se na Srednjo kemijsko šolo Maribor.
Nik Lorenčič
Najbolj sem si zapomnil metanje učiteljev s klica med korona časom. Vpisal sem se na Ekonomsko šolo Maribor.
Lana Zorec
V vseh devetih letih šolanja so se mi najbolj v spomin vtisnili zaključni izleti, eden izmed teh je bil izlet v 7. razredu, ko smo se odpravili v adrenalinski park. Vpisala sem se na Srednjo zdravstveno in kozmetično šolo Maribor.
Primož Šnajder
V spomin se mi je vtisnil dogodek, ko smo Andreja zaprli v kovček, ga obrnili na glavo. Vpisal sem se na Biotehniško šolo Maribor.
Tiana Šipek
Iz časa šolanja v osnovni šoli sem si najbolj zapomnila zaključni izlet v 9. razredu, saj smo v Celovcu zelo uživali in imeli veliko prostega časa za druženje, sprehode po Kranjski Gori in razvajanje v bazenu. Vpisala sem se na Prvo gimnazijo Maribor.
Jan Fanedl
V spominu mi bodo ostale skrivalnice po šoli z mojimi sošolci. Vpisal sem se na TŠC.
Gala Bračič
V vseh devetih letih se mi je najbolj utrnil v spomin pust v 8. razredu, ko se je celoten razred namaskiral v smrkce. Vpisala sem se na Srednjo kemijsko šolo Maribor.
Andrej Holer
Meni se je v spomin najbolj vtisnilo druženje fantov na stranišču in norije, ki smo jih tam počeli. Vpisal sem se na SERŠ Maribor.
Gloria Vuzem
V devetih letih se mi je najbolj utrnilo v spomin to, da zaradi snega večine sošolcev ni bilo v šolo. To smo izkoristili in se pri verouku metali v sneg. Vpisala sem se na Ekonomsko šolo Maribor.
Tilen Fanedl
Najbolj se mi je v spomin vtisnilo kolesarjenje po lepih poteh Kranjske Gore. Vpisal sem se na TŠC.
Teo Grah
GOVOR RAZREDNIČARKE
DRAGI DEVETOŠOLCI/ DEVETOŠOLKE,
naj začnem svoje razmišljanje o vas, o nas in o vsemu, kar smo doživeli, s Pavčkovo pesmijo Prvikrat:
Enkrat je vse prvikrat
kakor v prvem razredu:
prvi otok, prva obala,
prva skala, prva korala,
prva riba, prvo drevo, prvi vrt
in iz ozadja
prva ladja
polna čudnega sadja
samoglasnikov in soglasnikov
črk in črt.
Enkrat je vse prvikrat.
Prva risba, prva naloga
in pod njo sonce
kot prva žoga.
Samo enkrat je prvikrat:
prva omama,
prva rana,
na belem listu prvi znak,
prvo čudo
in prvo hudo.
Vse drugo
je drugo.
1. 9. 2019 se je za nas pričela skupna pot, vi prvič v 6. razredu na predmetni stopnji, na prvi stopnički v odraščanje, jaz prvič v vlogi razredničarke. Vsi skupaj pa združeni v mešanih občutjih, radovednosti, previdnosti, strahu, veselju in pričakovanjih.
Dovolili ste mi, da vstopim v vaš mali svet, da vas spremljam na poti odraščanja, z menoj delili veselje, žalost, prve ljubezni, uspehe in poraze, težke izgube in velike zmage. Zato sem vam neizmerno hvaležna, saj sem se ob vas marsičesa naučila tudi jaz. Dovolili ste mi, da sem bila jaz, včasih nasmejana, včasih sitna in stroga, velikokrat pa popustljiva in razumevajoča. Predvsem pa sem ob vas osebnostno rasla in z vami premagovala izzive, ki nam jih je prinašal tok življenja. Skupaj smo gradili mostove prijateljstva in se učili o pomembnih življenjskih vrednotah. Skozi šolske projekte, športne dogodke, glasbene nastope in druge dejavnosti ste razvijali svoje talente, si pridobivali izkušnje, ki vam bodo koristile v prihodnosti.
Vsak izmed vas ima edinstvene sposobnosti in darove. Ne pozabite, da je vsak dosežek, ki ste ga dosegli, pomemben. Vsaka ovira, ki ste jo premagali, je prispevala k vaši rasti in razvoju.
Vsak od vas je imel svoje izzive, vendar ste se vsi trudili in dosegli nekaj izjemnega. Pridobili ste znanje, razvili veščine in rasli kot posamezniki. Vaša predanost učenju je bila izjemna, dosegli ste veliko. Včasih ste presegli moja pričakovanja in upe, morda tudi svoje.
In ko vas tako pogledam, dragi moji, se zavem, da je res, da vsega, kar se v življenju zgodi prvič, res ne pozabiš. V srcu in spominih ostanejo prvi koraki, besede, prva prijateljstva, prve simpatije, uspehi in porazi, prva razočaranja in najstniške radosti.
Sprememba, ki vas čaka, bo velika. A ne bo edina. Odpravljate se na novo pot, kjer se boste srečali z novimi izzivi, priložnostmi in pričakovanji. Zavedam se, da vas preplavljajo najrazličnejša občutja, morda dvomi in skrbi, vendar verjamem, da ste dovolj pripravljeni in sposobni, da se spopadete z vsem, kar vam bo prišlo na pot.
Čas je, da končamo to poglavje, da napišemo zadnjo poved in naredimo piko, vendar ne pozabite, da je to le začetek novega in razburljivega obdobja v vašem življenju. Ostanite zvesti sami sebi, verjemite vase. Ne bojte se sprejemati izzivov.
Želim vas spodbuditi, da ohranite pozitiven odnos do življenja in si postavite cilje za prihodnost. Ne bo vedno lahko, vendar se z vztrajnostjo, disciplino in pogumom lahko doseže velike stvari. Bodite odprti za nove izkušnje, spoznavajte nove ljudi in vzemite si čas, da raziskujete svoje strasti in interese. Ne pozabite na drobne radosti, ležanje v travi, sanjarjenja o daljnih krajih, na občutek sonca na koži in kapljic dežja na licih. Ne pozabite na nasmehe in nežne dotike. Bodite samosvoji in radovedni.
Verjamem v vas in v vašo sposobnost, da dosežete velike stvari.
Dragi moji, še zadnjič … lepo se imejte in veliko se smejte.
Aleksandra Kuntner, razredničarka
Elvira Črešnar, 9. razred
Tiana Šipek, 9. razred
Gala Bračič, 9. razred
Jure Kocbek, 9. razred
Andrej Holer, 9. razred
Primož Šnajder, 9. razred
Teo Kirbiš, 9. razred
Patrik Brumen, 9. razred
Žana Jeza, 9. razred
Gloria Vuzem, 9. razred
Učenci 2. a, 2. b in 3. razreda smo se odpravili v šolo v naravo s tečajem plavanja v CŠOD Burja. Tam smo bili ves teden, ki je bil poln dogodivščin in nepozabnih trenutkov. Kaj smo počeli, si lahko preberete spodaj.
2. A
ANAJA URBANIČ: Šivali smo čarobne vrečke. V šoli v naravi sem se imela lepo.
LARISA LORBER: Veliko smo plavali. Bilo mi je v redu.
ŽANA BELEC: Zvečer smo imeli ples.
FLIN PLEČKO: Zvečer smo pozno zaspali, ker smo se s sošolci dolgo pogovarjali. Na ladjici smo imeli malico.
LOVRO ORNIK: V Piran smo se peljali z ladjico. Videli smo kipe, ki so jih ustvarili umetniki. Ogledali smo si tudi kaktuse.
RENE FELC: Ob obali smo iskali školjke in polžke.
NACE FRANGEŽ: Pisali smo razglednico.
SVEN BRAČKO: Kupili smo si lahko spominke.
TOMAŽ ŽIVKO: Bili smo na sladoledu. Zvečer smo imeli zabavo.
VID MAJCENIČ: Na ladjici smo poslušali zvoke kitov.
ELA BAUMAN: Najbolj zabavno mi je bilo, ko smo imeli prosti čas, da sem se lahko družila s prijatelji. Všeč mi je bilo tudi plavanje.
GLORIA JAZBEC HRVATIN: Bilo mi je všeč, ker smo veliko raziskovali in potovali.
MELANIJA PLEMENIČ: Bilo mi je všeč, ker smo vsak dan zvečer šli na sprehod.
MAJA ŽERAV: Barvali smo z rastlinami.
2. B
NAJA ŠENEKAR: Spali smo v svojih hiškah.
TEJA ŠENEKAR: Na plavalnem tečaju smo se naučili veliko novega.
VID NUDL: Kupili smo si kaktuse.
ALJAŽ ČRNČEC: Ogledali smo si vrt kaktusov.
ELENA URBANIČ: Peljali smo se z ladjico v Piran.
ŽAN BERIČ: Z ladjico smo se peljali v Piran in obiskali vrt kaktusov.
IVA ŽEMJIČ: Šivali smo vrečke.
EMA KREN: Raziskovali smo morsko obalo.
Ema Kren, 2. b razred
JURIJ KRANER: Igrali smo nogomet.
Jurij Kraner, 2. b razred
MATIJA GSELMAN: Ogledali smo si vrt kaktusov in si tam kupili kaktuse.
OSKAR SENEKOVIČ: Všeč mi je bila vožnja z avtobusom in opazovanje okolice. Raziskovali smo obalo in videli rakovico.
NELI URBANIČ: Spali smo na nadstropnih posteljah.
3. R
MIJA ŽERAV: Najlepše mi je bilo na plaži. Iskali smo školjke.
NEJC ROP KOROŠEC: Vse mi je bilo všeč.
TIM FIDLER: Všeč mi je bilo na igralih.
DAVYD KUCHMENDA: Vse je bilo v redu.
ANEL BEŠIREVIĆ: Plavanje mi je bilo zelo fajn. Osvojil sem srebrnega delfinčka.
GABRIEL ZAVERNIK: Všeč mi je bil izlet z ladjo v Piran in to, da sem videl morsko kumaro. Na avtobusu smo si na poti domov pripovedovali šale.
SVIT POLIČ: Najbolj všeč mi je bilo na ladjici in plavanje v bazenu.
JULIJA JAMŠEK: Všeč mi je bilo, ko smo šli z učiteljicami na fitnes v naravi.
LINA ŠUNKO: Zaradi poškodbe nisem mogla iti v šolo v naravo, za to mi je bilo zelo žal.
MILOŠ LANGERHOLC: Ni mi bilo fajn, ker nisem imel možnosti plavati za zlatega delfina.
MINEJA LEVAČIČ: Ko smo šli z ladjico v Piran, sem si lahko tam kupila spominke.
Mineja Levačič, 3. razred
TIMOTEJ RANER: Nabolj všeč mi je bilo plavanje in vožnja z ladjico v Piran.
NIK HOLER: Všeč mi je bila vožnja z ladjico, plavanje, ko smo se lahko igrali in da smo lahko bili zvečer dolgo pokonci.
MIHA SENEKOVIČ: Zelo sem užival ob hrani in imeli smo reditelje.
JURIJ GREGOR NUDL: Najbolj všeč mi je bila ura z učiteljico Lili, ko smo ob obali iskali školjke. Videl sem tudi morsko kumaro.
GAEL EKSELENSKI: Sprehajali smo se po Piranu in lizali sladoled.
Julija Jamšek, 3. razred
ALENKA LOGAR GRETAR: Všeč mi je bila vožnja z ladjico in plavanje.
NIA ZORJAN: V prostem času smo šli na sprehod do obale in hodili po skalah.
NEJC BREZNIK: Sladoled je bil zelo dober. Obiskali smo vrt kaktusov, bili so zelo lepi.
ZOJA ŽNUDERL: Najbolj všeč mi je bilo plavanje, fitnes. Ko sem prišla domov, sem dobila veliko objemov.
TJAŠ ČRNČEC: Vesel sem bil, ker smo šli na sladoled. Tudi na fitnesu v naravi mi je bilo všeč.
UČITELJICE ALENKA, BARBARA, SILVIJA IN TADEJA: Učenci so upoštevali navodila, bili so pridni. Tu pa tam smo brisali kakšno solzico domotožja. Ob šolskih dejavnostih in tečaju plavanja smo si urejali tudi frizure, pletli kitke. Roza lak za nohte je bil glavna senzacija med dekleti. Fantje so se podili za žogo na nogometnem igrišču. Pripravili smo plesni večer in se zabavali. Lepo je bilo gledati, kako so otroci v bazenu vsak dan bolj napredovali.
Učenci 5. razreda so s svojimi likovnimi izdelki sodelovali na natečaju na temo vesolja, njihovi izdelki so bili razstavljeni tudi v Knjižnici Lenart.
Pia Črnčec, 5. razred
Tiara Kukovec, 5. razred
Julija Bedič, 5. razred
Jannie Božek, 5. razred
Taja Pavalec, 5. razred
Jure Dvoršak, 5. razred
Nial Nudl Šipek, 5. razred
Jaka Gselman, 5. razred
Lukas Logar Gretar, 5. razred
Jan Fekonja, 5. razred
Nejc Breznik, 5. razred
Rožice zaspite,
poglejte, zamižite.
Zjutraj se lepo zbudite
in nov dan začnite.
Ina Črnčec, 1. razred
Ema Lavrenčič, 6. razred
Nina nana Zvezdica zaspana,
očke naj zapre in sanjati začne.
Sladko spi,
naj se veselo zjutraj zbudi.
Zala Škerget, 1. razred
Ana Oder, 1. razred
V petek, 10. 3. 2023, smo peti razred komaj čakali, da vidimo svojo družino.
Ko smo se zbudili, smo odšli na zajtrk, nato smo se oblekli in odšli na smučišče. Bilo me je strah, da me ne bi kdo podrl, saj so nekateri tako hitro peljali, da so skoraj poleteli v zrak. Medtem sem zelo velikokrat padla s sidra, saj sem se prehitro spustila.
Še zadnjič smo se poslovili in zahvalili učitelju Miranu, da nas je učil smučanje. Nato smo odšli v kočo, se preoblekli, vse spakirali in odšli na kosilo. Po kosilu smo vse naložili na avtobus in se odpravili proti koči Tisa, saj smo morali pobrati Osnovno šolo Jakobski Dol. Nato smo odložili učence jakobske šole in se odpeljali proti Jurovskemu Dolu. Ko smo prispeli, sem najprej objela mamo, sestro in brata. Potem smo še ugotovili, da so moji sošolki vzeli smučarske čevlje. Vendar so dejali, da se bo vse rešilo. Vse smo vzeli z avtobusa in se polni vtisov odpravili proti domu.
Takšno šolo v naravi bi še marsikdaj ponovila.
Tiara Kukovec, 5. razred
V četrtek, 9. 3. 2023, smo se učenci 5. razreda odpravili na nov čaroben dan. Ko sem se zbudil, sem bil dobre volje, saj sem se veselil današnjega večera, ko bomo imeli disko.
Najprej je bil čas za zajtrk. Oblekel sem se v smučarsko perilo in se postavil v vrsto za zajtrk. Pri zajtrku smo jedli pašteto, maslo, med, marmelado in kruh. Bilo je zelo okusno. Po zajtrku smo si nadeli smučarske čevlje, spet mi je uspelo, da sem si jih sam zaprl. Nato smo vzeli še smuči in palice, spet smo prehiteli učitelja. Bil sem ponosen na nas. Doživeli smo še eno presenečenje, saj je našo sošolko Julijo prišla pozdravit njena teta, saj dela v Ruški koči. Po prihodu učitelja smo se končno odpravili na smučišče. Najprej smo se dodobra ogreli, ogrevanje je vodil sošolec Nial. Nato se nam je pridružil učitelj Miran, sledilo je smučanje. Ponovili smo različne ovinke, trike in odšli na sidro. Ni me bilo strah, ampak sem na sidro vseeno šel z učiteljem Miranom.
Ko smo prišli na vrh, nas je presenetila naša bivša razredničarka Marija. Počastila nas je z vročo čokolado s smetano. Sledilo je smučanje. Do sidra smo šli po nekoliko strmejšem vrhu, malo nas je bilo strah, vendar smo varno prispeli. Nato smo morali oditi na drugo stran, takrat je fant iz druge skupine vame potisnil sidro, zelo me je bolelo. Še zadnjič smo šli po sidro, sledilo je kosilo. Sledil je počitek, nato pa ponovno smučanje. Po smučanju smo se okrepčali z malico, nato smo čas izkoristili za različne igre.
Ko smo pojedli večerjo, je sledil krst novopečenih smučarjev, ko nas je učitelj Luka poškropil s plastenko vode in s smučko rahlo udaril po zadnjici. Potem je končno napočil čas za večerni disko, kjer smo veliko plesali in se sladkali. Bilo je zelo zabavno. Sledilo je umivanje in spanje. Ta dan je bil moj najboljši. Upam, da se še kdaj ponovi.
Jan Fekonja, 5. razred
Zarja Črnčec, 1. a razred
Mala vas na podeželju,13. 7. 1737
Dragi dnevnik!
Danes se mi je zgodilo nekaj zelo groznega. Ugotovila sem, da me je moj ljubljenec Tulpenheim tik pred poroko prevaral. Njegova zaročenka Šternfeldovka je prva ugotovila in mi povedala, da Tulpenheim sedi na dveh stolih.
Ko sem ga spoznala, je bil tako krasen, znal je z besedami in povrh vsega je še bil bogat. Res sem se zaljubila vanj. Že sem videla, kako bom postala žlahtna gospa. Ko mi je Šternfeldovka povedala, da se samo igračka z menoj, sprva nisem verjela ali pa nisem mogla in hotela verjeti. Končno sem spoznala krasnega, olikanega gospoda, nato pa mi povedo, da je vse to laž. Vse te besede, ki mi jih je izrekel, vse lepe stvari, ki mi jih je dal. Bila sem čisto obupana.
Z očetom sva prišla na idejo, da se Tulpenheimu maščujem. Nato je skozi vrata prišel Anže, bil je oblečen kot gospod, imel je preveliko obleko in hlače ter en črni klobuk. Bila sem jezna nanj, a mi je bilo tudi malo smešno, samo tega nisem pokazala, kljub temu mi je vse odpustil. Zdaj čakam, da se še maščujem Tulpenheimu, plačal bo za mojo poroko z Anžetom.
Sporočim, kako se bo izteklo.
Micka
Nino Tusulin, 8. razred
Julija Bedič, 5. razred
Na tisoče ljudi se gnete v tem črnem, mračnem pristanišču. Ljudje se prerekajo, potiskajo, kričijo, jočejo in nihče, prav nihče ne ve, kakšna bo njegova usoda. Sama stojim med to množico, moje srce je težko, temno, slišim otroke, ki jokajo in ne vedo, da se bodo morali ločiti od družine, od mater. Sprašujem se, kakšna bo usoda teh otrok, kakšna bo usoda moških, žensk. Vprašanje, ki me najbolj muči, kakšna bo moja usoda? Zakaj stojim tu v tej množici, kaj se bo zgodilo z menoj, kako, kdaj? Toliko vprašanj, na katera ne zna nihče odgovoriti. Preostane mi samo to, da se vdam v usodo.
Zjutraj sem se zbudila in Hamburg je kot vsako jutro do zdaj bil dan in noč deževen, meglen, temen, mračen, poln umazanije in sumljivih ljudi. Vendar je ta dan zame bil vseeno drugačen. Moja duša je bila težka in jutro je bilo še mračnejše kot do zdaj. Vedela sem, da je danes dan, ko se bom tudi jaz prepustila usodi in iz pristanišča odplula, brez vedenja, ali v boljše življenje ali v smrt. Z majhnim kovčkom sem se odpravila proti pristanišču. Pristanišče je umazano od vsega tega črnega dima. Tukaj so bile vse narodnosti, bili so ljudje iz Rusije, iz Galicije, z Ogrskega, s Krasa, iz Alp, od juga do severa. Ljudje so hiteli en mimo drugega. Sama sem se prebijala skozi to množico in zdelo se mi je, da se ne bom premaknila nikamor. Uradniki so nas razdelili, na desno stran so odšli moški, na levo ženske. Takrat sem videla še več ubogih žensk, ki so bile že tako ali tako slabotne, potem so jih pa ločili še od mož in otrok. Peljali so nas do kopalnic, v predsobi so nas slekli do golega in nato spuščali v kopel. Pod nogami nam je tekla ta umazana voda z vseh vetrov.
Po dva in dva so nas nato spuščali v zdravniško sobo, kjer nas je pregledal zdravnik in komaj po njegovi besedi smo lahko odšli naprej. Nismo vedeli, ali bo vse v redu in bomo lahko šli naprej ali moramo ostati v tem temačnem mestu. Čakanje je bilo mučno. Bilo me je strah. Po glavi se mi je spet rodilo tisoč vprašanj. Ali bom lahko šla naprej? Ali bom morala še vedno ostati v tem groznem mestu? Ko je prišel zdravnik, me je še bolj stisnilo pri srcu. Ko je povedal, da se lahko odpravim naprej proti Ameriki, sem si oddahnila.
Po pregledu so nas z manjšim parnikom odpeljali do ogromnega oceanskega parnika, ki je bil pripravljen na odhod. Vkrcali smo se. Še zadnjič sem se ozrla proti svojemu mestu. Težko sem pustila svojo preteklost v tem mestu, vendar druge možnosti nisem videla. Tukaj nisem imela več nikogar, družina mi je umrla, ljudje niso bili prijazni in v tem mestu, polnem čudnih in sumljivih ljudi, nisem mogla več zdržati, zato sem sprejela odločitev, da grem. Upam, da sem naredila prav, čeprav me je strah, se še vedno sprašujem, če je to bila prava rešitev. Ali mi bo to prineslo boljše življenje?
Parnik je odplul in jaz z njim. Še moj zadnji pogled na Hamburg. Zbogom, Evropa.
Gloria Vuzem, 9. razred
Nino Tusulin, 8. razred
V Hamburgu je temačno, tu stojimo in se prerivamo, jokamo, preklinjamo. Ogromno nas je, ljudje priplujejo in odplujejo, prerivamo se, da bi prišli na ladje in odšli na boljše. S seboj imamo le sliko domačih, par kosov oblačil in celo premoženje, da si lahko plačamo potovanje. Otroci so izmučeni, ne zavedajo se še, da nas nikoli več ne bodo videli. Okoli nas se plete ogromno sumljivih ljudi. Za nikogar ne veš, kaj ti bo naredil.
Žene tarnajo, molijo, da bi varno prišle v boljši svet. Seveda nam ni lahko, da jih moramo zapustiti. Upamo lahko, da nas sprejmejo na ladjo, saj nekateri kašljamo in smrkamo. Zelo me je strah, kaj se bo zgodilo. Ali bom prišel na ladjo? Zavedam se, da če nisi popolnoma zdrav, ne moreš na ladjo. Zdravniki te pregledajo. Varnostniki te slečejo do golega in se moraš stuširati. Rad bi koga vprašal, kdaj pride naslednja ladja, ampak znam samo slovenski jezik. Vsak govori drugačen jezik, nikogar nič ne razumem. Verjamem, da nam bo enkrat lepo in da bomo prispeli na drugo celino.
Pogrešal bom svoje domače, še posebej mojo drago ženo in preljube otroke. Vse bi dal, da bi jih lahko vzel s seboj, vendar nimam dovolj premoženja. Večina nas prihaja iz revnih družin. Verjamem v boljše čase.
Primož Šnajder, 9. r
Tiara Kukovec, 5. razred
galeja, 5. 7. 1420
Dragi dnevnik,
danes je res slab dan. Vsak dan umre nekaj galjotov. Vsak živ galjot ima vedno več nalog. Vsak dan moram na veliko veslati in čistiti.
Na začetku nas je bilo 140. Sedaj nas je le še 100. Ne spomnim se, kako sem pristal tu. Toliko dni sem tu, da mi je spomin začel kar pešati. Mislim, da sem tu pristal, ker sem grozil vojaku. Od takrat se mi je življenje postavilo na glavo.
Na galeji sedim na klopci z drugimi galjoti in privezan sem na verigo. Počutim se kot kakšen pes na vrvici. Zvečer spim na trdih tleh ladje. Vedno sanjam o svoji družini.
Zjutraj se prebudim in pojem zajtrk z ostalimi sotrpini. Jemo samo plesniv kruh. Je nas polovica galjotov. Ostali lahko spijo, saj so delali celo noč. Ko se najemo, moramo veslati in čistiti palubo. Vojaki nas opazujejo. Če ne veslaš, dobiš z bičem po hrbtu. Misli so mi pobegnile k moji družini. Občutil in slišal sem bič na svojem hrbtu. Takoj sem se streznil in veslal dalje. Čez čas sem slišal poke biča. Vojak je enega izmed sotrpinov začel tepsti. Bil je cel krvav in odvrgli so ga v morje. Nato sem zaslišal nek čuden zvok, ki ni bil od biča. Videl sem, kako je sotrpin padel. Na obrazu in po roki je imel izpuščaje. Med galjoti je začela razhajati bolezen. Tako so vojaki začeli bolne ljudi metati kar v morje. Vedno več ljudi so vrgli v morje in vedno manj nas je bilo.
To so bili najhujši dnevi v mojem življenju. Samo čakal sem, kdaj bom dobil kakšen izpuščaj, kdaj me bodo vrgli v morje. Dnevi so minevali in bolezen se je počasi umirila. Utrujen od dolge plovbe po morju sem prišel do domače dežele. Komaj čakam, da vidim svojo družino, ki jo sanjam vsako noč.
galjot
Sara Kotnik, 8. razred
galeja, 5. 7. 1420
Dragi dnevnik,
trenutno sem na galeji, sem žejen, lačen in predvsem razočaran. Vsak dan moram umivati tla in veslati, če tega ne naredim, bom hudo tepen. Na galeji je bilo veliko ljudi, vendar zaradi bolezni in napornega dela jih je nekaj že umrlo. Ne vem, če se še je sploh vredno boriti za življenje.
Verjetno te zanima, kako sem se znašel na galeji. In zdaj ti bom povedal, sem vojni ujetnik. Že vrsto let nisem videl svoje hčere in sina. Žena pa je tako pozabila name, vendar še kar ne morem verjeti, da bi naredila kaj takega, da ima novega moža.
Obljubil sem ji, da se bom kmalu vrnil, vendar je minilo že kar nekaj let. Mogoče pa misli, da sem mrtev. Tako se tudi počutim, saj ne čutim več ničesar, vse me boli in sem privezan na verigo. Ne morem nikamor.
Želim si, da me veter odpelje daleč v globino morja in da bi en dan nekdo bral ta dnevnik.
obupan galjot
Nino Tusulin, 8. razred
morje, 21. 10. 1612
Dragi dnevnik,
že zgodaj zjutraj sem bil prebičan, saj nisem dovolj hitro veslal. Življenje na galeji je brez smisla. Ves dan že imam suha usta, saj mi ne dajo niti kaplje vode. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje jedel kruh. Pogrešam svoje bližnje, hči je sigurno že odrasla. Sin se je že verjetno začel šolati. Kaj bi dal, da bi bil z njimi.
galjot
morje, 19. 11. 1612
Dragi dnevnik,
morje je zelo razburkano. Našo galejo premetava zaradi visokih valov. Vsak dan imam občutek, da imam še samo en dan življenja. Lačen sem, žejen sem! Zaradi nenehnega veslanja so moje roke prekrite z ogromnimi žulji. Verige na nogah me tiščijo do kosti. Med seboj se niti več ne pogovarjamo. Sestradani smo. Ne morem več gledati, kako moji prijatelji dan za dnem umirajo.
galjot
morje, 12. 12. 1612
Dragi dnevnik,
strupen mraz me ubija. Prsti na nogah spreminjajo barvo, palca sta modre barve. Sneg, ki zunaj naletava, zagrenjuje moje življenje. Vsako noč sanjam družino. Takrat mi je toplo pri srcu.
galjot
Lana Bašnec, 8. razred
Blaž Franc Kauran, 7. razred
Sredozemsko morje,10. 10. 1430
Dragi dnevnik,
danes je lep sončen dan in še en dan na galeji. Tako dolgo sem na tej ladji, da sem pozabil, kateri dan, datum in katero leto je. Pozabil sem, koliko sem sploh star. Nisem pa pozabil ene stvari, moje družine, saj sem že rekel, da sem mož in oče dveh otrok. Oh, kako jih pogrešam.
Naredil sem vse svoje dolžnosti na galeji za danes. Orientiral sem jadra, opazoval sem, če je v bližini kopno, da bi vsaj lahko prišel domov. Skladišče je bilo še polno. Galeja ni imela nobenih lukenj, torej je vse šlo v redu. Bil sem motiviran, da bi našel kopno, da vidim svojo družino. Obljubil sem si, da ne bom obupal. Sem žalosten, da ne morem videti svoje družine, zato se tudi trudim. Ko sem spet razmišljal o svoji družini, sem spet rekel vetru, naj me pripelje na kopno. To sem počel vsak dan, odkar sem na galeji, ampak še vedno nisem videl kopnega.
Danes je bilo drugače kot vsaki drugi dan. Prikazal se mi je mladenič. Nisem mogel verjeti svojim očem, saj je zelo dolgo, odkar sem videl človeka. Vprašal sem ga, kako je moja družina. Verjel sem, da po vsej verjetnosti mojo družino skrbi zame. Rekel mi je, da se moja hči moži, česar sem bil zelo vesel, lahko tudi rečem, da sem bil ponosen. Za sina mi je rekel, da je postal duhovnik, kar me je tudi razveselilo. Za ženo je dejal, da me ne čaka več doma, kar me je zelo presenetilo, ampak ima drugega moža. To me je zelo užalostilo, koga ne bi, ko izveš, da ima tvoja žena drugega. Zdaj si res nisem več želel domov, zato sem mladeniču rekel, naj moji družini pove, da sem umrl. Mladenič je izginil kar pred menoj. Ko je izginil, sem spet rekel vetru, naj me odpihne, ampak tokrat na odprto morje. Tam sem hotel končati svoje življenje. Moje življenje nima več pomena. Žena me je zapustila, hči in sin imata enkratno življenje tudi brez mene. Mojo žalost in obup bom končal v morju.
V ta dnevnik pišem zadnjič. Kdorkoli bo to našel, prosim, da širi mojo zgodbo.
Nasvidenje kruti svet.
galjot
Aneja Kos, 8. razred
Galeja, 5. 7. 1420
Dragi dnevnik!
Moje življenje je težko, saj sem se pred desetimi leti odločil, da bom šel pomagat na galejo, saj jim je manjkalo deset galjotov. Odšel sem in se poslovil od ljubeče žene, prezlate hčere ter prelepega sina. Vsi so jokali, ko sem odšel. Na galejo sem stopil tri dni pred sinovim rojstnim dnem. Napisal sem mu pismo, na galeji niso imeli ne listov ne peres, a sem si jih odnesel zraven, da sinu napišem pismo. Začel sem pisati in napisal:
Dragi sin,
zelo te pogrešam, odkar sem stopil na galejo, mislim samo na vas. Za tvoj rojstni dan ti želim vse lepo, ostani takšen, kot si. Vedi, da boš vedno v mojem srcu.
Z ljubeznijo tvoj oče.
To sem mu poslal en dan pred njegovim rojstnim dnem, saj nisem vedel, ali bo do takrat prišlo.
Moj dan na galeji se začne ob štirih zjutraj, saj nočem biti zadnji. Če si zadnji, te takoj vržejo v morje. Za zajtrk pojem suh kruh in kakšno jabolko. To je do kosila vse. Kosila so kar majhna, za večerjo pa se kdaj pa kdaj zgodi, da ni ničesar.
Spoznal sem enega galjota, takoj sva se ujela in skupaj sva delala veliko reči, na primer čistila tla in privezovala vojne ujetnike. A ker je bil bolan, so ga čez tri leta vrgli v morje. Bil sem zelo žalosten, saj sem izgubil prijatelja.
Vsak dan sem razmišljal o svoji družini, razmišljal sem, kaj počnejo in če še sploh kaj mislijo name. Čutil sem, da se mi življenje končuje in sem si rekel: ,,Le vlec, le vlec veter hladan, veter močan, da bi še enkrat na tleh stal.” Obljubil sem tri darove, prvi je mašni plašč, zlat kelih in zvon.
Mladenič iz bele Ljubljane mi je čez nekaj časa prišepnil, da bo sin novo mašo pel, hči se moži, žena ima pa drugega. Ko mi je fant to povedal, sem iz torbe vzel zlat kelih in mašni plašč. Obupan sem rekel: ,,Veselite se, ve ribice, ker boste pile mojo kri, veselite se, ve ribice, ker boste glodale moj kosti.“
Obupal sem in odšel, nihče ne ve zakaj.
galjot
Žana Korez, 8. razred
Pia Črnčec, 5. razred
galeja, 5. 7. 1420
Dragi dnevnik,
delo na galeji je najhujše delo v mojem življenju. Veliko raje bi bil reven kot pa galjot, saj galjotovo delo je najtežje delo na galeji, saj moramo veslati, umivati tla, zlagati tovor, kot so sodi z vinom, vodo in hrano.
Ves čas mislim na svojo družino, ki me je čisto pozabila. Žena me prevarala, za otroka pa sploh ne vem, če se me še spomnita. Saj sem ju moral zapustiti, ko sta bila še majhna, sedaj se mi že hčerka moži, jaz pa ne bom mogel biti na poroki, kjer bi se lahko najedel in se spočil od tega trpljenja na galeji.
Ah, spet mi zmanjkuje časa, spet moram iti na delo. Sedaj je na vrsti nočna straža. Kako hudo je gledati mrtve ljudi zaradi lakote in bolezni. Ko sem na straži, pogledam v prečudovito nebo, naenkrat zapoje bič na mojem hrbtu. V trenutku ugotovim, da sem zaspal. Po težki noči sem si lahko spočil za dve uri.
Ko sem se zbudil, sem se počutil zelo slabo in postajal vedno bolj bled. Takrat sem vedel, da se bliža moj konec življenja. Ah, dragi dnevnik, to je bil moj zadnji zapis. Verjamem, da se bova še videla, za zdaj pa adijo, moj dragi dnevnik.
galjot
Tibor Potrč, 8. razred
Lukas Gretar Logar, 5. razred
Pri zadnjem izzivu so učenci dobili naslednja navodila za pripravo svoje prve ustvarjalne naloge.
PRVA USTVARJALNA NALOGA TEGA IZZIVA – EKSLIBRIS
Josy je domiselno označila svoj panj in prav ta oznaka se je pozneje izkazala za odločilno. Nekoč so navdušeni bralci označevali knjige iz svoje knjižnice, oznaka se je imenovala ex libris.
Izdelajte oznako za svojo skupino in jo na kratko predstavite. Ex libris (latinsko: »iz knjige«) oziroma ekslibris je grafična oznaka, s katero lahko lastnik označi svoje knjige. Pogosto je to dekorativna ali umetniška sličica, ki je natisnjena na manjši kos papirja ali šeleshamerja, nalepi se jo na prvo stran v knjigi. Na ekslibrisu sta poleg slike navadno še ime lastnika in moto, v preteklosti so bili tudi družinski grb ali druga znamenja, ki so namigovala na lastništvo določene osebe. Najboljši ekslibrisi so tisti, ki razkrijejo kaj o lastniku, recimo o njegovem poklicu ali njegovem konjičku; če je nekdo velik ljubitelj mačk, je na ekslibrisu lahko upodobljena mačka, pri smučarju bodo smuči in podobno. Na ekslibrisu je tudi latinski napis ex libris, kar lahko prevedemo iz knjig ali ena od knjig tistega, katerega ime je na ekslibrisu.
Pri tej nalogi so naše učenke zasedle 4. mesto.
Komisija je zapisala: Peter’s Sisters so v oznako vključile svoje hobije in ekslibris zasnovale večplastno, pri tem pa so se potrudile s predstavitvijo in sestavile zabavno pesem o svoji skupini.
Izdelek naših učenk:
ODA PETER’S SISTERS
Cotton tail neustavljiva je kot Sava,
Flopsy v morju plava,
Mopsy se z risanjem zabava.
Cotton tail povsod švigajo oči,
Flopsy pa le v senci leži,
Mopsy umetnost v malem prstu tiči,
vsem pa korenček močno diši.
DRUGA USTVARJALNA NALOGA TEGA IZZIVA – ŽUŽELČJI FOTOGRAFI
Zgodba
Alma se je nasmehnila. “Saj bo.” Josy je spet nemo zrla v čebele. Nekaj časa sta tako molče stali druga ob drugi, medtem ko so živali spet z vnemo lezle iz špranj. Josy jih je s telefonom slikala. /…/ Josy ji je pokazala nekaj fotografij čebel, ampak Emma je zaprepadeno kriknila “bljaaaak” in se obrnila stran. Josy se je zdelo, da pretirava. Josy s telefonom slika čebele, vendar pa nad fotografijami niso vsi najbolj navdušeni. Kaj pa vi? Imate do čebel odpor? Pa do drugih žuželk? Task Začela se je pomlad in narava se je prebudila! Pognale in zacvetele so rastline, dejavne pa so tudi najrazličnejše živali, med drugim seveda žuželke.
Navodila za pripravo zares čisto zadnjega izziva so bila naslednja.
Za konec tekmovanja vas čaka poseben izziv; sprehodite se po naravi, pojdite v gozd, k bližnjemu potoku, na travnik, in s svojim ostrim očesom poiščite najrazličnejše žuželke. Fotografirajte jih in ustvarite zbirko žuželčjih fotografij! Pri fotografiranju se postavite v vlogo modnega ali umetniškega fotografa: svoje modele, žuželke fotografirajte ob zanimivem ozadju, modeli naj bodo čim bolj raznovrstni in na fotografijah jasno vidni. Bodite ustvarjalni! Vsak član ekipe naj iz svojih posnetkov izbere tri najboljše fotografije treh različnih žuželk. Skupno zbirko devetih fotografij naj med naloge odda en član ekipe.
Izdelek naših učenk:
Knjiga Na begu je polna slikovitih ilustracij priznane slovaške ilustratorke Daniele Olejnikove, ki ne samo dopolnjujejo tekst, pač pa upodabljajo tudi svojo zgodbo. Si upate stopiti v čevlje književnih ilustratork in ilustratorjev?
Za ustvarjalno nalogo pri petem izzivu so učenci dobili naslednja navodila – POSTANIMO KNJIŽNI ILUSTRATORJI.
Izberite si poljubno zgodbo iz knjige in jo ilustrirajte čisto po svoje. Ustvarite najmanj tri ilustracije. Lahko uporabite različne barve, stile in tehnike (slikanje s pasteli, ogljem, akvareli, temperami, oljnimi barvami …) itd. Nič hudega, če se vam zdi, da slikanje oziroma risanje ni vaš adut, pomembno je, da skušate na čim bolj izviren in ustvarjalen način prikazati dogajanje v knjigi.
Izdelki naših učenk:
Manja Jug, 7. razred
Tisa Bedič, 7. razred
Ema Senekovič, 7. razred
Ste vedeli, da Reeli Reinaus, avtorica knjige Marij, magija in volkodlakinja Vera, prihaja iz Estonije? V pismu slovenskim bralcem knjige je zapisala:
V Estoniji verjamemo v kopico bajeslovnih bitij, za katere velja, da živijo v gozdovih. Pravijo, da je srečanje z njimi nevarno, lahko ti povsem spremeni življenje. V estonskih ljudskih pripovedih je najnevarnejše bitje prav volkodlak. Obstajalo naj bi tudi veliko različnih škratov in vilincev – dobrih in zlobnih –, pa tudi vodna bitja, ki so včasih prijazna, druga pa naj bi poskušala ljudi utopiti. Ko sem začela pisati to knjigo, sem si predstavljala, da je gozd prostor, kjer bi lahko vsa ta skrivnostna bajeslovna bitja živela v miru in jih nihče ne bi motil. Predstavljala sem si celo, da bi lahko takšni gozdovi ali džungle ali kakšna podobna območja obstajala v drugih delih sveta. In dvakrat na leto, v času solsticija, bi bitja lahko prehajala med temi kraji. In seveda bi bilo takrat v teh območjih še bolj nevarno kot običajno. Želim si, da bi vas ta knjiga navdihnila za raziskovanje starih ljudskih verovanj in zgodb ter bajeslovnih bitij v vaši državi. Morda začnete verjeti, da so pustolovščine možne in da se sanje lahko uresničijo.
Pa sledimo pisateljičini želji in se potopimo v svet starih ljudskih verovanj: naj vam bo knjiga v navdih za nalogo, ki bo tokrat bolj raziskovalno obarvana.
Naloga z naslovom BAJESLOVNA BITJA za učence je imela naslednja navodila.
Raziščite stara ljudska verovanja, zapise in mite o slovenskih bajeslovnih bitjih. Katera bitja iz knjige Marij, magija in volkodlakinja Vera najdemo tudi v slovenskih verovanjih? Za katera ste izvedeli šele ob poglobljenem raziskovanju? Vsak član skupine naj si izbere eno bajeslovno bitje, ki prihaja iz slovenske (ali vsaj slovanske) mitologije, ga dodobra razišče in predstavi sotekmovalcema. Nato s skupnimi močmi in znanjem predstavite vsa tri
izbrana bitja, pri predstavitvi pa bodite čim bolj izčrpni in izvirni. Morda izdelate ilustriran miselni vzorec ali plakat? Morda bitja predstavite s kostumi na zanimivem posnetku? Ali pa z izvirno pesmijo?
Pri tem izzivu so naše učenke dosegle 2. mesto. Komisija je zapisala naslednjo utemeljitev.
Ekipa Peterˈs Sisters je navdušila z nadvse izvirno idejo in sestavila pravo pravcato družabno igro, v kateri je predstavila bajeslovna bitja.
Izdelek naših učenk.
Avtor romana, španski pisatelj Juan José Millás, je po izidu romana v intervjuju za špansko agencijo EFE dejal, da je čas najstništva obdobje, ko ljudje najbolj trpimo.
Učenci so dobili naslednja navodila za njihovo ustvarjalno nalogo z naslovom ČUTIM, ČUTIŠ, ČUTIMO.
Posnemite video, v katerem na čim bolj inovativen način upodobite različna občutja glavnega junaka od začetka do konca knjige. Kako bi na primeru upodobili njegove občutke krivde? Kaj pa žalost? Lahko uporabite besedo, sliko, zvok, gibanje itd. Video ne sme biti daljši od treh minut. Bodite čim bolj inovativni.
Izdelek naših učenk:
Ste vedeli, da je belgijski pisatelj Bart Moeyaert leta 1964 na svet privekal kot sedmi sin in je zato njegov boter postal nihče drug kot kralj Baudouin I. Belgijski? Knjiga Bratje vas je popeljala v njegovo otroštvo, ki je bilo polno zvedavega raziskovanja sveta, majhnih lumparij in bratskih potegavščin. Ste že kdaj brali kakšno avtobiografsko knjigo? Čigavo? Primerjajte, po čem se je ta razlikovala od Bratov. Kaj mislite, kako se pisanje avtobiografskih kratkih zgodb razlikuje od pisanja fikcijskih zgodb?
Učenke so se pri tej nalogi v živo preko ZOOM-a srečale z avtorjem, postavljale so mu tudi lahko vprašanja.
Verjetno se po branju knjige počutite, kot da avtorja in njegove brate – ali vsaj kakršne so bili kot majhni – že precej dobro poznate. Zdaj pa boste imeli čudovito priložnost, da ga tudi zares spoznate in z njim poklepetate! Organizirali bomo pogovor z avtorjem knjige Bartom Moeyaertom, ki je eden najuspešnejših belgijskih mladinskih pisateljev. Vaša naloga je, da zanj pripravite vprašanja. Na spletu poiščite podatke o njegovem življenju ter pripravite vprašanja, ki se bodo bolj kot na njegovo intimno življenje nanašala na njegovo delo in poklic. Ste vedeli, da je svojo prvo knjigo izdal že pri 19. letih? Se sprašujete, kako se v avtorjevi glavi rodi zgodba? Kako pisati o sorodnikih, ne da bi se ti jezili nate? 😉 Kaj je najpomembnejše pri pisanju poezije? Povprašajte avtorja!
Pri drugi ustvarjalni nalogi z naslovom IMPRO SENČNO GLEDALIŠČE so dobila naslednja navodila.
Zgodbe iz Bratov skupaj tvorijo mozaik drobnih zrcal, od katerih vsako odseva utrinek Moeyaertove preteklosti. Bralci se nasmejimo sedmim bratom in njihovim lumparijam, četudi morda sami nimamo brata ali sestre. Katera zgodba, katera bratska potegavščina iz knjige pa se je vam najbolj vtisnila v spomin? Zakaj? Vas je katera od prigod iz knjige spomnila na kaj, kar se je zgodilo vam samim? Svoja mnenja lahko z drugimi udeleženci tekmovanja delite v razpravi (discussion).
Izdelajte senčne lutke sedmih bratov in odigrajte eno od prigod iz knjige! Senčne lutke bratov izdelajte čim bolj natančno; naj imajo čim več podrobnosti, da se bo že na prvi pogled opazilo, kateri od bratov je najstarejši, kateri najmlajši ipd. Namig: Pri izdelavi lutk si lahko pomagate z navodili, ki jih poiščete na spletu. Po končani izdelavi ne pozabite najprej preizkusiti, kako se bodo videle sence. Pripravljeni ste na impro gledališče! Z lutkami improvizirajte enega od motivov iz knjige: bratski prepir, nevarno drsanje po ledu, kolesarjenje na drugi konec mesta, kajenje očetove pipe, poletna nagajanja. Prizor z lutkami torej odigrajte spontano, brez vnaprej pripravljenega besedila oziroma scenarija. Svoje predstave pa ne pozabite posneti.
Izdelek naših učenk.
Kaj si mislite o Kotrini? Se lahko poistovetite z občutji glavne junakinje ali vam njena dejanja in razmišljanje sploh niso blizu?
Učenke so za nalogo z naslovom DNEVNIK POREDNIH FANTOV IN PUNC dobila naslednja navodila.
Izberite si poglavje oz. dnevniški zapis iz knjige, ki se vam je zdel najbolj zanimiv, in s skupnimi močmi ustvarite svoj dnevniški zapis, ki bo odražal vaša občutja, če bi se znašli v isti situaciji kot protagonistka v izbranem zapisu. So vaša občutja podobna kot protagonistkina ali povsem drugačna? Dnevniški zapis naj bo dolg eno tipkano stran. Če se pogledi članov ekipe zelo razlikujejo, lahko ustvarite več krajših dnevniških zapisov, ki naj skupaj ne presegajo 1,5 tipkane strani.
Izdelek naših učenk:
UKRADENE SKRIVNOSTI
25. oktober 2021
Zbudila sem se v še eno boring jutro. Vedela sem, da današnji dan ne bo nič boljši od ostalih. Na hitro sem pozajtrkovala in se odpravila proti avtobusni postaji. Medtem ko sem čakala na bus, je prišla največja fejmička na šoli in to je bila seveda Elora. Ko samo pomislim na njeno tečno in brezizrazno faco ter to zavijanje z očmi, se mi kar želodec obrne. Že tako se mi zdi, da je moje življenje pokvarjeno. V trenutku se moje razpoloženje poslabša, povsem se odklopim od misli, sveta, ki me obdaja … Dam se na off.
Moj odklop predrami prihod v šolo. Kaj je spet to? Elora s sošolkami nekaj šepeta, napnem ušesa, da bi bolje slišala. Spet širi laži o meni. Ne vem, kaj sem ji storila. Enostavno me hejta. Taja mi je povedala, da Elora govori stvari iz mojega in njenega otroštva, ko sva bili še prijateljici. Jah … Težava je, da jih pove na svoj način, malo prikroji resnico. Zakaj to počne? Naj pusti moj lajf. Ni res, da sem odgriznila lepilo in pika. Namazala sem si ustnice in ona tudi! Odkar je glavna in najpopularnejša v razredu, ji je še bolj zrastel greben, sploh me ne sprejme v svojo družbo. Oh, pa kaj za to. Saj ne rabim še ene zlagane osebe ob sebi. Še dobro da imam Tajo. Samo ona me res razume, sprejema. Komaj čakam, da šolski zvonec naznani konec zadnje ure … Hočem domov … Doma pa nič novega. Foter je ves čas v službi in pride pozno domov, pa še takrat je velikokrat utrujen in mu ni niti do pogovora. Mama pa se ukvarja samo z mlajšim bratom, ki je središče njenega sveta, in me sploh ne jemlje resno. Včasih se mi zdi, kot da nikamor ne spadam, to me boli … Tišči me v prsih. Svoje misli zamotim z domačo nalogo, vmes pogledam na fon, ki je moj »lifesaver«, tam sem lahko kdorkoli želim, v mislim si ustvarjam nov svet in novo resničnost. Iz tega sveta me prebudi mama, ki se briga zame zgolj, ko moram kaj narediti: »Flopsy to, Flopsy ono …«
Kmalu bo večer in bom šla končno spat.
Lahko noč, dragi dnevnik.
26. oktober 2021
6.32
Spet ta budilka … Ah … Zbudim se pred bratom, se oblečem, pojem kosmiče in s težkimi koraki grem v šolo. V šoli spet trpim Eloro, zdaj že razkazuje svoj dnevnik in iz njega bere samo moje slabosti, sebe pa povzdiguje. Kaj je z njo? Kaj ji ni jasno? PUSTI ME PRI MIRU! To ji bom vrnila. Zadnjo uro imamo prosto, to je spet njej v prid.
15.21
Načrtujem maščevanje. Osramotila jo bom, boš videl. Ko se mi bo porodila kakšna dobra ideja, ti sporočim.
23.11
To … Končno se mi je porodila zamisel: DNEVNIK. Ukradla ji bom dnevnik. In to takoj jutri, če ga bo imela s seboj.
27. oktober 2021
Prvo uro v šoli ne zaznam ničesar, drugo uro pa že bere svoje zapiske. Danes se ne morem družiti z nikomer, ker Taja manjka. Skrbno gledam, kam bo Elora odložila dnevnik. Na moje presenečenje ga ima na mizi. Preden poje malico, sem že v učilnici. Misija DNEVNIK naj se začne. Pograbim dnevnik in ga hitro skrijem v omarico. Elora in njeni prijatelji me še cel dan pridno ignorirajo. Sploh niso ugotovili, da dnevnika ni. Doma sem ga prebirala in ugotovila, da je veliko stvari dopisanih ali spremenjenih. Kaj si dovoli ta pr…….. PRISMUKNJENKA!
Verjemi, da to ne bo ostalo nerazkrito.
Lahko noč, moj edini zaupnik.
28. oktober2021
Ko pridem v razred, takoj začutim drugačno vzdušje. Vem, da je v zvezi z dnevnikom, a se delam, kot da ničesar ne vem. Vprašam sošolce, kaj se dogaja, zakaj takšna panika. Na moje veliko začudenje mi odgovorijo. Vse skupaj napihnejo, kot da je Elora izgubila nekaj, kar ji pomeni največ na svetu in bo zaradi tega umrla. Trapa …
SE NADALJUJE …
P. S. No ja … Morda misija dnevnik ni bila ravno najboljša ideja, lahko bi se razvedelo. Potem bi pa bil spet vik in krik. Odločila sem se, da ji ga skrivoma vrnem, vseeno pa sem si vse fotografirala. Ne zaupam ji. Dan mi je minil hitro, jutri vrnem dnevnik in vse se bo uredilo. Ja, to bom naredila. Rada bi se še dolgo pogovarjala s teboj, a sem od vsega dogajanja zelo utrujena.
Lahko noč, zaupnik moj.
Tudi v tem šolskem letu smo z učenkami 7. razreda Tiso Bedič, Manjo Jug in Emo Senekovič sodelovale v bralnem projektu. Učenke so tekmovale pod vzdevkom Peter’s Sisters (Mopsy, Flopsy in Cotton-tail).
Kako projekt poteka?
Projekt je zastavljen v obliki bralnega tekmovanja in poteka preko spleta. Tekmovale
so skupine učencev (po trije v skupini, vsak si izbere svoj vzdevek), ki so
prebrale šest vrhunskih del za mlade. Naslove knjig so učenci ugotovili z uspešnim
reševanjem ugank in nalog. Po prebrani prvi knjigi so prejeli naloge, ko so te
uspešno rešili, so prejeli uganko, ki jih je privedla do naslova naslednje knjige.
Ekipe so ob reševanju nalog, ki so jih na temo posameznih knjig čakale v izzivih, zbirale
točke; z največ točkami so bile ovrednotene zahtevnejše in ustvarjalnejše naloge. Zmagala je ekipa, ki je rešila vse izzive in osvojila največ točk. Strokovno žirijo sestavljajo
uredniki KUD Sodobnost International in založbe Malinc.
Bralno tekmovanje poteka na portalu Classcraft, ki so ga v Kanadi razvili učitelji, in se
uporablja po vsem svetu. Okolje je varno, zaprto in omejeno le na udeležence
projekta. Vsaka ekipa treh učencev si izbere svoj vzdevek in se po navodilih, ki jih
dobijo udeleženci, prijavi na portal. Nato si vsak učenec izbere svojega avatarja.
Udeleženci z reševanjem različno zasnovanih nalog, ki spodbujajo ustvarjalnost in
premislek o prebranih knjigah, opravijo knjižno potovanje, ob katerem se tudi
zabavajo.
Andrej Holer, 9. razred
Nekoč pred davnimi časi je živela deklica. Ta deklica je imela eno sestro, tri brate in mamo. Bila je zelo revna in vsak dan je morala v gozd po vodo.
Ko je nekega dne prišla domov, ni našla mame in bratov. Njena sestra je odšla v vas, da bi prodala njihove pridelke. Zato je poiskala mamo in jo vprašala: ,,Kje so moji bratje?’’ Mama
ji je odgovorila, da so si poiskali službe, kjer bodo dobili denar za preživetje. Tako sta po pogovoru prišli domov, kjer sta srečali tudi sestro. Med tem časom se je že zvečerilo in sestra jima je povedala, da ljudje več ne dajo veliko denarja za njihove pridelke in na mizo dala le polovico zaslužka. Mama je dejala, da imajo dovolj denarja le za njih, zelo jo je zaskrbelo, kako bodo preživeli njeni sinovi. Odločila se je, da jim pove, da bodo morali na svojo življenjsko pot. Tako se je dogajalo vsak dan, dokler ni mama umrla. Vsi so bili zelo žalostni, še posebej njena hčerka. Ko se je nato vse pomirilo, sta deklica in sestra morali živeti sami in ker je deklica bila mlajša od njene sestre, jo je ta izkoriščala.
Nekega dne je deklici bilo dovolj garanja in je svoji sestri dejala: ,,Zakaj moram jaz garati, ti pa lahko zapravljaš denar?’’ In sestra se ji je le smejala. Nato se je deklica spet razjezila in sestri je počasi bilo dovolj. Tako se je začel njun velik prepir. Dolgo sta se prepirali, nato pa odšli spat. Ampak sestra ni zaspala, temveč je zmešala strup.
Ko sta se naslednji dan zbudili, se je sestra delala prijazno, ampak v srcu je bila zlobna, saj je njen strup zmešala v pijačo uboge deklice. Ko je deklica spila strup, je oslepela. Zlobna sestra je bila srečna. Deklica je naslednji dan zbežala in nekako prišla do gradu, kjer je živel princ, ki je iskal ženo. Deklica je želela do njega, a ji stražarji tega niso dopustili. Ko jim je kralj rekel, da lahko vstopi, se je takoj zaljubil vanjo.
Tako je že naslednji teden bila poroka in deklica je bila slepa, zato so jo poimenovali slepa princesa. Še vedno si je želela videti. Ko so to željo slišali ljudje, so ji povedali za izvir čudežne vode pri drevesni votlini. Odpravila se je tja in tam srečala palčka, ki jo je odpeljal do tega izvira. Tam si je umila oči in takoj je spet videla. Kmalu so stražarji našli tudi njeno sestro in jo zaprli v ječo.
Princ in slepa princesa sta srečno živela do konca svoji dni.
Jani Senekovič, 6. razred
Lukas Gretar Logar, 5. razred
| Pred davnimi časi sta za devetimi gorami živeli dve sestri. Nista se imeli radi. Živeli sta v ogromni drevesni votlini, v globokem temačnem gozdu. Nekega dne se ti dve sestri sprehajata ob nekem potoku, ko nenadoma z drevesa pade res čeden škrat. Sestri sta ga vprašali: ,,Ali si v redu?” Ko ju je škrat videl, se je malo ustrašil, ampak odgovoril jima je: ,,Ja, v redu sem.” Tudi sestri sta bili škratu všeč, a se ni mogel odločiti, katera je zanj lepša. Nato ju škrat popelje k nekemu izviru vode. Škrat jima reče: ,,Pijta to vodo, to je čudežni izvir.” Sestri sta bili res žejni, zato sta mu zaupali. Ko ena sestra hoče popiti prvi požirek vode, zagleda steklenico strupa in jo vzame ter si jo da v žep, da bi svojo sestro za vedno uspavala. Začelo se je temniti, nočilo se je. Zato sta ga vzeli v njihovo votlino v drevesu in ga dali na posteljo. Sestri sta se ulegli na tla. ,,To je zdaj moja priložnost,” je rekla sestra. Po tihem je hotela vliti strup v usta svoje sestre, ko ji naenkrat spodrsne, pade na tla in strup odleti ravno v oči njene sestre. Naslednji dan ta sestra odpre oči in zakriči: ,,Ničesar ne vidim!” Škrat se je tako zelo ustrašil krika, da je skočil s postelje. Naenkrat pridejo iz daljne vasi straže. Zaslišali so ta krik. Obenem so tudi iskali princeso in princa iz njihove vasi. Princ in princesa sta izgledala enako kot slepa sestra in škrat, zato so ju odpeljali v vas ter zlobno sestro pustili tam. Ko so prišli v vas, so vsi vaščani vzklikali: ,,Princ, princesa!” Zato jima dajo krone in prstane, da se poročita. Niso vedeli, da je bila princesa slepa. Ko se poročita, ji princ reče: ,,Moja slepa princesa.” Princ in princesa sta živela do konca svojih dni. Tobias Škamlec, 6. razred |
Naja Črnčec, 7.razred
| Za devetimi gorami in devetimi vodami je stal veličasten grad, v katerem je živel mogočen kralj. Imel je dve hčeri. Ena je bila lepa, a slepa, druga pa zlobna. Nekega dne je zlobna sestra ljubosumno gledala slepo. Mislila si je: ,,Zakaj oče njo obleče v prekrasna oblačila, mene pa ne?” Slepa princesa je bila videti prelepa, imela je lepa bela oblačila. Zlobna je imela na sebi raztrgana oblačila. Vse to se je spremenilo, ko je njun oče poročil zlobno mačeho. Zahtevala je, naj prelepa slepa princesa postane čistilka. Kralj se je moral s tem strinjati. Zlobna princesa je zapravljala očetov denar za nove obleke. Slepa princesa pa težaškega dela ni več prenesla, zato je zbežala. V gozdu, skozi katerega je drvela, je slišala škrata. Bil je majhen in hiter, na sebi je imel moder jopič. Vprašal jo je, kam se ji tako mudi. Povedala mu je vso zgodbo. Škratu se je smilila in pokazal ji je njegov dom. Šla sta še globlje v gozd in splezala v drevesno votlino. Slepa princesa je tam ostala 2 dni. Tretji dan je šla v vas. Ni pa vedela, da se je njena mačeha hoče znebiti. Mačeha je s strupom ubila njenega očeta. Princesa se je nastanila v najbližjem gostišču. Bila je utrujena in gostilničar ji je ponudil zastonj rum, spila je eno kapljico ter zaspala. Odnesli so jo v gozd. Škrat je takoj izvedel za to in jo odnesel k izviru čudežne vode. V njena usta ji je dal kapljico čudežne vode in hipoma je ozdravela Pohitela je domov z vrčem te čarobne vode in ozdravela še očeta. Zlobno mačeho in zlobno sestro so zaradi slabih dejan izgnali Kralj in njegova slepa hči živita še danes, le da se je slepa hči poročila s princem, s katerim imata 3 otroke. Matej Zemljič, 6. razred |
| Nekoč pred davnimi časi je na hribu Vartvor bil grad Vartvorin. Na gradu sta vladala kralj kraljica, ki sta imela dve hčeri. Ko sta se nekega dne kralj in kraljica že malo postarala, sta morala na prestol postaviti eno hčer, le eno in ta hči bi oziroma je morala imeti mladeniča. Za to sta povedala svojima princesama : ,,Ljubi hčeri, čas je, da sedeta na prestol, vendar na žalost ne obe.” Starejša princesa je staršema odvrnila: ,,Jaz sem starejša, zato moram jaz postati kraljica.” Kralj je odvrnil, da bo kraljica tista, ki si bo prej našla svojega mladeniča. Tako sta torej princesi šli na konec sveta, da bi si našli vsaka svojega mladeniča. Prva, najstarejša sestra, je iskala mladeniče, vendar ni našla nobenega primernega. V okolici so bili sami reveži in tisti, ki se imajo za bogate, imajo komaj pet tolarjev. Od najstarejše sestre, ki je želela samo denar, je njena velika razlika kar njena mlajša sestra. Druga, najmlajša sestra, je okrog sebe videla bogataše, bogatejše od nje in njene družine. Ni našla pravega mladeniča, saj so bili vsi tam kar zasvojeni z denarjem. Potem pa glej, no, glej, na robu ceste je bil en revež in k njemu je odšla princesa. Takoj, ko sta se pogledala, sta si bila všeč. Ko je starejša princesa videla svojo mlajšo sestrico, je poblaznela. Šla je do škrata čarovnika po strup, ki te oslepi. Naslednji dan se je kralj odločil, da bo okronal mlajšo princeso. Starejša sestra oziroma starejša zlobna sestra je šla v kuhinjo, kjer je v sestrin kozarec penine vlila strup za oči. Starejša princesa je dala vsem svoj kozarec in čez tri sekunde je najmlajša princesa oslepela. Kralj je povedal, da kraljica ne sme biti slepa in se je odločil, da bo okronal starejšo princeso. Mlajšo princeso je to tako užalilo, da je šla v gozd, kjer se je spomnila, da je v bližini mirna jama. V njej se je odločila ostati. Njen izbranec je šel za njo in jo odpeljal skozi drevesno votlino k izviru čudežne vode. S to vodo ji je umil oči in slepa princesa je spregledala. Oba sta odšla v grad in prišla sta ravno v pravem trenutku. Kralj je spremenil izbor princese in vzel najmlajšo princeso, saj je njen izbrani povedal, da je starejša princesa poskrbela za oslepitev mlajše. Tako sta najmlajša princesa in njen izbranec postala kralj ter kraljica. Najstarejša princesa je po odredbi odšla v jamo revežev s samo enim tolarjem. Larisa Kotnik, 6. razred |
Svit Sambolec, 5. razred
| Nekoč pred davnimi časi nekje v neki deželi se je rodila prelepa princesa, a je bila slepa. Rodila se je že slepa in njeni starši niso vedeli, če se bo kdaj kdo z njo poročil. Nekega večera se je princesa odpravila na sprehod. V gradu je nekaj zaropotalo, a princesa ni mogla hitro v grad, ker ni videla, kaj je pred njo. Ko je končno prišla na grad, so ji služabniki povedali, da je njena mama padla po stopnicah in umrla. Princesa je bila potrta, ker ni niti enkrat videla svoje matere, kako je lepa. Naslednji dan je na grad prišla neka gospa in z njo je bila njena hčerka. Princesin oče se bo poročil s to gospo, a princesa ni bila srečna, ker je včeraj umrla njena mama. Nasprotovala je očetu, a njegova beseda je bila vedno zadnja. Nekaj dni je minilo od poroke in njena mačeha ter njena zlobna sestra sta se iz nje norčevali in ji skrili njen zadnji spomin od matere. Princesa je to hotela povedati svojemu očetu, a je vedela, da ji ne bo verjel. Tisti dan je princesa odšla v gozd, kjer se izgubila. Nekaj dni je minilo in princesa je v gozdu otipala luknjo v zelo velikem drevesu, ni vedela, kaj naj stori, a ko si je to mislila, je v drevesni votlini nekaj zašumelo. V drevesni votlini je bilo 12 škratov in vsi so v en glas rekli: ,,Kaj vas je pripeljalo sem, vaše veličanstvo? Iščete kaj oz. koga?” Princesa je s paničnim glasom odgovorila: ,,Sploh ne vem, kje sem! Rada bi se vrnila domov, kako hitro bi se lahko, a sem slepa in ničesar ne vidim.” ,,Ne skrbi, bomo mi poskrbeli zate,” so odgovorili palčki v en glas. Princesa je s škrati ostala 7 dni. Po enem tednu jo je eden od škratov vprašal, če je žejna, dal ji je kozarec s strupom. Princesa je takoj omedlela in padla na tla, da je naredila luknjo v tla ter padla v jezero, kjer je bil izvir čudežne vode. Tam je bila njena mačeha, ki je čestitala škratom, da so ubili princeso. Takoj, ko je to izrekla, je iz jezera prišla princesa z normalnim vidom, ker ji je voda prišla v oči in ta voda je bila čudežna. V kotu votline je videla kletko, v kateri je bil prelep princ. En dan kasneje je princesa s princem prišla na grad in tam videla očeta, ki se joče, vse mu je povedala. Oče je vojakom takoj rekel, naj ju poiščejo in ubijejo. Tri dni po tem dogodku je iz kleti prišla princesina mama in povedala, da jo je tista mačeha zaklenila v klet, zato ni mogla nikamor. Eno leto kasneje je princesa postala kraljica in princ kralj. Skupaj sta imela prelepega sina, ki je bil slep. Odpeljala sta ga do tistega jezera in mu polila oči, sin je videl. Odrastel je v prelepega kraljeviča. Tukaj se naša zgodba konča, kraljica živi še danes, če ni že umrla. Kaja Žnuderl, 6. razred |
Jonas Frangež, 4. razred
| Za devetimi gorami in devetimi vasmi ter za devetimi gozdovi sta živeli dve sestri. Obe sta bili zelo posebni na prav poseben način. Mlajša sestra, ki je bila princesa, je bila slepa. Starejša sestra, ki je tudi bila princesa, pa je bila zlobna. Bila je tako zlobna, da je niti s čarovnico ne moremo primerjati. Živeli sta na gradu brez staršev, saj so že dolgo nazaj umrli. Grad je bil zelo lep, obdan s prečudovitim gozdom, tako lepa je bila tudi mlajša princesa, ki je imela tako lepe modre oči in božanske rumene lase, bila je lepe postave. Njeno pravo nasprotje je bila njena sestra. Imela je copraste črne lase in čisto črne oči. Rada je imela hrano, zaradi tega je bila lepo rejena. Nekega lepega jutra se je princesa odpravila na sprehod v gozd, ki je obdajal grad. Hodila je in hodila ter nenadoma naletela na grmiček gozdnih jagod, te so bile njene najljubše. Nekaj jih je pojedla in se odpravila naprej. Hodi in hodi ter zasliši nekakšno godrnjanje. Z njeno palico je otipavala pot do tega bitja, ki je godrnjalo. Pa je do nje pristopil škrat in ji rekel : ,,Kaj pa ti počneš v mojem gozdu?’’ Odgovorila mu je : ,,Prišla sem do tebe, ker se mi je zdelo, da potrebuješ mojo pomoč, ko pa tako godrnjaš.’’ Povedal je, da zbira gobe za kosilo, a jih je nabral že preveč. Ampak nič hudega. Škrat je ugotovil, da je ubožica slepa, zato jo je povabil v svojo drevesno votlino, saj ve, kako ji lahko pomaga glede slepote. Princesa se je strinjala. Ko sta prispela k njemu domov, mu je princesa povedala, da živi na gradu s svojo sestro, ki jo vedno grdo zmerja zaradi njene slepote. Škrat ji je odvrnil: ,,Vem, kako ti lahko pomagam!’’ Razložil ji je pot do izvira čudežne vode, ki ti uresniči kakršnokoli željo. Bila je navdušena nad tem. Zvečerilo se je, zato je princesa prespala v palčkovi drevesni votlini. Naslednje jutro je palček pripravil slasten zajtrk in malico za na pot. Spomnil se je, da je princesa slepa in zato osedlal njegovega hitrega črnega konja ter mu obrazložil pot, kam naj pelje princeso. Princesa je bila zelo hvaležna za vse in palčka poljubila na čelo, nato se je odpravila na pot, ki ni bila tako zelo dolga. S konjem sta potovala in potovala ter po sedmih urah prispela do table, ki jo je konj prebral. Na tabli je pisalo tri minute do izvira čudežne vode. Hitro je odgalopiral do tja. In res! Prispela sta do izvira, kjer je konj princeso previdno odložil na mehko travo. Odšla je do izvira in si zaželela željo: ,,Želim si, da bi spet lahko videla.’’ Izvir je odgovoril : ,,Seveda, samo oči si umij z vodo. Slišal sem, da imaš zlobno in sebično sestro, zato ti dam ta strup, ki ga naj malo popije in bo umrla.’’ Princesa je brez pomisleka vzela strup, si umila oči in res! Spet je videla ta prečudovit svet. S konjem sta odgalopirala k njej na grad, kjer je njena sestra spala in smrčala z odprtimi usti. Na gradu sta bila, kot bi rekel škrat. Prišla sta na grad, princesa je stekla v sobano, kjer je spala njena zlobna sestra, ji v usta zlila strup in sestra je umrla. Princesa in škrat sta rajala še tri mesece kasneje. Princesa še danes živi, če ne verjameš, je to čisto tvoj problem! Ema Lavrenčič, 6. razred |
Pia Črnčec, 5. razred
| Nekoč za davnimi gorami je stal grad. Grad je bil prečudovite roza in modre barve. V njem je živela princesa z njenim očetom in zlobno sestro. Vsi so živeli skupaj, a ta princesa je bila slepa in zaradi tega je bila kraljeva naloga, da se bo poročila. Iskali so mladeniče s celotnega sveta, a princesa ni marala niti enega, saj se ni hotela poročiti. Sestrina princesa je postala ljubosumna, ker je princesa imela dolge blond lase in zelene oči, ona pa rjave lase in rjave oči. Z vsakim dnem je postala ljubosumnejša, ker ji kralj ni posvečal nič pozornosti in odločila se je, da bo princeso zastrupila. Na tiho noč je princesa sedela na balkonu in opazovala zvezde, v tistem trenutku je videla zvezdni utrinek. Zaželela si je: ,,Prosim, rada bi spet videla.“ Tam se je prikazal škrat. Ta škrat ji je prišel uresničit željo, povedal ji je o izviru čudežne vode in da je skrit v gozdu ter da je skriven prehod vanj. Škrat jo je vprašal, če se mu bo pridružila, princesa je seveda odšla z njim. Potovala sta nekaj časa po gozdu. Čez par korakov je škrat rekel: ,,Tukaj sva.” Princesa je bila navdušena. Odšla sta skozi drevesno votlino, v tem trenutku ji je škrat povedal, da mora narediti 7 požirkov čudežne vode, če hoče, da deluje. Princesa je naredila 7 požirkov in izvir je začel žareti, naenkrat je princesa spet videla. Vrnila se je domov in se zahvalila škratu. Medtem ko je princesa bila v gozdu, ji je zlobna sestra skuhala čaj in vanj dala strup, a ona ni vedela, da lahko princesa spet vidi. Ko ji je postregla čaj, je princesa lahko videla, da je čaj zastrupljen, strah jo je bilo, saj ni vedela, kaj naj naredi. Spila je čaj, no, vsaj zlobna sestra je tako mislila. Naslednji dan je vse povedala kralju in on ni mogel verjeti, kaj sliši. Na koncu je kralj zlobno sestro vrgel v ječo, princesa je končno našla mladeniča, s katerim bi se poročila. Vsi so živeli srečno, razen zlobna sestra. Lepo so se imeli do konca njihovega življenja. Maja Košnik, 6. razred |
| Nekje in nekoč za devetimi gorami je živela princesa. Že od rojstva je bila slepa. Živela je na gradu, ki je stal visoko nad mestom. Imela je zlobno sestro, ki jo je na vsak način želela ubiti. Hrepenela je po tem, da bi enkrat končno lahko videla in dojemala svet, v katerem živi. V gradu sta živela tudi njena oče in mama, s katerima se je razumela bolje kot s sestro. Niti sanjalo se ji ni, kaj vse jo čaka. Nekega jutra pri zajtrku se je grajska družina veselo pogovarjala in kramljala o stvareh, ki so jih zanimale. Nenadoma je zlobna sestra vprašala: ,,Ali lahko s sestro greva ven?“ Kralj se je najprej namrgodil in začudil, nato pa odgovoril: ,,Seveda. Pazi le, da boš pozorna na svojo sestro, ki ne vidi. Sama veš, kaj se lahko zgodi.“ Po tem odgovoru je bila zlobna sestra videti zadovoljna. Čez nekaj časa sta se oblekli in obuli, nato pa odšli v gozd. Nikomur se niti sanjalo ni, kakšne zlobne namene ima princesina starejša sestra. Malo po tem sta prišli do najlepše gozdne jase, je sestra rekla: ,,Ne oddaljuj se od tega kraja. Takoj se vrnem.” Slepa princesa je nekaj časa tam res samo čakala, nato je zaslišala neke čudne zvoke. Ker ni vedela, od kod prihajajo, se je zelo prestrašila. Skoraj bi omedlela! Nekaj ji je pravilo, da je to kakšno gozdno bitje. Čez nekaj časa se je to uresničilo! To je bil škrat, ki je bil po srcu zelo dober. Stanoval je v drevesni votlini nedaleč od tod. ,,Kdo pa si ti? Kaj počneš tukaj?” je škrat začel pogovor. ,,Izgubila sem se v gozdu in ne vem, kam naj grem,“ je preplašeno začela slepa princesa. ,,Vidim, da si slepa. Tukaj res ni varno! Pridi, pokazal ti bom svoj dom in čudovit izvir čudežne vode, ki je ob njem,” jo je pomirilo gozdno bitje. Princesa se je s tem strinjala, zato sta hitro odšla. Dolgo sta hodila in škrat jo je vsake toliko opozoril, naj se ne dotika gozdne rože, ki je tako strupena, da lahko ubije po dvajset ljudi skupaj. Ko sta prišla do škratovega doma, jo je ta udobno namestil v svoji kuhinji. Princesa se je počutila varno in to je bilo glavno. Čas je hitro tekel in počasi sta se morala posloviti. Škrat je princesko povabil, naj še kdaj pride k njemu. Takrat je uboga princeska že vedela, kje je pot do gozdne jase. Tam jo je čakala sestra. ,,Pa kje si bila tako dolgo? Čakala sem te dolgo časa, tebe pa ni od nikoder,” se je razburila zlobna sestra. Bil je že večer, zato se jima je mudilo domov na večerjo. Pri večerji se je zgodil čudež! Starejša sestra je mlajši ponudila strupeno rožo, ki bi jo naj ozdravila. Slepa sestra je dobro vedela, kako ta roža izgleda, zato je ni niti pogledala. Sestri je odvrnila: ,,Nisi me pretentala. Vem, da je ta roža strupena, zato se me pazi! Kdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade!” je svojo misel končala uboga princesa. Kralj in kraljica sta starejši hčerki dala kazen, da tri dni ne sme z gradu. Ravno čez tri dni se je uboga princesa spet potikala po gozdu. Tokrat je bila z njo vsa družina. Izkoristila je priložnost in šla k škratu. Ta ji je pokazal še čudežni izvir vode, za katerega slepa princesa še ni vedela. Pri njem sta kramljala. Naenkrat se je uboga princesa dotaknila tega izvira. Takrat se je zgodil čudež! Spet je videla! Presrečna je stekla v objem svoje družine. Tisto popoldne so še dolgo kramljali v drevesni votlini. Slepa princesa je spet videla in vse se je srečno končalo. Živeli so srečno do konca svojih dni. Alina Berič, 6. razred |
Manja Jug, 7. razred
Šestošolci so prejeli pravljične škatle, v katerih se je skrivalo tudi pismo. Le kaj je nastalo?
Nekje in nekoč za devetimi storži …
Dragi učenci,
pravkar ste odprli vašo pravljično škatlo, saj veste, kaj pravijo, da pravljic ni nikoli preveč. Zato bomo danes … hokus pokus … skupaj čarali pravljice, ki živijo le v vaši domišljiji, in jih ni nihče še slišal ali prebral. Ste za to? Le kako se bomo tega lotili? Do sedaj ste prebrali že mnogo pravljic, spoznali veliko pravljičnih bitij. Prav tako ste se že naučili, kaj so značilnosti pravljice oziroma če povem po pravljično – kaj moramo »zacumprati«, da bo naša zgodba res pravljica.
V svojo pravljico boste morali vključiti tudi predmete, ki ste jih našli v pravljični škatli.
Sedaj pa … Pustite svoji domišljiji prosto pot, naj s pomočjo čarobnega prahu vaše pravljice postanejo napete, zanimive …
Sim salabim … Upam, da kaj kmalu vaše pravljice v roke dobim.
Pravljična navdušenka
Deklica s copatom
Nekoč pred davnimi časi je živela deklica, ki je bila brez doma.
Nekega dne je na drevesu nabirala jabolka in padla z drevesa na velikanov copat. V copat se je naselila.
Naslednji dan je v copatu našla mošnjiček, v katerem je bilo pismo, zapestnica in ključ, ki nekaj odpira. Na zapestnici je bila nekakšna koda, ki nekaj pomeni. Odšla je v mesto in tam spraševala ljudi, če kdo ve, kaj ta koda pomeni. Dvanajsti ji je rekel, naj pogleda pod velikanov copat. Pod copatom je našla ključavnico in jo s ključem odklenila. Pokazale so se stopnice do ogromnega gradu. Odšla je v grad, tam je slišala grozno smrčanje. Našla je vloženo morsko zvezdo in je pisalo NE JEJ, a jo je pojedla, ker ni znala brati. Velikan jo je videl in jo dal v kozarec, kjer je bila morska zvezda. V steklu kozarca se je videla in je ugotovila, da ima dolge rjave lase, velik nos in ustnice. Velikan je videl njeno lepoto, jo izpustil in zaprl v kletko, dal ji je kuhalnico, da nekaj skuha. Copat jo je prišel rešit. Velikan je videl copat in si ga nadel, ker je imel na nogi samo enega. Copat ga je ugriznil v nogo in pojedel njegov prst. Velikan je hotel copat sežgati, a se je ta umaknil, zato si je velikan skuril nogo. Zaradi tega je velikan poginil. Copat je izpljunil velikanov noht. Deklica je v gradu našla zaklad in zaradi premoženja jo je princ zaročil. Po 12 letih sta imela 7 otrok.
Deklica živi še danes, če ni že umrla.
Larisa Kotnik, Kaja Žnuderl, Matej Zemljič, Maja Košnik, Tobias Škamlec, 6. razred
Deklica s srečo
Nekje in nekoč za devetimi storži je živela revna deklica. Imela je rjave kitke in oblečena je bila v narodno noša, bila je bosa. Živela je sama v revni in leseni hišici. Njena pokojna babica ji je dala fotoaparat, z njim je fotografirala živali, ki so živele v gozdu. Ponoči se je bala medveda. Blizu njene hišice je bila vas Güzmič. Tam je vsako soboto prodajala med in medene izdelke. S tem se je preživljala.
Nekega dne se je sprehajala in pobirala smeti. Našla je modro klupico in robčke. Razmišljala je, kdo bi lahko odvrgel neodprte robčke. ,,Kaj pa delaš tukaj sama?” je zaslišala neki glas. Deklica je odgovorila, da pobira smeti. ,,Lahko ti ponudim delo, da mi v zameno za denar vsako popoldne počistiš hišo,” ji je rekla starka. Deklica se je zelo razveselila, da za delo dobi denar.
Starka je imela zelo veliko hišo, v kateri je bilo dosti bogatih stvari. Dala ji je čarobno gobico, ki je čistila sama. Starka tega ni vedela.
Ko je nekega dne deklica brisala mizo, je gobica nenadoma začela sama čistiti. Tako je deklica vsakdan delo končala prej.
Naslednji dan je čistila predale, v njih pa našla tri gumbe in obesek. Nenadoma je domov prispela starka in jo zalotila pri stikanju po njeni hiši. Od same jeze je začela čarati. Deklica se je branila z začarano gobico. Ni ji najbolje uspevalo. Čarobna krogla je potisnila starko skozi okno. Umrla je. S stropa je začel padati denar. Tako je deklica postala bogata. S pomočjo obeska in treh gumbov si je sešila obleko.
Živela je srečno do konca svojih dni.
Alina Berič, Ema Lavrenčič, Jani Senekovič, Tjaš Jovanovič, 6. razred
Pravi prijatelji so kot pisatelji,
saj pišejo tvojo življenjsko zgodbo,
brez njih za živeti mi ni.
Ni pomembno, kakšni so,
kakšne lase, telo ali kolo imajo.
A pazi!
Ne izbiraj si takšnih,
ki prvo nate kričijo,
potem te še zapustijo.
Ni pomembno, koliko jih imaš,
čeprav jih na tono spoznaš,
saj sta samo en ali dva
tista prava.
Ni pomembno, kako trdo garajo,
vedno ti lahko pomagajo.
Zavedaj se,
tudi če se preselijo,
te lahko razveselijo.
Ema Lavrenčič, 6. razred
Katarina Jug, 5. razred
Nasmeh je najlepša stvar v življenju.
Je najpogosteje veselje odraslih ljudi,
ko se otrok rodi.
Nasmeh je lepa oblika obraza,
pri kateri pride do pomenskega izraza.
Nasmehnemo se tudi,
ko si kakšno šalo povemo
in se na račun le-te še krepko nasmejimo.
Nismo več tako resni,
saj bi s tem izgubili obrazno podobo na desni.
To je takšen občutek,
ko je božič
in je vsa družina zbrana,
zato je vsaka barva srca oprana.
Nasmeh je kot jutranja zarja,
ko zgornja stran ustnice poraja.
Nasmeh je takšna stvar,
brez katere bi težko obstajal svet,
saj to bi bil komet.
Prav nihče se ga ne boji,
saj se to lahko hitro zgodi.
Alina Berič, 6. razred
Julija Bedič, 5. razred
Kdo so prijatelji?
Prijatelji so večni,
so srečni
in včasih tudi malo tečni.
S prijatelji delaš spomine,
norčije, nove igre in
lumparije.
Kako spoznaš prijatelje?
Jim kaj daš,
si vljuden
in prijazen.
Tobias Škamlec, 6. razred
Nejc Belec, 5. razred
Prijatelji so tisti,
ki ti stojijo ob strani.
Prijatelj te vedno brani.
Prijatelj je tisti,
ki se s teboj uči
in se tvojim šalam smeji.
Pravi prijatelj te ne zapusti,
temveč te slavi.
Jani Senekovič, 6. razred
Nino Tusulin, 8. razred
Prijatelji so kot družina,
nekdo, ki mu zaupam.
Se smejijo kot sonce
in imajo radi zvonce.
Se radi smejijo
in nam v pomoč hitijo.
Tjaš Jovanovič, 6. razred
Nael Nudl Šipek, 1. a razred
Spomini so večni,
najboljši so lepi, ki
so ljubezni polni.
V teh spominih je samo sreča
in nikoli nesreča.
Nekateri spomini so tudi žalostni.
Spomini z leti rastejo.
Vsak dan nam da nov spomin.
Larisa Kotnik, 6. razred
Aneja Kos, 8. razred
Prijateljski smeh
vse meče po tleh.
Prijateljski smeh nas veseli
in iz nas dobre ljudi naredi.
Smešne stvari je potrebno večkrat omeniti,
da te v srcu čim manj boli.
Med smehom imamo
dober občutek prav vsi.
Imej ga še ti.
Matej Zemljič, 6. razred
Pia Črnčec, 5. razred
Kaj je ljubezen?
Ljubezen je kot pesem,
a ni plesen.
Kaj je ljubezen?
Ljubezen sva ti in jaz,
je velika ali majhna,
grda ali lepa,
je dobra in slaba.
Ljubezen je lahko vse ali nič.
Maja Košnik, 6. razred
Katarina Jug, 5. razred
Manja Jug, 7. razred
Stara vas, 10. 9. 1792
Dragi dnevnik!
Danes sem imela zelo slab dan, saj še zdaj ne morem pozabiti, kako me je Tulpenheim zavrtel okoli prsta. Hotela sem imeti samo uglajenega moža in da bi bila žlahtna gospa.
Ampak sem izvedela, da je Tulpenheim že zaročen s Šternfeldovko, ta trenutek sem izvedela, da je on en navaden in zvit prevarant. Ko sem prišla domov, je prišel Anže, oblečen v gosposka in urejena oblačila, ampak ga takšnega nisem hotela gledati, saj mi je všeč takšen, kot je, prijazen in ne vem, kako tega že nisem prej opazila. Niti nisem videla, kako se on trudi. Res ni znal z besedami, je pa znal biti prijazen, pošten.
Nato je prišla Šternfeldovka, da nam je pomagala, da se maščujemo Tulpenheimu za to, kar je naredil. Za to prevaro je moral plačati za mojo poroko.
Micka
Jan Kolarič, 8. razred
Pri Micki doma, 1779
Dragi dnevnik,
danes mi je Tulpenheim poslabšal dan. Ne vem, kako sem mu lahko zaupala. Pa takšne lepe besede mi je govoril. Prav ,, zatreskala” sem se vanj, saj sem se hotela dvigniti po družbeni lestvici. Čustva do Tulpenheima bom morala pozabiti. Ko sem bila s Tulpenheimom, sem takoj pozabila na Anžeta.
Oče je obljubil Anžetu, da se bom poročila z njim. On je preprost kmečki fant z veliko kmetijo. Izvedel je, da se veliko družim s Tulpenheimom. Hotel je posnemati njegovo obnašanje. Tulpenheim mi govori lepe besede in me je znal očarati. Medtem pa mi Anže pravi, da sem velika kakor smreka, brhka kakor hrast in lepa kot roža. Ali sem res takšna?
Danes je prišel do mene neverjetno gosposko oblečen. Spominjal me je na Tulpenheima. Takrat sem bila nanj zelo jezna, saj je hotel biti to, kar ni.
Z očetom sta skovala past za Tulpenheima, saj sem se mu hotela maščevati. Takrat sem videla, da me Anže res ljubi. Če me ne bi imel rad, ne bi pomagal očetu. Cele dneve sta razmišljala, kakšna kazen bi bila prava za njegova dejanja. Na koncu sta prišla do ideje, da se poročiva z Anžetom in ne s Tulpenheimom. Njega pa bomo pustili v prepričanju, da se bom poročila z njim. Resnico bo izvedel na dan poroke. Tega dne se zelo veselim, saj sem zelo zaljubljena v Anžeta. Komaj čakam, da postanem njegova žena.
Prišel je dan poroke. S pomočjo Šternfeldovke smo Tulpenheima pretentali, da nama je z Anžetom plačal doto. Na poroki smo imeli veliko hrane in pijače ter dobre glasbe. Plesala sem vso noč in se utrujena, a vesela podala v svet pravljic.
razočarana Micka
Sara Kotnik, 8. razred
Na vasi,17. 8. 1778
Dragi dnevnik,
kako sem naivna, če ne bi bil Anže tako dolgočasen, bi zdaj bila že samska. Tulpenheim me je obrnil okoli prsta, varal me je, a imela sem ga tako rada , da nisem vedela, kaj se skriva v teh prevarantskih očeh.
Vse se je začelo takrat, ko sva z Anžetom kupaj plesala na tisti zabavi. Joj, kako si je oblekel tisto gosposko obleko. Res mu ni pristajala. Pa še z besedami ni znal. Mislil je, da mi bo všeč, če mi bo pravil, da sem lepa kot hrast in velika kot smreka. Takrat sem hotela iti nazaj k Tulpenheimu, ker sem mislila, da je to najhujša stvar, ki bi se mi lahko zgodila, to je še enkrat biti z Anžetom. Potem sem si premislila, videla sem, kako me ima Anže neizmerno rad, videla sem tudi, kaj vse bi naredil zame. Plesala sva še dolgo v noč in vedno bolj se mi je dozdevalo, da nama je usojeno. Ko bo Anže enkrat moj, ga bom naučila gosposkega obnašanja, naučila ga bom, kako se lepo obleči. Prav tako ga bom malo poredila, saj tako suh pa ne more biti. Naučila ga bom tudi, kaj imam rada, da mi ni všeč, ko me nagovarja z njegovimi osvajalskimi besedami, s katerimi vsako dekle oddalji od sebe. Imam ga zelo rada, ampak ne vem, če je pravi zame.
Joj, dnevnik, škoda, da ne znaš govoriti, ti bi mi lahko svetoval, koga naj izberem. Anžeta ali Tulpenheima? Ne vem, oče pripravlja Tulpenheimu past. Upam, da bo uspela, ker če ne bo, smo lahko v resnih težavah, do takrat pa adijo.
Jutri ti vse sporočim.
prevarana Micka
Daniel Pivljakovič, 8. razred
Mickina soba,13. 4. 1800
Dragi dnevnik,
ne morem verjeti, da sem bila tako neumna. Tako sem si želela postati žlahtna gospa, da sem se pustila prevarati temu Tulpenheimu. Tako je bil dober z besedami, da sem se pustila povleči za nos, ko mi je govoril, kakšna sem in mi dajal komplimente. Želim si, da bi več časa preživela z Anžetom. Mogoče je slab plesalec, slab z besedami in nima okusa za obleke, ampak ima nekaj, česar Tulpenheim ne bo nikoli imel, in to je, da je Anže dobra oseba. Samo nečesa ne razumem, zakaj bi se rad poročil še z menoj, če že ima zaročenko?!
Anže in oče bosta nastavila past za Tulpenheima, da bo vseeno plačal za mojo poroko z Anžetom, če se bova poročila ali ne. Moram se maščevati Tulpenheimu, zato jima bom pomagala. Upam, da bo s tem dobil svojo lekcijo.
To bo vse za danes.
Micka
Enej Dobaj, 8. razred
Pri Micki doma, 3. 2. 1789
Dragi dnevnik,
moram ti povedati, kaj se mi je zgodilo v enem tednu in pol. Saj poznaš mojega Anžeta, on je tako preprost, neroden, ne zna z besedami, ampak me ima res rad. Enega dne sem šla v trgovino po kruh, tam sem srečala Tulpenheima, ki je zaročen z vdovo Šternfeldovko. Za trenutek sem se spomnila, kako bi bilo, če bi bila žlahtna gospa. Imela bi gosposka oblačila. Imela bi veliko denarja. Tulpenheim me ustavi in mi reče: ,,Pozdravljena Micka, kako gre kaj?” Mislila sem si, komu to govori, a je gledal naravnost v moje rjave oči. Nato mi je še rekel, kako sem se lepo oblekla. Dajal mi je tako lepe komplimente, zamislila sem se, kako bi mi bilo prijetno, če bi mi nekdo to govoril vsak dan. Rekel mi je:,, Pospremil te bom do doma.” Na poti domov mi je dejal vedno več in več komplimentov, rekla sem mu, če res misli, da sem tega vredna, odvrnil je: ,,Micka, ti si vsega vredna.” Tako mi je govoril vsak dan, ko sva se srečala.
Nekega dne sva se nenadoma srečala, pred mojo hišo je stal Tulpenheim, ki je bil tako lep in urejen, nenadoma sva se zapletla.
Naslednje jutro je prišla do moje hiše Šternfeldovka in mi svetovala: ,,Ne zapletaj se s Tulpenheimom, saj vsako žensko zapelje z besedami, tudi mene je.” Bila sem zmedena, razočarana in obupana. Razmišljala sem, če je bilo vredno, da sem prevarala Anžeta.
Nekega dne je prišel do mene Anže, ki je bil urejen kot gospod. Norčeval se je in sem mu rekla: ,,Prosim, nehaj me izzivati.” Skupaj z mojim očetom sta skovalo načrt, kako se bo Tulpenheim ujel v past. In uspelo jima je.
Zelo sem bila srečna, saj se bom poročila z Anžetom. Tulpenheim je moral podpisati, da bo plačal najino poroko. O drugih dogodkov ti bom še poročala.
vesela Micka
Žana Korez, 8. razred
Pod posteljo,1. 4.1769
Dragi dnevnik,
danes sem spoznala tudi slabšo stran Tulpenheima. Mislila sem, da sem mu všeč, on pa me je samo izkoriščal. Dala sem mu vso mojo ljubezen. Še zdaj ne morem verjeti, da me je tako dobro prevaral. Čeprav sem se Anžetu opravičila, še vedno vidim razočaranje v njegovih očeh. Res je, da je Anže slabo oblečen in grdo izgleda, me je ljubil z vsem srcem. Da sploh ne omenjam očetovega razočaranja. Še sploh ga nisem videla tako razočaranega. On mi vedno želi najbolje, jaz sem ga pa tako izneverila. Rekel mi je, naj gledam po srcu in ne po premoženju. Očitno se bom res morala kontrolirati zraven drugih moških. Čeprav smo z Anžetom in očetom naredili načrt, imam slab občutek. Mislim, da bo spodletel, saj nismo prepričani, da smo naredili vse po načrtu.
Žal ti ne morem nič več povedati, saj moram oditi.
razočarana Micka
Žan Kosar, 8. razred
Jure Dvoršak, 5. razred
Nahajam se v Hamburgu, v tožnem, deževnem mestu. Čakam, da pridem do ladje, da me ta odpelje v nov, morda boljši svet. Tu v Evropi je turobno, s starši smo se skregali, želim pobegniti in se nikoli več vrniti. Čakam, da pridem do zdravnika, ki mi bo dal dovoljenje, da uresničim svojo največjo željo. Zbegana sem, ljudje brezglavo hitijo, ulice so natlačene, vse je črno, mrtvo, nikjer ni prostora, da bi lahko zadihal. Tudi zrak je gost in težak. Ženske in dekleta jokajo ter tarnajo, ne vem, kako bom preživela to stisko kot 15-letno dekle. Vse okoli mene je umazano, okrog se potikajo tatovi, sumljivi ljudje ter vlačuge. Ljudje se tlačijo drug ob drugega, tovor z ladij premikajo sem ter tja. Čim prej želim to zapustiti za sabo in oditi.
Vrsta se počasi premika, počasi bom pri zdravniku. Pred mano stoji ženska, ki neizmerno kašlja. Dvomim, da jo bodo tako spustili na ladjo. Čez čas sem to točko opravila tudi jaz in sem že čisto blizu Amerike. Pobrali smo prtljago in se začeli premikati proti ladji. Skoraj sem že stopila na ladjo, ko me je ustavil eden od paznikov. „Kam pa kam mlada gospodična? Pokaži mi tvoj dokument, izgledaš premlada za potovanje!” Skoraj bi me kap. Nisem vedela, kaj narediti. Svoj osebni dokument sem pustila doma na mizi. Hitro sem pobegnila, preden bi me spet opazil. Skrila sem se v enega izmed tovorov. Ker je za mano bil dolg dan, sem zaspala.
Odpiram oči in prihajam k sebi. Kje sem? Splezala sem iz svojega skrivališča in pogled me je očaral. Zagledala sem celino! Prišla sem na ladjo, saj ne morem verjeti svojim očem. Počasi smo se začeli približevati Novemu svetu. Ko so se vsi ljudje spravili z ladje, je prišel tudi moj čas za naselitev v Ameriki.
Na ta trenutek sem čakala veliko časa in veliko sem pretrpela, da lahko zdaj uživam v zares boljšem svetu
Žana Jeza, 9. razred
Zala Škerget, 1. a razred
Že četrti dan sem se zbudil v megli, črni megli. Vsako jutro vidim več in več trupel, bledih obrazov, objokanih mater, ki so izgubile otroka ali moža ob misli, da se bo vrnil nazaj. Zebe me. Vsi spimo na tleh, veliko ljudi tudi zboli, kar ni dobro za nas ostale. Strah nas je, ker je prvi pogoj, da sploh prideš na tisto črno ladjo, za katero sploh ne veš, ali vodi v dobro ali slabo stran sveta, da si zdrav.
Vsak dan prispe v naš zaliv po stotine črnih dimnikov. Ko gledam, kako ločujejo moške in ženske, si sploh ne morem predstavljati občutka, kako je, ko greš na to slepo potovanje brez svojih najbližjih in si sam v upanju, da varno prispeš na drugo stran sveta. Ljudje okoli mene se tudi sami ubijajo zaradi nesrečnosti. Vsak dan do zdaj sem videl, kako so srečni moški dobili možnost, da se vkrcajo na ladjo, ampak jim je pred vkrcanjem nekdo ukradel tisto skromno prtljago, v kateri je bilo celo premoženje. Ljudje so prodali vse, kar so imeli, da so imeli s seboj nekaj denarja, saj nihče ni vedel, kaj nas čaka na drugi strani.
O tem potovanju sem premišljeval teden, potem sem se vendar odločil, da se tudi jaz odpravim. Nekateri možje, ki so se vrnili, so celo govorili, da je tam veliko zlata, ki je vredno bogastva. S seboj so imeli en kovček. Marsikdo je tudi vse izgubil, ker so se tam potikali roparji. V upanju, da ljudje pridejo na ladjo, množice ljudi tudi umirajo. Vidiš slabotna telesa in blede obraze.
Nik Lorenčič, 9. razred
Mija Jager,1. razred
Hej, sem Leja, stara sem 15 let. Zdaj živim v Ameriki, ampak prihajam iz Evrope. Sem v Ameriko smo prišli stežka, bilo je obupno.
3. avgusta smo se z družino zaradi pogojev v Evropi odpravili v Hamburg, kjer naj bi se lepo in mirno odpravili v obljubljen svet čez ˝lužo˝. Ampak to niti malo ni bilo mirno in lepo. Na začetku, ko smo prihajali in gledali od daleč, bi lahko rekli, da se nam je Hamburg zdel res lepo mesto. Vendar ima to mesto ˝lepotno zaveso˝. Na obrobju lepe, bogate stavbe, ampak druga stran ni bila niti malo takšna. Vse je bilo temačno, umazano, hrupno. Otroci, žene, možje so močno jokali, tarnali, bilo je mučno. Solze v očeh smo dobili že samo, ko smo jih videli. Spomnim se uboge matere, v eni roki je držala majhen kovček, malce večji kot zvezek, v drugi roki pa majhnega otroka. Še zdaj mi pridejo solze, ko samo pomislim nanjo. Takšnih je bilo kar nekaj, ampak ko greš skozi to, je najbolje, da si čim manj zapomniš. Najhuje je to, da je tam veliko nesnage, miši, podgan in zlahka stakneš kakšno bolezen.
Verjetno se sprašuješ, zakaj je to za nas nevarno. Tukaj je tudi nekaj zdravnikov. Ti te pogledajo, ali imaš kakšno bolezen, če je nimaš, bodi srečen, če pa jo imaš, več sreče prihodnjič. Res je bilo mučno in naporno, tega ne želim niti najhujšemu sovražniku. Solze imam v očeh, ko to pišem. Najsrečnejša sem lahko, saj sem celotno potovanje preživela s starši. Veliko mlajših ali celo isto starih otrok je na tem potovanju izgubilo očete, matere, sestrice, bratce. Res nočem, da to doživi še kdo drug. Upam, da bo takšnih strašnih, temnih in mučnih dogodkov čim manj in da bi vsi, ki si želijo v boljši svet, tja prišli srečni z družinami in brez muke.
Tjaša Mihelič, 9. razred
Julija Bedič, 5. razred
Fuj! Bljak! Vsi se potiskajo, prerivajo, pretepajo, da bi prišli na ladje. Bilo je mučno. Komaj sem se premikal v tisti gneči. Ni mi bilo všeč . Bil sem sam. Brez družine in prijateljev. Sam sem taval po umazanem pristanišču. Nisem imel nikogar. Mati mi je umrla, ko sem bil še otrok, oče je vsako noč pijančeval. Ostal sem sam, zato sem se odločil, da doma vse prodam in odidem v boljši ter lepši svet.
Hamburg je po eni strani zelo lepo mesto. A v tistem delu, kjer sem bil sam, je bilo strašno, hrupno. Ni mi bilo všeč. Ljudje so hodili eden zraven drugega. Otroci so jokali, tudi žene in dekleta. Moški so preklinjali in se pretepali. Jaz 15-letni fant sem to gledal. Strah me je bilo, da me kakšen moški ne bo napadel. Ves čas sem gledal okrog sebe, da mi ropar slučajno ne bi česa ukradel. Do odhoda v težko obljubljeno deželo ni bilo zlahka priti. Moral si biti povsem zdrav, da si lahko odšel. Zame je bilo to zelo težko, saj sem imel neko čudno bolezen in nisem mogel normalno dihati. Nisem vedel, kako bi lahko prelisičil zdravnika. Imam še dva dni časa, da se nekaj spomnim.
Ko sem hodil po mestu Hamburg, sem se počutil zelo nemočnega. Mesto je zelo umazano. V revnem predelu stoji hiša ob hiši. Zelo rad bi živel v bogatem delu mesta. Imajo razkošne hiše. Kaj pa imam jaz? Imam le sam sebe in majhen kovček, v katerem imam dragocene stvari. Nekaterim ljudem se ne bi zdele pomembne, a meni so. Ko sem moral oditi k zdravniku, sem se le nekako izmuznil. Odšel sem na ladjo. Raje sploh ne bi odšel, ker sploh nisem mogel normalno stati, ker ljudje sploh niso imeli meje in uvidevnosti. Samo hodili so na ladjo, tako da je skoraj potonila. Končno sem zapustil to grozno mesto in zdaj odhajam daleč, v obljubljeno deželo.
Upam, da bom tam živel boljše življenje. Upajoč, da si bom našel ljubezen.
Teo Kirbiš, 9. razred
Nekega dne smo z družino prispeli v Hamburg, mesto gneče, polno ljudi, žvižga parniških piščali in zvokov ubogih otrok, ki so izgubili pot za svojimi starši. Kamorkoli sem pogledala, sem videla obupane, žalostne, otožne ljudi. Eni so bili zaskrbljeni, spet drugi panični in prestrašeni. Nisem videla, kaj storiti. Potem pa pogled na mesto … Vse je bilo tako temačno, mrtvo in temno. Ob prihodu sem nekako zadržala svoja čustva, vendar čez čas me je začelo skrbeti in me je bilo strah. Roke, noge in glas so se mi tresli in komaj sem hodila. Oče in mati sta bila prav tako zaskrbljena. Mati se je težko zadržala, da ne bi jokala.
Bližje kot smo bili pristanišču, vedno več ljudi se je nabiralo v vrstah. Tam si lahko opazil ljudi raznih kultur, nekateri so bili celo brez denarja in oblačil ter so ob ulicah prosili za denar. Spomnim se uboge majhne deklice, stara je bila okoli 6 let. Sedela je ob cesti in jokala, saj je izgubila starše. Kriče je klicala mamo in očeta, vendar le-ta že zdavnaj nista bila več tukaj. S težkim srcem sem jo gledala in odšla naprej. Sama sem se spraševala, čemu smo se morali odpraviti na to pot, zakaj tako daleč od doma, od rojstnega in toplega kraja.
Mater sem spraševala, zakaj smo tukaj. Odgovorila je, da je oče našel zdravnika, ki ga lahko ozdravi hude bolezni. Začudena sem pogledala materi v oči, saj nisem vedela, da je oče bolan. Hudo sem se počutila in začela sem jokati. Ko smo prispeli v pristanišče, so nas slekli, da se gremo številčno umit. Počutila sem se neprijetno, kot da mi je odvzeta zasebnost. Pod nogami je tekla umazana voda, ki je bila blatna in polna bakterij ubogih in revnih ljudi. Že tukaj sem se počutila grozno neprijetno. Do izstopa iz kopalnice me je zeblo, saj nisem našla svojih oblačil. Čakala sem mater, da me najde. Nje ni bilo od nikoder in začelo me je skrbeti, ali se ji je kaj zgodilo. Minile so tri ure in še kar je ni bilo. Do mene je pristopila gospa, govorila je hrvaško in k sreči sem jo še kar razumela. Vprašala me je, kje imam starše. Odvrnila sem ji, da matere nikjer ne najdem. Posodila mi je nekaj oblačil in skupaj sva našli mojega očeta. Ta mi je povedal, da je mati umrla. Težko sem verjela njegovim besedam. Skupaj sva odšla naprej.
Ob vodi sem opazila uboge ljudi, ki so mrtvi plavali v reki. Zagotovo so zaradi gneče padli z mostu, se poškodovali in utonili. V veliki gneči smo se množično odpravljali proti parnikom. Preden smo prišli do tja, smo morali še do zdravnika. Ta nas je dobro pregledal in mnoge ljudi so pošiljali nazaj, ker niso bili zdravi. Mnogi so imeli prehlad, kašelj ali kakšno gripo in druge bolezni. Malo ljudi je že po prvem pregledu odšlo na potniško ladjo. Povedali so nam, če ne bomo zdravi, lahko na selitev pozabimo. Številne množice so se vračale, saj niso bili sprejeti. Tudi sama sem bila malo prehlajena, zato sem se bala obiska pri zdravniku. Malo pred pregledom zdravnika sem k sreči ozdravela in sem pregled uspešno prestala. Bolj me je skrbelo za očeta, ki je bil zelo bolan. Komaj je hodil in govoril. S kovčkom sem ga počakala blizu ambulante. Vsa zaskrbljena sem gledala ostale ljudi, ki so se vračali nazaj domov. Žalostni in obupani nad vsem in vsemi.
Čez čas je oče prišel iz ambulante, poslali so ga na pregled k mestnemu zdravniku. Do tja je bila dolga pot. Oče ni zmogel hoditi tako daleč in je nad vsem obupal. Rekel mi je, naj se odpravim na pot brez njega, a tega nisem želela, saj sem brez njega čisto osamljena in izgubljena. Bil je še edina oseba, ki sem jo poznala. Poslal me je naprej in naenkrat sem zaslišala pok. Zagotovo je nekdo sprožil pištolo. Stekla sem bližje in opazila množico ljudi, na sredi pa mrtvega gospoda. V trenutku sem prepoznala, da je to oče. Razjokala sem se, nato pa hitro pobegnila na ladjo, da se ne bi izvedelo, da je moj oče, morda bi usmrtili še mene. Prijazen gospod na ladji mi je povedal, da je oče imel strašno nalezljivo bolezen. Vsa otožna sem zaspala na blazini. Nisem se počutila najprijetneje, saj sem vedela, da je tu spalo že mnogo drugih oseb. Ves hrup je še neprestano šumel po ladji, trudno sem zaspala in se predala poti v neznano.
Elvira Črešnar, 9. razred
Zala Škerget, 1. a razred
| Nikoli si nisem mislila, da se lahko življenje v trenutku obrne na glavo. Ko sem še mislila, da bom za vedno živela tako lepo, kot sem preživela otroštvo, se je vse preobrnilo. Vzeli so mi vse, kar sem imela. Namreč po smrti moža smo s hčerkama pristale same na kmetiji, okoli pa polno tujcev in nehvaležnih ljudi. Nisem se počutila dobro, zato sem se odločila, da se s hčerama odpravimo proti Ameriki. Vse se je zgodilo zelo hitro, prodala sem posest in se s hčerkama odpravila proti pristanišču Hamburg. Zjutraj smo spakirale. Kot tričlanska družina s seboj nismo smele imeti več kot tri kovčke. V njih so bila le najnujnejša oblačila in denar. V pristanišču je bilo mrzlo, saj je deževalo. Mesto je bilo temačno, na nebu črni oblaki, ki te kar prestrašijo. Sumljivi ljudje, ki te opazujejo. Verjemite, občutek je žalosten, strah me je bilo. Kaj če se kaj zgodi mojima otrokoma? Ampak takrat je za to bilo že prepozno. Prešinila me je misel. Kaj če izgubim otroka in ostanem sama? Zelo me je bilo strah. Po pristanišču so se sprehajali tujci, tatovi, sumljivi ljudje, vlačuge. Ljudje so prihajali iz vseh držav, tako Židje, Poljaki, Rusi. Ljudje iz Galicije, z Ogrskega, s Krasa in iz Alp. Vsi premraženi, družine z več otroki, ki nimajo denarja. Ljudje norijo, se derejo, vsi so žalostni, ženske se jočejo. Še meni je bilo grozno poslušati uboge ljudi, ki preživljajo hude čase in so v stiski. Ko smo prišle bližje ladji, smo že od daleč zagledale, kako ločujejo moške od žensk in jih potiskajo na levo, desno, ne briga jih, kako se ljudje počutijo. V predsobah jih slečejo do golega in napodijo v kopalnico. Tudi me smo se morale stuširati. Ni nam bilo prijetno, bilo nas je sram, hotele smo samo hitro oditi. Najbolj sem se bala, da ne bomo opravile zdravniškega pregleda. Zaradi mraza in umazanije nam je bilo vsem zelo slabo. Strah nas je bilo, da nas bodo poslali nazaj in mogoče sploh nikoli ne bomo videle Amerike ter boljšega življenja. Čez nekaj minut sem se odpravila proti ambulanti, srce mi je bilo kot noro, tresle so se mi noge in roke. Dolgo sem čakala, da so mi povedali, da se lahko odpravimo na ladjo, saj smo zdrave. Pred tem smo čakale dve uri, preden je bilo vsega konec. Skoraj smo že obupale. Na ladjo so nas nato pospremili uradniki. Pot je bila dolga, ampak sem bila srečna, da se je vse dobro končalo. Lana Zorec, 9. razred |
Tineja Kos, 4. razred
Je tam res lepše? Kam sploh gremo? Žene nas upanje na boljše razmere in lažje življenje. Ob pogledu na mračno pristanišče, ki ga imaš pred seboj, se vedno znova sprašuješ, ali je to sploh vredno. Ali je vredno, da vidiš vse prestrašene duše, ki se sploh ne zavedajo, kaj jih čaka in kam gredo?
Tudi jaz nisem vedela, kako se bodo stvari odvile, vendar stara sem 15 let. Nisem dovolj samostojna, da bi živela sama, zato sem sledila očetu in mami ter pristala v tistem odurnem kraju. Pregnalo nas je slabo finančno stanje. Nismo več mogli vzdrževati naše kmetije, zato smo vse prodali in se odpravili na dolgo pot proti obljubljeni deželi.
Že do Hamburga pot ni bila lahka, vendar tega, kar sem doživela tam, nisem pričakovala. Zelo se nam je mudilo, saj v vsej gneči in hrupu nismo vedeli, kam sploh naj gremo. Naenkrat sem na svojem telesu začutila roko. Nepoznan moški me je začel vleči proti temni zapuščeni ulici. Poskusila sem kričati, vendar mame in očeta nisem več videla. Nepridiprav mi je grozil s smrtjo, če mu ne dam denarja. K sreči mi je mama pustila nekaj prihrankov, vendar so v isti sekundi, ko sem jih potegnila iz žepa plašča, izginili. Tat je izginil z njimi, jaz pa sem ostala sama sredi ogromne množice ljudi. Zagledala sem paznika, ki je delil moške in ženske, ter jih ločeno pošiljal pod prho. Ravno sem ga želela vprašati po svojih starših, ko me je potisnil k ostalim ženskam. Sploh me ni želel poslušati in znašla sem se med golimi ženskami. Takoj so stekli še mene in me postavili pod vodo. Bila je mrzla in umazana. Pod svojimi nogami sem čutila bakterije tisočih ljudi, ki počasi lezejo name. Nisem se mogla zadržati, zato sem bruhala. Ko so to videle ostale ženske, so se oddaljile od mene in poklicale paznika. Seveda so vse želele ostati zdrave tako kot jaz, da bi jih spustili na želeni parnik. Paznik me je molče odvedel naravnost k zdravnici.
Ko sem vstopila v ambulanto, so mi na hitro v roke potisnili par kosov oblačil, da sem se oblekla. Zdravnica me je pogledala od glave do stopal in se mi nežno nasmehnila. Takrat sem opazila, da mi po licu tečejo solze. Povabila me je, da sedem in mi podala robček. V strahu sem ji povedala, da sem zdrava in nisem bruhala zaradi bolezni. Rekla je, da mi verjame, a me je vseeno na hitro pregledala. Mirno je povedala, da sem res zdrava in me s tem pomirila. Opazila je, da sem še zmeraj zmedena, zato me je vprašala po starših. Spet sem planila v jok, ko sem pomislila, da ju najbrž nikoli več ne bom videla. Možnosti, da bi ju našla v tej zmešnjavi, so bile zelo majhne. Kar naenkrat je rahlo odskočila od stola, na katerem je sedela, ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo. Veselo je povedala, naj ostanem mirna in da dobro ve, kje so moji starši. Pred 2 urama sta prišla moški in ženska, pretreseno sta povedala, da ne najdeta hčere, zato ju je zdravnica skrila v sobo za zdravila, da ju ne bi odpeljali. Sestro je poslala ponju in jima povedala, da je bila prepričana, da me bodo enkrat poslali k njej. Planila sem v mamin objem, oče se je začel glasno zahvaljevati. V zahvalo ji je ponudil celo denar, vendar ga je odločno odklonila. Pogledali smo na uro in ugotovili, da bomo skoraj zagotovo zamudili parnik. Zdravnica je stekla iz ambulante in se hitro vrnila z enim od paznikov. Izrekli smo še zadnje zahvale in se s paznikom odpravili proti gneči. Prijeli smo se za roke, da se kateri ne bi izgubil, in paznik nas je tik pred odhodom spravil na plovilo.
Odvedli so nas do predela, kjer so bili ostali potniki, končno smo si lahko oddahnili. Gledala sem proti kopnemu in pomahala celini v slovo. Imela sem zelo mešane občutke. Pogrešala sem našo kmetijo, prijatelje in znance, v sebi sem želela domov. Po drugi strani sem ob pogledu na zadimljeno, natrpano mesto, v katerem sem še vedno videla zmedene ljudi, Evropo rahlo prezirala. Z nami so delali, kot da smo ničvredni ali nekaj krivi. Ljudje tu so brez empatije – vsi, razen zdravnice, njej sem bila hvaležna. Vedela sem, da se tudi starša bojita in mogoče mi prikrivata kakšno slabo stvar, vendar sem ostala pozitivna.
Nihče na ladji ne ve, ali bo v Ameriki preživel in v kakšne razmere bo prišel. Lahko si mislim, da nikjer ne bomo brez skrbi in življenje ne bo popolno, ampak verjamem, da bomo mi trije skupaj preživeli. Če bom morala garati za preživetje, bom garala. Če se bom morala boriti, se bom borila. Ne bom se predala.
Tiana Šipek, 9. razred
Jonas Frangež, 4. razred